Torek, 24. 4. 2018, 20.12
6 let
Bralka tolaži našo bralko: Ženske ne potrebujejo moškega, da bi bile popolne
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,43
4
Psihoterapevtka Veronika Podgoršek je včeraj odgovorila naši bralki, ki se zdaj, ko je zapustila posesivnega partnerja, sprašuje, ali je ravnala pravilno in ali bo ostala za vedno sama. Na članek se je s svojo zgodbo odzvala še ena od naših bralk in ji dejala, da "ženske nismo popolne le, če imamo ob sebi moškega, nasprotno, tudi če smo same, smo popolne - saj smo vendar ženske, ki 'držimo' svet skupaj".
Naša 48-letna bralka Anica je Veroniko prosila za mnenje o svoji situaciji. Z nekdanjim možem se je razšla lani, z njim pa je bila v stikih, kolikor je bilo zaradi skupnega otroka potrebno. Bila je srečnejša in živela bolj v miru, vse dokler si on ni našel nove ženske. Zdaj jo boli, ker je šel naprej, ona pa je še vedno sama. Pravi, da je srečna, se pa sprašuje, ali je naredila napako. Zdi se ji namreč, da je prestara, da bi našla novega moškega, ki bi bil tisti pravi.
Psihoterapevtka Veronika Podgoršek ji je svetovala, naj najprej nekaj naredi na sebi, če želi vstopiti v drugačen partnerski odnos in ga graditi. Prav tako jo je potolažila, da to, da najdemo pravo osebo zase, ni odvisno od starosti človeka, ter dodala, da mora biti odprta in imeti pozitiven odnos do sebe in drugih.
Njena zgodba in stiska pa sta pritegnili še eno od naših bralk, ki se je odločila, da bo Anici napisala pismo.
običajno preberem večino vsebin, ki mi jih moj pametni telefon "ponudi" v branje. Pri članku Ali ženske mojih let res ostanejo same za vedno pa sem se odločila, da Anici napišem, da upam, da je naslov samo vprašanje, ne dejstvo.
Naj napišem nekaj o sebi. Stara sem 53 let, pred 17 leti sem se po desetih letih zakona ločila. Ločitev je bila sicer težka za oba z nekdanjim možem, vendar je bila odločitev pravilna kljub dvema otrokoma, saj so bili najini pogledi na skupno življenje zelo različni. Še danes pa sva v zelo dobrih odnosih.
Po ločitvi mi ni bilo lahko, kljub vsemu sem življenje živela po najboljših močeh. Seveda sem tudi jaz upala na veliko ljubezen, da bom našla "tistega pravega". Veliko sem se družila s prijateljicami, ko smo le lahko, smo šle na pijačo, kavico ... Vse smo bile v poznih tridesetih in nikoli obupale nad ljubeznijo. Tudi nam/meni so se vmes zgodile kakšne (internetne) simpatije, ki pa na koncu niso bile nič druga kot tratenje časa.
Pogosto sem se tudi sama spraševala, ali bom res ostala sama, otroka sta odrasla, še vedno sem bila polna življenja, "ta pravega" pa od nikoder. In ko sem se sprijaznila s tem, da tudi brez moškega ob sebi lahko živim super dobro življenje, sem prek prijateljev spoznala NJEGA. Danes, po dveh letih, vem, da je on tisti TA PRAVI, in ponosno lahko povem, da se bova konec tega tedna poročila.
Zato, draga Anica, ne obupaj. Ko se boš nehala obremenjevati s "ta pravim", se bo pojavil, ko boš najmanj pričakovala. Do takrat pa, življenje je samo eno, živi ga, ženske nismo popolne le, če imamo ob sebi moškega, nasprotno, tudi če smo/ste same, smo popolne - saj smo vendar ženske, ki "držimo" svet skupaj.
Želim ti, da bi bila srečna, da bi našla svoj mir - z moškim ali brez njega ob sebi.
Preberite še preostale Veronikine nasvete:
- "Je mogoče, da je to sprožilo krizo med nama z možem?"
- "Ne prenesem njegove nekdanje žene"
- "Z možem imava odprt zakon, a mi to ni več všeč"
- "Žena se je zapletla s sodelavcem, boli me za umreti"
- "Na moževem telefonu sem videla sporočilo neznanke, to mi ne da miru"
- "V partnerja nisem zaljubljena, a ne vem, kako naj ga zapustim" #VeronikaSvetuje
4