Popotnica Andreja Počkaj: Če letalska vozovnica stane 40 evrov, sploh ne razmišljam, samo kupim #video

Če na družbenih omrežjih iščete nekoga, ki vam bo predstavljal lepotne izdelke in modne trende ali pa vas vabil v trenutno priljubljene restavracije, ki so dobro videti tudi na Instagramu, to zagotovo ni ona. Pri njej tega ne boste našli, boste pa zato našli svet v malem. Andreja Počkaj ustvarja podkast Ta nori svet, kjer s sogovorniki razglablja o potovanjih. Foto: Ana Kovač

Gvatemala, Karibi, Uganda, Ruanda, Bolivija, Panama, Albanija, London, Rim in še bi lahko naštevali. Andreja Počkaj je obiskala že 63 držav, ravno zdaj, med prvomajskimi prazniki, raziskuje Bolgarijo. S svojimi sledilci rada deli pristne utrinke s potovanj, iskreno pove, ko ji kaj ni všeč, in z navdušenjem deli informacije, ki bi komu lahko prišle prav. Zase pravi, da ni tipična popotnica, je "middle travelerka", saj včasih spi v hostlu, drugič v hotelu, rada je ulično hrano ali pa si privošči večerjo v restavraciji z razgledom.

S popotnico smo se pogovarjali o tem, kako je svet raziskovati sam, kaj je tisto, kar jo vedno znova žene na pot, in kaj bi svetovala nekomu, ki nikakor zbere poguma, da bi kupil letalsko vozovnico in odletel na drug konec sveta. 

S svojim zgledom ljudi spodbuja, naj potujejo, spoznavajo nove ljudi in kulture. "To ni brezvezno, usedi se in opazuj ljudi. To je film, ne predstavljaš si, kaj vse boš videl," pravi Počkaj. 

Kako se odločite, katera bo vaša naslednja destinacija? Imate seznam držav, ki jih želite odkljukati? Se odločate glede na ceno letalskih vozovnic?

Seveda imam seznam. Velik del Evrope sem že videla, razen Ukrajine, Belorusije in Finske ter nekaterih manjših evropskih držav. Prva selekcija je, da poskusim izbrati državo, kjer še nisem bila, druga pa je cena letalske vozovnice. Če vidim, da vozovnica stane 40 evrov, sploh ne razmišljam, samo kupim (smeh, op.a.).

Od kod strast do potovanj? Ste z družino veliko potovali?

Z družino nismo veliko potovali. Po mojem mnenju gre za skupek več stvari, malo odvisno od človeka, malo od zunanjega okolja in izobraževalnega sistema. Sama sem že po naravi zelo radoveden človek in potovanja mi omogočajo, da se vseskozi izobražujem. To me motivira in prepričana sem, da te morajo stvari zanimati, če želiš potovati. 

"Do svojih sledilcev sem vedno iskrena in pokažem, da na potovanjih ni vse perfektno. Ne želim, da nekam pridejo in so potem razočarani." Foto: Ana Kovač

Če pogledamo vaš profil na Instagramu, vidimo utrinke iz ZDA, Gvatamale, Karibov, Londona, Rima, Poljske in še bi lahko naštevali. Marsikdo bi rekel, da samo potujete. Kako usklajujete delo s potovanji?

Bila sem redno zaposlena, potem pa sem se pred letom dni odločila, da stopim na samostojno podjetniško pot. Sodelujem z oglaševalsko agencijo in nimam ustaljenega delavnika od osmih do štirih. To mi omogoča, da delo uskladim s potovanji na način, da sem čim več okoli. 

Katera država je najvišje na vašem seznamu želja in zakaj si jo želite obiskati ?

Nekateri ljudje ne znajo biti sami, vi s tem očitno nimate težav. Večinoma namreč potujete sami, a kot pravite, na potovanjih niste nikoli osamljeni.

Že kot otrok sem bila veliko sama. Seveda je bila mama vedno ob meni, a nič čudnega ni bilo, če sem šla kdaj sama na sprehod po vasi. Kolikor se spomnim, v osnovni šoli nisem imela pravih prijateljic, vsi otroci iz naše vasi pa so bili mlajši od mene in zato nisem imela veliko družbe. V srednjo šolo sem šla v Ljubljano, kjer sem bila spet sama, saj tam nikogar nisem poznala.

Pri 15 letih sem se sama z vlakom vozila iz Ljubljane domov in nazaj. Pot je bila sicer krajša, a če pogledam z druge perspektive, je bilo to takrat zame skoraj tako kot zdaj daljše potovanje. Bila sem še otrok in če sem zmogla takrat sama potovati, potem lahko tudi zdaj, v srednjih letih.

Verjetno obstajajo pozitivne, pa tudi negativne plati solo potovanj. Kakšne so ene in kakšne druge? 

Prva pozitivna stvar je, da si sam s sabo. Zdi se mi, da si takrat bolj odprt, da z večjim spoštovanjem sprejemaš okolico in ljudi okoli sebe, da bolj pozorno opazuješ okolico in se zliješ z množico. Druga stvar je, da se ni treba nikomur prilagajati, da lahko delaš, kar hočeš, kadarkoli hočeš. Če se kdaj kdo ponudi, da bi šel zraven na pot, moram dobro premisliti, ali sva vsaj do neke mere kompatibilna. Bila sem na potovanjih z ljudmi, kjer sem se ves čas počutila kot vodička – in tega si ne želim. 

Na potovanjih se je naučila poslušati samo sebe. Če ji notranji glas govori, naj ne gre gledat priljubljene turistične destinacije, ampak naj raje obišče muzej, bo to storila. Foto: Ana Kovač

Negativna stran solo potovanj je predvsem finančni vidik. Dva si razporedita stroške prenočitve, medtem ko jaz za sobo plačam polno ceno. Zato izbiram cenejše hotele, dragih hotelov ne gledam, čeprav, da ne bo pomote, jih imam zelo rada. Same sebe nimam za tipično popotnico, niti nisem najbolj varčen popotnik, sem "middle travelerka". Če lahko izbiram med lepim hotelom in restavracijo, bom šla zagotovo tja, ker pa je cenovno ugodneje, si velikokrat privoščim ulično hrano. Ko sem bila pred kratkim v Miamiju, sem recimo spala v hostlu, ker je bilo vse drugo predrago. 

Druga negativna stvar, na katero sicer le malokrat pomislim, je, da si sam tudi takrat, ko recimo zboliš. V takih trenutkih moraš biti psihično dovolj močan, da se sam postaviš pokonci. Na vulkan v Gvatemali sem šla sama in če bi se mi kaj zgodilo, bi me vodiči sicer prinesli v dolino, poklicali bi sestro, potem pa bi ostala sama. To je tisto negativno in zato moraš biti pri takšnih stvareh, kot je recimo vzpon na vulkan, zelo samozavesten. Zagotovo tega ne bi priporočala vsakomur. 

Lahko poveste kaj več o vzponu na vulkan? To je bil glavni razlog, da ste obiskali Gvatemalo. 

Tako je, vrhunec mojega potovanja je bil vzpon na 3.976 metrov visok vulkan Acatenango. Fizično je bila to zame najtežja preizkušnja, a ker sem psihično zelo močna, me je to mogoče držalo pokonci, da sem lahko samo sebe spodbujala. Enkrat v življenju sem si želela od blizu videti vulkan in se povzpeti tako visoko. V Himalajo verjetno ne bom šla, zato sem želela priti na takšno višino in doživeti nekaj podobnega.

Dokler nisem prišla na 3.700 metrov, sem bila v redu, potem pa so se začele težave zaradi višine. Težko sem dihala in imela sem občutek, kot da mi nekdo stiska glavo z vseh smeri. V Peruju sem že bila na višini pet tisoč metrov, a takrat je bila izhodiščna točka na 4.200 metrih, do vrha pa smo potrebovali tri ure. Tukaj hodiš dva dni, začneš na 2.200 metrih nadmorske višine in končaš na 4.000. 

Ko sem prišla na vrh, sem bila na robu solz.  Še zdaj mi gre na jok, ko pomislim na tisti trenutek. V skupini sem se spoprijateljila s Španko in ko sva prišli na vrh, sva se spogledali in rekli "prvič, zadnjič in nikoli več". Mislim, da nikoli več ne bom šla na takšen vzpon, bom šla pa kam drugam. Zdaj sem videla, da zmorem in da lahko hodim. Fizično sem se pripravljala, a pomembna je tudi psihična priprava. V naši skupini je bil 22-letni fant iz Nemčije, ki je imel velike težave pri vzponu. Če si mlad, še ne pomeni, da bo šlo zlahka. Tudi v Himalajo ne gredo 20-letniki, ampak starejši, psihično dobro pripravljeni in izkušeni ljudje.

View this post on Instagram

A post shared by Andreja Pockaj (@andreja.pockaj)

Verjetno je drugače, če sama potuje ženska. Ste kdaj začutili, da bi vam bilo lažje, če ne bi bili ženska? 

Zagotovo je težje potovati, če si ženska, če si sama, pa še toliko bolj. Velikokrat te ne jemljejo resno, v kakšnih državah, predvsem muslimanskih, te ignorirajo. V Turčiji se mi je zgodilo, da je receptor govoril z moškim, s katerim sva skupaj potovala, medtem ko z mano ni želel govoriti, niti me ni pogledal v oči. A ljudem moraš dati vedeti, da s tabo ne morejo početi, kar hočejo. Ko so mi recimo dodelili najslabšo sobo, sem se pritožila in dobila boljšo. Sčasoma se naučiš postaviti zase.

Ugotavljam, da na poti vidim veliko več žensk, ki potujejo same, kot pa moških. Teh je zelo malo, v ZDA sem jih nekaj srečala, v Gvatemali je bil fant, ki je šel z nami na vulkan, večinoma pa so na poti le solo popotnice in pari. 
Na potovanjih večinoma srečuje solo popotnice. Foto: Ana Kovač

 V Afriko ste šli s prav posebnim namenom.

V Afriko sem šla po tem, ko mi je umrl oče. Ko sem bila majhna, sva skupaj zelo rada gledala dokumentarce o živalih, zato sem to potovanje želela posvetiti njemu. Za tri tedne sem šla na safari, vseeno mi je bilo, koliko denarja zapravim. Te stvari namreč niso poceni in zapravila sem veliko, a za nič mi ni žal. Ves čas sem imela občutek, da je oče ob meni. 

V Ugandi sem najela vodiča, ki me je vozil okoli. To, da sem šla z neznanim moškim sama na pot, je stvar zaupanja. Z vodičem, ime mu je bilo Mark, sva se pred tem dobila, videla sem, kako komunicira, in nisem čutila, da bi bilo lahko kaj zelo narobe z njim. Seveda vedno obstaja neki odstotek, da se kaj zgodi, a tukaj tega nisem zaznala. Z Markom sva hitro vzpostavila lepo komunikacijo. Spraševala sem ga najrazličnejše stvari, bil je presenečen nad mojimi vprašanji in ko česa ni vedel, sva za odgovor vprašala Chat GPT (smeh, op. a). Jaz sem piflarka, zapisovala sem si, kar mi je govoril, da si lahko kasneje preberem in delim z mojimi sledilci na Instagramu. Povsod sva šla skupaj. Ko sva šla v restavracijo na kosilo, najprej ni želel sedeti z mano, potem pa sem mu razložila, da jaz nisem nič boljša od njega in da želim, da kosiva skupaj. 

Z voznikom Markom sta spletla posebno vez. Ko se je vrnila domov, mu je v Ugando poslala paket oblačil za hčerko. Foto: osebni arhiv

Včasih mi je bilo tudi težko, žalovala sem za očetom in veliko jokala. Na začetku, ko Mark ni vedel, za kaj gre, me je spraševal "Andre," tako me je klical, "si v redu?" Razložila sem mu, da mi je hudo in da bom včasih jokala, da to ni povezano z njim in naj se ne obremenjuje. To je sprejel in pustil me je, da sem jokala. Verjetno je bilo vse skupaj videti precej bizarno, ampak veliko pomeni, da te človek pusti in nič ne sprašuje. To z Markom je bila res posebna izkušnja. V času, ki sva ga preživela skupaj, sva postala prijatelja in ko sva se poslavljala, mi je bilo hudo. Ko ljudje vidijo, da jih spoštuješ, ti bodo to vrnili ne samo trikrat, ampak desetkrat. Ko vidijo, da nisi vzvišen in se nisi prišel hvalit pred njimi, ampak si prišel pozdravit njihovo državo, konec koncev spodbujat njihovo gospodarstvo, bodo to opazili in cenili. 

Kako se spominjate svoje prve samostojne poti? Koliko ste bili stari in kam ste se odpravili?

Na prvo solo potovanje sem šla precej pozno, pri 28 letih, ker si prej nisem upala. Šla sem v Kobenhaven in ko me je sestra zjutraj peljala na letališče, sem bila na tem, da obrneva in greva nazaj domov. Seveda me je prepričala, da se bom imela lepo, in spomnim se, kako nervozna sem šla na letalo. Sestra je imela prav, tam mi je kar nekako šlo. Bivala sem v hostlu in spoznala veliko novih ljudi, na koncu pa ugotovila, da solo potovanja sploh niso slaba, in začela sem vse več potovati.

V Gvatemali sem srečala 22-letnega Marka, ki je bil prvič sam na poti. Spodbudila sem ga in edini nasvet, ki sem mu ga dala, je bil, naj na vsakem potovanju kupi spominek za mamo. Vse drugo že gre, še posebej, ko si mlad in ne razmišljaš preveč (smeh, op. a.).

"Na prvo solo potovanje sem šla precej pozno, pri 28 letih, ker si prej nisem upala. Če me vprašate zdaj, bi začela potovat že pri 20 letih." Foto: Ana Kovač
Koliko držav ste že obiskali?

Obiskala sem 63 držav od 195, kar se mi ne zdi tako malo. Želim biti prva Slovenka, ki je prepotovala svet, tako kot Kristjan Iličić, ki je kot prvi Hrvat obiskal vseh 195 držav. Mislim pa, da moraš biti v neki državi vsaj teden dni, da jo začutiš, in ne le dan ali dva, potem pa greš naprej.

V Afriko bi šla recimo za dva ali tri mesece, a to je lahko kar nevarno. Afrika mi je všeč, spoštujem jo bolj kot katerokoli drugo celino. Je pa vseeno tako drugačna in tako neraziskana, veliko je kriminala, ukvarjati se moraš s tem, kako boš kam prišel, ker nimajo javnega prometa. Sebe imam za izkušeno popotnico, a na Afriko gledam z velikim spoštovanjem.

Kaj je nekaj, kar vam bo za vedno ostalo v spominu? Na kaj se večkrat spomnite oziroma na katero državo vas vežejo najlepši spomini? 

Največ mi pomenijo ljudje. Velikokrat grem na potovanje zaradi ljudi, da spoznam ne samo domačine, ampak tudi turiste. Vidiš, da solo popotniki razmišljajo drugače, da razmišljajo bolj široko. Nočem se poveličevati, a jaz razmišljam drugače kot večina ljudi, ki jih poznam.

Veliko je ljudi, ki sem jih imela možnost spoznati na potovanjih in so na neki način še vedno z mano. To so ljudje, ki so prišli v moje življenje, lahko so bili z mano samo pol ure ali pa dva dneva, tako kot zdaj na vzponu na vulkan, a se jih bom za vedno spominjala. Pokažejo ti neko drugo življenje, vidiš, kako živijo ljudje v drugih državah. 

Po smrti očeta sem šla v Rigo in tam na brezplačni turi po mestu spoznala Filipinko, ki je migrirala v ZDA. Med to turo, na njej sva bili sami, sva se začeli pogovarjati, kasneje sva šli skupaj na kosilo in ugotovili, da imava marsikaj skupnega. Obema je umrl oče za anevrizmo aorte, imeli sva enak tatu, za povrhu pa še enako jakno. Bili sva popoln par. Druga drugo sva dodali na družbenih omrežjih in si dopisovali, potem pa me je lani poleti povabila na poroko v Črno goro. Seveda nisem mogla zamuditi filipinske poroke v Črni gori, čeprav sem bila tam edina, ki ni bila del družine. Ko sta se z možem vračala domov, sta se ustavila pri meni v Ljubljani, jaz pa sem bila zdaj pri njiju v Los Angelesu. To je čar solo potovanj, združevanje ljudi, ko se najdemo med seboj in drug drugemu kažemo nove kulture. Razvijejo se lahko zelo lepa prijateljstva. 

Andreja Počkaj svoje sledilce virtualno vzame s sabo na potovanje. Z njimi deli zanimivosti o državi, v kateri je, predstavi njeno zgodovino in naravne znamenitosti. Sledilci pa so navdušeni nad znanjem, ki jim ga predaja, in vsemi dogodivščinami, ki jih doživi na poti.  Foto: Ana Kovač
Na potovanjih človek doživi marsikaj. Ste imeli kakšno negativno izkušnjo? Vas je bilo kdaj zares strah?   

Ni me strah, imam se za zelo pogumno osebo, ne bojim se smrti. Če je namenjeno, se bo pač zgodilo. Strah me je edino turbulence, ne bi rada umrla ravno na letalu, ali pa mogoče kakšne živali, čeprav me zdaj na safariju ni bilo nič strah.

Bolivija velja za nevarno državo, a je ena mojih najljubših. Sama sem bila tam, a so me vzeli za svojo, nihče mi ni nič naredil, pa čeprav je tam veliko kriminala. Če pa prideš nekam in se obnašaš, kot da si boljši od vseh, potem se ne čudim, da se takim ljudem zgodi kakšna nesreča in jih okradejo. Mene na srečo še niso okradli, edino osleparili so me že nič kolikokrat, a to je del potovanj.

Pogosto se mi dogaja, da me ljudje, še preden grem na potovanje, skušajo prestrašiti. Pripovedujejo mi zgodbe, kaj groznega se je zgodilo nekomu, ki ga sploh ne poznajo. Nevarno je le toliko, kolikor ti pustiš, da je, in kolikor nespametno potuješ. Prepričana sem, da ni nevarnih potovanj, so le nespametni ljudje, ki gredo na potovanja, ki jim mogoče še niso dorasli. Napačno je tudi obnašanje, s katerim pridejo v državo, zato bi svetovala malo več ponižnosti in spoštovanja do domačinov in njihovega načina življenja. 

Kaj iščete na potovanjih – turistične atrakcije ali imate raje kotičke sveta, ki jih turisti še niso odkrili? Mesta ali naravo?

Jaz rada kombiniram oboje in tudi to zadnje potovanje, na katerem sem bila, je bila kombinacija vsega. Križarjenje ni nič drugega kot množični turizem in presenečena sem bila, kako sem uživala. Hkrati pa imam zelo rada drugačne destinacije, takšne, ki ti dajo občutek pristnosti. Če bi izbirala, bi sama prej izbrala to, a nič nimam proti ljudem, ki si ogledujejo turistične atrakcije. Pomembno je, da vsaj nekam greš, da vidiš in doživiš nekaj drugačnega. Če si zabubljen doma, misliš, da je to edino, kar je. Imam nečakinjo in nečaka in skušam jima pokazati, kje vse sem bila, da vidita in razumeta, da obstaja še kaj drugega, ne samo Ljubljana. 

Velikokrat doživim kulturni šok, ko pridem nazaj v Slovenijo. Prav zdaj sem ga imela, ko sem prišla nazaj iz ZDA. Tam nisem videla nikogar, ki bi se grdo in nespoštljivo obnašal, medtem ko sem bila pri nas v zadnjem času temu večkrat priča. Velika pričakovanja imam do svojega naroda in rada imam Slovenijo, sicer ne bi bila več tukaj. Rada imam to kulturo, kje smo in kaj delamo, ko pa vidim mlade ljudi, ki se tako grdo in nespoštljivo obnašajo, se vprašam, kam smo zajadrali. 

Sama potuje odgovorno in ne zahaja v predele mest, za katere se ve, da je nevarno. Foto: Ana Kovač
Kje so ljudje po vaših izkušnjah najbolj prijazni, najbolj gostoljubni?

Bila sem šokirana, kako prijazni in ustrežljivi so ljudje v Ugandi. Ne vem, ali je to povezano s kolonizacijo, ko vidijo, da si belec, in zato nate gledajo na drugačen način. Težko ocenim, o tem sem spraševala svojega voznika Marka, a nisem dobila odgovora. To je zagotovo eden najbolj prijaznih narodov. Sem bi uvrstila tudi Tajce, a se mi zdi, da se z razvojem turizma prijaznost počasi izgublja. Ko sem šla prvič na Tajsko, se mi je zdelo, da se vsi ukvarjajo z mano, naslednjič že nisem imela več tega občutka. Tudi Bolivijci so prijazni. Mogoče zato, ker smo Evropejci in nas imajo za nekaj več. 

Kaj pa bi svetovali nekomu, ki zbira pogum, da kupi letalsko vozovnico in sam odleti na drug konec sveta?

Jaz vedno rečem pogumno, a to je beseda, ki nima neke podlage. Odvisno od posameznika, a vsakomur bi svetovala, naj se prvič ne zapodi v nekaj velikega, naj gre počasi. To človeka le odvrne in škoda je, če ne bi nikoli več poskusil. Tudi jaz nisem šla na začetku v Gvatemalo, ampak sem potovala postopoma.

V tem pogledu je Evropa zelo privlačna. Prej sem ljudem svetovala, naj gredo v Zagreb, zdaj, ko imajo evro in so v območju schengna, pa predlagam Budimpešto. Sicer so tudi oni v EU, a govorijo drugačen jezik, imajo drugačno valuto, podzemno železnico in tramvaje, česar mi nimamo. Kar nekaj je razlik in če se tam znajdeš, potem sem prepričana, da se boš še kje druge. Naredi ta preizkus in če je bilo preveč stresno, še malo počakaj, če je bilo ravno dovolj, pa naslednjič pojdi stopničko višje in odpotuj v Turčijo. Zatem je na vrsti že Azija, kjer za začetek priporočam obisk Tajske.

Sledilci mi pošiljajo sporočila, da so se zaradi mene opogumili in šli potovat, ker je pri meni vse videti tako preprosto. In res je preprosto, če sami sebi ne otežujemo življenja. Preprosto kupiš vozovnico in greš.

Vsem, ki si želijo potovati, Andreja Počkaj svetuje, naj začnejo postopoma in za začetek obiščejo kakšno evropsko državo. Foto: Ana Kovač

Ali potujete spontano ali naredite načrt, kaj točno si želite ogledati v državi, ki jo obiščete?

Običajno nimam načrta, včasih še za isti dan ne vem, kje bom spala. V Gvatemali sem ob desetih zjutraj rezervirala hotel, kamor sem prišla ob treh popoldne. Pripravim se le za večje stvari, kot recimo zdaj, ko sem šla na vulkan ali pa ko sem v Gvatemali najela voznika in šla na tržnico. Takrat sem morala vedeti, kam grem in kaj si bom ogledala, sicer pa potujem zelo spontano.

Kako na vaše podvige gledajo domači?

Moja mama bi rekla, "Ona gre in nihče ji nič ne more." Na začetku jo je skrbelo, včasih niti spala ni, zdaj pa ve, da je nima kaj skrbeti. Ko sem na poti, jo vsak dan pokličem, da je mirna, in potem sem mirna tudi jaz. Lani je šla z mano v Rim in videla je, kako preprosto je vse skupaj zame.

Kaj so vas naučila potovanja? Ko človek preživlja čas sam s sabo, se v njem dogaja marsikaj.

Potovanja so mi dala ogromno širine, da sprejemam različne ljudi. Dobila sem ogromno samozavesti, pa tudi samosvojosti, naučila sem se poslušati samo sebe in kako biti bolj pozorna na to, kakšne ljudi spuščam k sebi. Naučila sem se reči ne, postala sem bolj pogumna in ničesar me ni strah. Včasih me je bilo strah grozljivk, zdaj me niti tega ni več (smeh, op. a). Verjetno sem bila že prej pogumna, le da se tega nisem zavedala.

Potovanja so mi dala veliko smejalnih gubic, potočila pa sem tudi veliko solz. Velikokrat so me potolažila, po očetovi smrti ali po kakšnem razhodu. Včasih sem bežala, zdaj pa imam toliko samorefleksije, da vem, kaj je narobe tukaj in da tega bremena ne nosim s sabo. V prvi vrsti pa te potovanja naučijo zaupati samemu sebi in na solo potovanjih je to še kako pomembno, saj gre za tvojo varnost. Zaupanje vase je pomembno pri vseh stvareh, ki se jih lotiš v življenju. Če si ne zaupaš, nikoli ne boš dal odpovedi v službi, kjer nisi zadovoljen, nikoli ne boš imel svojega posla. Tudi Luka Dončić ne bi bil Luka Dončić, če ne bi zaupal sam sebi. Potovanja zagotovo gradijo človeka in želim biti boljši človek. To, kar me naučijo potovanja, pa rada delim z ljudmi. 

Večinoma potuje sama, a kot pravi, na potovanjih ni nikoli osamljena. Foto: Ana Kovač

Sportal Odraščal v milijonskem Sao Paulu, družino si je ustvaril v vasici ob Soči

Novice Iz Brazilije v Maribor: Kako sta Caio in Leticia v Sloveniji našla nov dom – in čebele

Sportal Teo Hojč: Slovaki se sprašujejo, kako nam Slovencem to uspeva

Sportal Neverjetna življenjska pot Slovenke: od Oplotnice prek Nepala in Afganistana do Ruande