SiolNET. Trendi Potovanja
5,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenec brez vizuma: v Južnem Sudanu si tega res ne želiš! #foto

5,60

termometer

Tadej Bolta
Foto: Osebni arhiv

Tadej Bolta je med potovanji po svetu doživel marsikaj. Na 15 tisoč kilometrov dolgo pot proti Afriki se je skupaj s prijatelji odpravil kar v starem Mercedesovem kombiju, sedem dni je skupaj z domačini plul po Belem Nilu, pomagal je v misijonu Nagoma v Zambiji, kjer je prisostvoval rojstvu dečka, bil je navzoč pri kremaciji ... To je le majhen del dogodivščin slovenskega popotnika, ki pravi, da so mu potovanja dala širino in spoznanje, da v Sloveniji ni vse tako slabo, kot se zdi. 

Tadej Bolta je arhitekt, popotnik in fotograf. Kot opisuje na svojem potopisnem blogu, zagovarja popotovanja, na katerih se uporablja lokalni prevoz, saj lahko potuješ kot domačini, spoznaš ljudi in vidiš deželo. Za seboj ima bogato kilometrino – prepotoval je traso Orient Expressa s podaljškom vse do Alepa v Siriji in naprej do Rdečega morja.

Spoznal je pot Svilene ceste, prečkal je Afriko – od Kaira do Cape Towna. V enem potovanju je združil tudi transsibirsko železnico, Mongolijo, provinco Sečuan na Kitajskem, Tibet, treking v Nepalu in Indijo. Z avtomobilom se je iz Ljubljane odpravil na 15 tisoč kilometrov dolgo pot do zahodne Afrike. A izmed vseh destinacij mu je najljubši Iran. Svoje izkušnje Bolta deli tudi na potopisnih predavanjih.

Zakaj potujete? 
Verjetno želja po potovanjih izvira iz otroštva. Prihajam iz nestereotipne slovenske družine, ki poleti ni hodila na morje, ampak se je z avtom in šotorom odpravila na dopust po Evropi. Te stvari ti ostanejo in jih, ko odrasteš, počneš tudi sam. Sicer pa potujem zaradi ljudi, doživetij, hrane, narave ...

V Indiji je obiskal palačo Tadž Mahal, ki je vidna v ozadju. V Indiji je obiskal palačo Tadž Mahal, ki je vidna v ozadju. Foto: Tadej Bolta

Bi zase rekli, da ste tipični novodobni popotnik? 
Jaz morda nisem tipični popotnik, ki gre na lokacijo, malo uživa, se fotografira in podobno. Pri svojih potovanjih sem bil del nekaterih prostovoljnih projektov v Afriki s fakulteto za arhitekturo, mesec dni sem bival na misijonu in podobno. 


Kot mentor je bil s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani Bolta del projekta gradnje novega šolskega centra v Gambiji. Tako se je domislil, da bi se do tja iz Ljubljane peljal z avtom. Našel je star Mercedesov kombi, ki je imel posteljo za spanje, in skupaj še z dvema sopotnikoma so se odpravili na pot. Ta je bila dolga skoraj 15 tisoč kilometrov, zaznamovale so jo slabe ceste, ki popotnikom že vnaprej obljubljajo, da se bo zgodilo veliko zanimivega.
1 / 4
2 / 4
3 / 4
4 / 4
Daleč najslabše je bilo v Gvineji, kjer je zaprašenih makadamov z luknjo pri luknji in skalami na stotine kilometrov. Ko je bila družba v parku Nimbo na jugu države, je sredi sušne sezone dva dni deževalo. Afriška zemlja slabo vpija vodo, zato je po vseh cestah ta kar drla, za vožnjo pa so bile izjemno spolzke. Če voziš počasi, se boš zakopal. Če greš prehitro, pa lahko hitro izgubiš oblast nad vozilom. Vseskozi moraš tako ohranjati ravnovesje pri vožnji, pripoveduje Bolta.

Kljub temu so obtičali v blatu in vodi. Naslednje štiri ure so nato prečrpavali vodo, podlagali deske pod gume, spuščali pritisk, odkopavali in podobno, da so avto nekako potegnili nazaj na suho. Dvakrat so se zakopali v pesek tudi v Maroku, enkrat v Senegalu. Šestkrat so imeli prazno gumo, a so vendarle prispeli na cilj.

Ni dvoma o tem, da se na svojih popotnih avanturah naučite marsikaj ...
Svet spoznaš z vidika geografije, zgodovine, kulture. Naučiš se nekaj besed lokalnega jezika krajev, kamor potuješ. Naučil sem se celo nekaj kitajskih pismenk. Ampak to so znanja, ki jih lahko definiraš in so pomembna na primer v našem šolskem sistemu ali pa uradnikom. V resnici pa je najpomembnejša širina, ki ti jo dajo potovanja. In pa spoznanje, da se ob življenju v Sloveniji v resnici nimamo nad ničimer pritoževati – kar pa ne pomeni, da ne smemo imeti vizije in želje po izboljšavah in razvoju.

Blatna mošeja Djenne v Maliju Blatna mošeja Djenne v Maliju Foto: Tadej Bolta

Ko se ravno pogovarjava o Sloveniji  na tovrstnih podvigih verjetno, če hočete ali ne, vlečete vzporednice z življenjem doma.
V Sloveniji resda ni vse rožnato in veliko ljudi se prebija iz meseca v mesec. A ko vidiš, kako otroci v svetu umirajo zaradi navadnega zloma roke, da je ogromno otrok nedohranjenih, da je pol prebivalcev nepismenih, da na stotine ljudi živi sredi smetišč, vidiš ljudi, ki so ohromljeni zaradi otroških bolezni, spoznaš ljudi, ki so izobraženi, a jim družba določa, s kom se bodo poročili, s kom se lahko družijo in tako dalje. To so stvari, ki pri nas ne obstajajo več. V resnici nam tu nič ne manjka. Vsi imamo dostop do izobrazbe, zdravstva. Ne umiramo zaradi osnovnih bolezni, nedohranjenosti. 

Na poti po Afriki se je ustavil v Legziri v Maroku. Na poti po Afriki se je ustavil v Legziri v Maroku. Foto: Tadej Bolta


Ena izmed najdaljših voženj z avtobusom v življenju se mu je zgodila v Zambiji. Odhod s skrajnega severa države je bil zgodaj zjutraj in zvečer bi morali biti v prestolnici Lusaka. Kmalu po odhodu je avtobus zaradi dežja zdrsnil s ceste in se pogreznil v blato. Pod avtobus so tako začeli polagati veje, kamne, ga porivati, a se je ta le še bolj pogreznil v blato. Ko je prišel mimo manjši tovornjak, ga je želel potegniti ven. Zadnja kolesa so se vrtela v prazno. 

Da bi tovornjak obtežili, so šli potniki zadaj na tovorni prostor, a se je pri vlečenju avtobusa strgala vrv. Nekaj potnikov je popadalo iz tovornega prostora na cesto in pobrali so se, kot da se ni nič zgodilo. Ko je mimo pripeljal večji tovornjak, jim je naposled le uspelo potegniti avtobus iz blata. Ker so z reševanjem vozila izgubili nekaj ur in ker pot do Lusake poteka po bližnjici čez Kongo, so morali na meji noč preživeti na avtobusu. Meja s Kongom je ponoči namreč zaprta. 
1 / 4
2 / 4
3 / 4
4 / 4
Zjutraj so nato različni uradniki na meji želeli dobiti Tadejev denar. Eden zato, ker ga je vpisal v njihovo knjigo, drugi zato, ker mu je dal žig v potni list, tretji pa ga je želel cepiti. Tadej je imel rumeno knjižico, ki je obvezna, ni pa imel klasičnega kartončka o cepljenih. Po prerekanju je na koncu že skoraj vpil na uradnika, da ima sam več cepljenj kot ves avtobus skupaj in da ga ne bodo cepili s cepivom, ki je bil hranjeno v sumljivih okoliščinah in je neznanega izvora.

Uradnik se je zadovoljil z nekaj dolarji in Bolta je tako lahko šel naprej. Ko so prispeli nazaj v Zambijo, jim je voznik avtobusa vrnil nekaj denarja od karte in jim povedal, da ima avtobus toliko zamude, da mora nazaj, oni pa naj si poiščejo drug prevoz. Tako se je 15 ur trajajoča vožnja na koncu zavlekla v 40 ur.

Kaj pa vas na primer doma razočara v primerjavi s preostalimi državami?
Malo za šalo in malo žal tudi zares ... V Sloveniji je vse podrejeno avtomobilom. Zato javni prevoz nima dovolj uporabnikov in je posledično precej slab – ne toliko z vidika tehnologije, udobnosti, ampak predvsem z vidika uporabnosti. Ko sem v Ugandi prispel z avtobusom na konec države, nas je tam že čakal tovornjak, ki je pobral potnike, da smo lahko potovali naprej. Podobno je bilo v osrednji Aziji. Povsod so natanko vedeli, kdaj pride avtobus. Med seboj se počakajo, da poberejo potnike, ki prestopajo. LPP v Ljubljani pa ... Kljub vsej tehnologiji, novim avtobusom, voznim redom tako enostavna stvar, kot je prestopanje, ne deluje. 

Primer moje linije, na kateri avtobus vozi na pol ure, a sem leta in leta doživljal, da se je voznik, čeprav je vedel, da ravno prihaja avtobus s potniki za prestop, držal kot pijanec plota svojega voznega reda in odpeljal. Ljudje pa so potem čakali na mrazu pol ure na naslednji avtobus. Posledica takega načina delovanja se odraža v tem, da se v mesto jaz in številni drugi raje vozimo z avtom.

Nekaj časa je preživel tudi v vasici v parku Zgornji Niger v Gvineji. Nekaj časa je preživel tudi v vasici v parku Zgornji Niger v Gvineji. Foto: Tadej Bolta


V Južnem Sudanu je želel iz prestolnice Džuba na jugu države potovati na sever proti meji s Sudanom. Po kopnem lahko zaradi slabih cest pot traja tudi po deset dni, z letalom pa, kot pravi, zamudiš vso deželo. A obstaja še en način. Skozi državo teče reka Beli Nil in po njej plujejo na sever tovorni čolni. Tako je nekaj dni hodil spraševat v pristanišče za prevoz na sever. Po nekaj dneh je naposled le našel čoln, ki naj bi 700 kilometrov dolgo pot opravil v treh dneh.

Čoln, dolg okoli 20 metrov, je bil polno naložen s profili, cevmi, sodi in prtljago. Bolta si je na čolnu poiskal udoben prostor, saj je bil to njegov "hotel" za nekaj dni. Vsak večer si je na svojem prostoru čez cevi in profile razgrnil obleke, čeznje položil ležalno podlogo ter na dve palici obesil mrežo proti komarjem. Pred spanjem pa se je umil v reki. 
1 / 7
2 / 7
3 / 7
4 / 7
5 / 7
6 / 7
7 / 7
Hranil se je skupaj s posadko, ta je skuhala kakšno ribo in nekaj riža. Potovanje je namesto treh dni trajalo kar sedem. Ko je naposled prispel na sever, se je moral zaradi zaprte meje med državama vrniti nazaj v Dužbo, tokrat z letalom. Ker pa se je prvotna pot zavlekla in ker je na severu ostal še nekaj dni, mu je potekel vizum  in to v Južnem Sudanu, kjer si tega, kot pravi, res ne želiš!

Na srečo se je vse končalo dobro. Pretečenega vizuma pri vstopu na letalo ni nihče opazil. Vzletelo je na makadamski vzletni stezi pri eni izmed naftnih družb. Ko je prispel v Džubo, so tamkajšnji uradniki vendarle ugotovili, da nima veljavnega dovoljenja. Bolta je tako plačal 180 dolarjev in si pridobil delovni vizum za Južni Sudan. 

Ko že ravno vlečeva vzporednice in primerjave. Katere stereotipe ste uspešno razbili na popotovanjih? Oziroma ste spoznali, da ni vse tako enolično, kot to predstavlja zahodni svet.
Največ stereotipov sem razbil v Iranu. To je ena od najbolj varnih držav na svetu z res prijaznimi ljudmi. Čeprav je država prva islamska republika na svetu, tega razen pri pravilih oblačenja ne opaziš. Ljudje ne zahajajo v mošeje in večinoma sploh ni klicev k molitvi, kakršnih smo vajeni na primer v Turčiji ali Bosni.

V državi lahko poleg islama najdeš krščanstvo, zoroastrizem in celo judovstvo! Po drugi strani pa je na primer Afrika, o kateri sem imel neke svoje predstave, ki sem jih pridobil iz knjig, različnih oddaj na televiziji, iz filmov, natanko taka, kot sem si jo predstavljal, in stereotipi večinoma držijo.

Imel je možnost občudovati razgled na sveto goro Mačapučara v Nepalu. Imel je možnost občudovati razgled na sveto goro Mačapučara v Nepalu. Foto: Tadej Bolta

Na svojem blogu ste omenili, da se najraje vračate v Iran. Kaj vas je tako očaralo?
Rad se vračam v Iran. Država je ogromna in raznolika – od smučišč na severu do puščav na jugu in vzhodu. Ljudje so med najprijaznejšimi na svetu. Država ima zelo bogato zgodovino in arhitekturo.


Pri potovanju skozi Afriko je spoznal študente medicine, ki so delali v misijonu Nangoma v Zambiji. Pri njih se je se ustavil za nekaj dni. Kaj hitro so ugotovili, da bi lahko pomagal pri vsakdanjih opravilih. Pospravil je po hiši, kuhal kosila, napeljal solarno elektriko, popravil pečico, pomagal z beljenjem in urejanjem novih prostorov v bolnišnici. Imel pa je možnost videti, kakšen je vsakdanjik v bolnišnici s študenti medicine. Peljali so ga skozi različne oddelke. Chifunthu je splošni oddelek. Na enem koncu je moška soba. Petnajst postelj. Zatohel, temen prostor.
1 / 6
2 / 6
3 / 6
4 / 6
5 / 6
6 / 6
Na drugem koncu stavbe imajo še ženski oddelek. Vmes pa dva otroška. Sobici z osmimi posteljami. Mame spijo skrčene pod posteljo. Veliko bolnikov je okuženih z virusom HIV, otroci so nedohranjeni. Mati, okužena z virusom HIV, mora celo dojiti otroka. Verjetnost, da bo otrok umrl zaradi nedohranjenosti, je večja, kot pa je verjetnost, da se bo okužil z virusom HIV. 

Naslednji oddelek je Theatre. Stavba, v kateri ima prostore kirurgija, nadaljuje pa se v del, ki mu pravijo Enzima, kjer je porodnišnica. Dovolili so mu, da je prisostvoval pri nekaj operacijah. Bil je tudi priča rojstvu zdravega dečka.

V kateri izmed držav pa ste se počutili najbolj dobrodošlega?
V Kurdistanu v Iraku. Grem v trgovino, želim kupiti vodo, a mi ne dovolijo, da jo plačam. Prodajalec mi pravi, da sem gost in da je vesel, da sem obiskal njegovo državo. Grem na tržnico, kjer želim kupiti sadje, a doživim enako. Pešačim do vasice Almadi, ustavi mi avto in me zapelje. Voznik me povabi v restavracijo na kosilo in se poslovi.

Ko želim plačati, pravijo, da je vse že plačal voznik. Sprehajam se po vasici, nato me povabijo na čaj in kar naenkrat pri družini ostanem tri dni. Čeprav se je ravno začel ramadan, vztrajam, da ne bom jedel z njimi, a me vsak dan za kosilo čaka miza, polna hrane. Ko pojem, prinesejo sadje, ko pojem nekaj sadja, prinesejo oreščke. In tako vsak dan. Res noro!

Samostan v Gruziji Samostan v Gruziji Foto: Tadej Bolta

Za vami so popotovanja po Evraziji, Aziji, Bližnjem vzhodu in Afriki. Kaj vas je na vseh teh poteh najbolj presenetilo?
Na vsakem potovanju so presenečenja ali razočaranja. Presenetil me je razvoj Kitajske, ki presega vse meje naše domišljije. Prijaznost ljudi v Iranu, kar sicer zaradi vseh pripovedovanj pričakuješ, a vseeno prijaznost preseže vsa tvoja pričakovanja. Lepota in dimenzija Himalaje, Tibeta, Nepala.

Kot ste rekli, so presenečenja in razočaranja. Kaj vas je pa najbolj razočaralo? 
Najbolj me razočara odnos ljudi do narave, predvsem zunaj zahodnega sveta. Resda proizvedejo veliko manj smeti kot mi, a vse te smeti se kopičijo povsod v okolju, na ulicah, v rekah. In vse to gre v morje in na koncu konča na naših krožnikih kot mikroplastika. Navsezadnje pa mi nismo nič boljši. Naš odnos do okolja je precej ciničen. 

Nekaj časa je preživel tudi pri plemenu Tsatan v Mongoliji. Nekaj časa je preživel tudi pri plemenu Tsatan v Mongoliji. Foto: Tadej Bolta

Kaj mislite s tem?
Gremo se ekologe, omejujemo izpuste avtomobilom, zaračunavamo višje davke na dizelske motorje, a vse rabljene avtomobile izvažamo v države tretjega sveta. Vsa zahodna Afrika je polna starih mercedesov, Kirgizija ima audije, Senegal francoske avtomobile in tako dalje. Onesnaževanje smo samo preselili na drugo lokacijo zunaj Evrope. Tudi naše potrošništvo veliko pripomore h globalni onesnaženosti. Tekstilna industrija dobesedno zastruplja reke v Indiji, Bangladešu, Indoneziji zaradi naše želje po zmeraj novih in novih kosih oblačil. Zadnja desetletja so cela območja uničena zaradi litija, ki je glavni element vsake baterije naših elektronskih naprav. 

V Indiji je bil navzoč pri obredu kremiranja. V Indiji je bil navzoč pri obredu kremiranja. Foto: Tadej Bolta

Torej gre za nekakšno naše hinavstvo?
Zahod po nekaterih podatkih zavrže več hrane, kot je sploh poje. Da ne omenjam želje, da imamo vse vrste sadja in zelenjave na voljo skozi vse leto! V Južni Ameriki (Peru, Bolivija) so nekatera lokalna žita (na primer kvinoja) zaradi modnih muh zahoda postala dražja od mesa, zato lokalni ljudje lažje posežejo po mesu in uvoženi hitri hrani kot po svojih žitih. In še bi lahko našteval. Zato pravim, da je naš odnos do okolja posmehljiv. 

Gremo se ekologe, odpovedujemo se mesu, uvajamo energetske razrede, omejujemo izpuste in podobno, a hkrati se nihče noče odpovedati vsemu razkošju in načinu življenja, ki ga ne manjka. Vsi imamo dostop do izobrazbe, zdravstva. Ne umiramo zaradi osnovnih bolezni, pomanjkanja hrane. 

Spoznal je tudi Kazake v Mongoliji. Spoznal je tudi Kazake v Mongoliji. Foto: Tadej Bolta

Ste izkušen popotnik in glede na vaše izkušnje je verjetno mogoče sklepati, da ste na svojih potovanjih doživeli in videli marsikaj.
Pri prvem večjem potovanju smo šli z vlakom in avtobusi do Irana in nazaj. Pri vračanju proti domu smo se nekje v vzhodni Turčiji ustavili na počivališču. V nekem trenutku se je začelo ruvanje oziroma manjši pretep med polovico potnikov avtobusa. Prihitela je vojska, zasegla avtobus, nato pa naslednjih nekaj ur nismo vedeli, kaj se dogaja, angleško ni govoril nihče!

Sledil je popolni pregled avtobusa in prtljage. Nam je uspelo navezati stik s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji. Ti so navezali stik z lokalno policijo, ki jim je povedala, da so nam želeli sporočiti, kaj se dogaja, ampak nihče ne govori angleško. Na avtobusu so med pregledom našli drogo, kar pomeni, da so vozilo zasegli. A je verjetno zaradi nas treh turistov in posredovanja našega veleposlaništva avtobus po vsem dnevu dogajanja le odpeljal naprej – le nekaj potnikov je manjkalo na njem.

Bolta je imel možnost prisostvovati pri pouku v samotanu Litang na Kitajskem. Bolta je imel možnost prisostvovati pri pouku v samotanu Litang na Kitajskem. Foto: Tadej Bolta

Ste med kakšnim potovanjem obžalovali, da ste se sploh odpravili na pot?
Potovanja so način življenja in tega ne obžalujem. Se pa zgodi, sicer zelo redko, da kar malo čakam, da se vrnem domov. Na primer v Indiji, za katero jih veliko pravi, da jo ali vzljubiš ali pa jo zasovražiš. Jaz sem sicer nekje vmes, ker je ogromna, raznolika, ponuja čudovito naravo, gore, mesta, arhitekturo, kulturo in je verjetno ena od najbolj barvitih držav na svetu. Ampak po drugi strani pa ...

Duhovnost je zlagana oziroma se vse dogaja prek denarja. Hrana v Indiji je za moj okus obupna. Morda je hrana na videz ena od drobnih stvari na potovanju, ki nanj nimajo kakšnega večjega vpliva. A ko potuješ več mesecev skupaj, spoznaš, da je hrana ena od bolj pomembnih stvari pri potovanju. In ko v Indiji teden za tednom ješ njihove karije, ta se pojavlja v skoraj vseh jedeh, imaš tega počasi vrh glave. 

Obiskal je tudi palačo Potala v Tibetu. Obiskal je tudi palačo Potala v Tibetu. Foto: Tadej Bolta

Za konec še: katero izmed potovanj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Ne morem izbrati enega potovanja, ker imam za sabo nekaj res epskih potovanj. Prečenje Afrike od Cape Towna do Kaira. Po kopnem do Indije. S kombijem do zahodne Afrike. Morda mi je trenutno najljubše zadnje, ker je najbolj sveže in ker sem to spoznal in prepotoval z res čudovito osebo.

Tadej Bolta na trekingu okoli Anapurne v Nepalu Tadej Bolta na trekingu okoli Anapurne v Nepalu Foto: Tadej Bolta

Preberite tudi:

Trendi Tadej Bolta: Vsakomur lahko rečem le, da se bo v Afriko zaljubil
V novi rubriki Popotovanja razkrivamo avanturistični in raziskovalni duh ljudi, ki potujejo po svetu. Če ste na svojih potovanjih doživeli zanimive prigode in dogodivščine, ki bi jih radi delili z bralci Siol.net, vas vabimo, da zgodbo pošljete na irma.music@tsmedia.si.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 25
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin