Janez Janša
Nedelja, 26. 4. 2026, 4.00
8 ur, 30 minut
Kolumna
Branko Soban: Escobar v parlamentu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Branko Soban piše kolumne za Siol.
Volilni državni udar s pomočjo tuje obveščevalne službe, grob in nezaslišan poseg v slovensko suverenost, kakršnega še ni bilo, je uspel. Cilj operacije je bil dosežen. Tisti, ki jim je bilo namenjeno to posredovanje iz tujine, namreč že sestavljajo novo vlado.
Slovenska skrajna desnica, podpornica genocida v Gazi in strastna zaveznica tako imenovanih "iliberalnih (beri: avtoritarnih) režimov", ima vlado praktično že v rokah. Uradne inštitucije, ki bi morale storiti vse, da prevratniki za vselej odidejo iz političnega življenja, pa se še vedno obnašajo, kakor da se ni nič zgodilo. Kakor da udara sploh ni bilo.
V parlamentu in tudi v medijih malone nihče ne govori o tem. Prevratniki pa medtem spokojno in zadovoljno snujejo koalicije, si mirno delijo sedeže v parlamentu in ministrske položaje, kakor da je vse v najlepšem redu. In v bistvu tudi je, saj si nihče ne upa dregati vanje. In s prstom kazati na nedovoljen vstop tujih dirigentov na naša (pred)volilna tla.
So domači zarotniki nedotakljivi?
Šoki so se v minulih dneh kar vrstili. Policija je denimo objavila, da agenti izraelske Črne kocke, ki so po svoje odločilno zrežirali parlamentarne volitve, ne bodo smeli več v Slovenijo. Poteza je naravnost butalska. Tako so namreč v Butalah nekoč odganjali strašne Turke iz naše dežele. Black Cube ima na tisoče sodelavcev. Ves Izrael je ena sama obveščevalna služba. In če ti trije tajni odposlanci, ki so zdaj na črnem seznamu, ne bodo smeli več v naše loge, bodo pač namesto njih prišli drugi.
In še en nesmisel. Če so torej ti trije izraelski obveščevalci prekršili naše zakone in pri nas počeli nedovoljene stvari, kaj pa potem storiti s tistimi, ki so doma skupaj z njimi spletali zaroto proti državi? Ti tudi ne bi smeli več v Slovenijo. A jim tega doslej ni še nihče povedal.
Še huje. Zdaj se namreč popolnoma nemoteno in svobodno sprehajajo po parlamentu in vlečejo na dan stare obveščevalske zgodbe o evropski komisarki, nič pa o lastnem poskusu prevrata v svoji državi. In še manj o zaveznikih iz Izraela, ki ubijajo nedolžne ljudi na sedmih frontah, kot jih je pred časom naštel Benjamin Netanjahu. Zločinski premier, ki ga išče Haag. Takšni ljudje po novem preurejajo slovenski politični prostor.
Veselje v Moskvi
Naslednji šok je bila seveda izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika parlamenta. Po narcisoidnem klovnu Borutu Pahorju, ki je s svojima dvema mandatoma popolnoma degradiral in ponižal inštitucijo predsednika države, smo mnogi mislili, da nižje v tej državi več ni mogoče pasti. Pa se je kljub temu zgodila nova katastrofa. Na položaj drugega človeka v državi je bil namreč izvoljen velik ljubitelj teorij zarot, ki je bil pred leti pravnomočno obsojen za svoje kriminalno početje. Zato seveda nikoli ne bi smel v parlament.
Zoran Stevanović je postal predsednik DZ.
V Moskvi so bili noro navdušeni nad takšnim razpletom. Vsi kremeljski mediji so pozdravljali njegovo izvolitev. Predsednik dume Vjačeslav Volodin mu je celo osebno čestital za ta podvig, so pisali v Moskvi. Zdaj, ko je Vladimir Putin izgubil močnega zaveznika v Budimpešti (pred tem pa tudi dva pomembna vohuna v Sloveniji), mu bo morda Stevanović od zdaj kot nov trojanski konj odpiral vrata v Evropo …
Kravata in ne zločini
Njegova biografija in politična provinienca sta dobro znani. Zato je ne gre ponavljati. Toda njegova izvolitev me je seveda v hipu spomnila na zdaj že legendarni detajl iz življenjske zgodbe nekdanjega mamilarskega kralja Pabla Escobarja. Ko je bil izvoljen v kolumbijski kongres, ga na prvo plenarno zasedanje sprva niso pustili izključno zato, ker pod suknjičem ni imel kravate. Šele ko si jo je nadel okrog vratu, je smel vstopiti v hram demokracije. Merilo je bila torej kravata in ne njegov zločinski življenjepis.
Nekaj na las podobnega se je zgodilo Luckyju Lucianu, zloglasnemu mafijskemu šefu (ta resda nikoli ni kandidiral za poslanca), ki so ga ameriške oblasti leta 1946 izpustile iz zapora zaradi "njegovega domoljubja, lojalnosti in privrženosti demokratičnim vrednotam". Kakor da pred tem nikoli ni bil kriminalec in da je zaradi dokazanega domoljubja zdaj nenadoma opran vseh zločinov.
In prav tu tiči bistvo problema. Zgolj kravata in domoljubje namreč ne moreta in ne smeta biti osnovna pogoja za vstop v parlament. Za ta korak so potrebne povsem drugačne kvalitete, ki pa jih mnogi slovenski "izvoljenci ljudstva", od tistih v občinskih svetih in v državnem zboru pa do tistih v Bruslju in Strasbourgu, preprosto nimajo.
Na Orwellovi politični farmi
Spremljal sem oblikovanje vseh dozdajšnjih vlad v samostojni državi. Toda kaj takšnega, da bi ena od političnih opcij klicala na pomoč tuje sile, se doslej še ni zgodilo. Jamais vu. Še nikoli videno, bi rekli Francozi. George Orwell, če bi bil še živ, bi o tem zlahka napisal kakšen nov triler. Tokrat o slovenski politični štali. Pardon: farmi. Pisateljev novorek iz distopičnega romana 1984 zdaj namreč postaja uradni jezik domače politike.
Stranka Resni.ca bi se prosto po Orwellu morala v bistvu imenovati Laž. Demokrati Anžeta Logarja so pravzaprav Nedemokrati. Sredinski trojček, za kar se razglaša, ni nikakršna sredina, ampak je tipični predstavnik skrajne neoliberalne desnice, ki ščiti kapital in delodajalce, ne pa najšibkejše sloje prebivalstva. Že ime Fokus, enega od členov te famozne neoliberalne trojke, veliko pove. V ruščini fokus namreč pomeni trik, čarovnijo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi ta trojka svoje glasove oddala Stevanoviću. Velikemu zagovorniku Moskve in kremeljskega čarovnika Putina, ki ga išče Haag.
Se Orban seli v Slovenijo?
Madžarska se je po 16 letih znebila avtoritarnega Viktorja Orbana. Tam je padel in je moral oditi, pri nas pa znova vstaja. Madžarska je naša soseda, toda desna politika se ni od nje prav nič naučila.
Viktor Orban
V 16 letih Orbanove skrajno desničarske in avtoritarne vladavine je Madžarska namreč postala ena najrevnejših članic Evropske unije in daleč najmanj svobodna država te skupnosti. Je to res pravi model vladanja za slovensko desnico, ki nenehno sanja o oblasti? Bi tudi mi res morali živeti po Orbanovem in Putinovem modelu?
Sredinska politika kot prevara
Prav neverjetno je, kako veliko je strank, ki se vztrajno rinejo v sredino. Kar je seveda velika prevara. V politiki ne more biti sredine. Ali si za demokracijo ali pa si proti njej. Ali si za spoštovanje ustave ali pa si proti njej. Ali si za človekove pravice ali pa si proti njim. Ali si za socialno državo ali pa si proti njej. Ali si fašist ali antifašist. Ali si za genocid v Gazi ali pa si proti njemu. Ali podpiraš brutalno rusko uničevanje Ukrajine ali si proti temu. Tu ne more biti srednjih poti.
Imeli bi malce demokracije, zraven pa še za eno pest diktature. Zakone bi spoštovali, ko komu to ustreza, sicer pa jih ne bi. In sodišča ravno tako. Tako pač ne gre. Takšna politika nima prihodnosti. Sredinskih partij ne more biti. Na sredini (ceste) so namreč vselej samo povožene kokoši in mačke. In takšnih je v naši politiki v resnici že bistveno preveč. Vsi bi bili na sredini. Ker tam ni nikoli treba pokazati pravih kart. In ne prave barve.
Vsi grehi Janeza Janše
Slovenska volilna zakonodaja (pa ne samo ta) je v bistvu hudo nepopolna. Ker nekateri ne razumejo, da obsojenci in drugi moralno sporni posamezniki preprosto ne smejo sedeti v parlamentu in odločati o usodi in prihodnosti naroda in države, bi to morali zapisati tudi v zakon. Volilne komisije bi morale takšne kandidate v hipu črtati s seznamov. Zdaj pa imamo situacijo, da se volilne komisije v bistvu bojijo samopašnežev in negativcev in ne obratno. In jim iz strahu pred njimi zgolj nemočno prikimavajo.
Janez Janša je na poti, da četrtič postane predsednik vlade.
Precej je posameznikov, ki nikoli ne bi smeli postati poslanci, kaj šele ministri. Janez Janša, na primer, ki ima v svojem življenjepisu že toliko negativnih dogodkov in minusov, da bi ga morala vsaka volilna komisija takoj odsloviti. Bil je denimo član Peterletove vlade, ki je bila na Sodišču za človekove pravice v Strasbourgu obsojena zaradi izbrisa skoraj 26 tisoč prebivalcev Slovenije.
Dva sodnika sta v ločenem mnenju takrat jasno zapisala, da je šlo za očiten poskus etničnega čiščenja, kar je seveda zločin nad zločini. Takšnim ljudem, ki so se zavestno odločili za ta korak in bili zanj kaznovani pri najvišji sodni inštituciji v Evropi, bi morali prepovedati vstop v vsako hišo demokracije na tej celini.
Strašenje z labodjimi spevi
Že pred tem je Janša aktivno sodeloval v trgovini z orožjem. V različnih knjigah in publikacijah je objavljenih na stotine uradnih dokumentov z njegovim podpisom, ki dokazujejo vpletenost v te nečedne in nezakonite posle. Zaradi dogodkov v Depali vasi in poskusa prevrata ga je nekdanji premier Janez Drnovšek odstavil s položaja obrambnega ministra.
Nenehno si je v laseh z novinarji, saj jim je že ob osamosvojitvi napovedoval labodje speve. Dve novinarski kolegici je pred časom prav po Putinovo, kot kakšen pocestni klatež, ozmerjal s prestitutkama, zaradi česar je bil potem obsojen na sodišču.
Nezrelost demokracije
Kako to, da državna volilna komisija kandidata s takšno negativno preteklostjo in uličnimi moralnimi standardi, ki je že desetletja živ dokaz nedemokratičnosti, nestrpnosti in nespoštovanja do drugače mislečih, sploh spusti na volitve? V totalitarnih državah da, v demokracijah pa se kaj takšnega preprosto ne bi smelo zgoditi.
Tovrstni kandidati so namreč vzorčni primer demokratične nezrelosti, ki jo vztrajno dokazuje tudi njegova stranka, kjer je že leta in leta povsem nedemokratično edini kandidat na internih partijskih volitvah. Kot nesmrtni
Ljubljeni vodja v Severni Koreji. Si Slovenija (in Evropska unija) res zasluži takšne ljudi na ključnih položajih?
Neznosna zapeljivost lažnivcev
Vprašanje je, kako to, da ljudje sploh verjamejo takšnim politikom. Sociologi Oliver Hahl, Minjae Kim in Ezra W. Zuckerman Sivan v raziskavi z naslovom The Authentic Appeal of the Lying Demagogue poudarjajo, da mnogi ljudje preprosto hočejo verjeti lažnivcem. Kult osebnosti, ki si ga je Janša nedvomno zgradil (to je sicer značilnost mnogih politikov z diktatorskimi tendencami), mu daje dodatno kredibilnost. Saj ima vedno prav.
Ljudje preprosto verjamejo lažnivcem kljub očitnim kontradikcijam v njihovih izjavah in odločno zavračajo vsakršne argumente, ki jasno dokazujejo, da ni res, kar trdijo. Sociologi pravijo, da mu verjamejo, ker preprosto verjamejo vanj. V primerih, ko pa tudi njim postane jasno, da politik laže, jim za to sploh ni mar. V skladu z načelom: bolje on, kot pa njegov sovražnik.
Ločnica med dejstvi in fikcijo
Že Hannah Arendt je opozarjala, da v avtoritarnih režimih, kamor se zdaj podaja Slovenija, ljudje vse težje ločujejo med dejstvi in fikcijo, med resnico in lažjo. Tako imenovani "iliberalni demokrati", kar je seveda oksimoron brez primere, saj demokrat si ali pa nisi, vmesne poti tu ne more biti, to zamegljevanje dejstev samo še dodatno spodbujajo. Tudi s pomočjo lažnih in zavajajočih objav na družbenih medijih, ki so prav zaradi tega, kot je dejal že Zygmunt Bauman, v svojem bistvu pravzaprav globoko antidružbena.
Pojedine zarečenega kruha
Prihajamo v čas, ko laži, zarote in bogate pojedine zarečenega kruha postajajo del uradne politike države. Le kam plove Slovenija? Po 35 letih samostojnosti najbrž ni nihče računal, da bomo zapluli v takšno avtoritarno temo, kot se nam zdaj obeta. S kadri, ki na nekaterih ključnih položajih nikoli ne bi smeli biti.
Branko Soban
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net
