Ponedeljek, 18. 12. 2017, 19.55
6 let, 9 mesecev
Možu ni do seksa, zdaj imam ljubimca. Je to narobe? #VeronikaSvetuje
Pisala nam je bralka, ki se je znašla v zagati: njenemu možu, ki ga ima zelo rada, ni do spolnosti, zdaj pa se je spustila v intimno razmerje z drugim, prav tako poročenim moškim.
Poročena sem 25 let. Mož je bil ljubezen mojega življenja in še zdaj se imava rada in si zaupava. Spoštujem ga in cenim, kaj vse je naredil za najino družino. Verjamem, da on do mene goji enaka čustva.
Edino, kar v najinem zakonu zadnjih deset let izrazito šepa, je spolnost. Mož je postopoma imel vse manj želje po tem, jaz pa sem čutila drugače. Pred leti sva se glede tega dosti prepirala, prosila sem ga, da mi zaupa, kaj se dogaja, pa je govoril le to, da se je telesno iztrošil in da nima želje po spolnosti, ne z mano ne s kom drugim. Prosila sem ga, da poišče zdravniško pomoč, vendar je to odklanjal. Nazadnje sem mu grozila, da si bom našla ljubimca, na to pa mi je odgovoril, da naj še malo počakam, da se bo on (mož) bolj potrudil glede spolnosti. Ljubila sva se recimo enkrat v dveh mesecih in vedno izključno na mojo pobudo.
Sčasoma pa se je spremenilo edino to, da sem imela vse manj volje drezati vanj in ga vabiti/siliti v spolne odnose. Spolnost mi je postala zgolj žalostna tema za razmišljanje, bremenil me je občutek odklanjanja, počutila sem se nezaželeno kot ženska.
"Drugi ljudje naju včasih čudno gledajo, saj greva večkrat skupaj na kavo ali na kakšno prireditev, tudi v kino sva že šla skupaj." Potem pa sem srečala moškega, ki ima doma enak problem kot jaz. Je radoživ, vesel, s pozitivnim odnosom do telesne ljubezni. Začela sva razmerje, ki je zelo lepo in me osrečuje. Nismo ravno družinski prijatelji, se pa poznamo in občasno srečujemo. Midva svoje razmerje oznanjava kot prijateljstvo, kar na neki način tudi je. Medsebojne naklonjenosti ne skrivava, skrivava pa intimno vez med nama. Mene moj mož nič ne vpraša, njega njegova žena tudi ne. Z možem se zdaj čudovito razumeva, saj med nama ni več tega zadnja leta večnega jedra spora, ali se bova ljubila, kdaj se bova ljubila, zakaj se ne ljubiva ..., jaz pa sem kot ženska čustveno in telesno potešena. Drugi ljudje naju včasih čudno gledajo, saj greva večkrat skupaj na kavo ali na kakšno prireditev, tudi v kino sva že šla skupaj (in sama). Prijateljice so me najprej obsojale in svarile pred tragičnim koncem, zdaj pa nimajo več kaj reči, saj stvar traja že tretje leto in življenje mirno teče dalje. Zase lahko rečem, da se v meni nič ne "nalaga" ali kopiči, recimo kakšne zamere ali želje po skupnem življenju z mojim ljubimcem, ali ljubosumje na njegovo ženo. Če ga ne vidim nekaj dni, ga pogrešam, vendar brez slabih misli ali žalosti, veselim se novega srečanja in sem dobre volje. V meni je zgolj konstantno in ves čas enako močno (ali šibko) razočaranje/obžalovanje, da takega razmerja ne morem več imeti s svojim možem.
Verjetno ni prav, kar delamo, s tem mislim oba zakonska para. Zase osebno pa ne vem, kaj bi lahko naredila drugače. Ali se je v dobrem zakonu treba odpovedati spolnosti, če enemu partnerju ni več do nje in se glede tega noče niti poskusiti zdraviti? Ali bi morala v moža še naprej drezati, se pogovarjati z njim, jokati, ga prositi? Za kaj takega nimam več niti moči niti volje. Prej se je s težavo prepuščal tudi povsem navadnim nežnostim z mano, zdaj, ko ni več nevarnosti, da ga bom začela "žicati" za seks (tako si to jaz razlagam), pa se rade volje stiska z mano in me aseksualno ljubkuje, kar mi je zelo prijetno. Če bi se hotel ljubiti z mano, kot sva se včasih, bi z veseljem sodelovala in ne bi potrebovala nikogar drugega. Res je sicer, da med možem in mano tudi čustveno ni več tiste popolnoma intimne vezi, kot je lahko med možem in ženo, vendar te vezi ni že ves čas, odkar so nastopile težave v spolnosti. Te vezi si zelo zelo želim, vendar ne vem, kako bi jo spet vzpostavila. V bistvu sem se sprijaznila s tem, da je več ni in je mogoče nikdar več ne bo. Osrečujoči spolnosti (čeprav z drugim moškim) se nočem odreči, tako ali tako pa ne verjamem, da bi to moj odnos z možem kaj izboljšalo, prej obratno.
Ali je vse skupaj težava ali težave ni?
Lep pozdrav!
Magdalena
Preberite še:
- Zapletla sem se s sodelavcem, naj povem možu? #VeronikaSvetuje
- Seks z bivšo/bivšim
- V katerih primerih partnerskega odnosa ne zapuščamo?
- Zakaj me ne ljubiš več?
Spoštovana ga. Magdalena.
Moram priznati, da se v zadnjih letih kar pogosto srečujem z ženskami, ki se pritožujejo glede spolnosti. Da je je premalo ali da ni zadovoljiva. To, kar je včasih veljalo bolj za žensko domeno, je danes domena marsikaterega moškega: glavobol.
Ljubiti in imeti rad ni enako
Napisali ste, da je edino, kar v vajinem odnosu šepa, in to kar deset let, spolnost, vendar skozi celotno pismo vidim še marsikaj. V pretekliku namreč pišete o ljubezni, da je BIL ljubezen vašega življenja, v sedanjosti pa ga opišete kot nekoga, ki ga imate radi. Ljubiti in imeti rad zagotovo ni enako. Že iz tega lahko vidimo, da ne moremo govoriti o zgolj eni težavi. Dejstvo namreč je, da lahko iz ene težave pridemo na mnogo težav. Te se širijo kot rak. In tako tudi vi pišete o občutkih nerazumljenosti, nezaupanja, zavrženosti, nezaželenosti, da ni več tiste čustveno intimne vezi, in nato o tretji osebi zunaj zakona.
Kot ste sami napisali, ste ga dalj časa prosili, da poišče zdravniško pomoč, kar pa je zavračal. Tukaj se zastavlja vprašanje, zakaj si pomoči ni želel? Zavestno se je namreč odločil, da si spolnosti več ne želi. Kajti če si je želiš, boš naredil vse, da bi se to tudi zgodilo. Odgovorov, zakaj ne želi pomoči, je več. Eden izmed njih je lahko tudi, da si vas v notranjosti ne (po)želi več. Zakaj, je spet drugo vprašanje.
Po drugi strani pa niso nezanemarljive besede, da si spolnosti ne želi ne z vami ne s kom drugim. Če so to bile dejansko njegove besede in ne zgolj napaka v oblikovanju stavka, potem je lahko v igri tudi moški ljubimec. Tega je namreč ogromno. Moški, ki imajo doma ženo in otroke, skozi leta vedno težje ostajajo seksualni z ženo, saj imajo nekje skritega ljubimca in je njihova seksualnost vse prej kot v zatonu.
Tihi dogovor, da kljub varanju ostaneta skupaj
Zanimivo je namreč tudi dejstvo, da ko ste mu "grozili" z ljubimcem oziroma da boste našli telesno ljubezen drugje, da je bil njegov odgovor: "Še malo počakaj." V bistvu ni bil proti. Kot da bi vam dal na neki način dovoljenje ali da bi si tega potihoma želel. V odnosih, kjer je prisotno t. i. tiho dogovorjeno varanje, se to zgodi zato, ker ena stran nečesa, npr. spolnosti, ni več pripravljena ponujati, ne želi pa se razvezati oziroma odnosa prekiniti. Medsebojno si sporočajo: "Ti pojdi in se zadovolji drugje, le da od mene tega več ne boš pričakoval/-a, saj ti tega jaz več ne morem dati. Ostajava pa skupaj." In prav to na neki način opisujete tudi vi. Vsi oziroma oba para točno veste, za kaj gre, a se temu spretno izogibate.
Iz opisanega primera lahko ponovno vidimo, kako so si partnerski odnosi različni in kako ljudje od zunaj nikakor ne morejo vedeti, kaj se zares dogaja za zaprtimi vrati. Odnosi in človeška psiha so kompleksna stvar!
Sprašujete, ali je vse skupaj težava ali težave ni? Po eni strani je seveda neizpodbitno dejstvo, da imate ne eno, ampak kup težav. Očitno je, da nekatere sicer nekako rešujete, nikakor pa jih niste rešili. Vse skupaj bolj blažite, a se tega zelo dobro zavedate, zato tudi zastavljate takšno vprašanje. Vseeno pa, dokler bo situacija vsem štirim v redu in boste znotraj zakona še vedno več pridobili kot izgubili, boste vsi v tem vztrajali. Zakaj vztrajate v zakonu, v kakršnem ste (vsi štirje), veste le vi.
Veronika Podgoršek
Kaj pa menite vi? Napišite v komentarje.
24