Nezvestoba med Slovenci? Tega je vedno več.

Ali smo Slovenci nezvesti? Kako nezvesti? Kaj sploh nezvestoba je? In predvsem – kaj storiti, ko je nezvestoba odkrita, in kdo je kriv? Odgovore na vprašanja smo iskali z družinsko-zakonsko terapevtko Veroniko Seles.

Kaj je nezvestoba? Kar mi prvo pride na pamet in definicija, pri kateri smo se zedinili tudi strokovnjaki, je prelomljeno zaupanje. Dejstvo pa je, da ima vsak par in vsak posameznik neko svojo definicijo zvestobe in nezvestobe. Zato je zelo pomembno, da se pari med seboj, takrat ko je vse v redu, pogovarjajo o tem, kaj jim to predstavlja. Danes se srečujemo na primer tudi s čustveno nezvestobo, ki je je zelo veliko in jo zelo hitro drugi partner dojame kot nezvestobo, kot prelomljeno zaupanje. Ni zgolj seksualnost tisto, kar je nezvestoba, čeprav jo zelo veliko ljudi še vedno s tem povezuje.

Zakaj pa so ljudje nezvesti. Kateri so glavni vzroki? Vzrokov je ogromno. Treba se je zavedati, da imamo tudi ljudi, ki v nezvestobo in zvestobo sploh ne verjamejo. Danes se pogosto srečujemo z odprtimi odnosi, kjer je spolna vpletenost s tretjo osebo dovoljena, vendar se nihče od njiju ne sme čustveno vpletati.

Pa je to sploh mogoče? Nekateri pari tako vozijo svoj odnos. Pomembno pri tem je, kakšen je ta odnos. Za nek par je lahko tak odnos super. Vprašanje pa je, kako globoko si ta dva posameznika dovolita čustveno navezati.

Če se vrnemo na vzroke. Imamo vse od individualnih do medpartnerskih. Individualni vzroki so tisti, ko nekdo v zvestobo ne verjame, ko mu je varanje način življenja, ko se oseba boji bližine, intimnosti in se zato nikoli že od samega začetka popolnoma ne preda. Tako je vedno malo tu, malo tam, in nikjer v celoti. Ko oseba ni zaupljiva, ko oseba ne naslavlja svojih težav v odnosu – o njih ne govori, ampak jih razrešuje izključno s prekinitvijo stika, odvisnostjo od spolnosti, življenjskimi prelomnicami, psihičnimi boleznimi … − in začne razreševati notranje stiske, ki se mu dogajajo na ta način, da se zaplete z nekom.

Pri medpartnerskih vzrokih pa je glavno vprašanje, kako par pride do stanja, kjer eden začne razreševati stisko odnosa na tako drastičen in težak in neskončno boleč način. Tukaj zadaj so potem tudi globlji mehanizmi.

Ljudje zelo hitro dojamemo nezvestobo zgolj kot prevaro z neko tretjo osebo. Če globlje pogledamo v medpartnerske odnose, pa ljudje velikokrat čutijo neko prelomljeno zaupanje. Izdaja znotraj odnosa je že to, če te nekdo zanemarja. Če je partner poročen s službo, če so prijatelji na prvem mestu, ti pa vedno na drugem mestu. Takrat začne tisti drugi partner to razreševati na način, da si bo našel neko nadomestilo ali pa se bo ne nazadnje zapletel z nekom drugim. Pogosto se to zgodi nenamerno na primer v službi, ko se začneš z nekom pogovarjati. Kar naenkrat se počutiš opaženo, slišano in razumljeno. Nekdo ti podaja komponento, ki ti znotraj odnosa močno manjka in jo partnerja ne znata slišati, razumeti in razrešiti. To komponento nato posameznik začenja dobivati zunaj, da lahko ostaja znotraj.

Pri vsakem paru in posamezniku pa je seveda treba vzroke pogledati zelo specifično.

Ali obstajajo morda kakšni vzorci glede tega, v katerem delu leta je nezvestobe več? V osnovi tega ni. Se pa na primer priložnost pogosto dobi okoli novega leta. To je zelo močno pogojeno, ker se takrat začnemo bolj družiti. Ta čas je meka za afere. Razna potovanja, zabave in seminarji. Takrat ko ljudje dobijo priložnost biti stran od doma. Eno izmed teh obdobji je tudi poletje, ki nas spominja na stare romance.

Kako pa je z odpuščanjem? Lahko varanje odpustimo in kako je potem z odnosom? Ga še lahko rešimo? Ključno vprašanje tukaj je, zakaj se nezvestoba zgodi. Ko mi to razumemo, potem lahko poiščemo tudi druge odgovore. Ko enkrat pride do razkritja, je tudi pomembno, kako se obnaša partner, ki je prevaral. Nezvestoba, v narekovajih, ni tako pomembna kot dogajanje po razkritju. Če takrat pridemo do empatije, do razumevanja, da skupaj iščemo, kaj se je zgodilo, obstaja velika verjetnost, da bomo odnos rešili. Marsikdo potem ugotovi, da je sam partnerja na primer izrival iz odnosa. Sklop dogodkov, razumevanja in vedenja mora biti prisotnih v pozitivnem smislu, da lahko gremo naprej in da gremo naprej na zelo drugačen način. Marsikateri par reče, čeprav se to bizarno sliši, da je to nekaj najboljšega, kar se jim je zgodilo, zato ker bi drugače stalno živeli identično v starih nepredelanih vzorcih. Nikoli ne bi ugotovili, kaj delajo narobe oz. zakaj se vedno znova znajdejo v destruktivnih, bolečih in ponavljajočih se krogih.

Afera je šok in pri marsikaterem človeku povzroči, da se ustavi in pogleda vase, ne da zgolj obtožuje drugega. Takrat lahko posameznik in par skupaj rasteta, pomembno pa je tudi, da vsak prevzame odgovornost za svoja dejanja. Najslabše je takrat, ko se vse pomete pod preprogo.

Kako pa je videti terapija, kako uspešna je in kaj pravzaprav to sploh pomeni? Kaj je uspešna terapija, se ne da določiti. Zelo slovensko je mišljenje, da je nujno ohraniti odnos, če se odločimo za terapijo. Dejstvo je, da nekateri pari pridejo na terapijo tudi zato, da bi lahko odšli. Ljudje imamo velike težave tudi s končevanjem. Pari prav tako pridejo na terapijo zato, da bi šli narazen na drugačen način in bi pri tem nekaj naredili tudi zase.

Imamo pare, ki pridejo na terapijo, da bi lahko šli narazen, vendar potem med terapijo naredijo zelo veliko na odnosu in ostanejo skupaj, a tokrat na zelo drugačen način. Na drugi strani pa pridejo tudi takšni pari, ki želijo ostati skupaj, vendar potem ugotovijo, da so sposobni iti vsak po svoje, saj si nimajo več kaj dati, ko so skupaj.

Vsak posameznik ima torej svoj uspeh. Res pa je, da je terapija za pametne in dojemljive ljudi, ki so vztrajni, ki si dovolijo sami pri sebi raziskovati, spoznati, razumeti in kaj tudi spremeniti. Ni za vsakega in še posebej ne ob vsakem času.

Včasih je veljalo, da varajo predvsem moški. To se je zelo spremenilo.

Ali lahko rečemo, da je razlika med moškim in ženskim varanjem? Zmeraj manj je teh razlik. Včasih so moški varali pogosteje, danes tega sploh ne moremo več reči. Drugo je tudi, da so se moški včasih bolj zapletali brez čustev in ženske bolj čustveno. Čeprav lahko rečemo, da je do neke mere še vedno tako, pa se danes tudi ženske v afere zapletajo vedno bolj seksualno, brez čustev.

Danes je vse več žensk, ki tudi niso pripravljene na predane partnerske odnose. Ni več na primer nič čudno, če ima ženska mlajšega ljubimca. Tako kot je bilo včasih moškim imeti mlajšo ljubico, postaja danes to ženskam. Saj to vsi vemo, ampak si še vedno prepogosto zatiskamo oči. Pogosta razlika med moškim in ženskim varanjem pa je, da se ženska zaplete v afero zaradi dalj časa trajajočega nezadovoljstva znotraj odnosa.

Priznati ali ne priznati, da smo prevarali? Imamo zelo različne tipe afer in določeni tipi afer so že v osnovi taki, da kličejo na pomoč, v smislu prebuditi drugega partnerja. Če pogledamo po drugi strani izhodne afere, bo posameznik zelo hitro dal vedeti, da je nezvest, saj si bo iz odnosa, ki je že mrtev, želel oditi. V tem primeru je veliko lažje priznati afero in se potem vrteti okoli te težave in ne okoli težav, ki so nastale v odnosu.

Ampak, afera je samo žulj. Vprašanje pa je, kaj se dogaja oziroma kaj se je dogajalo, da se je to zgodilo. Ali v posamezniku ali v paru. Obstajajo pa tudi drugi tipi afer, kjer partnerji skrivajo in se bojijo, da bi afera prišla na dan, na drugi strani pa imajo nekateri pari celo tihe dogovore. Vedo, da se dogajajo afere, ampak se o tem ne govori.

Nezvestoba je res fenomen, saj o njem ne moremo samo govoriti, da je nekdo bil nezvest, ampak je treba globlje poznavanje in razumevanje človeške psihe in odnosov.

Če hočemo na odnosu nekaj narediti, moramo o tem zagotovo spregovoriti. Takrat je možnost napredka. Napredek se vedno dela v največjih krizah. Sicer je vse statično. Ko nam je vse v redu, ne moremo delati sprememb.

Kako nezvesti pa smo Slovenci? Ljudje zelo hitro sami sebe znamo povzdigniti, druge pa potlačimo ali iščemo neke nepravilnosti. Zelo zanimivo je, ko komu postavim vprašanje, ali ste že bili kdaj nezvesti, dobim zelo hitro odgovor ne. Ko potem pojasnim različne tipe nezvestobe, se nekoliko bolj zamislijo, če pa jih vprašam, ali so bili kdajkoli nezvesti, ne samo v tem odnosu, pa jih večina pritrdi. Nezvestoba se je dogajala, se dogaja in se bo dogajala.

Jaz verjamem v monogamijo, da ko si v enem odnosu, da si lahko dejansko z enim človekom. Ne verjamem in nemogoča pa je monogamija v smislu, ko rečemo, en partner, pa ne zgolj seksualno, v življenju. Ne nazadnje se začnemo zaljubljati že v vrtcu.

Kako pa je z iskanjem pravega partnerja? Za izbiro partnerja nas v osnovi vedno vodi nek notranji podzavestni načrt. Ne zaljubimo se kar v nekoga. Zaljubiš se v nekoga, s katerim si na podobni ravni čustvene zrelosti, in v nekoga, s katerim sta si v temeljnih čutenjih podobna, zato da si bosta lahko omogočala razvoj naprej. V odnosu, v katerem smo, je ključno ozaveščanje in komunikacija. Samo ob tem lahko mi začnemo prepoznavati, kaj si prebujamo in zakaj si prebujamo in kaj lahko iz tega naredimo, da zrastemo.

Za odnos sta vedno potrebna dva. Nikoli ne moreš narediti namesto nekoga drugega prav ničesar. Tudi za rast in razvoj sta potrebna dva. Mi smo še vedno posamezniki, ki si zavestno želimo biti znotraj nekega odnosa.

Leta 2008 ste izdali knjigo o nezvestobi. Se je od takrat kaj spremenilo? Bi danes kaj napisali drugače? V osnovi ne bi napisala drugače, ampak bi mogoče samo še dodala kakšen aspekt. Na primer spletno varanje, ki je bilo takrat še v povojih, danes pa se je ta medij oziroma ta spletna nezvestoba zelo razširila. Dodala bi tudi še porast nezvestobe med ženskami in sindrom samskih žensk. Želja po nepredanih odnosih. Biti malo tu, malo tam, in nikjer v celoti. Vse več je žensk, ki se ne želijo več vezati, zaradi strahov pred navezovanjem in posledično bolečino ob razhodih.

Danes že pri mladih vidimo, da neka seksualnost, imeti tri na noč, biti malo tukaj, malo tam, to jim ne pomeni več nekih tabujev, ampak je to postalo nekaj normalnega. Moram pa poudariti, da kljub temu, da se dogaja vse več svingerstva in plastične seksualnosti, je v človeku še vedno enormna želja po biti z nekom, z enim. Biti tam ljubljen in tam ljubiti. Ker pa je postalo vse tako hitro, tako ranljivo, tako instant, si človek vedno manj tega dovoljuje. Večno pa bo človek hrepenel po biti samo z nekom v predanem intimnem odnosu.

Družba se močno spreminja in s tem tudi medsebojni odnosi.