Tadej Bolta: Vsakomur lahko rečem le, da se bo v Afriko zaljubil

S sošolci in mentorji z ljubljanske fakultete za arhitekturo ste lani v Južni Afriki zgradili šolo. Kaj vas je gnalo ravno na jug Afrike?

Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani se je leta 2010 vključila v mednarodno mrežo za gradnjo izobraževalnih stavb v državah v razvoju, ki jo vodi avstrijska fundacija SARCH. V okviru mreže so študenti evropskih šol v zadnjih desetih letih načrtovali in skupaj z lokalnim prebivalstvom tudi zgradili številne šolske stavbe in vrtce v različnih krajih Južne Afrike. Južna Afrika ni izbrana povsem po naključju. Res je, da je ena izmed najbogatejših afriških držav, a jo pesti vrsta družbeno-gospodarskih problemov, kot so izjemno velike socialne razlike, revščina, visok odstotek prebivalstva, okuženega z virusom HIV, brezposelnost, kriminal in slabi pogoji za izobraževanje.

V šoli v Južni Afriki, ki smo jo gradili, poučujejo otroke za poklice, kot so mizar, hišnik, šivilja. S tem znanjem si mladi dejansko lahko najdejo kakšno delo. V Afriki je šola pomembna še zaradi splošnega znanja, ki ga daje ljudem. Šola jih lahko nauči osnov poljedelstva, osnov higiene, zdravja, prenašanja bolezni, predvsem aidsa. Mislim, da lahko z vlaganjem v izobraževanje v Afriki naredimo veliko več kot z zbiranjem hrane, zdravil in obleke.

Med bivanjem v Južni Afriki ste spoznali, da je kljub neutrudnemu boju Nelsona Mandele apartheid v tej državi še vedno živ. Kako se kaže danes?

Ob zmagi Nelsona Mandele na volitvah sta se za oblast spopadli plemeni Zulu in Xhosa. Mandela se je namesto z gospodarstvom, družbenimi in drugimi problemi ukvarjal z boji med tema dvema plemenoma. In tako je ves kapital ostal v rokah belcev. Celo minister za gospodarstvo je po padcu apartheida ostal isti kot prej!

Tudi vsa ta represija, vso to poniževanje skozi desetletja je pustilo pri temnopoltih prebivalcih trajen spomin in brazgotine. Vseh teh stvari ne moraš pozabiti v nekaj letih, ampak bodo potrebne generacije. Poleg vseh težav Južne Afrike je tudi delo razdeljeno zelo segregacijsko; za belce le najboljša dela, preostala dela so za temnopolte. Če se kakšnemu temnopoltemu uspe povzpeti v družbi, pa postane belec. Ne po barvi kože, ampak po obnašanju – pozabi na svoje korenine, živi v belskih naseljih, obdanih z visokimi ograjami in oboroženimi varnostniki.

Po tem arhitekturnem projektu se je vaša afriška avantura pravzaprav šele začela, saj ste se odpravili na 25.964 kilometrov dolgo pot od Cape Towna do Kaira, od izvira do izliva reke Nil. Kako globoko vam je v pol leta pod kožo zlezel afriški način življenja?

Zahodnjak se mora v Afriki navaditi, da čas teče res počasi. Neki Italijan mi je celo rekel, da bi se rad naučil sedeti in ves dan delati nič. Tega pri nas ne znamo. Ne znamo se malo ustaviti, posesti, imeti nekaj trenutkov zase.

Druga stvar pa je morda hrana. Povsod jedo neko polento bele barve. Kot naša polenta je, le da koruzo olupijo, preden jo zmeljejo. V Južni Afriki se ji reče pap, v Zambiji nšima, v Tanzaniji ugali, v Ugandi poš. Je res pustega okusa, suha in hitro jo imaš vrh glave. Polento se potem jé s kakšno zelenjavno omako, morda še kosom mesa. V nekaj mesecih sem se potem povsem privadil nanjo in na koncu je postala skoraj nepogrešljiva pri kosilu.

Katera nasprotja v Afriki so vas presenetila?

Najbolj me je presenetilo to, da so razlike med belopoltim in temnopoltim prebivalstvom v Južni Afriki tako velike. Druga stvar, ki me je presenetila, pa so na eni strani revno tamkajšnjo prebivalstvo, na drugi strani pa elitni turizem za bogate Zahodnjake. Za vsako turistično zadevo v Afriki moraš krepko plačati. Cene so res nenormalno visoke! In od tega denarja imajo domačini bolj malo.

Med potjo ste se za slab mesec pridružili medicinsko-humanitarni odpravi v Zambiji. Kakšne naloge ste prevzeli kot bodoči arhitekt?

Poprijel sem za vsa dela, ki so se našla. Kuhanje, čiščenje in popravila po hiši. Montiral sem sončne celice na streho in napeljal elektriko zanje. Uredili smo ambulanto za fizioterapijo. Zaradi puste hrane imajo tamkajšnji ljudje zelo krhke kosti in je ogromno zlomov. Žene pri delu na polju ne počepnejo, ampak se zmeraj priklonijo, tako da imajo težave s hrbtom. In še kako so jim manjkali ustrezni fizioterapevtski prostori. Tako da smo predelali prostor, montirali konstrukcijo za zavese, prebelili stene, zamenjali mreže na oknih …

Afrika slovi kot destinacija za safari in tudi sami ste obiskali več narodnih parkov. Kateri vam je fotografsko naklonil velikih pet?

Sam sem imel veliko srečo, da sem lahko obiskal toliko parkov na toliko različnih načinov, kot na primer veslanje s kanujem po delti Okavanga, sledenje šimpanzom v deževnem gozdu v Ugandi, s svojimi vozili smo šli po dveh parkih v Južni Afriki, z medicinsko-humanitarno odpravo smo obiskali slonje zavetišče v Zambiji …

Klasični safari z džipom pa je bil v krater Ngorongoro v Tanzaniji. Kotlina, široka 16 kilometrov, je nastala ob sesedanju vulkana samega vase in zaradi oblike mu pravimo krater, čeprav to ni. V tem kraterju lahko najdeš vse značilne afriške živali zgolj v nekaj urah vožnje po njem! Skupina levov, nekaj sto metrov naprej pa že čreda zeber! Ampak ker je krater res čudovit, poln živali, je to ena izmed najbolj obiskanih točk vzhodne Afrike in v njem se kljub omejitvi drenja turistov. Kamorkoli pogledaš, vidiš džip.

Zbrali ste kar nekaj presežnikov: obiskali ste največjo celinsko delto, delto reke Okavango, in Viktorijine slapove z najširšo vodno zaveso na svetu ter se povzpeli na Kilimandžaro, najvišji vrh Afrike. So to točke, ki jih ne sme spustiti noben obiskovalec črne celine?

To so tudi točke, o katerih sem gledal oddaje po televiziji, bral knjige in poslušal zgodbe o njih. Že zaradi tega sem jih moral obiskati. Ampak ko si tam, te veličina slapov osupne. Doživetje samega vzpona na Kilimandžaro je spet zgodba zase. Veslanje po delti Okavanga, sprehajanje po travnikih med delto in spanje v delti so prav poseben neklasičen safari. In te točke mora obiskati vsak. Afrika je pa tako ali tako polna presežnikov in polna čudovitih krajev. Tako da podobno lahko rečeš za vsak kraj, kjer si bil.

Lahko pa rečem še tole. Marsikdo je prepotoval že lep kos sveta, ampak Afrika je tisto, kar ga je daleč najbolj navdušilo, prevzelo. Morda ima kdo pomisleke ali strah, saj ima celina zaradi vse revščine, bolezni in vojn kar malo zlovešč prizvok. A vsakomur lahko rečem le, da se bo v Afriko zaljubil in se zagotovo še vrnil.

Ste se kdaj na tem potovanju počutili resnično ogroženi? Kje pa tako sprejeti, da bi lahko kar ostali?

Resnično ogroženega nikoli. Južna Afrika slovi kot ne najbolj varna država, a si preprosto malo bolj previden in ne hodiš ponoči naokoli, ker kot belec kar siješ. Sicer pa manj je turizma, bolj si sprejet. Ogromno je bilo lepih trenutkov, tako da se je kar težko odločiti, kje bi ostal. Morda v Ugandi, ker ima nekaj drobnarij, brez katerih ne morem – dobro kavo, dobro meso, gore, prijazne ljudi …

Že pred Afriko ste se potepali po osrednji Aziji in Bližnjem vzhodu. Katera je poglavitna razlika med potovanjem po Afriki in Aziji?

Da v Afriki potrebuješ čas in živce, da kamorkoli prideš. In v Afriki se tudi ne moraš skriti. Sem pač muzungu (beli človek, op. a.) in povsod sem opažen, viden, otroci tekajo za tabo in se derejo muzungu muzung.

Privabljajo vas destinacije, kamor turisti ne romajo, kjer so prej izjema kot pravilo. Kaj se vam plete po glavi za naslednji potep?

Turisti spremenijo ljudi, hrano, običaje. Tako da iščem malo spregledane, pozabljene, neznane države. Idej za prihodnje je veliko. Morda v bližnji prihodnosti Burma ali Pakistan.