Nedelja, 4. 5. 2025, 18.42
1 teden, 2 dneva
Reportaža
"Kje imaš poročni prstan? Ti oče še ni izbral pravega moža?" #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,14
Osupnila sta, ko sem jima povedala, da bom imela kmalu trideseti rojstni dan, na roki pa nista videla poročnega prstana. "Ti oče še vedno ni izbral pravega moža?" sta vprašala.
V spodnjih vrsticah vas popeljemo na popotovanje po severnem delu Indije, kamor smo se odpravili v začetku meseca marca. Mesta Varanasi, Agra, Jaipur, Pushkar, Jaisalmer, Goa in Mumbaj na eni strani kažejo blišč, barvitost, pravljico in poduhovljeno spokojnost, na drugi bedo, kaotičnost in travmatične prizore, ki osupnejo še tako psihično dobro pripravljenega popotnika. Od kaotičnega prometa, svetih krav, ki jedo smeti in zaustavljajo promet, simpatičnih, a napadalnih opic, gostoljubnih, prijaznih in zvedavih Indijcev, ki želijo sebek, festivala sreče in ljubezni, na katerem se obmetavajo z barvami, spokojnosti in umirjenosti ob ogledu Tadž Mahala do mesta smrti, mrtvega potnika na vlaku, otrok ulic, proizvodnih obratov v najrevnejši in najnevarnejši četrti Dharavi, znani po večkrat nagrajenem filmu Revni milijonar, kjer delavci za pičlih nekaj rupij šivajo oblačila in izdelke Made in India ...
"Indija je dežela dražljajev, zato bodo intenzivno delovala prav vsa čutila – oči, voh, sluh in okus," "Doživela boš čisti kulturni šok," "Pazi nase," "Zobe si umivaj z vodo iz plastenke," so me z nasveti zasuli prijatelji, preden sem se odpravila v deželo duhovnosti in paradoksov, še pred tem pa izčrpana od hitrega tempa zahodnega sveta padla na sedež letala in prespala vseh sedem ur od Istanbula do Mumbaja.
Pristali smo v zgodnjih jutranjih urah in po kratkem predahu na mumbajskem letališču že hiteli na naslednji let, ki nas je vodil do Varanasija, enega najstarejših stalno naseljenih mest na svetu v zvezni državi Uttar Pradesh. Po treh zaporednih letih, večurni podvrženosti temi, umetni svetlobi, slabemu zraku in nizkim temperaturam sem po odhodu z letališča v Varanasiju končno zagledala sonce in začutila prijetno toploto njegovih žarkov.
Sončni vzhod ob reki Ganges v Varanasiju
Vsak večer v treh svetih mestih ob reki Ganges-Varanasi, Haridwar, Rishikes, poteka Ganga Aarti. Gre za čaščenje, poklon oziroma hvalnico reki Ganges. Številni romarji se na dogodek pripeljejo z ladjicami.
Prometni kaos, ki teče nemoteno
Dokončno me je prebudil sprehod do hotela. V pičlih desetih minutah sem doživela prometni kaos, kakršnega v Ljubljani ni niti v času največjih zamaškov niti ko je zaradi del prekopane pol slovenske prestolnice. Na široki cesti brez razdeljenih pasov za levo in desno eden nasproti drugega vozijo obtolčeni avtomobili, tovornjaki, motorna kolesa, na katerih so naložene cele družine, tuktuki, prevozniki z vozovi.
Tuktuki so najpogostejše prevozno sredstvo na indijskih ulicah.
Vozniki se medsebojno dogovarjajo z glasnim trobljenjem, redke semaforje pa upoštevajo le, če je res nujno. Čemu na sredini križišča služi policist z majhno piščalko v ustih, mi res ni jasno, a po besedah vodnika, ki nas je spremljal na potovanju, so učinkoviti. "Spodbudijo tiste, ki se obotavljajo, s pogledom in palico pa upočasnijo tiste, ki se prerivajo," je povedal. Skratka, promet je kljub kaosu za njihove razmere tekel nemoteno.
Krave častijo, a jedo smeti
Vzdolž ulic se vrsti prodajalcev sadja, začimb, cvetja, ulične hrane, mimo se tre ljudi kot na kakšnem sejmu. Prav zares so delovala vsa moja čutila, koloni pred sabo sem zaradi vseh teh dražljajev komaj še sledila.
Prodajalci na tržnici v Varanasiju
Številni pešci stežka prečkajo cesto, precej varneje pa se počutijo krave, ki v vsem tem kaosu najdejo košček zase in povsem ignorirajo dogajanje okoli sebe. Ker je krava v hinduizmu simbol božanskosti, naravne dobrote in velikodušnosti, jim je dovoljeno tudi zaustavljanje in prav nič nenavadnega ni, če zaradi njih obstane ves promet. Vozniki jih spretno obvozijo, ne glede na to, kje se pojavijo.
Krave se sprehajajo vsepovsod.
Pa vendar sem prav v primeru krave naletela na prvi paradoks. Lokalni vodnik, ki nas je spremljal do hotela, je takoj, ko je zagledal kravo, stopil do nje, jo z rokami zaščitil in nas opozoril, naj jo obhodimo. Pokazal je, kako pozorni so do živali, ki jo častijo kot sveto, medtem pa je le nekaj metrov stran krava ležala v kupu smeti, jedla iz vrečk, na rogovih pa imela zataknjen kos plastike.
Pot ti prekriža tudi kakšna opica. Posebej veliko jih je na obljudenih mestih, kot so železniške postaje. So izredno simpatične, a tudi zelo nagajive, nekatere celo napadalne. Mimogrede ti vzamejo kakšno stvar. Tako sem v trenutku nepozornosti ostala brez vrečke s sadjem, nekdo pa brez sladoleda.
Naokoli se potikajo številne opice, ki si rade postrežejo s tvojim sladoledom, vrečko s sadjem, lahko ti ukradejo tudi mobilni telefon.
Poslednja želja Indijcev: pogreb v Varanasiju in pepel v Gangesu
V vsej tej gneči je po ulici pridrla še kolona moških, ki so na lesenih nosilih nosili pokojnika in glasno prepevali. Videoposnetek sprevoda si poglejte spodaj.
V le nekaj urah sprehoda po Varansiju je bilo takšnih sprevodov videti še kar nekaj. Varanasi namreč velja za hinduistično, budistično, džainistično in senthujsko sveto mesto, mesto smrti, kjer se od trenutnega življenja želijo posloviti številni Indijci, posebej hindujci, ki jih je v Indiji največ. Ti smrti, kremaciji in žalovanju pripisujejo velik pomen. Velja prepričanje, da življenjska sila, ki poganja človeški obstoj, torej duša ali atman, ni omejena zgolj na eno življenje, temveč se skozi čas spreminja in transformira v številne človeške in nečloveške oblike (reinkarnacija).
Človeško telo je po hindujski filozofiji sestavljeno iz petih naravnih elementov – ognja, vode, zraka, zemlje in prostora. Ogenj omogoča prehod iz materialnega v nematerialni svet. Gledano s posvetnega in praktičnega vidika, je funkcija ognja, da razblini, upepeli, skuri materialne stvari. In ko pokojnika po smrti upepelijo, je njegovi duši omogočeno prav to.
Manikarnika Ghat je mesto za upepeljevanje in v hinduizmu simbolizira neprekinjen cikel življenja, smrti in ponovnega rojstva.
Zelo pomembno je, da kremacijo izvedejo dovolj zgodaj, saj verjamejo, da kljub temu da človek umre, med njegovim telesom in dušo ostaja močna vez, ki lahko dušo prizemlji in umrlemu ne pusti nemotenega prehoda v naslednje življenje ali v osvoboditev (moksha, nirvana).
Poleg tega hindujci ogenj vidijo tudi kot element, s katerim se telo še poslednjič žrtvuje Agni, bogu ognja, s čimer se očisti mrtvo telo. Prav tako verjamejo, da lahko upepelitev prepreči omadeževanje, ki ga povzroči smrt, zaščiti telo pokojnika pred napadi divjih zveri in pred mahinacijo zlobnih duhov ter duši zagotovi udobje v posmrtnem svetu. Kremacija pa omogoča tudi čustveno podporo žalujočim.
V Manikarniki dnevno kremirajo od 65 do 90 trupel
Truplo pokojnika zato takoj po smrti po posebnem stopnišču, imenovanem ghat, odnesejo do reke Ganges, kjer ga umijejo. Verjamejo namreč, da je reka Ganges sveta in da bo pokojnik s tem očiščen negativne karme. Premažejo ga z dišečo zmesjo sandalovine, določene dele obraza posujejo z zlato barvo in ga zavijejo v posebno ogrinjalo. Moške ogrnejo v belo ali oranžno ogrinjalo, poročene ženske v rdeče, preostale v druge barve. Položijo ga na lesena nosila in ga posujejo s cvetjem. Prisotni ob pokojniku molijo, pojejo verske pesmi in izvajajo obrede čaščenja.
Manikarnika Ghat
Obredno umivanje v reki Ganges, ki ga številni domačini opravijo vsako jutro.
Nato truplo odnesejo v Manikarniko Ghat, ključno mesto za upepeljevanje, ki se nahaja na prostem tik ob reki Ganges. Položijo ga na zloženo grmado meter dolgih drv, ki mora biti obrnjena proti severu ali jugu. "Količina in vrsta lesa, s katerim obložijo truplo, je odvisna od premoženja pokojnika in svojcev. Nekateri si lahko privoščijo več in bolj dišeč les, ki zakrije neprijetne vonjave, nekateri slabšega in manjšo količino," pojasni lokalni vodnik.
Najbližji moški sorodnik, ponavadi najstarejši sin, nekajkrat obhodi grmado, ob tem prepeva in moli, nato pa se s tlečo trsko- suho travo dotakne pokojnikovih ust in prižge grmado. Trsko prižge z večnim ognjem, ki na Manikarniki gori že vsaj pet tisoč let, po nekaterih pričanjih pa celo sedem tisoč let ali več, kar pomeni, da je starejši kot olimpijski ogenj. Ženske se kremacije zaradi tradicionalnih prepričanj in večje čustvenosti običajno ne udeležijo. Velja namreč prepričanje, da bi jok svojcev duši preminulega otežil prehod v posmrtno življenje.
Posamezno truplo gori dve uri in pol, vendar določeni deli še vedno ne zgorijo do konca. Pri ženskah običajno ostane medenica, pri moških prsnica. Pepel in preostale posmrtne ostanke nato odnesejo v reko Ganges, po kremaciji pa sledi obredno umivanje. To je obvezno za najstarejšega moškega sorodnika, za ostale bližnje sorodnike pa je zaželeno, ni pa nujno. Oblečeni v svetla oblačila se potopijo v reko, da bi se očistili umazanije, ki jo je prinesla smrt.
Kopanje v reki Ganges
Trupla v Manikarniki sežigajo noč in dan. Dnevno zakurijo od 65 do 90 trupel, zato vročih plamenov in dima ni moč zgrešiti. Če zapiha veter, se zazna tudi neprijeten vonj.
Nekaterih trupel ne upepelijo, saj verjamejo da so nedolžni. To so otroci, nosečnice, sveti možje, in tisti, ki jih je pičila kobra. Zavijejo jih v pregrinjala, obtežijo s kamenjem in potopijo v reko Ganges. Dandanes jih sicer zaradi sanitarnih in okoljskih zadržkov raje pokopljejo na bližnja pokopališča.
Naga sadhu v Varanasiju
Utrinke iz Varanasija si lahko pogledate tudi v spodnjem videoposnetku.
Indijski vlaki: od smrti potnika do prijetnega druženja
Iz Varanasija smo se odpravili v Agro, ki še spada pod Uttar Pradesh, nato pa v največjo zvezno državo Rajasthan, kjer smo obiskali nekaj slikovitih mest – Jaipur, Pushkar in Jaisalmer. Za pot do tja smo uporabili nočni spalni vlak. Presenetila me je že njegova "zaporniška" zunanjost rešetastih oken, skozi katera je gledala množica potnikov.
Potniki na vlaku
Ko sem se povzpela na vlak in stopila do svojega kupeja, pa sem naletela na prizor, ki me je pustil odprtih ust. Na ležišču na hodniku je ležal mlajši potnik, ki se ni premikal, njegove oči so bile odprte le do polovice. Pogledala sem ga v prsni koš in zdelo se mi je, da se ne premika.
Odhitela sem v kupe odložiti nahrbtnik in se vrnila nazaj na stranišče. "Ne glej, ne glej," je dejal eden od treh moških, ki so negibnega človeka prijeli, ga odnesli z vlaka, položili na klop na postaji in mirno odšli. Še nekaj časa sem nepremično stala in težko verjela, kar sem pravkar videla. Vlak je odpeljal, kaj se je zgodilo s pokojnikom in ali je kdo poskrbel za njegov pogreb, pa nikdar ne bom izvedela. V tem trenutku sem se zavedala privilegijev, pomembnosti institucij in protokolov, ki jih imamo.
Na pozabljenega potnika smo naleteli tudi na drugi vožnji s spalnim vlakom do Jaisalmerja. V kupeju poleg je na tleh ležal moški, ki je bil vidno pod vplivom neznanih substanc. Na pozive se ni odzival.
Ležišča na indijskih spalnih vlakih
Okna so zaščitena z rešetkami, na vsaki strani kupeja so po tri "vzmetnice", ki lahko služijo kot sedež, ko jih spustiš ali dvigneš, pa kot ležišče. Po dve ležišči sta tudi na hodniku. Po pripovedovanju vodnika so vlaki v Indiji precej zasedeni, zato je karto treba kupiti vnaprej. Lahko se zgodi, da je v kupeju več kot šest ljudi, zato sta včasih na ležišču po dva potnika. Če želiš več zasebnosti, je priporočljivo, da pri nakupu karte izbereš ležišče najbolj zgoraj, označeno z UP (upper berth), prav tako, če si visoke rasti, saj se, če ležiš na najnižjem ležišču, mimoidoči zaletavajo in spotikajo ob tvoje noge.Vsake toliko se mimo kupejev sprehodijo ponudniki s hrano, vodo in čajem, na vmesnih postajah pa je mogoče skočiti z vlaka do prve stojnice in si kupiti kaj za pod zob. Indijski vlaki sicer vozijo s hitrostjo tudi do 130 kilometrov na uro.
Sebki z domačini in poslikava s kano
Poslikava s kano
Seveda vse izkušnje z indijskih vlakov niso bile travmatične, bilo je nekaj prav lepih, prijetnih in zabavnih, za katere so poskrbeli prijazni indijski potniki. Večini je namreč skrajno zanimivo, ko vidijo potnika bele rase, zato želijo navezati stik, se pogovarjati, predvsem pa narediti kakšen sebek. Za fotografijo te zaprosijo mimoidoči na ulicah, prodajalci na tržnici, celo stevardesa na letališču in nenazadnje potniki na vlaku.
Po obhodu po vlaku sem naletela na okoli sedemčlansko družino. Vesela družba se je družila ob dobri hrani in pogovoru, medse pa sprejela prav vsakega mimoidočega. Prisedla sem in ena od deklet je nemudoma ponudila, da mi s kano poslika roko. Kljub neprestanim tresljajem mi je 13-letna deklica v dobrih 15 minutah s čudovitimi, preciznimi vzorci poslikala obe roki.
Za Slovenijo ne vedo, prav tako ne za smučanje in smučarske skoke
Indijske železnice
Z indijskima sopotnikoma sem se družila tudi na štiriurni vožnji od Agre do Jaipurja. Takrat smo uporabili dnevni vlak s sedeži. Sedela sem pri oknu, na sedežih poleg pa starejša gospa in 27-letni Pjush iz Jaipurja. Kaj kmalu sta me ogovorila, mi vseskozi ponujala prigrizke in želela izvedeti prav vse. Najprej seveda, od kod sem. Za Slovenijo pričakovano nista vedela, pojasnila sem, da je to v Evropi. Vprašala sta me tudi o družini in poklicu, saj je to zanje izrednega pomena, nato pa, ali spremljam kriket. Ko sem rekla, da ne, sta bila malodane šokirana, ko sem dodala, da v Sloveniji spremljamo druge športe, kot denimo smučanje in smučarske skoke, pa sta me vprašala, kaj je to.
"Kje imaš poročni prstan? Ti oče še ni izbral pravega moža?"
Indijska družina
Prav tako sta osupnila, ko sem jima povedala, da bom imela kmalu trideseti rojstni dan, na roki pa nista videla poročnega prstana. "Ti oče še vedno ni izbral pravega moža?" sta vprašala. V Indiji so namreč še vedno zelo prisotni kastni sistem in dogovorjene poroke znotraj kastnega sistema. Teh je tudi dandanes okoli 95 odstotkov, predvsem na vaseh, medtem ko ločitev skoraj ni. Ločiti se je mogoče le pod določenimi pogoji, pri čemer ženska nima besede, moški pa mora poravnati vse stroške.
Pri iskanju partnerjev so pozorni na ugled družine, saj poroka v Indiji ne pomeni le poroke partnerjev, temveč združitev dveh družin. Iskanje primerne partnerice – običajno izbira ženinova družina – lahko traja tudi več let, pri čemer imata pogosto, a ne vedno- zadnjo besedo bodoča mož in žena. Starši torej poiščejo več možnosti, partnerja pa se potem odločita, ali sta si všeč vizualno, glede vrednot in podobno. Ženska ima pri odločanju še vedno manj besede, a je tudi to odvisno od kaste, njene izobrazbe in finančnega položaja njene družine.
Pogovor s Pjushem iz Jaipurja
Tako je fant, ki je sedel poleg mene, že imel izbrano nevesto iz svoje kaste, pripadnico hindujske vere. Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi izbral dekle po svoji volji, morda celo druge vere ali nacionalnosti, pa je dejal, da najverjetneje ne bi bil več dobrodošel doma.
Se pa tudi v Indiji okoliščine postopoma spreminjajo, predvsem v mestih, med mladimi, izobraženimi ljudmi, kjer so ponekod že mogoče poroke iz ljubezni. V takih primerih družina sprva to težko sprejme, sčasoma pa se sprijazni. Kljub temu velja, da je boljše, če si partnerja izbereš znotraj svoje kaste. "Če se poročiš z dekletom iz druge kaste, imaš ogromno problemov," pojasni Vikash, fant iz Jaipurja, ki skuša ubežati tradiciji.
Holi – festival barv, sreče in ljubezni
Kravje iztrebke posušijo in uporabijo za gorivo.
V zvezni državi Radjastan smo med drugim obiskali tudi sveto mesto Pushkar, kjer so prav v tem času praznovali holi, festival barv, sreče in ljubezni, s katerim hindujci slavijo pomlad, prihod novega življenja in zmago dobrega nad slabim. Podobno kot pri nas pust. Poleg divalija, praznika luči, holi velja za enega glavnih praznikov v Indiji. Na predvečer festivala zažgejo zlobno demonko Holiko, po kateri se imenuje festival. Kres zakurijo s kravjimi iztrebki, ki jih prej zbirajo in posušijo. Tudi sicer kravje iztrebke namesto drv uporabljajo za gorivo. Ob kresu plešejo poseben ples, imenovan Garh Gair. Plešejo ga v krogu in na ritme udarjajo s palicami (pogledate se ga lahko v spodnjem videoposnetku).
Naslednji dan se oblečejo v belo, gredo na ulice in se obmetavajo z barvami. V današnjem času je praznik namenjen tudi razbijanju družbenih norm, saj ta dan ni pomembno, katere religije si niti iz katere kaste izhajaš. Ljudje se združijo, praznujejo, in kamorkoli greš, ti zaželijo "happy holi".
Ljudje se oblečejo v belo in se obmetavajo z barvami.
V času holija na ulicah prodajajo barve v prahu.
Na ulice se poda ogromna množica ljudi, predvsem moški, zato previdnost nikakor ni odveč, še posebej, če si ženska, tujka. Indijke je bilo ta dan namreč opaziti le redkokje. In če sicer v Pushkarju alkohola ni, saj velja za zelo sveto mesto, si ga za ta dan priskrbijo, posledično pa izkoristijo vsako priložnost, da se te, ko te obmetavajo in mažejo z barvami, dotaknejo. Na trenutek se je tako zgodilo, da nas je obkolila množica moških in nas kot podivjana horda levov mazala z barvami. Če se tovrstnega dogodka udeležiš kot turist, predvsem pa turistka, je priporočljivo biti v družbi.
Na festivalu holi so bili pretežno mlajši moški.
Nekaj utrinkov s festivala si lahko pogledate v spodnjem videoposnetku.
V najrevnejšem predelu Mumbaja, kjer nastajajo izdelki Made in India
Otroci so se v Dharaviju igrali na igrišču.
Za konec popotovanja pa smo se v večernih urah, tik pred letom v Istanbul, ustavili še v Mumbaju, prestolnici zvezne države Maharaštra, ki šteje okrog 20 milijonov prebivalcev.
V spremstvu lokalnega vodnika smo se odpravili v najrevnejšo četrt mesta – slum Dharavi, ki velja za največji slum na azijskem kontinentu. Gre za barakarsko naselje, ki so ga na nikogaršnji zemlji že več kot stoletje nazaj začeli graditi ljudje, ki si niso mogli privoščiti drugega načina za prebivanje v tem milijonskem mestu. Mumbaj ima namreč zelo drage nepremičnine. Cene so primerljive s cenami v Ljubljani.
Danes tako v Dharaviju živi že okoli milijon ljudi, hindujcev iz najnižjih kast. Kar 80 odstotkov je v privatni lasti, njegov lastnik pa živi izven, najverjetneje v enem iz med bogatih predelov.
Izsušena struga, polna smeti
In ko sem že mislila, da sem Indijo vendarle nekako preživela, sem v trenutku, ko smo se spustili po stopnicah in stopili v slum, zagledala vso bedo tega sveta, tisto kar si v Evropi težko predstavljamo in tudi priznamo – ljudi, ki za pičlih nekaj rupij izdelujejo ter šivajo oblačila in izdelke, ki jih za majhen denar kupimo in nosimo mi, jih kmalu zavržemo, nato pa se ti isti izdelki vrnejo nazaj, na bregove rek dežel tretjega sveta.
Ozke, utesnjene, temne, s smetmi zasute ulice, prepletene z odprtimi kanalizacijskimi kanali in nešteto nezaščitenimi električnimi kabli, so na levo in desno vodile v tesne barake, v katerih živi in dela več generacij skupaj. Nimajo stranišč, kaj šele kopalnic, eno javno stranišče uporablja kar 1.400 ljudi. Imajo 16 šol, bolnišnice, nekaj ambulant, frizerske salone, celo fitnes.
Imajo tudi fitnes
Javno stranišče za 1.400 prebivalcev sluma
Z ulic poti vodijo tudi v majhne, na le nekaj kvadratnih metrov postavljene proizvodne obrate, kjer nastane kar za milijardo dolarjev bruto domačega proizvoda. Ukvarjajo se z dejavnostmi, ki pripomorejo k zmanjševanju odpadkov- recikliranje plastike, izdelovanje potovalnih kovčkov iz reciklirane plastike, izdelovanje oblačil in zbiranje uporabljenih mil iz hotelov, iz katerih naredijo nova poceni reciklirana mila za pranje oblek. Poleg tega izdelujejo tudi slaščice, kar 80 odstotkov indijskih slaščic je izdelanih prav v Dharaviju.
Fotografije proizvodnih obratov v Dharaviju si lahko ogledate v spodnji galeriji.
Za svoje delo so plačani bore malo. 300 rupij, kar je 3,11 evra na dan, oziroma deset rupij – približno deset centov za 120 kilogramov recikliranega materiala zaslužijo delavci, ki se ukvarjajo z recikliranjem. 350 rupij oziroma 3,6 evra na dan prejmejo gradbeni delavci, če so delavci sposobnejši in lahko opravljajo več različnih del, lahko na dan zaslužijo 500 rupij, kar je 5,18 evra, največjo plačo pa prejmejo izdelovalci oblačil, in sicer 700 rupij oziroma 7,25 evra na dan, kar je tudi največja možna plača v Dharaviju. Delo poteka šest dni in pol na teden, pogodbe za delo pa seveda niso sklenjene, kar pomeni, da plačilo ni vedno zagotovljeno.
Prizorišče filmske uspešnice Revni milijonar
Slum Dharavi je tudi popularno prizorišče največje indijske filmske industrije Bollywood, ki jo je mednarodno občinstvo spoznalo po svetovno znani filmski uspešnici Revni milijonar, s katero so osvojili celo Hollywood in zanjo leta 2009 prejeli osem oskarjev. Zgodba pripoveduje o osemnajstletnem osirotelem fantu iz revnega dela Mumbaja – sluma Dharavi, ki se v Indiji udeleži kviza Lepo je biti milijonar, po naključju pravilno odgovori na vsa vprašanja, osvoji dvajset milijonov rupij in skozi pripoved predstavi svojo težko življenjsko zgodbo.
In takšnih zgodb je tako v Dharaviju kot po vsej Indiji zagotovo na milijone. Kljub veselim izrazom mimoidočih in glasnemu smehu otrok ob igri sem začutila bedo življenja, v katerega so ujeti. Še posebej v trenutku, ko je za mano pritekla deklica, me pocukala za rokav in s ponižnim glasom dejala: "Please, buy me a chocolate. (Prosim, kupi mi čokolado.)"
Otroci v slumu Dharavi
Po drugi strani pa je bilo skozi zgodbe ljudi, ki sem jih spoznala na poti, začutiti pripadnost in povezanost. In tako ti popotovanje po Indiji pusti grenko-sladek priokus, ki ga še dolgo ni moč izgubiti. Postavi te pred številna za zahodnjake težko sprejemljiva dejstva, hkrati pa ti ponudi lepote vzhodnega sveta, na katere smo na zahodu že skorajda pozabili. Sklenem torej z mislijo in priporočilom- Indija je krasna in zelo posebna destinacija, ki jo velja obiskati in izkusiti, saj ti veliko da in nedvomno obogati tvoje življenje.
