Edi Kante: kraški samorastnik, ki v vinih išče eleganco

Nekoč smo si ogledovali staro fotografijo, na kateri v vinski kleti pri Jošku Gravnerju v Oslavju sedijo danes največji slovenski primorski vinarji. Prenovitelji vinske scene, začetniki novih trendov, doma bolj z italijanske kot naše strani meje. Ko jo omenimo Ediju Kanteju, je takoj jasno, da ne bo šlo za običajen intervju. "To bo delo," pravi, ko se usedemo za robustno mizo v degustacijski dvorani nad veliko kletjo, ki jo je s svojimi rokami vklesal v kraške jame in votline.

In začne razlagati sliko, spomine stare dvajset in več let: "Vsi smo se rodili in rasli z Gravnerjem, smo tudi skoraj isti letniki. Joško je v osemdesetih okoli sebe zbral mlado 'klapo'. Tako smo se spoznali Bensa, Radikon, Mlečnik, Batič, Gravner in jaz, zraven pa je bil tudi gostinec Joško Sirk. Tako se je začela zgodba nas, mladih vinogradnikov, med katerimi je bil Gravner zagotovo najbolj napreden. Družili smo se, se veliko naučili in tako se je rodilo naše vinogradništvo. Vinogradništvo, ki zdaj ne funkcionira le na naših kmetijah, ampak je šlo naprej. Z našo zgodbo se je spremenila celotna Furlanija, zrasla pa je tudi Slovenija."

Usodno leto 1980

Kante meni, da je bilo pred tem vinogradništvo v teh krajih na meji precej drugačno, predvsem je bila drugačna tehnologija, v vinograde in kleti se je malo investiralo. Z letom 1980 pa se je v Italiji nekaj prebudilo, italijansko vinogradništvo in kultura vina sta začela rasti in podobno je bilo v Furlaniji: "Hektarje imajo lahko vsi, a če nimaš kulture, če torej ne razumeš dela v vinogradu, kletarjenja, stekleničenja, trženja, potem nimaš nič," je prepričan kraški vinar, ki kot prvo prelomnico vidi stekleničenje vina. Prej se je prodajalo in točilo odprto vino, "rinfuza", ustekleničenega belega vina niti ni bilo: "Stekleničenje vina je kultura, ki jo mora vinogradnik sprejeti in nadgraditi, in doprinos naše generacije je prav to, da se je kultura stekleničenja vina razvila."

Kante poudarja, da je Joško Gravner pomagal ekipi tudi na trgu. Imel je namreč dobre kontakte, predvsem z gostinci. "Prav tako pomemben je bil Joško Sirk, imel je svojo gostilno, ki so jo poznali vsi in začel nas je prodajati. Leta 1980 nas ni poznal nihče, Brda morda še, Kras je bil pa popolna neznanka." Gravner in Sirk sta za slovenske vinarje v Brdih in na Krasu naredila več kot vse trgovinske zbornice. Toda vseeno so se kmalu potem, ko je bila posneta fotografija, razšli. Edi Kante pravi, da to drži le na pol: "Ne bi rekel, da smo šli vsak svojo pot. V življenju se zgodi kup stvari, ne gre le za vino in investicije, ampak tudi osebne zgodbe. Smo še vedno prijatelji, se pa manj vidimo, zdaj ima vsak svojo družino, nove prijatelje in nove sodelavce. Vsak se je moral po svoje prilagoditi razmeram. V življenju ne moreš le kopirati, original je le eden," pravi Kante.

Na Krasu je treba vsako ped zemlje iztrgati kamnu

A vrnimo se še korak bolj v preteklost Kantejeve kmetije in tamkajšnjih vin, da bi bolje razumeli sedanjost. Kmetijo je imela družina že stoletja in vedno je bilo zraven tudi vino. "Na Krasu in tudi v Praproti so bile kmetije majhne in precej revne, a že moj nono je prideloval 100 hektolitrov vina na leto, kar je bilo za Kras takrat že veliko. Sam sem bil prav od malih nog navdušen nad kmetijo in za kmetijstvo. Moja generacija je odhajala s kmetij, predvsem na Krasu, jaz pa sem hotel ostati."Za kmete na Krasu, torej predvsem Slovence, je preživljal Trst, kamor so prodajali praktično vse pridelke in seveda tudi vino. "Drugače je bilo življenje tukaj izjemno težko, zemlje je malo in jo je treba dobesedno iztrgati kamnu. Investirati je treba ogromno, navoziti zemljo … Oče in mama sta podedovala približno 20 hektarjev kraške kmetije, kar pomeni gmajno, kamen, in s tem smo se morali boriti," pravi Edi Kante, ki je hodil v šole v Nabrežino, v Trst in v Padovo.

Vinarstvo na meji med Rusijo in Ameriko

S pravim vinarstvom je začel na hektarju in pol vinogradov, ki jih je podedoval po starših, zdaj jih ima okoli 10 hektarjev, večino doma in v okolici, nekaj pa tudi na slovenskem Krasu. Kar je bilo, dokler je še stala meja, izredno težavno: "Ločevala nas je tako fizično kot psihološko, to je bila tako rekoč meja med Rusijo in Ameriko. Zamejci smo zaradi nje plačali visoko ceno – mi smo bili pravzaprav omejeni na vse strani, na eni strani z dejansko mejo, na drugi strani pa je obstajala tudi ločnica med nami in Italijani. Morda nam je zdaj, kar se gospodarstva tiče, celo težje, a psihološko gledano nam je s padcem meje neizmerno lažje."

A ne glede na vse težave Edi Kante stekleniči svoje vino že od leta 1980. Šlo je za veliko prelomnico, bil je eden prvih malih vinarjev na Krasu, ki se je odločil za takšno prodajo vina. Prvo leto je napolnil 6000 steklenic, zdaj jih napolni 60 tisoč steklenic na leto. "Ko smo začeli stekleničiti, smo tudi povsem spremenili delo v vinogradu, pravzaprav smo spremenili vinogradništvo, vzgojo trte. Prej so bile količine grozdja po trti previsoke, če je trta rastla na latniku, je dajala tudi po pet kilogramov grozdja. S somišljeniki smo to občutno zmanjšali, na le kakšnega pol kilograma na trto. Mi, takrat mladi vinarji, smo spremenili filozofijo, verjeli smo, da manjša količina pomeni boljšo kakovost grozdja in boljše vino. To je bil začetek," razlaga nov pogled na vina eden najpopularnejših vinarjev na Krasu.

Reševanje vitovske

Ko Kante govori o vinu, govori o belem vinu. Konec koncev je bilo v teh krajih od nekdaj tri četrt vina, ki so ga pridelali, belega, in ta razmerja ostajajo. Pravi, da morda tudi iz principa, iz trme. Včasih se je pač sadilo vitovsko, malvazijo, teran in morda redko kje, ob morju, malo glere. Pravzaprav je bil on eden najbolj zaslužnih, da vitovska ni izginila v pozabo. "V povojnem času je ni skoraj nihče več cepil in jo je bilo že težko dobiti. To pa je povzročila prav ta meja – mi smo bili na italijanski strani, Italijani pa te sorte niso poznali. Na ta teritorij so začele prihajati italijanske sorte, ki so vitovsko skoraj povsem izpodrinile. Moj sosed Danilo Lupinc jo je začel spet cepiti, jaz sem mu sledil, potem pa tudi drugi okoliški vinarji."

Vitovska je ob malvaziji tisto vino, ki je dvignilo ugled kraških vinarjev, ne samo v Italiji, ne samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu. Ampak zakaj ravno vitovska? "To je sorta, ki zdrži tudi hudo burjo. Izgubi polovico listov, pa imaš še vedno lepo trgatev, medtem ko z malvazijo ni čisto tako. To je eden glavnih razlogov, zakaj so jo skozi zgodovino kmetje sadili." V preteklosti so kmetje veliko mešali vitovsko, malvazijo in glero, ker je imela vsaka svoje značilnosti, vitovska nižje in glera višje kisline, Kante pa je sorte ločil, vinificiral in stekleničil vsako posebej.

Najpomembnejše je, da je vino dobro

"Moj cilj ni bil nikoli, da bi delal 'naravna', 'biološka' ali biodinamična vina, ker hočem biti pri svojem delu svoboden. Ko se opredeliš, se omejiš – to je moja filozofija. Res pa je, da sem bil med prvimi, ki so v teh krajih bela vina macerirali. Začel sem leta 1990, pozneje pa sem to opustil. Hočem elegantna vina, macerirana pa me preprosto niso navdušila." Kante pravi, da ni nujno, da je njegov način pridelave edini pravi in da bi se morali drugi zgledovati po njemu. Gre pač za slog in toliko kot je vinogradnikov, toliko je filozofij, najpomembnejše pa je tako ali tako le to, da je vino dobro.

Sicer pa pri njemu vin aktualnih letnikov ne morete najti, saj že četrt stoletja vino iz njegove kleti pride najhitreje po dveh letih. Vina niso filtrirana, potrebujejo le nekaj časa. Najprej so eno leto v bariku, leto v jeklu in potem gredo v steklenico. Selekcije posebej dobrih letnikov pa seveda stara: "Kadar imam na razpolago določeno kakovost in določeno količino, dam kakšne štiri ali pet tisoč steklenic na stran, da se razvijejo. Kdaj gredo v prodajo, se odločim sproti, letos recimo prodajam vitovsko in chardonnay letnikov 2005 in 2006, zgodilo pa se je že tudi, da sem kakšen izbor dal v prodajo po desetih letih."

Italijani so od nekdaj vedeli, na katerem koncu Krasa je treba piti teran

A kljub temu, da je vino na Krasu predvsem belo, imajo seveda tudi teran, ki se na tržaški strani malce razlikuje od tistega iz Dutovelj, Šepulj, Tomaja … "Tisto je res lep teran, ta naš pa je nekoliko bolj lahek, ima manj kislin, manj barve in več alkohola. Zame je pravi teran tam za hribčki, po katerih teče meja. Naš del Krasa je že nagnjen proti morju, tam pa je teren nekoliko bolj visoko in ima za teran ugodno mikroklimo. Že stari Italijani, ki so hodili na Kras, so vedeli, na katerem koncu je treba piti teran." Kante ima med rdečimi vini tudi nekaj svojih posebnosti, na primer Rosso, francosko mešanico merlota in cabernet sauvignona, ki ji s teranom da svoj, kraški pečat. Še bolj samosvoje vino je Opera viva, v kateri je zbral deset letnikov merlota, terana, cabernet sauvignona in modrega pinota. Sicer pa se ne brani niti penečih vin, iz modrega pinota naredi peneči rosé, v beli penini pa chardonnayu za lokalni priokus doda malvazijo.

Kraška klet v treh nadstropjih

Ko se pogovor prevesi v zadnji del, ko začnemo govoriti o trgih, ki vina s Krasa kupujejo, se preselimo v klet, ki jo je Kante tako rekoč z lastnimi rokami zgradil v kraškem kamnu. Gradnja se je začela leta 1993, a tri podzemna nadstropja še niso povsem končana in takole od daleč se zdi, da bi nekoč lahko postala turistična znamenitost tržaškega Krasa. V hladnih hodnikih izvemo, da je njegov osnovni trg Italija, po drugi strani pa vsi iščejo nove trge: "Italija ima krizo, gostinci težko plačujejo in naročajo dvakrat manj, vinogradnikov pa je dvakrat več, da ne govorim o konkurenci iz tujine. Zato vse bolj potrebujemo zunanji trg, ne le zunaj Italije, ampak zunaj Evrope. Zame sta zdaj glavna tuja trga ZDA in Japonska, kamor prodajam že leta, lepi trgi so tudi Velika Britanija, Skandinavija in Kanada."

Slovenija Kantejeva vina slabo pozna, je pa dejstvo, da vse boljši gostje, ne samo ob meji, ampak po celi Furlaniji, postajajo Avstrijci, ki tako vinarje kot gostince že kar rešujejo. A za delovne zmage se mora človek potruditi sam. Edi Kante ni zgradil samo orjaške vinske kleti, sam se je odločil tudi za kraško obarvane etikete, ne nazadnje pa sam slika velika platna, ki so potem podlaga za etikete za posebne letnike. Celo veliko degustacijsko mizo za goste je projektiral sam: "Edinstvena je, narejena iz 400 let starega lesa iz Slovenije in kamna, ki ga Kraševci pač ljubimo."