Nedelja, 22. 3. 2020, 4.10
4 leta
Moški in ženske varanje dojemamo drugače #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,86
56
Pred nami so časi, ko bodo sploh tisti že tako nestabilni partnerski odnosi na težki preizkušnji. V dneh, ko smo obkroženi le s svojimi mislimi, partnerjem in z otroki, pride na dan marsikaj – tudi nerazčiščene težave v razmerju. Med pogostimi težavami parov v sodobnem času je še vedno nezvestoba, ki pa jo pogosto moški in ženske drugače dojemamo in doživljamo. Kaj nekoga pahne v varanje? Se da prevaro preboleti in spet nazaj vzpostaviti razdrt odnos? O tem in še mnogo drugem smo govorili s psihoterapevtko Veroniko Podgoršek.
Dr. Veronika Podgoršek je priznana terapevtka družinske in zakonske terapije, za katero je več kot petnajstletna terapevtska praksa. Je avtorica štirih knjig in stara znanka medijev, kjer ljudem deli koristne nasvete s področja medosebnih odnosov in predvsem razumevanja le-teh.
Veronika Podgoršek je na temo medpartnerskih odnosov, varanja in razhodov napisala tudi štiri knjige.
Za začetek ne moreva mimo časov, v katerih smo. Ko večino dni preživimo doma med štirimi stenami, kar je za številne pare izziv.
Vsekakor. To je lahko za pare res velik izziv. Tudi za tiste, ki se sicer dobro razumejo in so zelo intimno povezani – v smislu globlje čustvene povezanosti –, kaj šele za tiste, ki se že dlje časa soočajo s kakšnimi trenji oziroma težavami v odnosu. Mnogokrat je težko biti dlje časa v zaprtem prostoru že sam s sabo, s svojimi mislimi, biti tedne, kolikor bo nastala situacija trajala, skoraj ves čas še s partnerjem in otroki, pa je vsekakor lahko za številne še bolj težavno. Znotraj parov ali družin, kjer je prisotno še različno nasilje, pa je še toliko huje.
Lahko ponudite kakšen nasvet za vse pare, da se v naslednjih tednih, kolikor bo pač treba biti v izolaciji doma, ne bodo na smrt skregali in nenehno prerekali? To je sploh pomembno, če ima par že otroke in so potem priča tem konfliktom …
Prav pari z majhnimi otroki so postavljeni pred svojevrsten izziv. Ker poleg tega, da morajo opraviti delo od doma, morajo poskrbeti še za majhne otroke, vsa gospodinjska opravila in podobno. Če so otroci večji, imajo že vzpostavljene svoje socialne stike, ki jih lahko v času izolacije vzdržujejo prek telefona, družbenih omrežij, se lahko počutijo še vedno družabno in so tudi v tem smislu že samostojni. Medtem ko pa so manjši otroci v teh dneh res vezani zgolj na starše, kar jih lahko še dodatno ob vseh skrbeh izčrpava.
Da bosta torej mama in oče, ki sta hkrati tudi partnerja drug drugemu, bolj mirna in manj pod stresom, kar posledično vsekakor pomeni tudi manj prepirov, je nujno ustvariti neki sistem, urnik dela, v katerem je čas tako za službene obveznosti, za varstvo ali pomoč pri šolanju otrok, za gospodinjska opravila in tudi prosti čas mora biti predviden.
Ob vseh domačih delavnih in šolskih obveznostih v času izolacije ne pozabite tudi na prosti čas, crkljanje in zabavo.
Nekaj prostega časa preživite skupaj kot družina, počnite zabavne stvari, se pogovarjajte, crkljajte, nekaj prostega časa si vzemita drug za drugega, ne nazadnje pa vsak potrebuje tudi trenutke povsem zase, da je tudi povsem sam. Na to sploh v naslednjih dneh ne smemo pozabiti. Dogovorita se, da eden v tem času poskrbi za otroke ali določena gospodinjska opravila, drugi si vzame malce prosto in potem se zamenjata.
V tem času je bolj kot sicer pomembno delovanje v dobro drug drugega in sodelovanje. Ker če bo vse padlo na rame enega v odnosu, bo njegova stiska toliko večja. Zato si morata partnerja pomagati.
Je torej ta čas izolacije idealen, da začnejo pari delati na sebi in na svojem odnosu, ali je bolje pustiti kakšne resne, pereče pogovore za kasnejši čas, ko bo situacija z izolacijo mimo in ko ne bomo več v stresu zaradi koronavirusa?
Pravzaprav je lahko ta čas izolacije, ko smo doma, tudi velika priložnost, da se malo bolj posvetimo partnerskemu odnosu. Sploh za tiste, ki s seboj nosijo že večletne zamere, nepredelane stvari. Ker nekako v tem času izolacije ne moremo pobegniti in se moramo prej ali slej soočiti drug z drugim. In če je le malo želje pri obeh – kajti za uspešen partnerski odnos sta pomembna oba in pri obeh mora biti prisotna želja po pogovoru, po spremembi – je ta čas vsekakor dobra priložnost, da pa se lahko odprejo tudi tiste problematične, boleče teme. Ampak seveda na pravilen način.
Pri tistih s težavami v odnosu se bo zgodila ena od treh možnosti: odnos se bo popravil, odnos se bo še bolj skrhal, ampak bosta zaradi različnih vzrokov ostala skupaj, ali pa se bosta še bolj odtujila in posledično tudi razšla.
Dr. Veronika Podgoršek opozarja, da je treba k pogovoru v odnosu pristopiti na pravilen način. Napadalna, agresivna komunikacija to zagotovo ni.
Omenili ste, da je treba nerazrešene težave iz preteklosti reševati na pravilen način. Kakšen?
Gre za ustrezen način komunikacije. Nikakor ne smemo nastopiti agresivno, napadalno, ker če bomo tako pristopili k pogovoru, bo oseba nasproti nas zelo verjetno zavzela enako napadalno držo in se odzvala na enak način, napadalno ali pa se umaknila. In v takem načinu reševanja nesoglasij zagotovo ne bo srečnega zaključka. Torej pogovor vodimo mirno in ne napadamo, ne obtožujemo. Govorimo jaz in ne ti, ti, ti …
Hkrati je pomembno, da se oba počutita zares slišano. Naj najprej eden pove, kako se je v določeni situaciji, v kateri sta se znašla, počutil, kaj je doživljal, na kaj ga je morda spomnila, kako je on to dojemal, drugi pa naj zares posluša in poskuša razumeti to drugo stališče. Naj ne zavzame takoj obrambne drže in reče: "Ne, to pa že ni bilo tako, jaz to drugače vidim." Temveč je pravilna reakcija: "Okej, poskušam te slišati in razumeti, kako ti to vidiš, dojemaš."
Nekako v tem duhu je treba peljati komunikacijo, da bo pogovor res konstruktiven. Na ta način bosta namreč oba partnerja zares slišana. Ter da skleneta neki kompromis in najdeta rešitev, ki je sprejemljiva za oba, ne zgolj za eno stran. Potem pa je treba začeti to tudi izvajati, ker brez izvajanja seveda ne bo nobene spremembe v odnosu.
Partnerski odnosi so sicer že od nekdaj in verjetno vedno bodo precej zapleteni. Za dober odnos se je treba ves čas truditi. Zakaj je tako? Je kaj resnice v stereotipu, da so moški z Marsa, ženske pa z Venere? Torej smo si res že v osnovi tako različni, da imamo na nekatere stvari povsem različne poglede?
Vsekakor je nekaj resnice na tem. Že med seboj kot ljudje smo različni, različni smo pa vsekakor tudi po spolu. Lahko rečemo tudi tako: smo enakopravni, nismo pa enaki. Tudi že v nekih osnovah se razlikujemo. Naša fiziognomija je drugačna, naše hormonalno stanje je drugačno, čustvujemo na drugačen način, tudi tisti prostor v možganih, ki je namenjen dojemanju spolnosti, je pri ženskah in moških drugačen, drugačen je tudi prostor v možganih, namenjen komunikaciji. In še bi lahko naštevala.
Tako da smo definitivno drugačni že v tem biološkem pogledu, potem pa pridejo zraven še vzorci iz primarne in razširjene družine, iz katere prihajamo, pa vzorci, povezani z vsemi pomembnimi ljudmi, ki nas obkrožajo, kot so: prijatelji, učitelji, profesorji, trenerji in podobno. Skratka ljudje, ki nam nekaj pomenijo, pomembno vplivajo na oblikovanje našega ponotranjenega sveta, ki se razvije v ponotranjene pogosto nezavedne vzorce. Kako vidimo in dojemamo sebe in svet okrog nas. Ne nazadnje pa ne smemo spregledati še značaja vsakega posameznika. Saj veste, ne glede na to, koliko otrok prihaja iz družine in enakih staršev, so lahko popolnoma različni.
Varanje je ena najbolj bolečin izkušenj v življenju. A pogosto pozabljamo, da je lahko prevara boleča za oba partnerja - tako za prevaranega kot za tistega, ki je prešuštvo zakrivil.
Je bilo varanja že od vedno veliko, pa se je pred več deset leti to bolje skrivalo, ker se ni spodobilo ločiti, ali je dejansko dandanes nezvestobe več?
Nezvestoba je eden od problemov, s katerimi se ljudje že od nekdaj soočamo. Vedno je je bilo veliko in tudi danes je nezvestoba še vedno pogosta. Saj vsi vemo za kukavičje otroke, a sistem je bil dolga leta nazaj drugačen. Ženske so bile bolj doma, lažje se je vse skupaj skrilo, saj ni bilo niti take tehnologije, kot jo imamo danes.
Danes pa je tako, da ženske niso več prikovane na dom, temveč se moški in ženske družijo v službah, v telovadnicah oziroma fitnesih, na kakšnih družabnih dogodkih. Torej nekako smo moški in ženske skorajda povsod pomešani, več je priložnosti za nova poznanstva.
Ljudje smo navsezadnje odnosna bitja in tudi če si v še tako zelo srečnem partnerskem razmerju, opaziš ljudi okrog sebe, nismo imuni na osebe okrog sebe, ki imajo neke za nas privlačne komponente ... Ampak to, da nekoga opaziš, seveda ne pomeni, da boš skočil čez plot. Torej za samim dejanjem nezvestobe, za tem korakom, ko boš prestopil to mejo in dejansko skočil čez plot, so pa potem lahko zelo različni vzroki.
"Na eni strani so povsem individualni vzroki, na drugi pa govorimo o medpartnerskih plesih," o vzrokih za skok čez plot pove dr. Veronika Podgoršek.
Kakšni konkretno?
Na eni strani so povsem individualni vzroki, na drugi pa govorimo o medpartnerskih plesih. Pri individualnih vzrokih gre lahko za kakšno psihično ali osebnostno motnjo, za najrazličnejše situacijske stiske, znotraj katerih se posameznik znajde in jih rešuje na ta sicer napačen način, torej s skokom čez plot, kjer iščejo uteho, pozitivna čutenja. Lahko se začne celo nezlonamerno, posameznik se začne z neko drugo osebo v službi, prek družbenih omrežij ali drugih spletnih portalov pogovarjati o osebnih stvareh, znotraj česar pa hitro pride do čustvene navezanosti in tako prestopljene meje, ki je za marsikoga dojeta kot prevara.
Nekateri imajo lahko povsem osebne stiske, ki izvirajo iz ponotranjenih vzorcev in iz katerih posledično lahko izvira prevara, na primer da se ne počutijo dovolj vredne (in občutka vrednosti ni nikoli dovolj) in na ta način iščejo (stalno) zunanjo potrditev. Tukaj govorimo o ponotranjenih impulzih, o tako imenovanih temeljnih afektih, ki so ponotranjena čustvena stanja, ki so ti domača in jih nezavedno stalno iščeš in ponavljaš, čeprav so tudi zelo boleča. Na primer temeljni afekt nekega posameznika je lahko občutek zavrženosti in oseba s takšnim afektom bo nevede, zakaj, iskala vedno znova in znova ta občutek zavrženosti. V praksi to torej pomeni, da bo takšna oseba iskala partnerja, ki jo bo zavračal ali pa bo vse naredila, da bi bila zavržena ali bo zavrgla sama.
Lahko pa gre preprosto za to, da nekdo v zvestobo kot takšno ne verjame in se je posledično ne gre. Čeprav so to pogosto tako imenovane intimnosti izogibajoče se osebe, torej osebe, ki se težko zares čustveno predajo in navežejo in so vedno malo tu in malo tam in nikjer v celoti. Zadaj je pogosto boleča travma, ko je bila lahko oseba že kot otrok izdana ali je občutila veliko izgubo, na primer zavrženost, smrt …
Kot rečeno, pa imamo na drugi strani tudi medpartnerske igre oziroma plese, medpartnersko dinamiko, kjer so afere del partnerskega sistema in njunih ponotranjenih vzorcev, temeljnih afektov.
Če se nezvestoba zgodi paru, ki si želi težavo prebroditi in kjer se zavedata oba, da je bil njun odnos že nekaj časa tako ali drugače težaven ter da sta za te težave odgovorna oba, se razmerje da rešiti.
Za kakšne medpartnerske dinamike gre? Oziroma kakšna so ta medpartnerska preigravanja, ki lahko vodijo v varanje?
Pa pojdimo tokrat malo dlje. Afere in z njimi povezani občutki niso samo del skoka čez plot s tretjo osebo, ampak so v bistvu "afere" tudi besede in vedenje do nekoga. Če bi besede lahko ubijale, bi bilo mrtvih že ogromno … Če pogledamo od blizu: pomislite, kako se počuti prevarana oseba (z nekom tretjim)? Počuti se izdano, zamenjano, neslišano, ponižano, nerazumljeno. Kako pa se počuti oseba, ki je znotraj odnosa s strani partnerja spregledana, zavržena, osamljena, zanemarjena, stalno kritizirana, nikoli dovolj dobra, da je poniževana, da se partner oziroma partnerica ne drži dogovorov, pretepena in podobno? Počuti se: izdano, zamenjano, neslišano, ponižano, nerazumljeno. Torej so občutki enaki.
Nekdo je torej lahko glede na notranja občutja nezvest na različne načine. Nekdo se počuti od partnerja prevaran zaradi zlorabe alkohola, drog, pobega v šport, stalnega pobega v delo ali pa drugega človeka. Gre torej za različne afere, na različen način, a podobna občutja, ki jih dva v odnosu lahko preigravata vsak na svoj način. Le da je pogosto le afera s tretjo osebo najbolj družbeno obsojajoča, vse druge pa se pogosto spregleda, pa so prav enako boleče in nedopustne. Kot rečeno, če bi besede in dejanja ubijali ….
Če se zgodi nezvestoba, torej da nekdo prevara drugega z drugo osebo in si par vseeno želi ostati skupaj, se da prebroditi situacijo in povrniti izdano zaupanje?
Predvsem se moramo zavedati, da ima vsak par svojo zgodbo in dinamiko, vsak posameznik s seboj nosi veliko iz preteklosti, tako da tukaj ne moremo posploševati. In za kakršnokoli afero s tretjo osebo že gre – bodisi za skok med rjuhe brez nekih čustev bodisi za čustveno afero, kjer išče nekdo občutek razumljenosti, nežnosti ali pripadnosti, ki jih v trenutnem odnosu ne dobi ali dobi in tega ne čuti – v vsakem primeru je kakršnakoli prevara eno najbolj bolečih dejanj v življenju partnerstva.
Če se nezvestoba zgodi paru, kjer se zavedata oba, da je bil njun odnos že nekaj časa tako ali drugače težaven, da sta za te težave v odnosu odgovorna oba, da morata oba sprejeti odgovornost za svoja dejanja in če imate seveda oba željo svoje razmerje rešiti, se seveda da. A hkrati se mora par zavedati, da bo odslej treba delati nekaj zelo drugače in odnos peljati v drugačno smer. Treba se bo soočiti s seboj in drug z drugim. Se poglobiti in globlje razumeti tudi vse možne prevare drug do drugega, kot smo jih razdelali zgoraj.
Eni pa dejansko prevarajo zato, ker si želijo konec odnosa, pa ga ne znajo ali ne zmorejo sami in na drugačen način končati. In temu rečemo izhodna afera. Takšna oseba si torej ne želi reševati odnosa, temveč le še naredi zadnji korak, da ga parter oziroma partnerica potem odslovi, izpusti. Povedano preprosto: ker sam nočeš ali ne zmoreš prevzeti odgovornosti za konec zveze, narediš neumnost, da te nekdo drug vrže skozi vrata.
"Reakcija posameznika na varanje je odvisna od več dejavnikov, in sicer od značaja, zgodovine preteklih odnosov posameznika, njegovih vzorcev," pojasni sogovornica.
Ali nezvestobo moški in ženske različno dojemamo? Je za ženske bolj boleče, če se moški tudi zaljubi v drugo žensko, kot če samo spi z njo? Za moške pa velja morda ravno obratno, najbolj jih boli spolni akt z nekom drugim, neodvisno od tega, ali so bila vpletena čustva ali ne?
Res je velikokrat tako, da ženske manj boli prevara, če je šlo samo za spolnost in niso bila vpletena čustva, ker nekako verjame, da je še vedno ona tista, ki jo zares ljubi in čuti in se k njej vrača. Moške pa pogosto najbolj zanima oziroma boli predvsem to, ali sta bila spolno intimna in kakšna izkušnja je bila.
To pa zaradi tega, ker ženske povezujemo občutek ljubljenosti s komunikacijo. In sicer v smislu: biti slišana je enačaj biti razumljena in to je enačaj biti ljubljena. Moškemu pa v bistvu občutek ljubljenosti pogosto pomeni drugačna enačba, namreč: predala si se mi, torej me ljubiš, moja si.
Se potem tudi moški in ženske različno soočamo z bolečino ob nezvestobi?
Tukaj pa bi rekla, da je reakcija bolj odvisna od drugih dejavnikov, in sicer od značaja, zgodovine preteklih odnosov posameznika, njegovih vzorcev. Se pravi kombinacija vsega tega vpliva na reakcijo posameznika, ki se mora soočiti s prevaro. Eni obnemijo, drugi takoj odidejo, tretji se zlomijo, nekateri pa ne morejo iti naprej.
Včasih se celo zgodi, da kdo na dolgi rok, na primer v času dveh ali več let, nikakor ne more iti čez to. To pa pokaže na to, da se afera nacepi na neko preteklo travmo, da v posamezniku prebudi nekaj, kar mogoče leži v njem že iz otroštva. Morda je bil posameznik kot otrok priča temu, da je oče varal, pretepal, poniževal mamo, zanemarjal, poniževal tebe kot otroka, nikoli ni bilo nič dobro, morda je mama na vse pretege poniževala očeta, lahko sebe, in še bi lahko naštevala. Situacij, izredno težkih in bolečih v realnem življenju tam zunaj, pogosto drugim skritih in prikritih, je ogromno.
No, in pri takih osebah se lahko, ko se njej zgodi prevara, prebudijo vsa ta nepredelana čustva in travme iz preteklosti, vezane na afere. In tako na neki način začne predelovati tisto tam, ne to dejansko prevaro tukaj, v sedanjosti. Kajti biti ničvreden, nikoli dovolj dober, poniževan, podane obljube nikoli izpolnjene, spregledan, pretepen zato, ker si priča vsakršne vrste nasilja med staršema, je v bistvu afera – bil si prevaran. In ta čustva se zapišejo v tvoj ponotranjeni svet dojemanja, čustvovanja, delovanja …
Za zdrav, kakovosten partnerski odnos je v prvi vrsti ključno poznavanje samega sebe.
Torej je za zdrav, kakovosten partnerski odnos ključno poznavanje samega sebe?
Absolutno, nujno je dobro poznavanje človeške psihe, svoje psihe. Dandanes imamo na voljo toliko znanja in načinov, da zares spoznamo samega sebe, psihopatologijo in to, kako naši možgani delujejo, kako in zakaj se na določene situacije odzivamo na načine, kot se.
Ker mi nikakor nismo nepopisan list. Čeprav morda mislimo, da smo distancirani od stvari, ki so se nam dogajale v preteklosti, to ni tako. Naša zgodovina nas definira. In potem je težava ta, da se v partnerskem odnosu zgodi, da nam oseba, s katero smo, pravzaprav samo prebuja določene občutke iz preteklosti, ki ostajajo nenaslovljeni, nerazumljeni in tako tudi nepredelani. In na podlagi tega se zaveš, da ti sploh ne živiš v sedanjosti, pred sabo nimaš te osebe, ki je pred tabo tukaj in zdaj, ampak te vse, kar reče in naredi, vrne v preteklost. In je posledično lahko tudi tvoj odziv danes dejansko odziv preteklosti.
Torej, da bomo lahko v zdravem partnerskem odnosu, moramo najprej sami pri sebi predelati, kdo sploh smo, zakaj smo takšni, kot smo. Vprašajmo se, ali smo srečni in zadovoljni sami s sabo, pomirjeni s sabo in svojim življenjem. Šele potem bomo lahko ustvarili neki zdrav, srečen partnerski odnos.
Pa vendar se zavedajmo, da sta za dober partnerski odnos vedno potrebna dva. In mi namesto drugega ne moremo narediti ničesar. Ne moremo ga spremeniti, ne moremo ga prisiliti, da tudi sam pogleda vase in razčisti sam s sabo. Spreminja se lahko vsak sam ob pomoči drugega in ta pomoč bi morala biti vedno dobrodošla in spoštovana. In še enkrat, nihče drug ne more ničesar narediti namesto tebe ali ti namesto drugega. Če nekdo ne želi, ne zmore, noče ali mu je tako, kot je, dobro, tebi pa ne, se vprašaj sam, zakaj si ti tam.
Za dober partnerski odnos sta potrebna dva in vsak je v njem odgovoren zase, drugega namreč ne moremo spreminjati. Spremenimo lahko le sami sebe ob dobrodošli pomoči drugega.
56