Ponedeljek, 15. 1. 2018, 19.51
6 let, 9 mesecev
"Ves čas mislim nanj, počutim se kot najstnica" #VeronikaSvetuje
Pisala nam je bralka, ki si želi resne zveze, njen partner pa je zelo previden in pravi, da potrebuje več časa zaradi propada pretekle zveze, ter ne želi skočiti na glavo in se spet opeči.
Spoštovani,
rada berem Vaše kolumne in Vaše nasvete na portalu, zato Vam pišem in Vas prosim za nasvet. Zanj bi bila zares izjemno hvaležna.
Leto 2017 je bilo zame zares prelomno ... Končala sem dolgoletno zvezo. Nekdanji partner jo želi še obnoviti, a jaz z njim ne vidim prihodnosti ...
Zame ta poteza ni bila travmatična, hitro sem začela hoditi na zmenke, spoznala sem osebo, s katero prijateljujem nekaj mesecev.
Spoznavam, da je veliko težje, kot je bilo v mladosti. Jaz vselej povem, kaj me moti. Sproti, iskreno ... Njemu morda ubeseditev ne gre zelo od rok ... On je zelo previden, pravi, da potrebuje več časa zaradi propada pretekle zveze, da ne želi skočiti na glavo in se spet opeči. Čutim in tudi pravi mi, da me ima rad.
Ob kakšnem sporu, ko je neprimerno odreagiral in "zagrozil" s prekinitvijo, je vame zasadil dvom. Dvom glede najine prihodnosti, strah, da bom vselej postavljena pred vrata. Jaz bi kot ženska želela imeti "zagotovilo." Ne bi rada zgubljala časa, saj se je v meni močno prebudil materinski čut.
Zelo sem se tudi zaljubila. Ves čas mislim nanj, močno ga pogrešam, ko ga ni ob meni ... Počutim se kot najstnica. Ne vem, ali sem že kdaj čutila tako intenzivno. Morda je problem širši ... Res mi je težko zdaj vzpostavljati zvezo; imamo neke vzorce in pričakovanja, težave imam tudi z zaupanjem ... in priznam – biti sama (nevezano na moško družbo).
Gospa Veronika, kako vi kot strokovnjakinja gledate na to? Kaj mi svetujete? Ali je mogoče določiti "časovnico"? Želim si partnerja za življenje. Ne bi rada bila z nekom leto ali več in spet začenjala znova. Težko razumem, da gre nekdo v nekaj s premislekom. Jaz se podajam v razmerje stoodstotno, brez kalkulacij. To njegovo "postopnost" težko razumem. Jo vi? Je to "normalno"? Meni se zdi, da če imaš nekoga rad in ti je zares všeč, teh zavor ni ... Sploh na začetku. Se motim? Kdaj, če sploh, mu lahko v zvezi s tem "zagnjavim" in na kakšen način?
Lep pozdrav, Vesna
Preberite še ostale Veronikine nasvete:
- "Fantje se mi zdijo kot moj oče, pač niso mi namenjeni"
- Veliko sem med ljudmi, a partnerice ne najdem
- Sem privlačna, a ne najdem pravega moškega
- Zapletla sem se s sodelavcem, naj povem možu?
- Možu ni do seksa, zdaj imam ljubimca. Je to narobe?
Lepo pozdravljeni, gospa Vesna.
Da za vas končanje dolgoletne zveze ni bilo tako travmatično in da ste lahko dokaj hitro začeli hoditi na zmenke oziroma bili pripravljeni na nov odnos, kaže na to, da ste dolgoletno zvezo čustveno končali, jo predelovali in na neki način odžalovali že znotraj odnosa. Fizični odhod je bil zato le še pika na i.
Seveda pa vsak odnos pusti določene izkušnje, posledice, ki vplivajo na življenje in na novo vzpostavljanje odnosov v prihodnje. Zato je izrednega pomena, da pretekli odnos ovrednotimo. Ovrednotimo sebe, svoje delovanje znotraj njega, občutke, ki smo jih doživljali, kaj smo si dovolili, kaj smo sami povzročali itd. To je pomembno predvsem zato, da kasneje nove osebe, s katero snujemo partnerski odnos, ne dojemamo neposredno kot nekoga iz preteklosti.
Da lahko ločujemo nekaj, kar nam je bilo storjeno v preteklosti, od sedanjosti, da neposredno ne povezujemo povsem druge in drugačne osebe. To je podobno temu, kar pišete sami, da se gospod boji, da se ne bo ponovno opekel.
Težava pa je, da vam s tem hočeš nočeš sporoča, da niste zaupanja vredni, čeprav govori o svojih strahovih, ki izvirajo iz njega, iz njegove preteklosti in s katerimi verjetno vi nimate prav nič. A težava v odnosih je, da dejanja enega vedno vplivajo tudi na drugega. Dejstvo je, da žal nikoli ne moremo vedeti, kaj bo prineslo življenje in čas.
Če bi to lahko vedeli, mislim, da se ljudje ne bi poročali in imeli otrok z osebo, s katero gredo kasneje v življenju vsak svojo pot. Zato že vnaprej predvidevati ali biti poln strahu pogosto prinese le še hitrejše uresničenje konca.
Če greste v odnos, je treba iti vanj s ciljem, da uspe. Ob tem je seveda treba biti odkrit in realen. Treba je videti stvari, ki so vam všeč, in tiste, ki vam niso, ter se ob tem vprašati in si iskreno odgovoriti, kaj to za vas pomeni na dolgi rok, za skupno življenje. Treba je biti iskren in deliti svoja pričakovanja, povedati, kaj ob določenem vedenju doživljate. S tem pustite, da vas drugi spozna.
Vsekakor pa menim, da v odnosu ni prostora za grožnje z razhodom. Prav nikoli ne bi smeli uporabljati besed, kot so: potem pa pojdi, greva narazen, morda pa nisva za skupaj itd. Vse te besede namreč hočeš nočeš v odnos začnejo vnašati strah in nezaupanje.
Vsak izmed nas v sebi seveda ve, da se odnos lahko konča, če ni več skupnih pogledov, skupne poti, vendar pa ubeseditev tega v odnos vnese veliko verjetnost, da se bo to slej ko prej tudi zgodilo. Dva morata vedeti, da bosta naredila vse, da bosta sproti reševala spore in iskala skupne rešitve. Ko bosta enkrat v odnosu zares šla vsak svojo pot, bosta razhod dejansko ubesedila in tudi udejanjila.
Je pa neskončnega pomena v odnosu težave, ki jih čutite, ubesediti in se nikakor ne umikati. Če jih pometate pod preprogo, s tem ne bodo odšle. Postajale bodo vedno večje in večje in enkrat bodo eksplodirale. Takrat jih je pogosto že tako veliko in so pustile tako velike rane, da jih je težko ali nemogoče zaceliti. Če o težavah oziroma o vsak svojem videnju na situacijo spregovorite, pa s tem dobite možnost za razrešitev, za kompromis, s katerim se bosta oba strinjala in se v njem tudi dobro počutila.
Veronika Podgoršek
Kaj pa menite vi? Napišite v komentarje.
2