"Fantje se mi zdijo kot moj oče, pač niso mi namenjeni" #VeronikaSvetuje

Veroniki je pisala bralka, ki pravi, da je obsedena z iskanjem partnerja.

Foto: Thinkstock

Spoštovani!

Že odkar pomnim (od približno 18. leta), sem obsedena s tem, da si najdem fanta. Takrat sem živela v tujini in težko našla fanta. Želela sem Slovenca, ki pa jih žal v tujini ni bilo. Potem sem iz obupa, ko mi je bilo 23 let, vzela nekoga in to se je končalo katastrofalno. Celo seks se mi je zagabil. Vzela sem ga iz osamljenosti in ker nisem imela nikogar. Na koncu sem ga sovražila.

Ko sem imela dve leti, naju je z mamo zapustil oče. Odšel je v tujino. Od takrat sem depresivna, žalostna in vidim, da se mi nič, kar si želim, ne uresniči. Ko sem bila majhna, sem hotela le, da bi bil oče z nama vsaj v isti državi. Žal je prišel le enkrat letno za en mesec, tako da sem bila prikrajšana zanj okoli 90 odstotkov časa.

oče hči družina Foto: Pixabay Že od takrat se počutim manjvredno. Kaj za vraga sem naredila, da je bil ravno moj oče odsoten, vsi preostali pa so ga imeli vsaj v bližini? Sem res tako slaba, da me je moral zapustiti? Lahko bi mi še tisočkrat rekel, da me ima rad, a to ni enako, kot če bi bil ob meni, ko sem ga potrebovala. Žal ni enako. Besede so eno, dejanja drugo.

Lahko si neštetokrat rečem, da me je imel rad, a dejanja kažejo drugače, tudi zdaj. Dvajset let sem ga na kolenih prosila, naj pride v Slovenijo, da ne bi bila sama, in jokala. A žal ga nikoli ne bo. Mama se mu je podredila, jaz se mu ne bom, ker imam svoj jaz. A kaj dobim v zameno? Samoto na božični večer, samoto in še enkrat samoto. Imam samo smolo v življenju.

Fantje se mi zdijo kot moj oče, pač niso mi namenjeni. Vse druge jih imajo, jaz pa ne. Tudi očeta nisem imela, zakaj bi bila zdaj kar naenkrat srečna? Zagrenjena sem, sovražim svet, v katerem živim. V tem okolju je vsak zase, niti prijateljev nimam. Najboljša prijateljica živi 40 kilometrov stran. Tu živim okoli deset let, prej sem se veliko selila in s tem tudi izgubila prijatelje. Iz tujine sem se sama preselila z 20 leti, kar je bil pravi pekel – ne imeti nikogar. Bila sem samomorilna in v globoki depresiji, kar sem še zdaj.

Žal so me zaradi depresije upokojili in zdi se mi, kot da je mojega življenja konec. Smili se mi fant, ki bi me imel, ker imam pokojnino. Seveda bo imel raje neko zdravo, ki ima normalno službo in služi denar. Kaj bo z mano? Nočem, da bi si še on uničil življenje. Počutim se kot spaka in najraje bi izginila. Res nimam več niti volje, nič. Življenje mi tako ali tako ne bo dalo tistega, kar si želim – fanta. Besna sem na moške in lahko rečem, da jih res sovražim. Vse, kar znajo, je, da mi pošljejo svoj spolni organ in vprašajo, ali si jih želim. Obup. Jaz bi rada le druženje in morda kasneje kaj več.

Nazadnje sem tudi seksala bolj na silo in vse skupaj se mi je tako zagabilo, da res nočem več seksati.

Moje življenje je enako, kot je bilo v otroštvu. Vsi srečni, le jaz ne. Vsi imajo očeta, le jaz ne, vse imajo družine, le jaz ne. Sem ničvredna spaka. Ni možnosti, da bi se imela rada, ker se ne morem imeti. Starši me preveč zapostavljajo in ne razumejo, ker nimamo stikov.

O svojih težavah se z njima sploh ne da pogovarjati, saj sta sama psihično uničena in depresivna. Grozno je. Tega res ne bom zmogla več. Hodim k psihologinji enkrat na šest tednov, ker dela prostovoljno in nima časa. Drugega si tako ali tako ne morem privoščiti. Hvala za vsak nasvet. Vem, da bi morala dati fante na stran in živeti svoj življenje, a kaj, ko to ne gre.

S.
Imate tudi vi težave v partnerskem odnosu ali vprašanja o njem? Pišite nam na e-naslov veronikasvetuje@tsmedia.si. Na vaša vprašanja bo odgovorila psihoterapevtka Veronika Podgoršek.

Preberite še:


Spoštovana gospa!

Ne morem napisati drugače, kot da ste dobesedno ujeti v svet prezira, slabe volje, negativnega in mrzlega. Kako žalostno in boleče! Najhuje je, da si danes to žal resnično povzročate predvsem sami. Prav sami vzdržujete ta svet in vse naredite, da je tako. To vam je blizu. To poznate. Verjamem celo, da vas motijo vsi pozitivni, zadovoljni in nasmejani ljudje okoli vas, saj ste sami tako zagrenjeni. Ne prenesete jih, saj pravzaprav ne prenesete sami sebe in svojega življenja, v katero ste ujeti.

Veronika Podgoršek Foto: Matej Leskovšek Popolnoma se strinjam z vami, da ima primarna družina na človeka močne in velikokrat zelo hude posledice. Vseeno pa je biti otrok nekaj povsem drugega kot biti odrasla oseba. Ko ste otrok, ste nemočni in marsikatere stvari so krivične, kot odrasla oseba pa imate svoje življenje v rokah sami. In sami ste v tem, da se vprašate, kaj si želite od svojega življenja in kako to doseči.

Vse življenje kriviti slabe razmere v preteklosti v največ primerih pomeni zgolj izgovore, da človek nič ne naredi. Pač, drugi so krivi za moj neuspeh! Vendar v življenju poznamo toliko težkih zgodb, otrok, ki so bili hudo, včasih brutalno psihično, fizično, spolno zlorabljeni, otrok, ki so izgubili enega ali oba starša, otrok, ki so bili zavrženi itd., pa so v življenju nasmejani, imajo družine, kariere, so pozitivni in predvsem veliki borci. Poznamo pa tudi otroke, zdaj odrasle osebe iz družin, kjer jim nič ni manjkalo, pa so se v življenju izgubili.

Vi, draga gospa, ste glede čustvene zrelosti ostali v otroštvu. Poleg tega nosite vsa zagrenjena in nepredelana čutenja ter vprašanja, ki si jih je takrat zastavljala vaša mama (kaj sem naredila narobe, da ga ni ob meni?). Prevzeli ste jih in še danes hrepenite po očetu, po njegovi bližini, njegovi sprejetosti, čeprav ste sami že močno odrasli in očeta oz. obeh staršev ne potrebujete več na tak način. S tem ohranjate svojo bolečino živo in­ – verjeli ali ne – na tak način z njima ohranjate odnos. V vseh preostalih odnosih sami povzročite, da se počutite ponovno zavrženo ali, kot sami pišete, zagrenjeno, sovražno, kot spaka.

srce, razmerje Foto: Thinkstock Pišete, da ste pri 23 letih vzeli nekoga iz obupa, iz osamljenosti, ker je bil pač tam. Ob takih izbirah je povsem normalno, da ne morete biti zadovoljni, saj v odnos vstopate nezadovoljni in z nekom, ki vam že v osnovi ne ustreza. Da ne govorim o tem, kako nepošteno je to do druge osebe, ki se ji daje lažno upanje ter se jo pravzaprav zavaja, uporabi, izrabi.

Seveda ljudje pogosto ne pogledajo na drugo stran, ne vprašajo se, kaj sami povzročajo drugemu ali kako se oseba na drugi strani počuti. Veliko pišete o tem, da ste jezni na ljudi okoli sebe, na očeta, na nekdanje partnerje. Moje mnenje je, da ste pravzaprav jezni sami nase. Na svojo nemoč.

Resnično bi si za vas želela, da začnete v svetu iskati pozitivnejše stvari. A to, kaj bi si želela za vas jaz, je povsem irelevantno. Preteklost bi morali kritično ovrednotiti in jo enkrat pustiti za seboj. Tisto, česar ne moremo več spreminjati, je pogubno, če ostaja predolgo. Vprašati bi se morali, kaj bi si želeli od svojega življenja. Ne dovolite, da imajo ljudje iz preteklosti na vas še vedno tako velik vpliv.

Vendar se morate za to najprej odločiti sami pri sebi in si za to prizadevati. V nasprotnem primeru vam ne more pomagati prav nič in nihče! Saj veste: ljudje se obdamo z ljudmi ali si poiščemo pomoč ljudi, za katere v notranjosti vemo, kako vplivajo na nas. Če sprememb človek ne želi, okoli sebe ne prenese ljudi, ki prinašajo spremembe. Če so ljudje negativni, ne prenesejo pozitivnih sprememb.

zdravje joga narava Foto: Thinkstock Na vprašanje, ki ostaja, si morate zato odgovoriti sami: ste pripravljeni, si zares želite nekaj drugega in drugačnega? V tem primeru veste, da se morate začeti veseliti majhnih stvari. Rožic na travniku, petja ptic, igranja živali … Namesto negativnega komentarja morate iskati nekaj pozitivnega, lepega, toplega.

Če si sprememb pravzaprav sploh ne želite, pa boste v naslanjaču, v katerem ste že toliko let, prebili še naslednjih nekaj. Ob tem se strinjam z vami, da bi morali pustiti moške ob strani, vendar le za toliko časa, da najprej v red spravite sami sebe. Če se boste, verjamem, da boste slej ko prej našli tudi prijetnega moškega in lepo spolnost, ko boste prijetni sami in se dojemali kot osebo, končno vredno ljubezni: sebe in nato drugega.

Veronika Podgoršek

Dr. Veronika Podgoršek je doktorica znanosti s področja družinske in zakonske terapije. Terapevtsko delo opravlja po modelu relacijske družinske terapije kot samostojna terapevtka na Psihoterapevtskem inštitutu, ki ga je ustanovila leta 2006. Je poročena in je mati treh deklet. Živi v Ljubljani.
Imate tudi vi težave v partnerskem odnosu ali vprašanja o njem? Pišite nam na e-naslov veronikasvetuje@tsmedia.si. Na vaša vprašanja bo odgovorila psihoterapevtka Veronika Podgoršek.

Kaj pa menite vi? Napišite v komentarje.

Sorodne vsebine

Komentarji

5
  • Anaa / 08.01.2018. ob 22:01

    Očitno že celo življenje čakaš, da bo nekdo poskrbel, da boš srečna. V mladosti bi bila srečna, če bi bil oče več prisoten, danes si prepričana, da bi ti srečo prinesel fant in tako v neskončnost. Kaj počneš cel ljubi dan, razen, da jadikuješ ? Sreča se na daleč izogne večnim nergačem. Pri Karitasu, Rdečem križu, Filantropiji in še kje so vedno veseli dodatnega para pridnih rok. Malo začni migati tudi sama in ne samo čakati, da bo nekdo drug poskrbel za tvojo srečo.

  • Maj / 08.01.2018. ob 21:14

    Enostavno ni druge, kot, da začnemo uživati v stalnih problemih ter v samskem življenju, ki ima tudi ogromno prednosti....

  • Maj / 08.01.2018. ob 21:11

    Draga S., jaz imam zelo podobno življenje kot vi, le, da jaz zaradi obrnjenega problema-fotr je bil vseskozi prisoten in je vse življenje delal samo velike probleme. Zdaj, ko imamo končno mir pred fotrom, so se pa name spravili še sosedje in občina, ki me celo kriminalno prisilno razlašča, da me bo županov kolega lahko za vedno zazidal v stalno senco. Nekateri pač nismo rojeni pod srečno zvezdo in nimamo pravice niti do miru in kakorkoli se trudimo, vedno dobimo samo nove probleme.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano