Petek, 5. 3. 2021, 4.00
3 leta, 1 mesec
Fenomen Claudie Riegler
Marsikdo se je začudil: ima res 47 let?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,18
1
Avstrijska deskarka Claudia Riegler tudi pri 47 letih meša štrene v svetovnem vrhu.
Claudia Riegler, 47-letna deskarka iz Solnograškega, se je tudi na svetovnem prvenstvu v alpskem deskanju na Rogli vmešala v boj za kolajne. Paralelni veleslalom je sicer končala tik pod vrhom, na nehvaležnem četrtem mestu, a z znatno dozo samozavesti, ki ji je vlila upanja, da lahko vztraja do olimpijske sezone.
Če je Noriaki Kasai z 48 leti legenda smučarskih skokov, 53-letni Japonec Kazujoši Miura legenda nogometa, je 47-letna Claudia Riegler iz Flachaua nedvomno legenda deskanja na snegu. Vrhunska športnica, ki je leta 2015 pred domačimi navijači v Avstriji osvojila naslov svetovne prvakinje v paralelnem veleslalomu, se brez težav pogovarja o svoji starosti in je ponosna, kadar sliši, da je mlajšim generacijam v navdih.
Čeprav se je šefom v avstrijskem taboru zdelo, da je že s 30 leti prestara za vrhunski šport, je dokazala, da so leta zgolj in samo številka. Vrnila se je še močnejša. Med drugim je uplenila kar tri medalje na svetovnem prvenstvu, vključno z zlato pred domačimi navijači v Kreischbergu leta 2015.
V letošnji sezoni, njeni 26. v svetovnem pokalu, že ima zlato z ekipne tekme v domačem Bad Gasteinu, odlično pa se je predstavila tudi na nedavnem svetovnem prvenstvu na Rogli, kjer je bila v paralelnem veleslalomu povsem blizu medalji (4. mesto), v paralelnem slalomu pa je zasedla 8. mesto.
Pogovarjali smo se tik pred treningom na Rogli, kjer se pripravlja na sobotno preizkušnjo paralelnega velesaloma za svetovni pokal.
Na svetovnem prvenstvu ste bili povsem blizu novi medalji. 4. mesto z grenkim priokusom?
Da, moram priznati, da me malo boli, tako zelo blizu sem bila. Sicer sem izredno zadovoljna s svojimi vožnjami, sem si pa seveda želela medalje, a se žal ni izšlo. Kaj naj rečem? Mešane občutke imam ob vsem skupaj.
Po eni strani sem bila zaradi svoje predstave deležna ogromno podpore, čestitk, spoštovanja in lepih besed, po drugi pa sem nekoliko razočarana. Če sem bila januarja v Scuolu navdušena nad 4. mestom – bron se mi je izmaknil za pičli dve stotinki, tokrat seveda nisem bila. Pripetila se mi je napaka in takrat so se sanje o medalji žal razblinile.
Že v soboto bo na Rogli nova priložnost.
To je res. Rogla je eno mojih najljubših prizorišč in tolaži me, da imam tukaj še eno priložnost, ki se je zelo veselim.
V tej sezoni eno zmago že imate, in sicer na ekipni mešani tekmi v Bad Gasteinu, kjer sta z rojakom Andreasom Prommeggerjem ugnala močno konkurenco, tudi svetovna prvaka Dmitrija Loginova in Sofijo Nadiršino. Ste presenetili še samo sebe?
Pa sem se res, predvsem zato, ker sem dan pred ekipno tekmo grdo padla na slalomski tekmi. S prizorišča so me odpeljali z akijem, morala sem na preiskave v bolnišnico in nič ni kazalo na to, da bom lahko nastopila na ekipni tekmi.
Padla sem na glavo in sprva je res slabo kazalo. Nadaljnje preiskave so sicer pokazale, da je glava nepoškodovana, a da ne bi bilo najbolj pametno, da tekmujem že naslednji dan. Ker sem se razmeroma dobro počutila, sem se na predvečer tekme, bilo je okrog 21. ure odločila, da bom kljub vsemu nastopila na tekmi. Vsi so bili zelo presenečeni, no, na koncu se je izkazalo, da je bila odločitev pravilna.
Rieglerjeva in Andreas Prommegger sta leta 2018 zmagala v skupnem seštevku ekipnih preizkušenj.
Moram priznati, da mi je, potem ko sem se že odločila za nastop, po glavi rojilo vse mogoče, celo tako, da celo noč nisem zatisnila očesa. Zbudila sem se vsa utrujena in se spraševala, kaj, če mi ne bo uspelo.
K sreči je bila v Bad Gasteinu z menoj tudi moja terapevtka, rečem ji kar moja trenerka duše (Soul Coach), s katero sodelujem že deset let in mi pomaga pri moji mentalni pripravi.
Zmaga na ekipni tekmi v Bad Gasteinu je bila zame najbolj emocionalna od vseh. Dokazuje, kaj lahko človek doseže, če vse svoje misli postavi na stran in samo sledi svojemu srcu. Verjamem, da je na svetu več kot samo to, kar vidimo z očmi.
Ko sva se lani pogovarjali na Rogli ste dejali, da boste, če se odločite, da boste vztrajali še eno sezono, zagotovo vztrajali tudi do olimpijskih iger v Pekingu. To še drži?
Res je, to sem rekla. Moram pa priznati, da sem na začetku te sezone imela nekaj težav z motivacijo in da sem res že mislila, da je to moja zadnja tekmovalna sezona, potem pa se je žar kar nekako vrnil in zadnje tekme se čutim zelo motivirano. Šele pred dvema, tremi dnevi sem se odločila, da bom res vztrajala do Pekinga.
Pred dnevi na Rogli
Kako ste spet našli motivacijo?
Mislim, da prav na Rogli, na svetovnem prvenstvu. Dokazala sem, da sem še vedno zelo konkurenčna. 4. mesto na tako velikem tekmovanju kot je svetovno prvenstvo ni mala stvar. Olimpijska medalja? Hja, to bi bil res vrhunec moje kariere in zdaj na Rogli sem spoznala, da je to še kako mogoče. To je ena stvar, druga stvar pa je nova izboljšana deska, na kateri sem res hitra.
Ob omembi Claudie Riegler ne moremo mimo omembe vaše starosti. K sreči vas to ne moti. Kako stari se v resnici počutite?
Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti (smeh). Stara sem 47 let, se pa ne spomnim več, kako sem se počutila v svojih dvajsetih. Lahko rečem le, da se še vedno počutim zelo močno in hitro ter da so leta zame res samo številka, ne glede na to, kako zlajnano se to sliši. Kaj naj rečem? Dobro se počutim v svoji koži in zelo ponosna sem na svoje telo. Res mi dobro služi.
V alpskem deskanju vrh krojijo najstniki in veterani. Na fotografiji: 17-letna Sofija Nadiršina in 35-letni Benjamin Karl, nova svetovna prvaka v paralelnem slalomu.
V deskanju je zanimivo, da svetovni vrh krojijo najstniki na eni strani, na primer 17-letna Nadiršina, ki je svetovna prvakinja v paralelnem slalomu, na drugi pa veterani, kot so 35-letni Benjamin Karl, 40-letnika Prommegger in Roland Fischnaller, 36-letni Žan Košir.
Res je. Ob tem bi omenila tekača Rogerja Bannisterja, ki je v 50 letih prejšnjega stoletja kot prvi človek na svetu razdaljo ene milje (1609 m) pretekel v manj kot štirih minutah. Vsi so mu govorili, da je to nemogoče, da človeško telo tega enostavno ni zmožno, da tega srce ne bo zdržalo, da je to znanstveno nemogoče in tako naprej.
No, kljub vsem pomislekom okolice mu je to vendarle uspelo in kar je pri tem najbolj zanimivo je, da je že šest tednov pozneje nekdo njegov rekord izboljšal. In kmalu zatem še nekdo tretji.
To je odličen primer tega, da če nekdo pokaže pot, da nekaj je mogoče, čeprav so vsi trdili, da ni, potem temu sledijo tudi drugi. Če on zmore, zakaj ne bi še jaz. In podobno je z mojo starostjo. Mislim, da drug drugemu kažemo, da je mogoče, da se tudi pri teh letih lahko enakovredno kosamo s pol mlajšimi tekmeci.
Preberite še:
1