Možu ni do seksa, zdaj imam ljubimca. Je to narobe? #VeronikaSvetuje

Spoštovani!

Poročena sem 25 let. Mož je bil ljubezen mojega življenja in še zdaj se imava rada in si zaupava. Spoštujem ga in cenim, kaj vse je naredil za najino družino. Verjamem, da on do mene goji enaka čustva.

Edino, kar v najinem zakonu zadnjih deset let izrazito šepa, je spolnost. Mož je postopoma imel vse manj želje po tem, jaz pa sem čutila drugače. Pred leti sva se glede tega dosti prepirala, prosila sem ga, da mi zaupa, kaj se dogaja, pa je govoril le to, da se je telesno iztrošil in da nima želje po spolnosti, ne z mano ne s kom drugim. Prosila sem ga, da poišče zdravniško pomoč, vendar je to odklanjal. Nazadnje sem mu grozila, da si bom našla ljubimca, na to pa mi je odgovoril, da naj še malo počakam, da se bo on (mož) bolj potrudil glede spolnosti. Ljubila sva se recimo enkrat v dveh mesecih in vedno izključno na mojo pobudo.

Sčasoma pa se je spremenilo edino to, da sem imela vse manj volje drezati vanj in ga vabiti/siliti v spolne odnose. Spolnost mi je postala zgolj žalostna tema za razmišljanje, bremenil me je občutek odklanjanja, počutila sem se nezaželeno kot ženska.

"Drugi ljudje naju včasih čudno gledajo, saj greva večkrat skupaj na kavo ali na kakšno prireditev, tudi v kino sva že šla skupaj." Foto: Pixabay Potem pa sem srečala moškega, ki ima doma enak problem kot jaz. Je radoživ, vesel, s pozitivnim odnosom do telesne ljubezni. Začela sva razmerje, ki je zelo lepo in me osrečuje. Nismo ravno družinski prijatelji, se pa poznamo in občasno srečujemo. Midva svoje razmerje oznanjava kot prijateljstvo, kar na neki način tudi je. Medsebojne naklonjenosti ne skrivava, skrivava pa intimno vez med nama. Mene moj mož nič ne vpraša, njega njegova žena tudi ne. Z možem se zdaj čudovito razumeva, saj med nama ni več tega zadnja leta večnega jedra spora, ali se bova ljubila, kdaj se bova ljubila, zakaj se ne ljubiva ..., jaz pa sem kot ženska čustveno in telesno potešena. Drugi ljudje naju včasih čudno gledajo, saj greva večkrat skupaj na kavo ali na kakšno prireditev, tudi v kino sva že šla skupaj (in sama). Prijateljice so me najprej obsojale in svarile pred tragičnim koncem, zdaj pa nimajo več kaj reči, saj stvar traja že tretje leto in življenje mirno teče dalje. Zase lahko rečem, da se v meni nič ne "nalaga" ali kopiči, recimo kakšne zamere ali želje po skupnem življenju z mojim ljubimcem, ali ljubosumje na njegovo ženo. Če ga ne vidim nekaj dni, ga pogrešam, vendar brez slabih misli ali žalosti, veselim se novega srečanja in sem dobre volje. V meni je zgolj konstantno in ves čas enako močno (ali šibko) razočaranje/obžalovanje, da takega razmerja ne morem več imeti s svojim možem.

Verjetno ni prav, kar delamo, s tem mislim oba zakonska para. Zase osebno pa ne vem, kaj bi lahko naredila drugače. Ali se je v dobrem zakonu treba odpovedati spolnosti, če enemu partnerju ni več do nje in se glede tega noče niti poskusiti zdraviti? Ali bi morala v moža še naprej drezati, se pogovarjati z njim, jokati, ga prositi? Za kaj takega nimam več niti moči niti volje. Prej se je s težavo prepuščal tudi povsem navadnim nežnostim z mano, zdaj, ko ni več nevarnosti, da ga bom začela "žicati" za seks (tako si to jaz razlagam), pa se rade volje stiska z mano in me aseksualno ljubkuje, kar mi je zelo prijetno. Če bi se hotel ljubiti z mano, kot sva se včasih, bi z veseljem sodelovala in ne bi potrebovala nikogar drugega. Res je sicer, da med možem in mano tudi čustveno ni več tiste popolnoma intimne vezi, kot je lahko med možem in ženo, vendar te vezi ni že ves čas, odkar so nastopile težave v spolnosti. Te vezi si zelo zelo želim, vendar ne vem, kako bi jo spet vzpostavila. V bistvu sem se sprijaznila s tem, da je več ni in je mogoče nikdar več ne bo. Osrečujoči spolnosti (čeprav z drugim moškim) se nočem odreči, tako ali tako pa ne verjamem, da bi to moj odnos z možem kaj izboljšalo, prej obratno.

Ali je vse skupaj težava ali težave ni?

Lep pozdrav!

Magdalena