Sobota, 6. 10. 2018, 4.01
6 let, 1 mesec
Vatta: v enem najboljših barov v Italiji govorijo tudi slovensko
Dobro obveščeni vedo, da se je treba na poti v Trst (in ob vrnitvi) nujno ustaviti na Opčinah. V središču tega obmejnega kraja je namreč ena najbolj vročih družabnih točk zadnjih let - kavarna oziroma bar Vatta, ki ga že več let uvrščajo med najboljše bare v Italiji.
Na Opčine smo prišli zgodaj popoldne, na povsem običajen delovnik, in Vatta je pokala po šivih. Nič čudnega, to je namreč lokal, ki ga je znani italijanski kulinarični vodnik Gambero Rosso pred kratkim že peto leto zapored uvrstil med 20 najboljših barov v Italiji - in v Italiji je konkurenca resnično močna.
Tudi zato je še bolj zanimivo dejstvo, da je Vatta (tudi) slovenski lokal. Boris Vitez, eden od štirih šefov lokala, se je ob našem prihodu vrtel za točilnim pultom, kjer je imel polne roke s kuhanjem kave in strežbo slaščic. Ko si je vendarle lahko utrgal nekaj trenutkov in sedel za mizo, se je nasmehnil in dejal: "Takšno je življenje gostincev, nikoli ni počitka."
Boris Vitez je na tržaškem Krasu prava legenda, je namreč eden tamkajšnjih najboljših košarkarjev vseh časov. Rodil se je v Avstraliji, v Melbournu, kamor sta se s Krasa izselila njegova starša, a jih je domotožje njegove matere pripeljalo nazaj domov v Repentabor, ko je imel Boris 13 let. "Sprva mi je bilo težko, nisem znal ne slovensko ne italijansko, govoril sem le angleško, ker sem v Melbournu obiskoval angleško šolo," se je spominjal svojega prihoda na tržaški Kras.
Sčasoma se je vendarle "udomačil", doštudiral je, predvsem pa ga je potegnilo v košarko. Začel je v tržaškem Jadranu. "Ta klub je bil takrat pojem Krasa. Po pet tisoč ljudi je prihajalo na tekme kluba, ki je igral v četrti ligi, to je bilo resnično neverjetno."
Od legendarnega košarkarja do uspešnega gostinca
Iz Jadrana je odšel v prvo italijansko ligo, zaigral je za tržaški Stefanel, ki ga je takrat treniral legendarni Boša Tanjević. Pozneje je igral v še nekaterih drugih italijanskih klubih, eno leto pa tudi v Avstraliji, za Melbourne Giants, in z njimi osvojil naslov državnega prvaka. Tudi pozneje je vedno ostal na neki način povezan s košarko, letos pa se je spet bolj vrnil k njej, postal je namreč menedžer ekipe Jadrana iz Trsta, kjer je naredil svoje prve resne košarkarske korake. "Tako vračam klubu, ki mi je veliko dal."
Po koncu profesionalne košarkarske kariere ga je potegnilo v gostinske vode. "Vedno pa sem razmišljal o tem, kaj bom počel po končani športni karieri, in že od nekdaj me je mikalo gostinstvo. Pri Briščikih sem odprl lokal v ameriškem stilu, povezan s športom, tam sem hranil vse svoje športne spomine. Ta lokal sem imel 12 let, po tem pa sem odprl kavarno na bližnjem bencinskem servisu, ker je bil delovni čas bolj prijazen, ni bilo več dela do zgodnjih jutranjih ur. Tako sem se počasi usmeril v kavarne."
Pred petimi leti pa je v njegovo življenje vstopil legendarni lokal na Opčinah, ki ga je davnega leta 1920 odprla družina Vatta. Z lastnikoma prostora, prekaljenima gostincema Paolom in Francom Grabarjem, ter s sinom Alexom je začel pisati novo zgodbo kavarne, ki je dobila popolnoma nov videz in ponudbo, postala je pravi "gastro-bar".
"Vedno ponudimo naše vinarje, naš teritorij"
Med drugim imajo izjemno vinsko ponudbo, kar se za lokal sredi vinorodnega območja tudi spodobi. "Imamo okoli 400 različnih etiket, poudarek pa dajemo bližnjim vinarjem, torej našemu obmejnemu pasu, kjer imamo odlične pridelovalce od Kanteja in Zidaricha do Skerka in drugih, ter Slovencem ob meji pa vse do Vipave. Na tem območju imamo odlične vinarje, ki jih želimo nagraditi, zato v ospredje ne dajemo denimo vin iz Toskane ali s Sicilije. Saj imamo tudi nekaj teh, a če si kdo pri nas zaželi kozarec vina, vedno ponudimo naše vinarje, naš teritorij."
Openski lokal ni prav nikoli prazen, gneča je že od samega jutra. "Ob šestih odpremo s kavo, rogljički, sveže stisnjenimi sokovi in vsem, kar spada k zajtrku, ob desetih že presedlamo na slano ponudbo, kot so toasti in tramezzini, nato je čas za kosila, takoj zatem začnemo z aperitivom, po šesti uri pa so na vrsti večerje in prigrizki," je ubijalski tempo opisal Boris Vitez.
Pogosto sodelujejo tudi z znanimi kuharji, velikokrat Slovenci. Peter Patajac iz znane kraške gostilne Ruj jim je pomagal razviti ponudbo tapasov, prirejajo pa tudi večerne degustacije z gostujočimi kuharji. V Vatti sta tako že kuhala Uroš Fakuč iz restavracije Dam in Tomaž Kavčič z dvorca Zemono, zadnji v vrsti je bil Jure Tomič iz brežiškega Debeluha.
Odziv na takšne večere je fantastičen, je pripomnil Vitez, "prihajajo gosti z vseh koncev, od naših Kraševcev in Italijanov iz Trsta do Slovencev."
Skrivnost uspeha je preprosta: treba je vlagati v osebje
Gostinci iz Slovenije v Vatto pogosto prihajajo tudi kot gosti, zanima jih, kaj je njihova skrivnost uspeha. In kaj je ta skrivnost? "Uspeh lokala je kombinacija veliko dejavnikov, od prijaznosti in hitre strežbe do dobre ponudbe, pa dobre glasbe v pravem trenutku. Prepričan pa sem, da je izšolano osebje na prvem mestu. Če imaš vrhunsko osebje, si tri četrtine dela že opravil. Mi ogromno vlagamo v njihovo izobraževanje, pošiljamo jih na vinska izobraževanja, da se znajo z gosti pogovarjati o vinu in da znajo svetovati, v Milano jih pošiljamo na barmanske tečaje, kjer se učijo koktajlov."
Zaradi takšnega odnosa do zaposlenih se v Vatti ne zgodi, da bi jim manjkalo osebja, kar pesti številne gostince tako v Sloveniji kot okolici. "Ljudje so tisti, za katere je v lokalu vredno porabiti več denarja, saj gre za investicijo. Moja partnerja Paolo in Franco sta izredna gostinca z ogromno izkušnjami in res znata izoblikovati osebje. Kdor dela v Vatti, ima zagotovo odlično podlago, da lahko pozneje uspe tudi na svojem," je zatrdil Boris Vitez.
Kaj pomeni voditi enega najboljših barov v Italiji, nas je zanimalo. "Ogromno žrtvovanja, pri tem trpi družina, gostinstvo pač zahteva celega človeka. Če bi šteli ure, ki jih preživimo tukaj, bi bili bogataši, pa ni tako. Po drugi strani pa nam nagrade, predvsem pa pohvale gostov, dajejo vedeti, da smo na pravi poti," je pojasnil gostinec, ki je prepričan, da se bodo v prihodnosti še izboljševali in nadgrajevali.
Nihče na Tržaškem ne proda toliko kave
Že zdaj pa je mogoče reči, da so zaradi Vatte majhne Opčine postale celo bolj zanimive od velikega Trsta. Zgovoren je podatek, s katerim nas je osupnil Vitez: "Po količini kave, ki jo prodamo, smo prvi na območju celega Trsta. Celo Caffe degli Specchi, slovita velika kavarna na glavnem tržaškem trgu, je ne proda toliko. Na dan je prodamo povprečno osem kilogramov, ob sobotah okoli 10, v nedeljo smo že na 13, 14 kilogramih. To je ogromno, sploh glede na to, da smo na Opčinah."
Legendarna Vatta, že od nekdaj družabno središče Opčin, tako nadaljuje svoje poslanstvo, le da se zdaj ob točilnem pultu z domačini gnetejo gosti od blizu in daleč. "Tu so se ljudje že od nekdaj zbirali, preden so šli v mesto ali pa recimo v Slovenijo na izlet," je pojasnil Vitez. "Vsi so vedno rekli 'Se dobimo pri Vatti in se tam dogovorimo.'"
7