V katerih primerih partnerskega odnosa ne zapuščamo?

Ljudje se pogosto sprašujejo, kdaj je tisti pravi čas ali kateri je pravi razlog, da partnerski odnos končajo.

Foto: Shutterstock

Vendar pa tokrat ne želim odgovoriti na ti dve vprašanji, ampak govoriti predvsem o dveh primerih, ko je konec partnerskega odnosa lahko predvsem slaba odločitev.

Kaj, če je drugje bolje?

Ne ločujte se z mislijo, da bo nekje drugje bolje. Današnja družba je prežeta s težnjo po še več, še močneje, še bolje ... Štejejo samo impulzi, impulzi, impulzi. To povzroča dvom o vsaki izbiri, odločitev in ta dvom sta se zalezla tudi v partnerstva: kaj pa, če bi mi bilo z nekom drugim bolje, lepše, bolj zanimivo?! Zanimivo je, da ljudje s takšnimi in drugačnimi partnerskimi dvomi ne izražajo nezadovoljstva nad svojim partnerstvom, nasprotno, pravijo, da jim je lepo, da se super razumeta, ampak ... Kaj bi bilo, če bi bilo? Odgovora na to ni – če vas res tako zanima, pač poskusite! Lahko, da bo, lahko, da ne bo, ob tem pa se morate ves čas zavedati, da je vaš eksperiment nepovrnljiv in da ne boste mogli nazaj, tisto "ampak" razmerje bo za vedno izgubljeno.

Takšen primer so na primer moški, ki so se poročili s svojo prvo ljubeznijo in so 15 let po poroki še vedno srečni z njo, potem pa jim kriza srednjih let ne da miru in "morajo preizkusiti" še druge ženske. Za tisto najdeno divjo ljubimko, ki bo zanimiva mesec ali dva, pogosto žrtvujejo svojo partnerico (ker jih ona zapusti zaradi afere), njeno materinskost in ženstvenost pa pozneje noro pogrešajo. Tudi če se konec koncev ne razideta, se je nekaj polomilo. Težko je obnavljati zvezo, če smo v njeno bistvo vnesli tolikšen dvom. Človeku, ki je s tabo menda srečen, ampak je vseeno moral preizkusiti druge, da bi videl, ali mu res ustrezaš, nikoli več ne moreš pokloniti ekskluzivnosti intime. Preprosto mu ne moreš več toliko zaupati.

Ali pa ljudje, ki si želijo odprtih odnosov, ker v seksu iščejo drugačnost. To niso ljudje, ki rečejo: spolnost je zame pomembna, ampak v odnosih z ženo nisem zadovoljen, zato jo zapuščam. Rečejo: zadovolji me in lepo mi je z njo, ampak ... Kaj, če je kje še kakšna boljša?!

Verjetno morajo oseba s sindromom "kaj če" razmisliti o svojih prioritetah. Kaj bi sploh radi? Če je želja močnejša od vsega, kar lahko izgubite (in pri tem želje niti nujno ne izpolnite), potem, jasno, eksperimentirajte. Če pa se tehtnica ne prevesi tako odločno, pa se je morda vredno vprašati: zakaj bi spreminjal nekaj, v čemer mi je pravzaprav lepo?

Sindrom "kaj če" je lahko velika težava odraščajoče mladine, ki šele stopa v odnose. Popolno umanjkanje stalnosti in hlepenje po impulzih, stalnih spremembah in nesposobnost poglobljenega fokusa bodo tudi povzročili, da bodo težko dlje časa zdržali z enim človekom.

Ločevanje ob prisotnosti tretje osebe

Ločevanje zaradi afere je zoprno za oba partnerja. Za prevaranega iz očitnih razlogov, za varajočega pa, ker ne glede na to, kako nezadovoljen je moral biti v partnerstvu, da si je dovolil afero, nikoli ne bo mogel biti povsem prepričan, da bi partnerja tudi zares zapustil, če ne bi bilo razkritja afere, nikoli ne bo vedel, ali je zakon sam po sebi resnično želel končati.

Če poenostavim: ne more vedeti, ali je bilo v zakonu res tako hudo, da je bil konec neizbežen. Glede na to, da svojih nezadovoljstev ni razreševal v pogovorih s partnerico, ampak med rjuhami z ljubico, se za ohranitev zakona ni prav posebej potrudil – in ker ga je žena zaradi afere postavila pred vrata, nikoli ne bo vedel. Govorim o samopotrjevalskih aferah, o razdvojenosti, o iskanju razburljivosti ... V teh primerih je bila afera samo nekakšna stranpot, vzporedno življenje, ki je v monotoni vsakdan vrgla kanček sveže zaljubljenosti. Drugo je izhodna afera, zavedanje, da je zakon mrtev, pri čemer je afera res le še tista pika na i, ki pospeši neizbežni odhod iz partnerstva.

Veronika Podgoršek Foto: Matej Leskovšek

V takem položaju se znajdejo predvsem moški, ker hitreje in čustveno manj obremenjeni začnejo afero kot ženske. Ženska, nezadovoljna v svojem odnosu, bo prej poskušala komunikacijo, terapijo, to in ono, predvsem pa bo prej pripravljena še malo potrpeti – ko pa je dovolj, je dovolj! In ko se ženska spusti v afero, ko si dovoli čustva do moškega, ki ni njen mož, se nanj naveže, svoja čustva do moža le redko še lahko zbudi nazaj. Moški z afero razrešujejo svoje težave v zakonu, ženske pa z afero potrjujejo, da je njihovega zakona konec. To so seveda posplošitve – primeri obeh spolov se seveda najdejo tudi na nasprotnih bregovih!

Bi partnerja zapustili tudi sicer?

Ne gre samo zato, da moški, ki ima ljubico, pravzaprav ne bi rad ostal z njo, ampak z ženo. Tudi tisti, ki se zaradi afere sami želijo ločiti, nikoli ne vedo, ali bi partnerja res zapustili, če ne bi bili v aferi. Nikoli ne bodo mogli biti mirni z zavestjo, da so napravili vse, kar je bilo v njihovi moči, in potegnili črto. Ko se bo v novem odnosu pojavila kriza, in to se bo prej ali slej zgodilo, se bodo mimogrede nostalgično spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo. Tretja oseba vedno prikrije naše občutke in tako preprečuje, da bi razčistili z odnosom, ki ga zapuščamo. Če pa se dva razvežeta brez afere, vesta, da je to zaradi njiju samih, teh dilem ni. To je edini zdravi temelj za razvezo.

Kjer pa manjka vrednotenje občutkov za nazaj in prevlada iskanje novega in razburljivega, se zgodijo primeri nepomirjenosti in razdvojenosti, ko nekdo živi s svojo ljubico in ima pozneje afero s svojo ženo.

Razčistite pri sebi, preden greste drugam

Če se ločite, ker ne prenesete slabih stvari v zakonu, pri tem pa ne razčistite, kaj to "slabo" za vas pomeni, kaj ob tem občutite in zakaj, se bo to vedno spremenilo v novo obliko, novo ime z isto vsebino. Vse, kar boste začeli iz nerazčiščenega partnerstva (in pri tem mislim razčiščevanje s samim sabo), bo podedovalo ekskluzivne težave iz prejšnje zveze. Če vidite samo partnerjeve slabosti in se odločite, da se boste razšli, ker tega in tega noče spremeniti, boste prišli z dežja pod kap. S stvarmi, zaradi katerih so vas motile partnerjeve lastnosti, se boste še vedno morali ubadati.

V resnici lahko zveni precej pragmatično, kot nekakšna blagovna menjava, "kaj se mi bolj splača", kje dobim več, znotraj ali zunaj. Ni ravno tako. Vprašanje spodbudi razmišljanje o tem, kaj si želim, kaj pričakujem od partnerja – in ta pričakovanja usmerim nase, v samopreizpraševanje. Kako se počutim? Kako se želim počutiti? Kaj moram spremeniti, da se približam želenim občutkom? Kaj moram spremeniti JAZ, ne partner.

Če mi je samo malo dolgčas in mislim, da to ni to, me navda misel na "še manj tega nekje v prihodnosti" s tesnobo – je bolje imeti vsaj to kot pa nič? Oziroma ob misli, da bi bil/-a sam/-a, vzniknejo dobre plati zveze, ki jih potreba po razburljivosti in drugačnosti samo zakriva, zasenči. Pogosto gre pri razmišljanju o ločitvi za stisko, ker nekatere potrebe, stvari niso zadovoljene, v resnici pa ste še globoko povezani s svojim partnerjem.

 

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • Eva123 / 19.10.2017. ob 08:41

    Moški in ženske nismo enaki. Moška nezvestoba pomeni konec začetka zveze, ženska nezvestoba pa pomeni začetek konca zveze.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano