Zakaj me ne ljubiš več?

Moja čustva do tebe niso več takšna, kot so bila nekoč. Niso več takšna, kot bi se za dva partnerja spodobilo, da bi bila. Ne čutim te. Ne želim si te. Pravzaprav mi je zate in za tvoja dejanja prav vseeno. Vseeno mi je, kje si, s kom si, kdaj prideš, če sploh prideš in kaj delaš. Tvoja dejanja in besede me ne prizadenejo več.

Foto: Thinkstock

Po izjavah, kot so: pa nehaj zopet težiti; nehaj vpiti; nehaj jokati; pa saj stvari sploh niso take; ni tako hudo; vem, da sva se dogovorila, ampak to je bilo pred leti … Ko v resnici enkrat tega teženja, jokanja, vpitja in prosjačenja po slišanosti in razumljenosti ni več, si mnogo tistih, ki tega zdaj več niso deležni, neskončno želi: prosim, vpij, govori, da ti ni okej, prosim te, ne reci mi, da ti je vseeno!

Zakaj si tega želijo? Zato, ker se globoko v sebi vsi ljudje zavedamo, da se človek, dokler se še pritožuje, joka, prosi, je siten … Še vedno bori. Ko tega ni več, pride obup. Obup pa je stanje, ko nekaj v človeku umre. Razočaranje je preveliko in predolgo je trajalo. Brez sprememb, brez slišanosti, brez razumljenosti. Ko pa v odnosu ni slišanosti, se človek ne počuti razumljenega in zato se ne počuti ljubljenega in mirnega. Saj veste, tisti občutek: mirnost duše!

In potem se pojavi vprašanje: pa zakaj? Zakaj me ne ljubiš več? Oseba na drugi strani le zamahne z roko in si misli: pa saj je vseeno. Kaj bi ti spet razlagal/-a. To je brezupno. Preprosto me ne slišiš! Počutim se, kot da stoletje govorim s steno, v prazno. In ja, ne reci mi več, da stvar ni taka, kot jo vidim jaz! Zakaj? Zato, ker jo JAZ TAKO VIDIM in DOŽIVLJAM. Četudi razumem, da jo ti očitno vidiš in dojemaš zelo drugače in zato zate ni tako pomembna. Vendar pa bi bila, če bi se le skušal/-a vživeti v mene in razumeti, kako stvar vidim jaz in kaj mi pomeni, lahko stvar morda zelo drugačna.

odnosi Foto: Shutterstock

Ampak ja, spet smo tam. Drugega ne moremo spreminjati. Res je. To še kako drži. Lahko pa se ob drugem spreminja oseba sama, če posluša, sliši, razume in ji je mar. In če se v tem srečata dva, potem delujeta v dobro drug drugega. V nasprotnem primeru pa lahko le sebe vprašate, ali sami lahko, tako kot živita, živite ob nekom, z nekom. Živite, ne zgolj sobivate. Je vajin način življenja združljiv? Vrednote, prioritete?

Za marsikatero stvar v življenju je mogoče najti rešitev, skupno rešitev. Rešitev, ki bi zadovoljila oba. Vendar pa je, da se to zgodi, potrebna komunikacija. Potrebno je, da sta izraženi, slišani in razumljeni obe strani. Če le zagovarjamo svoj prav in svoj vidik in ob tem drugemu še postrežemo z izjavami, kot so: ne, to ni tako, ti ne vidiš tega prav …, je zastrupljenost odnosa neizbežna. Ta strup pa dolgoročno pomeni odtujenost. Odtujenost, ki se nalaga počasi, a vztrajno. Posledice so vidne v zagrenjenosti, nezadovoljstvu, zamerah, ki vodijo v zgolj sobivanje, odhajanju od doma, izogibanju drug drugemu, izogibanju spolnosti, v nezvestobi …

Vsak človek ima svoje potrebe, svoje želje, prioritete in vrednote. Te morajo biti zadovoljene. Da jih v odnosu drugi lahko spoštuje, jih mora najprej poznati. Zato ste vi tisti, da jih drugemu jasno podate. S tem mu podate, lahko bi rekli, kar "navodila za uporabo". Naloga drugega ali vas pa je, da to spoštuje/-te. Kjer sta oba slišana, razumljena in delujeta v dobro drug drugega, tam sta povezanost in ljubezen vedno večji in bolj trdni. V nasprotnem primeru pa se kaj hitro pojavijo tiste besede: ne ljubim te več.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano