Nedelja, 17. 5. 2026, 4.00
3 tedne, 2 dneva
Skok v športno preteklost
Neustavljiv in pogumen. Sinonim za ti dve besedi je Alex Zanardi.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,83
Alexa Zanardija je brez dvoma odlikoval pogum. Nič ga ni ustavilo. Po manj uspešni karieri dirkača formule 1 si je veliko ime ustvaril z zmagami in lovorikami v ameriškem prvenstvu CART. Ko je leta 2001 v nesreči izgubil obe nogi, je postal paraolimpijec. V parakolesarstvu je kolajne osvajal tudi na svetovnih prvenstvih. Po kolesarski nesreči leta 2020 si ni nikoli več povsem opomogel in zadnja leta tako o njem ni bilo veliko slišati. Prvega maja letos je umrl v starosti 60 let. To je priložnost, da se v Sportalovi nedeljski rubriki Skok v športno preteklost spomnimo nekaj trenutkov iz njegove športne poti, ki so lahko navdih za vse nas. S kultnim prehitevanjem (The Pass) iz Lagune Sece 1996 se je prvič zapisal v zgodovino kot človek, za katerega ni predaje.
Alex Zanardi leta 2019
Ni predaje. Življenje je treba živeti. In biti ambiciozen. Tak pogled si je Alessandro Zanardi, ki je bil rojen leta 1966 v Bologni, odraščal pa je v bližnjem mestecu Castel Maggiore, ustvaril v najstniških letih, ko je v prometni nesreči umrla njegova dve leti starejša sestra Cristina Zanardi, obetavna plavalka. Takrat je imel 13 let in začel je dirkati z gokarti. Pravzaprav si je prvega sestavil kar sam, iz košev za smeti in cevi. Oče Dino Zanardi mu je pravega kupil pri prijatelju Albertu Boniniju. Ta mu je dejal: "Bolje, da tvoj sin željo po hitrosti izživi na dirkališču kot pa na cesti na motorju." Po smrti Cristine sta se Alexova starša namreč bala dne, ko bo Alex dopolnil 14 let in bo lahko začel voziti motor. Do leta 1987 je Zanardi osvojil tri italijanske lovorike v kartingu in evropski naslov.
Poglejte nekaj utrinkov iz njegove športne poti:
Na pragu sedeža v šampionskem Benettonu
Alex Zanardi leta 1993
Da iz tega fanta nekaj bo, je svet avtomotošporta videl leta 1991, ko je zmagal na debitantski dirki v takratni formuli 3000 in s še dvema zmagama sezono končal na skupnem drugem mestu. Tako je že konec sezone sedel v dirkalnik formule 1. Eddie Jordan, ki je dal prvo priložnost več bodočim šampionom tega športa, je za zadnje tri dirke potreboval zamenjavo za Roberta Morena. V ne najbolj konkurenčnem dirkalniku se je izkazal z dvema devetima mestoma. A je za sezono 1992 dobil le mesto rezerve pri Minardiju. Nastopil je na eni dirki. Testiral je tudi z Benettonom, a bil za 1993 že dogovorjen za redni sedež pri Lotusu. Pozneje je priznal, da je bila to napaka. Če bi počakal leto dni, bi bil leta 1994 najverjetneje ekipni kolega Michaela Schumacherja v šampionskem Benettonu.
Lotus ni imel dirkalnika, s katerim bi lahko unovčil svoj talent. Edino točko kariere v formuli 1 je dosegel s šestim mestom na VN Brazilije 1993. Sezono sta zaznamovali še dve resni nesreči. Prva se mu je zgodila na kolesu, ko ga je zbil motorist in mu zapeljal čez stopalo, druga pa z Lotusovim dirkalnikom v enem najbolj zloglasnih zavojev v avtomotošportu, v zavoju Eau Rouge v belgijskem Spaju. Bil je eden redkih, ki si ga je upal odpeljati s polnim plinom. Zaradi puščanja na hidravliki je zletel s proge. Utrpel je težji pretres možganov in predčasno končal sezono. Ker še ni bil stoodstoten, je za sezono 1994 dobil le službo testnega voznika pri Lotusu. Sredi leta je sicer zamenjal Pedra Lamyja, a je ekipa, ki je bila nekoč ponos formule 1, ob koncu leta propadla. Tako je v štirih sezonah odpeljal le 25 dirk formule 1.
Z ekipo formule 1 v zatonu, Lotusom, ni imel prave možnosti, da bi unovčil svoj talent.
"Prehitevanje" in dve šampionski sezoni v Ameriki
V legendarnem rdečem dirkalniku ekipe Chipa Ganassija je končno dobil zmagoviti dirkalnik, s katerim je lahko unovčil svoj talent.
Kariero je obudil prek luže, v ameriškem prvenstvu Indy (takrat imenovano CART, danes Indycar). Priložnost mu je dal Chip Ganassi, lastnik ene najboljših ekip v ZDA. Pa čeprav je bil glavni inženir Anglež Morris Nunn proti, češ da italijanski dirkači delajo preveč napak. A je takrat Zanardi že poznal Danielo Manni, bodočo soprogo, ki ga je nekoliko umirila in je tudi dirkal bolj z glavo. Bil je tudi zelo vedoželjen. Ker je v prvi sezoni v Ameriki (1996) Nunnu postavljal toliko vprašanj, mu je ta enkrat rekel ananas. Kaj kmalu so ga vsi v ekipi začeli klicati ananas. In tako se je na njegovi čeladi pojavila nalepka ananasa. Na svojo stran je tako dobil tudi Nunna.
Še vedno je dirkal agresivno. To najlepše odraža poteza, ki je postala legendarna: prehitevanje v zavoju Corkscrew na dirkališču Laguna Seca v Kaliforniji. Bilo je septembra 1996. Zanardi je bil že okronan za najboljšega novinca sezone, v zadnjem krogu zadnje dirke pa je vodilnega Briana Herto prehitel v enem najzahtevnejših zavojev v Ameriki. Corkscrew je ozka šikana v levo in nato desno, kjer se steza še slepo spusti strmo navzdol. Bil je pozen na zaviranju, prišel je mimo Herte, a zapeljal prek zunanjega robnika in se le za las izognil trčenju v zaščitne gume. Ostal je pred Herto in tri zavoje pozneje dobil dirko. "Ti si car, Alex! Ti si car, Alex!" je po radijski zvezi kričal Ganassi. "To je bil ključen trenutek v Alexovi karieri in eden ključnih trenutkov v zgodovini Indyja," je njegov šef dejal po dirki. Sezono s tremi zmagami in skupaj šestimi uvrstitvami na zmagovalni balkon je končal kot tretji v skupnem seštevku.
Poglejte si legendarno "prehitevanje":
V Ameriki je bil prvak v sezonah 1997 in 1998.
Sledili sta dve šampionski sezoni, vrhunec njegove motošportne kariere. Leta 1997 je dobil pet dirk, sezono pozneje sedem, kar 15-krat pa je bil na stopničkah. V obeh sezonah je postal prvak. Bil je šele tretji dirkač v zgodovini ameriškega dirkanja z enosedežniki, ki mu je uspelo obraniti naslov. Zmago v Clevelandu 1997 je proslavil s tako imenovanim krofom ("doughnuts"), kar pomeni plin do konca, noga na zavori in volan do konca v levo. Tako se je vrtel v krogu, dirkalnik pa je izginil v dimu. To je postal njegov zaščitni znak. Pozneje so tak način proslavljanja prekopirali številni vozniki. Na eni od dirk se je z 28. mesta prebil do zmage. "Lahko je zaostajal za cel krog, pa se je vrnil in zmagal. Imel je jasno vizijo. Bil je odločen. Imel je 'jajca'. Ta tip se ni nikoli predal," je o Zanardiju takrat dejal eden od njegovih tekmecev Dario Franchitti.
Če je imel v Ameriki šampionski dirkalnik, pa tega ni dobil niti v drugem poskusu v formuli 1. Pa je izbral legendarno ekipo kraljice avtomotošporta, ekipo Franka Williamsa. Podpisal je večmilijonsko triletno pogodbo. A po lovorikah z Damonom Hillom in Jacquesom Villeneuvom se je leta 1999 začel Williamsov zaton. Dirkalnik se je pogosto kvaril. Kar 10 od 16 dirk ni dokončal. Najboljša uvrstitev je bila sedmo mesto na VN Italije v Monzi. Edina svetla točka sezone so bile kvalifikacije v Monte Carlu, kjer je bil tudi pred Schumacherjem. Krhal se je tudi odnos z ljudmi v ekipi in po sezoni je razdrl pogodbo. Sanje o uspehu v formuli 1 so se mu še drugič razblinile.
Vrnitev v Ameriko in nesreča na Lausitzringu
Čudež je že bil, da je preživel nesrečo na Lausitzringu.
Ko je "ananas" zapustil bolnišnico v Berlinu.
Po letu premora, ko je smučal in se posvetil družini, se je leta 2001 vrnil v ameriško prvenstvo. Postal je dirkač novoustanovljene ekipe svojega nekdanjega inženirja Morrisa Nunna. Z manj konkurenčnim dirkalnikom se je na dirki v Torontu pripeljal na četrto mesto. Nato pa se je zgodil usodni 15. september 2001. Tisto leto je CART gostoval tudi v Evropi, na nemškem ovalnem dirkališču Lausitzring. Na dirki se je na izvozu iz boksov pri pospeševanju zavrtel, vanj pa je s polno hitrostjo bočno priletel Alex Tagliani. "Smrti sem obrnil hrbet," je dejal v enem od intervjujev. Na poti v bolnišnico so ga reševalci uspešno oživljali. Izgubil je kar tri četrtine svoje krvi. Nogi je imel povsem izmaličeni. V skoraj triurni operaciji, pri kateri so sodelovali trije kirurgi, so mu morali amputirati obe nogi, eno nad kolenom. A je vsaj preživel. Po treh dneh so ga zbudili iz kome. Čez nekaj mesecev se je že pojavil v javnosti. In šaljiv, kot je vedno bil, dejal: "Vi pomerjate nove čevlje, jaz pa pomerjam nove noge."
Grozljiva nesreča na Lausitzringu:
S protetičnimi nogami se je vrnil v dirkalni avtomobil.
Moral je še na 15 operacij. A je bil odločen, da bo znova shodil. S protezo. In tudi je. Sodeloval je pri oblikovanju protetične noge, da so mu jo prilagodili na tak način, da se je lahko celo vrnil v dirkalnik. Leta 2003 je na Lausitzringu odpeljal 13 krogov, ki so mu dve leti prej ostali do cilja. Bil je tako hiter, da bi se kot peti najhitrejši uvrstil na dirko. V naslednjih letih je uspešno dirkal v svetovnem in italijanskem prvenstvu turnih avtomobilov, dosegel je tudi nekaj zmag.
Šest paraolimpijskih kolajn
Italijo je dvakrat zastopal na paraolimpijskih igrah.
Alex Zanardi
Svojo tekmovalnost je nato prenesel v parakolesarstvo. Samo nekaj mesecev po prvem stiku s kolesom na ročni pogon je na newyorškem maratonu osvojil četrto mesto. Zadal si je nov cilj – paraolimpijske igre 2012. Leto prej je na svetovnem prvenstvu osvojil srebro, nato pa na igrah v Londonu zlati kolajni na cestni dirki in v kronometru, pa še srebro na ekipni tekmi. S tremi kolajnami se je vrnil tudi z iger v Riu de Janeiru 2016. Njegovo kolo, ki mu ga je izdelala Dallara, znano podjetje v avtomotošportu, je bilo pravi tehnični dosežek.
Leta 2020 je na dirki v parakolesarstvu blizu Siene doživel novo težko nesrečo. Na spustu je izgubil nadzor nad kolesom in se zaletel v tovornjak. Utrpel je resne poškodbe glave. Sledili so meseci rehabilitacije, ko so se mu povrnili vid, sluh in govor. Domov se je vrnil šele po 18 mesecih. A ni nikoli več povsem okreval. Leta 2022 je moral še enkrat v bolnišnico (za 76 dni), saj je požar v domači hiši uničil del aparatur, ki so mu pomagale pri okrevanju. Umrl je doma v Padovi prvega maja letos. "Dal nam upanje, ponos in moč, da se nikoli ne predamo," je povedala italijanska premierka Giorgia Meloni.
Osvojil je štiri zlate paraolimpijske kolajne.
