SiolNET. Trendi Odnosi
Veronika Podgoršek
Veronika Podgoršek
O kolumnistu
1,65

termometer

  • Messenger
  • Messenger

''Res ne vem, kaj naj naredim'' #VeronikaSvetuje

1,65

termometer

odnos partnerja
Foto: Thinkstock

Ste se že kdaj znašli v razmerju, kjer se je partner zapiral pred vami, vas ''odrival'' stran in nikakor ni želel narediti koraka naprej v zvezi? Prav to doživlja naša bralka, ki je za pomoč prosila Veroniko.

Spoštovani, hvala za vse besede, ki nam jih napišete.

Slabo leto sem v odnosu z moškim, ki je dvakrat ločen. Poznava se že iz najstniških let, v katerih je med nama bila simpatija. Vendar se več kot to ni zgodilo, ker je bil on v resnem odnosu. Po končani srednji šoli sva izgubila stike, ker je on odšel na drugi konec Slovenije. Tam je srečal svojo prvo ženo, za katero pravi, da se je z njo poročil, ker je izpolnjevala večino kriterijev njegovih staršev.

Kmalu se je zakon začel krhati in sta si kmalu našla vsak svojega partnerja. Druga partnerica je imela dva otroka, sin je ostal z očetom, hči pa z njo. Stvar se je začela krhati, ker druga žena ni dovolila, da se mož vključuje v vzgojo njene hčere. Pred dvema letoma so se uradno, dokončno ločili.

Vse to sem napisala, da boste lahko takoj videli sliko. Najin odnos se že nekaj časa ne premakne z mrtve točke. Jaz sem povedala/napisala vse, kako se počutim ob določenih trenutkih, kaj si želim od partnerja, kaj mu lahko dam ... Ko sem tako iskrena oziroma ko si zaželim, da sva skupaj, se zapre v svojo "luknjo".

V teh dneh je prvič povedal, kako se počuti. Pravi, da se, ko si želim, da sva kaj več skupaj, počuti, da ga želim zapreti v škatlico. Da ga moram razumeti, ker ko si jaz želim, da v odnosu narediva korak naprej, se on počuti, kot – rekel je, da je to slaba prispodoba, – zdravljen alkoholik, ki ga vabijo in silijo na degustacijo šampanjca oziroma kot nekdo, ki ga je pičil klop in ga silim v gozd.

V takih trenutkih se odklopi in mi ne pusti blizu. Povedal mi je, da mu je zelo žal za vse te svoje izpade, ko me "da na hladno" oziroma "na čakanje" in pride nazaj ves skesan, a pravi, da si ne more pomagati.

Ko sem mu predlagala, naj se odloči za terapijo oziroma prebere kako knjigo, reče, da to mu ne bo nič pomagalo. V resnici ga je strah, da bo znova ranjen. Ko sem v nekem pogovoru rekla, da se je včasih v življenju treba odločiti, ali bomo živeli v preteklosti ali gremo naprej, je bil odgovor: "Kako veš, da greš naprej? To lahko pomeni, da gremo nazaj."

Res ne vem, kaj naj naredim. Ali se mučim sama sebe, vztrajam v takem odnosu in čakam, da se spremeni, ali grem dalje. Hvala za vaše mnenje.
Imate tudi vi težave v partnerskem odnosu ali vprašanja o njem? Pišite nam na e-naslov veronikasvetuje@tsmedia.si. Na vaša vprašanja bo odgovorila psihoterapevtka Veronika Podgoršek.

Preberite še ostale Veronikine nasvete:


Spoštovana ga. Nataša.

Ob vaših napisanih besedah in vašem doživljanju bi lahko rekla, da gre pri gospodu za intimnosti izogibajočo se osebo. Pri tem nimam v mislih spolnosti, ampak strah pred čustveno bližino, pred navezanostjo. To pomeni, da bolj ko se oseba čustveno navezuje in s tem odpira, bolj postaja ranljiva in s tem obstaja tudi vse večja možnost za ponovno prizadetost, ponovno ranjenost in bolečino.

To je lahko sicer vzorec, ki ga posameznik pridobi že v ranem otroštvu in ga nevede ponavlja v vseh svojih odnosih, tako da se nikoli zares ne preda in je vedno z eno nogo malo zunaj odnosa, zato pa je lahko ravno zaradi tega vedno znova zapuščen. Vendar pa, kot rečeno, se tega vzorca in tega, kar počne s svojim vzorcem predvsem sam sebi, posameznik žal ne zaveda.

Veronika Podgoršek Foto: Matej Leskovšek Po drugi strani pretekli propadli odnosi za seboj vsekakor pustijo velike sledi. Še posebej, ko govorimo o razvezah. Ena razveza je boleča in težka, kaj šele, če se človeku to zgodi dvakrat. In še vedno je velikokrat percepcija pri številnih ljudeh zelo drugačna. Če prekineš več odnosov, to nima tolikšne tehtnosti, kot če se ločiš oziroma razvežeš. Neverjetno, toda še vedno resnično.

V odnosu in za dober odnos je resnično treba komunicirati. Vendar pri tem v mislih nimam zgolj telesne komunikacije in komunikacije, ki se kaže v dejanjih, kot na primer vi opisujete z odmikom, ko vas "da na hladno". Tudi to seveda nekaj govori samo po sebi, vendar je treba stvari ubesediti. Tako lahko drug drugega poskušamo razumeti in najti skupno rešitev.

Umiki, ne da bi o njih spregovorili, kaj pomenijo in kaj lahko naredimo, v odnos ne prinesejo nič dobrega. Da, občutek je, da je to to. Da je to tista meja, do koder sva prišla, in ne gre dalje. Pri tem pa se v resnici pojavi vprašanje za vsakega posebej. Morda je zanj to po svoje povsem v redu. Vendar za vas očitno ni.

Ob takem položaju seveda o stvari spregovorite in upate, da se bo spremenila, a vendar je, če se ne bo, v vaših rokah, da spremenite sebe oziroma se vprašate, ali lahko vi na tak način živite z nekom, predvsem sami s seboj, ali postajate ob tem sami zmeraj bolj zagrenjeni, sitni in brezvoljni. Življenje oziroma čas gre naprej, vprašanje pa je, ali hodi naprej tudi oseba.

Veronika Podgoršek

Dr. Veronika Podgoršek je doktorica znanosti s področja družinske in zakonske terapije. Terapevtsko delo opravlja po modelu relacijske družinske terapije kot samostojna terapevtka na Psihoterapevtskem inštitutu, ki ga je ustanovila leta 2006. Je poročena in je mati treh deklet. Živi v Ljubljani.
Imate tudi vi težave v partnerskem odnosu ali vprašanja o njem? Pišite nam na e-naslov veronikasvetuje@tsmedia.si. Na vaša vprašanja bo odgovorila psihoterapevtka Veronika Podgoršek.

Kaj pa menite vi? Napišite v komentarje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 13
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin