Ponedeljek, 19. 3. 2018, 20.06
6 let, 9 mesecev
"Z možem imava odprt zakon, a mi to ni več všeč" #VeronikaSvetuje
Bralki je mož predlagal, da bi imela več spolnih partnerjev, s čimer se je sprva strinjala, zdaj pa je ugotovila, da ji takšna zveza ne ustreza.
s partnerjem sva skupaj že deset let, od tega že več let poročena. Pred kratkim mi je mož predlagal, da bi zaradi monotonosti v zakon vpeljala bolj liberalne vrednote. Navzven bi še vedno dajala vtis tradicionalnih zakoncev, sicer pa bi živela, kot da ne bi bila v zakonski zvezi: imela bi več spolnih partnerjev, ki bi si jih izbirala vsak zase.
Na začetku se mi ideja ni zdela slaba, z njo sva se oba strinjala in tako na začetku tudi živela. Nov življenjski stil je dobro začinil najino življenje, naju nekako tudi zbližal.
Potem pa se mi je to dvojno življenje začelo zdeti vse bolj tuje, imela sem odpor do drugih moških. To sem skušala razložiti partnerju, vendar ni videti, da bi razumel moje pomisleke. Postajam vse bolj ljubosumna. Ali naj partnerju še poskušam razložiti svojo težavo ali naj najin zakon preprosto končam? Tako preprosto ne gre več naprej. Ne vem, kaj naj storim. Moža ne bi rada zapustila, ker ga ljubim.
Obupana Petra
Preberite še ostale Veronikine nasvete:
- "Ne čutim nobene potrebe po seksu. Kaj naj storim?"
- "Počutim se kot dekle na poziv"
- "Kako naj prepoznam moškega, ki se ne želi vezati?"
- "Ves čas mislim nanj, počutim se kot najstnica"
- "Fantje se mi zdijo kot moj oče, pač niso mi namenjeni"
Spoštovana ga. Petra,
biti skupaj deset let je po eni strani dolgo, po drugi pa sploh ne. Nekaterim je v odnosu monotono po nekaj tednih, nekaterim po nekaj letih, drugim pa na tak način, da bi se prosto predajali spolnim užitkom sem ter tja, nikoli. Še posebej ne iz predpostavke: tako zelo se ljubiva, ampak vseeno naj tebe še malo nekdo "obdela" in ti njega/njo, le glej, da se oprhaš, preden prideš domov oz. naj bo to tvoje prvo opravilo, ko prideš domov.
Odnos, v katerem sta ljubezen in užitek povezana z bolečino
O tem, da je tako vedenje, kot pišete, začinilo vajino življenje, sploh ne dvomim. Je pa to bolj sadistično-mazohističen odnos, kjer sta ljubezen in užitek povezana z bolečino. Kjer ljudje uživajo ob bolečini, ko si predstavljajo svojega partnerja-/ico, kako jo/ga drugi ljubkuje, kaj dela z njo/njim, kako se on/ona odziva, mu/ji je z drugim/drugo bolj všeč ...
Še posebej moški se pogosto sprašujejo, ali ima drugi večjega, debelejšega in koliko orgazmov ona doživi s tistim drugim, nato pa skušajo doma pokazati, da so oni boljši. V samem bistvu moški tekmuje s tistim drugim moškim ali pa ponovno v sebi doživlja nesposobnost, ki si jo s takimi dejanji poustvarja in ki pogosto izhaja iz kakšne travme iz otroštva.
Po drugi strani je tam, kjer ljubezni in občutka pripadnosti v nekoč predanem odnosu ni več, takšno početje bolj način ohranjanja zakona in življenja dalje, namesto da bi se dva razšla.
Moram priznati, da se marsikateri par ali posameznik znajde pred neko idejo, ki jo dobi od zunaj. Začnejo se spraševati: kaj pa, če bi poskusili, kaj pa, če je to res dobro, bi morda celo moralo biti tako, je prava izbira t. i. liberalno življenje …
Čeprav v sebi čutijo, da si tega ne želijo, da se jim to gabi in da takšno vedenje njihovo telo zavrača, gredo vseeno v to. Pa vendar je to eksperiment, ki ponavadi na tak način in s temi čutenji nikoli ne uspe. Vsaj ne na dolgi rok. In tam ste očitno tudi vi, obupana Petra.
Dejstvo je, da mora človek, ko enkrat pride do točke, ko mu je obupno, nekaj narediti. Vsekakor se morata zelo iskreno pogovoriti o nastalem položaju. Kaj zares čutita drug do drugega? Zakaj ob vas potrebuje druge ženske (očitno bolj on kot vi)? Kaj je tako za enega kot za drugega sprejemljivo in kaj ni? Ob tem bosta ugotovila, ali sta vajini poti združljivi in kako oziroma ali nikakor nista.
Kaj pa menite vi? Napišite v komentarje.
5