"Za nezvestobo sta vedno kriva oba partnerja"

"Če si zlomiš nogo, greš k zdravniku, če te boli srce, pa k terapevtu," je vodilo Melite Pucko Kuhar, ki se s partnerskim svetovanjem ukvarja že štiri leta. Pri svojem delu se je v zadnjem času osredotočila tudi na najstnike, katerim pomoč ponuja brezplačno. Z njo smo se pogovarjali o sodobnih razmerjih in o tem, da se je v vsakem odnosu treba truditi in ne obupati ob vsaki najmanjši težavi. Zagovarja pozitivnost, humor in zdravo spolnost.

Kdaj se pari odločijo za terapijo? Pridejo pravočasno ali šele takrat, ko v razmerju že močno zaškriplje? Večina parov pride takrat, ko začne vse skupaj boleti. Ko eden ali drugi zagrozi, ko pride do dejanske izselitve ali pa eskalira v različne vrste nasilja. Šele takrat, ko je nekdo postavljen pred dejstvo in vidi, da gre zares, začne razmišljati o rešitvah. Mi je pa všeč, da prihaja tudi vedno več mladih parov, ki so šele na začetku zveze in vedo, da je treba že takoj postaviti dobre temelje.

Katere so najpogostejše težave, zaradi katerih pridejo k vam po pomoč? Kar pri eni tretjini pride do prevare, dobra tretjina pa je takih, ki kar naenkrat ugotovijo, da ne gre več, da si gredo na živce in da je vse skupaj postalo nesmiselno. Najlaže se je ločiti, ampak težje se je soočiti s tem, kar je pripeljalo do takšne situacije. Treba je poiskati vzroke in tisti, ki jih ne poiščejo, bodo še naprej ponavljali iste napake.

Se vam zdi, da danes nad razmerji prehitro obupamo? Mislim, da včasih res. Nova generacija postaja vse bolj sebična. Starši ne znamo več kazati sočutja do drugega in otroci se tega učijo od nas. Ves čas divjamo in delamo, zelo malo časa imamo za otroke, ne znamo jim pokazati ljubezni in topline in ti otroci odrastejo v odrasle, ki se ne znajo prilagajati, ker so egoistični. In potem najdejo sebi enakega partnerja. Kako potem združiti takšna dva ločena planeta, da bi se razumela? Težko, razen z zelo veliko ljubezni, spoštovanja, empatije, razumevanja in seveda komunikacije.

Ravno ta sodobni, hiter način življenja, nas prisili v nekakšno rutino. Kako to presekati? Kje je čas za spontanost? Je treba naše odnose programirati? Se strinjam. Kam je šla spontanost in želja drugega po drugem? Včasih se kar malo pošalim in parom napišem nekakšen "recept": dajta otroke v varstvo in pojdita nekam za konec tedna. Na novo se spoznajta, brez zunanjih stresorjev. Treba se je sprostiti in uživati v družbi drugega. Pomembna je tudi zdrava spolnost, tukaj so velikokrat težave. Prepričana sem, da zadovoljujoča in zdrava spolnost predstavlja velik del zdrave komunikacije v odnosu. To ljudje pozabljajo.

Ampak dejstvo je, da spolno življenje med pari ponavadi zamre po letu, letu in pol, takrat ko tista začetna kemija izgubi svojo moč. Na kakšen način jo lahko spet prebudimo? Ni je treba prebuditi, če jo vzdržuješ. To pa narediš s spoštovanjem različnosti osebnosti, s tem, da se slišita, ko se pogovarjata, s tem, da si sama opredelita mehanizme, s katerimi si zmoreta kaj povedati. Včasih je treba tudi kakšno stvar potrpeti in kakšno tudi malo obrniti na šalo. Vedno pravim, da nam manjka humorja. Veliko stvari bi lažje rešili, če bi jih obrnili na šalo. Ampak ne moremo, ker so naše točke, kjer nas vse tako stiska in boli, tako močne, da dejansko vztrajamo v nekem negativnem vzorcu in v težkih bolečinah. Zdi se mi, da nam tisto, kar nas boli, da vedeti, da smo živi. Ko nam je lepo, pa vedno čakamo, da se nam zgodi nekaj slabega. Sama vedno pravim: življenje je lepo in glejmo stvari s pozitivne strani. Če tako razmišljaš, se ti dogajajo lepe stvari.

Kaj pa sploh je zdravo spolno življenje? Čisto vse, kar je dogovorjeno. Okrog tega nimam predsodkov. Zame je sprejemljiva večina spolnih praks, seveda če ni za drugega škodljiva. Veliko mojih parov v spolnosti pogreša neke spremembe, uporabo nekih pripomočkov. Običajno to predlagajo moški in pri partnerici takoj doživijo velik odpor, jaz pa jim skušam dopovedati, da s tem ni nič narobe.

Je nekompatibilnost v postelji lahko razlog za ločitev? Seveda, ker je to lahko eden pomembnejših izvorov težav in sčasoma potem tudi druge stvari ne funkcionirajo več. Poznam pare, ki tudi po več let niso imeli spolnih odnosov. To je lahko tudi način kaznovanja. Ljudje uberemo tudi najbolj nenavadne mehanizme, da škodujemo drugim. Ob tem pa ne pomislimo, da lahko škodujemo tudi sebi.

Kakšno pa je vaše mnenje o spolni vzdržnosti pred poroko? V njo ne verjamem. Bilo bi dobro z vidika neke zdravstvene varnosti, ker so danes spolne bolezni v velikem porastu. Po drugi strani pa je dobro, da preden se spustiš v kakšno resno zvezo, nekaj stvari poskusiš in ugotoviš, kaj ti ugaja in kaj ne. Ne pa da to eksperimentiraš z nekom, ki ti v postelji sploh ne ustreza.

Kaj menite o odprtih odnosih? Sama sem zelo svobodomiselna in če se dva za to dogovorita, potem ne vidim nobenih težav. Na dolgi rok je pa to zelo tvegano. Tega ne bi priporočala kot vsakodnevno prakso, ker se stvari lahko zelo hitro zakomplicirajo in poti nazaj ni. Če gre za dogovor ali način življenja, potem okej, ne glede na to, kaj si misli okolica. V Sloveniji smo še vedno podvrženi mišljenju "kaj bodo pa drugi rekli" in je zato mnenje drugih pomembnejše od mnenja nas samih. Pomemben si ti, tvoje okolje, tvoj partner in družina.

Vseeno pa nismo roboti, prej ali slej se lahko zgodi, da se bo partner zaljubil v tistega tretjega ... Tako je, zato pa ravno ne svetujem tega, ker pride do stvari, ki jih ne moremo več postaviti v prvotno stanje. Za svoje odločitve je treba prevzeti odgovornost. Vedno izhajam iz tega, da imata v partnerstvu vsak svojo polovico odgovornosti in sta pri težavah vedno oba enako kriva.

Pravite, da sta tudi pri nezvestobi vedno v enaki meri kriva oba. Kako pa je s tistimi, ki jim je nezvestoba način življenja ali imajo kakšne travme od prej, ali celo na ta način razrešujejo neke komplekse ali frustracije iz preteklosti? Zakaj bi bil v tem primeru kriv tudi drugi, ki ne vara? Že zato ker ga je izbral? Ali pa zato, ker mu že na začetku ni postavil pravih mej, kaj je dopustno in kaj ne. Če se dogovor krši, potem ne moreta biti več skupaj. Ampak v življenju se je vedno treba odločiti, kaj storiti. Preveč ljudi samo čaka na to, kaj se bo zgodilo. Tudi v partnerstvu je treba povedati, kaj te moti, in za to poiskati ustrezno rešitev. Ampak vse preveč hitimo eden mimo drugega in se mora na žalost zgoditi nekaj drastičnega, da začnemo razmišljati o tem, da je nekaj narobe.

Pa je ločitev dovolj drastičen dogodek, ki ljudi prisili, da se ustavijo in se ozrejo nazaj in analizirajo svoje napake? Kakor kdo. Sicer sama vedno pravim, da je ločitev nekakšen beg. Najlažje se je ločiti. V resnici pa je treba odnose analizirati in jih pogledati z vseh zornih kotov.

Je rojstvo otrok prelomen dogodek v partnerskem odnosu? Da, res je. Čeprav je bilo o tem napisanih veliko knjig in priročnikov, se v realnem življenju res dogaja, da je prihod otroka v neko partnersko zvezo prelomna točka, ko se tudi partnerska zveza postavi na novo. Veliko je odvisno tudi od tega, ali se bo nova mamica ukvarjala samo z otročkom in bo pri tem pozabila, da je tudi partnerica, in ali bo novopečeni očka sprejel dejstvo, da so se stvari spremenile in da je potrebne tudi nekaj več potrpežljivosti, nežnosti in razumevanja do teh novih razmer. Saj sčasoma se vse to uredi, vsi se navadijo na nove odnose, ampak jasno je, da moramo v nastalo situacijo vključiti veliko razumevanja in empatije, nežnosti, spoštovanja. Idealno je, da v odnosu poslušamo sebe in delujemo tako, da smo sami v redu, in hkrati tudi tako, da je partner v redu. To se mi zdi tako zmagoslavje ljubezni in zdravega partnerstva.

Ampak to je verjetno kar težko dosegljivo ... (smeh) To je seveda teorija, v realnosti pa delamo približke. In seveda nobena stvar ni stoodstotna in kaj sploh je tisto, kar je najboljše? Za vsakega je nekaj drugega.

Kakšne so faze prebolevanja ločitve? Nekateri pravijo, da je to dve leti dolg proces. Odvisno. Obstaja neko obdobje žalovanja, ko se gre skozi različne faze. Vedno pravim, da je treba skozi to obdobje, kjer se spopadamo z analizo, razmisleki, veliko žalostjo, jezo, avtorefleksijo, lahko pride tudi do faze obupa ... Te faze si nekako sledijo in po določenem času spoznaš, da je bilo tako prav. Dobro je, da se to predela in odpusti, v smislu, da odpustiš sebi tako, da nisi več čustveno vezan na preteklost, ki jo kot neko breme nosiš za sabo, ampak da pogledaš naprej. Zato mislim, da je ta proces nujen.

Nekateri si v tem obdobju celijo rane tako, da skačejo iz enega razmerja v drugega, iz ene postelje v drugo. Je to nekakšen beg? To je absolutno beg. Pred soočenjem z bolečino in s tem, da smo na neki točki obstali in mislimo, da bomo s spolnimi partnerji nekaj spremenili. Ampak ne bomo in težava se tako lahko samo še poveča.

Pa se vam ne zdi, da nekateri vedno znova padejo v iste odnose in enake partnerje? Seveda, ker niso predelali, kaj bi radi in kaj si v partnerstvu želijo.

Zakaj nas mora najprej desetkrat pošteno "udariti po glavi", preden sprevidimo ali vsaj začnemo razmišljati, da nekaj delamo narobe? To bi tudi jaz rada vedela (smeh). Če bi imela odgovor na to, bi bila zelo bogata. Ne vem, očitno predelujemo iz bolečine. Vedno nas nekako motivira bolečina, namesto da bi delovali iz neke pozitivnosti in ljubezni.

Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da ljudje po naravi nismo monogamni? Težko z gotovostjo trdim, da smo monogamni, a se zavedam, da je pritisk družbenih norm in pričakovanj pač takšen, da se kot sprejemljivo priznava monogamna zveza. A ker smo priča velikemu številu uradnih ločitev in razhodov ter dejstvu, da si mnogi od teh ločenih partnerjev nato pozneje najdejo nekoga drugega, bi lahko sklepali, da monogamnost, kot je bila na primer definirana v času naših babic in dedkov, ni več prevladujoča oblika partnerstva.