Ali se v karieri izplača biti dober človek?

Je mogoče biti dober in uspešen?

Večkrat opažamo, da se ljudje najtemeljiteje učijo o drugih prek izkušenj. Kratkoročno izkustvo pove, da se dobrota ne izplača, dobri nameni se pozabijo in egoizem prevlada. Ljudje se trudijo, stremijo za bliščem in iščejo priložnosti zase. S tem seveda ni nič narobe, a težava nastane, ko se pri takšnih stremljenjih pozabi na dobro. Na to, da smo lahko drug do drugega plemeniti, uslužni in predvsem skrbni.

Zato je vprašanje, ali je mogoče biti dober in uspešen, na mestu. Ko večina začne dvomiti o dobroti drugega, smo na poti do tekmovalnosti, izigravanja in strahu. In ko se dobro in uspešno izključujeta, se slabo in razkrajajoče dopolnjujeta. Čisto matematično drži, da srečni ljudje osrečujejo druge, kot tudi velja, da je dober namen sila, ki premika ovire. A žal ravno ovire tlakujejo pot do najdragocenejših uvidov, kar ponazarja spodnji primer.

V skoraj vsakem kolektivu obstajata dva tipa ljudi. Prvi je tihi gradnik vrednot – natančen, zanesljiv, a pogosto spregledan. Ne išče aplavza, ne gradi na ustvarjanju vtisa, pač pa vlaga v odnose in verjame v dobro. Ko drugi omahnejo, on vztraja. Ko nastane napaka, jo popravi, še preden postane vidna vsem. Medtem pa je drugi tip izrazitejši. Govori, prepričuje, vstopa v prostor z lahkotnostjo in gradi predvsem na vidnosti. Zna se postaviti zase, si pripisati zasluge in predvsem ve, kako biti opažen.

Sistem, še posebej sodoben, ki je meritokratsko obarvan, praviloma nagradi drugega. Ko vidnost nadomesti resnično vrednost, govoričenje pa kakovostno vsebino, se dobrota, ki se kaže v zanesljivosti, podpori in nevidnem delu, razblinja. A ko se pojavi resna kriza, ko se razpoke v sistemu razširijo in postane jasno, da ni več prostora za puhlice in nadutost, razmerja moči obrnejo smer. Takrat postane tihi človek nujnost, saj brez njega procesi ne tečejo. Kratkoročni egoizem morda gradi položaj, a dolgoročna integriteta ga relativizira.

Foto: Shutterstock

Vsak korak ima pomen in vlogo

Ko hodimo po poteh, ki so neuhojene, tvegamo. Prvič, zavedanje, da pustolovščina doda nekaj izjemnega, je ključno. Ta izjemnost je tako pozitivna kot negativna. Da nas minusi naučijo največ, ni skrivnost. A zanimivo je, da nam življenje pokaže veliko ravno takrat, ko se za druge zares trudimo, se razdajamo in jih skušamo osrečevati. In tako se podamo na pot razkrivanja vsega, česar sicer ne bi nikdar odkrili. Niti pri sebi niti pri drugih. Kajti dobro odkrije sence, ki jih v običajnih pogojih prezremo.

Vsak korak ima pomen tudi takrat, ko v odnos vstopimo s polnim srcem in dobrimi nameni, a ostanemo izigrani. Za mnoge je dober namen nekaj šibkega, saj dobre ljudi drugi radi izkoristijo.

Takšen primer je vodja, ki se odloči, da ne bo vodil s strahom, temveč z zaupanjem. Ekipo podpira, jo posluša in ne posega v odnose takoj, ko se pretoki zaustavijo. Odloči se za ustvarjanje pristnega prostora, saj se zaveda, da se odnosi gradijo in razkrivajo v času. Ne vstopa kot strateg, pač pa kot človek, ki razume in čuti resničnost dinamik pod pritiskom, v svobodi ali ob omejitvah. In ve, da dobrota razkrije največ.

Sprva se zdi, da tak pristop deluje: napetosti popustijo, komunikacija postane bolj odprta in odnosi stečejo. Zdi se, kot da bi se nekaj v kolektivu sprostilo, kot da bi odnosi končno zadihali. A kmalu odprtost nastavi ogledalo: eni se izkažejo v svojih vrlinah, drugi pa v šibkostih in koristoljubju. Meje se začnejo mehčati, odgovornosti pršiti, dogovori rahljati. Dobrota, ki naj bi negovala odnos, za nekatere postane poligon sebičnih želja, kjer je mogoče vzeti več kot vrniti. Jasno postane, kdo zna ravnati v svobodi in kdo jo zamenja za ugodje; kdo razume odnos kot vzajemnost in kdo kot priložnost zgolj zase.

In vodja, ki se odloči za tak način vodenja, pridobi izjemno pomemben uvid v naravo človeškega ustroja. Pridobi jasnost in zavedanje o realni strukturi odnosov – brez olepšav in slepil. Razume, da receptov ni in da znanost o ljudeh ni zaman poimenovana znanost.

Foto: Shutterstock

Kakšen je izhod iz tega

Mnogo je načinov, kako se postaviti zase – subtilno, agresivno, sebično ali samosvoje. Zdi se, da prav tisti, ki iz življenja trgajo predvsem zase, ki jemljejo brez zadržkov in brez širšega pogleda, nehote prispevajo najgloblje uvide. Dojamejo nas kot samoumevne in minljive – in prav s tem razkrijejo svojo logiko. Dobrota je namreč eden redkih načinov, da se drugi zares pokažejo, ko nehote razkrijejo svoje skrite nravi in interese.

Imela je prijateljico, ki ji je bila vedno na voljo. Poslušala je, ko ji je bilo težko, prišla, ko drugi niso. Ni razmišljala, kdo je bil nazadnje na vrsti, in ni igrala običajne igre odnosov kalkulacij. Druga pa je prišla le takrat, ko je kaj potrebovala. Ko ji je bilo težko, ko je bila zmedena, ko je potrebovala oporo. Ko se je potolažila, je spet izginila, kar se je ponavljalo tiho, brez velikih besed, skoraj neopazno. Dolgo časa je verjela, da je to pač odnos, da ljudje pridejo in grejo in da je pomembno, da ostaneš dober. Dokler ni enkrat v sebi postavila meje, saj je spregledala vzorec. Takrat ni naredila ničesar posebnega, ni razlagala in ni očitala. Le nehala je dajati več, kot je prejemala. Dopustila je, da odnos mine brez lepila njenega srca, saj na drugi strani ni bilo ničesar, kar bi ga držalo. Večkrat se namreč pokaže, da dobrota ne ohranja odnosov, temveč jih razkriva.

S tega zornega kota dobri niso šibkejši, temveč pogosto modrejši. Razumejo, da se strategije, ki štejejo, ne merijo v trenutku, temveč skozi čas – skozi nianse, ravni in prehode, ki so vse prej kot enoznačni. Kaos in zmeda, ki ju srečamo na poteh dobrega, zato nista napaka, temveč del procesa. Imata svojo vlogo.

Čas namreč pokaže tisto, kar trenutek zakrije.

In opazovati zgolj z ene ravni je, kot bi poskušali ločiti noč od teme in svetlobo od dneva.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe. Foto: Osebni arhiv