SiolNET. Sportal Sportal +
5,58

termometer

  • Messenger
  • Messenger
TOP 10

Alpinistični dosežki, ki so Slovenijo postavili na svetovni zemljevid in v javnosti pustili močno sled #foto

5,58

termometer

Slovenski alpinisti s svojimi dosežki že dolga leta zbujajo pozornost domače in svetovne javnosti, čeprav jim je skupno, da se z njimi ne želijo (iz)postavljati. V rubriki top 10 jih zaradi koncepta navajamo deset, a v dolgi zgodovini se je zgodovinsko izstopajočih nabralo precej več.

13. maj 1979 – prvi slovenski (jugoslovanski) vzpon na Everest

Nejc Zaplotnik (na fotografiji) in Andrej Štremfelj sta 13. maja 1979 kot prva Slovenca stopila na vrh Everesta. Nejc Zaplotnik (na fotografiji) in Andrej Štremfelj sta 13. maja 1979 kot prva Slovenca stopila na vrh Everesta. Foto: Andrej Štremfelj

Alpinistični vzpon, o katerem je govorila vsa takratna Jugoslavija, se je zgodil 3. maja 1979, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, avtor alpinistične biblije z naslovom Pot, kot prva Slovenca stopila na vrh najvišje gore sveta, 8.848 metrov visoki Everest ali Sagarmato. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Stane Belak, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, domačin Ang Phu.

"Občutki, ki so me obhajali ob vzponu, zlepa ne bodo izginili," se je več kot tri desetletja po dogodku, ki je prevzel takratno skupno domovino, v zgodovino pa se je zapisal kot prvi jugoslovanski in hkrati tudi slovenski vzpon na najvišjo goro na svetu, spominjal Štremfelj.

"Z Nejcem sva malce pojokala, se potrepljala po ramenih ..."

"Ko enkrat dosežeš vrh, si seveda srečen, z Nejcem sva malce pojokala, se potrepljala po ramenih, že takrat pa sva se zavedala, da je za nama šele slabe pol poti in da naju čaka težak sestop," je povedal.

Jugoslovansko alpinistično odpravo na Everest je sestavljalo 25 alpinistov, po pet iz vsake republike, kot je zahtevala posebna kvota, vodja je bil Tone Škarja. Med člani odprave je vladal močan kolektivni duh, vsi so delali za enega in eden za vse. "Želeli smo si, da bi se vsaj nekomu od nas uspelo povzpeti na vrh, da bi ob vrnitvi v domovino lahko rekli, odprava je bila uspešna in naše delo ni bilo zaman."


Priporočamo:

Intervju s Tonetom Škarjo: Zakaj bi nekdo praskal in plezal tam, kjer ni nobenega življenja?


Alpinistična odprava, o kateri so razpravljale tudi branjevke na tržnici

Prvi jugoslovanski vzpon na Everest je v takratni skupni državi doživel velik odziv, svoje je pripomogla tudi za takrat napredna pomoč radioamaterjev. "Če izvzamemo Humarjev vzpon na Daulaghiri in vso spremljajočo podporo na internetu, lahko rečem, da je bil naš vzpon na Everest daleč najbolj odmeven alpinistični podvig pri nas. Zanimivo je bilo, da so se tudi branjevke na sarajevski tržnici pogovarjale o nas in našem napredovanju. Novice iz Himalaje so bile zaradi pomoči radioamaterjev redne, kar je bilo, v nasprotju z današnjimi časi, ko ima že skoraj vsak alpinist svoj satelitski telefon, nekaj posebnega. Ljudje so spremljali, kje smo, ali nam veter otežuje pogoje, katera naveza poskuša napredovati in podobno. Poleg tega je Everest poseben že zato, ker je Everest, pa tudi pred odhodom v Himalajo smo bili deležni ogromno medijske pozornosti," se je spominjal Štremfelj.


Priporočamo:

Stipe Božić: Kot alpinist nisi bog, si pa zelo blizu #intervju


1975 – vzpon na Makalu – prvi slovenski (jugoslovanski) osemtisočak

Jugoslovanska odprava Makalu 1975 se je zapisala v zgodovino. Jugoslovanska odprava Makalu 1975 se je zapisala v zgodovino. Foto: Viki Grošelj

Makalu, peta najvišja gora sveta, visok je 8.463 metrov, je bil prvi osemtisočak, na katerega so se povzpeli slovenski (takrat še jugoslovanski) alpinisti. Prvenstveni vzpon na Makalu (8.463 m) po južni steni oktobra 1975 je pomenil dokončen prodor slovenskega alpinizma v svetovni alpinistični vrh, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji.

Vrh, ki leži ob nepalsko-kitajski meji, je ob močni podpori preostalih članov odprave, ki jo je vodil Aleš Kunaver, doseglo sedem alpinistov. Najprej sta ga brez uporabe dodatnega kisika 6. oktobra osvojila Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, nato 8. oktobra Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. oktobra Viki Grošelj in Ivč Kotnik ter dan pozneje še Janez Dovžan.

Jugoslovanska smer v južni steni Makaluja Jugoslovanska smer v južni steni Makaluja Foto: Viki Grošelj

Enaindvajsetčlanska odprava je bila povsem slovensko obarvana, zato ne preseneča podatek, da sta Viki Grošelj in Ivč Kotnik (na fotografiji) poskrbela, da je na vrhu Makaluja zaplapolala slovenska, ne jugoslovanska zastava. Enaindvajsetčlanska odprava je bila povsem slovensko obarvana, zato ne preseneča podatek, da sta Viki Grošelj in Ivč Kotnik (na fotografiji) poskrbela, da je na vrhu Makaluja zaplapolala slovenska, ne jugoslovanska zastava. Foto: Viki Grošelj

Kotnika in Ažmana smo ob 40-obletnici vzpona na Makalu povabili pred mikrofon našega medija. "Makalu je bil za nas izjemna zgodba. Bil je prelomnica v načinu razmišljanja in vstopnica za poznejše alpinistične podvige, s katerimi smo se zapisali v zgodovino svetovnega alpinizma," je v intervjuju za Siol.net pripovedoval Kotnik.

Na Makalu sta se leta 1975 povzpela tudi Janko Ažman in Ivč Kotnik. Na Makalu sta se leta 1975 povzpela tudi Janko Ažman in Ivč Kotnik. Vzpon na Makalu enak olimpijski medalji

"Spomnim se, da so ljudje našo odpravo primerjali z olimpijskimi igrami, naš dosežek pa enačili z olimpijsko medaljo. Makalu je bil za jugoslovanski alpinizem izjemno pomemben. Bil je prvi jugoslovanski osemtisočak. Glede nas osebno pa lahko rečem, da nas je večina, bilo smo še 'malinovci' (mladi, nezreli, op. p.), po tem podvigu od ponosa še dve leti dobesedno hodila po zraku."

In kako je stati na vrhu, na katerem ni stal še nihče? Ažman: Čutiš veselje, hkrati pa tudi hudo zaskrbljenost, kako se boš vrnil v bazni tabor. Pravo veselje nastopi šele takrat, ko prideš nižje, v bazni tabor, približno tri dni pozneje.

Prvi Slovenec, ki je stal na n Viki Grošelj Foto: Osebni arhiv ajvišjih vrhovih vseh celin

Veliko pozornost javnosti je s svojimi alpinističnimi dosežki in različnimi projekti požel alpinist Viki Grošelj, Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove celin.

Grošelj velja za pravo enciklopedijo himalajizma, ki je spomine, zgodovino in podatke o dosežkih v Himalaji strnil v več kot desetino knjig, zadnja od njih nosi naslov Velikani Himalaje. Danes je zelo dejaven pri pomoči Nepalu, ki ga je aprila 2015 prizadel uničujoč potres.

Priporočamo:
1. del intervjuja z Vikijem Grošljem: Humar se nam je zdel neranljiv in neumrljiv
2. del intervjuja z Vikijem Grošljem: Zaradi socializma smo zamudili pionirske čase alpinizma

1990 – Prvi vzpon zakoncev na Everest

Zakonca Štremfelj sta bila prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Zakonca Štremfelj sta bila prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Foto: Klemen Korenjak

Štremfelj je poskrbel še za en vzpon, o katerem se je veliko govorilo in pisalo in je bil deležen celo vpisa v Guinnessovo knjigo rekordov. Z ženo, prav tako izkušeno alpinistko Marijo Štremfelj, sta se 7. oktobra 1990 kot prvi zakonski par povzpela na vrh najvišje gore sveta.

Za Andreja, ki se z alpinizmom ukvarja že več kot 40 let, je bil to že drugi vzpon na Everest, še vedno je edini Slovenec, ki mu je uspel takšen podvig.

Marija leta 2015 in v ozadju Marija leta 1990. Marija leta 2015 in v ozadju Marija leta 1990. Foto: Klemen Korenjak

Tudi Marija Štremfelj ima kar nekaj alpinističnih lovorik. Med drugim je prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ki je splezala na Everest. Ona je profesorica biologije na Gimnaziji Kranj, on pa učitelj športne vzgoje na Šolskem centru Škofja Loka. Imata tri otroke, delata tudi kot gorska vodnika z mednarodnimi izkušnjami.

O njunih spominih smo se pogovarjali ob 25-obletnici vzpona, ki ju je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Več si lahko preberete v intervjuju z naslovom Četrt stoletja, odkar sta se Marija in Andrej Štremfelj zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov.

"Trije mušketirji": Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič - Johan na Fitz Royu. Foto: arhiv Silva Kara. "Trije mušketirji": Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič - Johan na Fitz Royu. Foto: arhiv Silva Kara. Slovensko narodno bogastvo: Knez in Karo

Posebno omembo v naši četrtkovi rubriki si brez dvoma zaslužita tudi legendarna alpinista Franček Knez in Silvo Karo.

Karo, gonila sila festivala gorniškega filma v Sloveniji, in pregovorno zadržani Knez, avtor znamenite knjige Ožarjeni kamen, po Karovem mnenju "guru slovenskega modernega alpinizma", po mnenju Vikija Grošlja pa "slovensko narodno bogastvo",  veljata za glavna akterja zlate dobe slovenskega alpinizma v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Skupaj sta preplezala skoraj sedem tisoč smeri, Knez pa se je v zgodovino zapisal s 729 prvenstvenimi vzponi. Leta 2010 ju je za svoj nesporni prispevek k razvoju alpinizma z redom za zasluge nagradil predsednik države Danilo Türk.
 

Zadnje iz rubrike Top 10:


November 1999 – Humarjev Daulaghiri

Tomaž Humar Foto: Jure Gregorčič

Še en vzpon, ki je bil zaradi neposrednega internetnega prenosa javnosti povsem blizu, je bil vzpon Tomaža Humarja na Daulagiri.

Na odpravo s "hordo privatnikov"

Na pot se je odpravil z ljudmi, ki niso bili neposredno povezani z alpinizmom. Skeptiki so jim nadeli vzdevek horda privatnikov.

Poleg glavnega "privatnika" Tomaža Humarja so bili v njej še alpinisti Vinko Berčič – Cene, Lado Ogrin, Joško Bojić, Tomo Drolec in Stipe Božić, ki je opravljal tudi vlogo snemalca, računalniški strokovnjak Andrej Kmet, zdravnica Anda Perdan, novinar Gorazd Suhadolnik in Jan Žorž, mladi in zagnani Škofjeločan, ki je bil eden prvih programerjev v podjetju SiOL, pozneje pa je svoje spletno mojstrstvo dokazoval še pri internetnem prenosu smučarskega podviga Dava Krničarja z Everesta leta 2000 in Transtavstralije, v okviru katere je ultramaratonec Dušan Mravlje pretekel Avstralijo.

Ekipa, ki je skrbela za internetni prenos, je pozneje prejela viktorja za posebne dosežke.


Preberite še:

Bernadette McDonald: Vedno sem vedela, da je Humar tragični junak #intervju
Sin Tomaža Humarja: Fant, ki je odrastel prej, kot vrstniki #intervju

Reinhold Messner: Smrt se približuje in to moram sprejeti. #intervju


Legendarne besede zimzelene Elizabeth Hawley: Nor je, ampak nikakor ne neumen

Tomaž Humar Foto: Jure Gregorčič Humarjev načrt je bil prevzetno neverjeten in ko ga je predstavil legendarni poznavalki Himalaje in njenih zavojevalcev Elizabeth Hawley, je ta Humarja označila z besedami: "Nor je, ampak nikakor ne neumen."

Humar se je v steno Daulaghirija odpravil 25. oktobra 1999, plezal je v alpskem slogu, ki je po njegovem mnenju predstavljal umetnost preživetja v vertikali, pri kateri ni prostora za omahljivce ali velike junake. Po tednu dni dvobojevanja z goro in snežnimi plazovi, po tri tisočih višinskih metrih stene po nedotaknjenem terenu in prečkanju grebena po novi smeri, ki jo je po glavnem sponzorju odprave poimenoval Mobitelova smer, se je Humar 1. novembra znašel tik pod vrhom.

Izmučen, prezebel in poškodovan je bil pred težko odločitvijo: stopiti na vrh in tvegati življenje ali sestopiti in preživeti. Odločil se je za zadnje. Sestopil je po severni strani, na višini 5.600 metrov pa ga je pobral helikopter. Preplezal je torej steno, ni pa osvojil vrha, a to ni motilo niti poznavalcev alpinizma niti splošne javnosti, ki je prek spletne strani www.humar.com voajersko spremljala vsak njegov premik. Priznanja so deževala, Viki Grošelj pa je ocenil, da gre za največje dejanje modernega alpinizma.

S solovzponom v alpskem slogu je Humar postavil nov mejnik svetovnega alpinizma, zaradi internetnega prenosa in objav v medijih pa so ga ljudje vzeli za svojega. To je bilo še posebej razvidno iz sprejema na brniškem letališču, kjer je odpravo na Daulagiri pričakala navdušena množica ljudi, med njimi tudi avtoriteta alpinizma Reinhold Messner, ta je Humarjev vzpon označil za vzpon tretjega tisočletja, in številni znanci in neznanci, ki so mu želeli stisniti roko.

Padec v domači hiši

Leta 2000 se je pri gradnji hiše hudo poškodoval. Več mesecev je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih ter bil nekajkrat celo na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da bo za vedno ostal priklenjen na invalidski voziček. Maja 2001 se je po nizu desetih operacij izkazalo, da bo, čeprav je imel desno nogo za dva centimetra in pol krajšo, levi gleženj pa je bil delno negibljiv, lahko uporabljal noge, plezal pa ne bo. A se ni dal. Okreval je in splezal. In to je počel lažje kot hodil.

Humar v objemu Vikija Grošlja po uspešni reševalni akciji na Nanga Parbatu. Humar v objemu Vikija Grošlja po uspešni reševalni akciji na Nanga Parbatu. Foto: Reuters

Spektakularna reševalna akcija z Nanga Parbata

Nato je več let čakal na pravi klic gora. Vse dokler ga leta 2005 ni že drugič poklical osemtisočak Nanga Parbat. Tudi takrat smo Humarjev vzpon lahko spremljali v živo prek interneta in mu celo pošiljali elektronska sporočila. Gora se je Humarju takrat uprla in ga ukleščila na višini šest tisoč metrov. Humar je ujet na osemtisočaku šest dni čakal na pomoč in jo nazadnje tudi dočakal. V spektakularni reševalni akciji, ki velja za najbolj tvegano v zgodovini himalajizma, so ga s pomočjo helikopterja pakistanske vojske rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru.

Pakistanska pilota, ki sta za Humarja tvegala življenje, Rašid Ulah Bega in Khalid Amir Rano, sta slabi dve leti pozneje obiskala Slovenijo in iz rok predsednika republike Slovenije Janeza Drnovška prevzela zlati red za zasluge.

Pakistanska pilota, ki sta za Humarja tvegala življenje, Rašid Ulah Bega in Khalid Amir Rano, sta slabi dve leti pozneje obiskala Slovenijo in iz rok predsednika republike Slovenije Janeza Drnovška prevzela zlati red za zasluge. Foto: STA

Pakistanska reševalca sta mu podarila še en rojstni dan

Humar je v zahvalo pakistanski vojski, ki mu je, kot je večkrat dejal, podarila še en rojstni dan, odprl fundacijo, s katero je želel zbrati dovolj sredstev, da bi v dolini pod južno steno Nanga Parbata v vasi Tašering odprl bolnišnico, ki bi olajšala življenje 3.500 prebivalcem.

Leto 2000 – Davo Karničar, prvi človek, ki je smučal z Everesta

Davo Karničar je prvi človek, ki je smučal z Everesta. Zdaj načrtuje smučanje s K2. Davo Karničar je prvi človek, ki je smučal z Everesta. Zdaj načrtuje smučanje s K2. Foto: Klemen Korenjak

Za naslednji alpinistični podvig je poskrbel danes 55-letni Davo Karničar, potomec znane jezerske rodbine Karničar, ki je dolga leta skrbela za Češko kočo na Spodnjih Ravneh. Leta 2000 je kot prvi na svetu smučal z Everesta. Istega leta je postal Slovenec leta, ameriška revija Men's Journal pa ga je razglasila za najboljšega ekstremnega športnika na svetu.

Trenutno je v intenzivni fazi priprav na nov podvig, želi si smučati z druge najvišje gore na svetu, K2, ta zaradi krvavega davka, ki ga je terjala med alpinisti, vzbuja mešane občutke.
Davo Karničar Foto: Klemen Korenjak

Mnogo argumentov proti in nobeden za smučanje s K2

Že leta 2013 je v obsežnem pogovoru za Sportal priznal, da med razmišljanjem o novem smučarskem podvigu najde nešteto argumentov proti in nobenega za, a kljub temu ne vidi razloga, zakaj se ga ne bi lotil. Potem ko je Franc Oderlap leta 2009 umrl na Manasluju v Himalaji, je najboljši slovenski alpinistični smučar izjavil, da ne bo nikoli več smučal z osemtisočaka, a si je premislil.

Svojo odločitev je utemeljil z naslednjimi besedami: "Neodgovorno je, če zaradi zatajevanja svojih želja postaneš zamorjen in brezvoljen človek, ki ne more izraziti tistega, kar goji v sebi, in se ne more samopotrjevati. Navsezadnje s tem povzročaš škodo tudi preostalim."

Štirje zlati cepini za Prezlja, skupaj sedem za slovenske alpiniste

Slovenski alpinisti so svojimi dosežki pritegnili tudi pozornost in pohvalo strokovne javnosti, ki jim je v 25 letih, kolikor podeljujejo nagrade (zlati cepin) za najvidnejše alpinistične dosežke na svetu, podelila že sedem zlatih cepinov.

Od tega je Marko Prezelj, vrhunski alpinist, gorski vodnik, fotograf in vodja slovenske mladinske alpinistične reprezentance, dobil kar štiri. Prezelj je sicer nasprotnik tekmovalnega pogledovanja na alpinizem in se že dlje časa zavzema za to, da bi se koncept zlatega cepina spremenil v festivalsko srečanje plezalcev, ne tekmovanje.

Marko Prezelj, ki nasprotuje tekmovalnosti v alpinizmu, je leta 2015 prejemnikom Zlatega cepin podelil vrtnice. Foto: Piotr Drozd. Marko Prezelj, ki nasprotuje tekmovalnosti v alpinizmu, je leta 2015 prejemnikom Zlatega cepin podelil vrtnice. Foto: Piotr Drozd.

Zlati cepin omehčan z vrtnico

Leta 2015 se je na podelitvi zlatega cepina odločil za zgovorno simbolno gesto. Vsakemu prejemniku nagrade je podelil vrtnico (kupil jo je pred vhodom v dvorano, kjer je bila slavnostna podelitev nagrad) "kot simbol strasti in prijetnih, bodečih spominov, ki se prej ali slej posušijo, tako pa uravnoteži plastični simbol nečimrnosti, prevzetnosti, prestiža, lasten vsem ambicioznim bitjem".

Aleš Česen, Luka Lindič in Marko Prezelj so leta 2015 prejeli zlati cepin za prvenstveni vzpon na Hagshu (6.657 m) leta 2014. Aleš Česen, Luka Lindič in Marko Prezelj so leta 2015 prejeli zlati cepin za prvenstveni vzpon na Hagshu (6.657 m) leta 2014.

Prvi zlati cepin je Prezelj skupaj s Štremfljem dobil že leta 1992, torej na prvem podeljevanju prestižnih nagrad. Strokovna javnost ju je nagradila za vzpon po južnem stebru Kangčendzenge (8.476 m) leta 1991.

Leta 2007 je zlati cepin prejel skupaj z Borisom Lorenčičem za novo smer v stebru Čomolharija (7.326 m) leta 2006, leta 2015 pa z Alešem Česnom in Luko Lindičem za prvenstveni vzpon na Hagshu (6.657 m) leta 2014.


Priporočamo:
Pogovor z Alešem Česnom, udeležencem odprave Hagshu, ki je bila nagrajena z zlatim cepinom za leto 2015


Zadnjega, ali recimo temu najnovejšega, je skupaj z Urbanom Novakom prejel lani. Novak in Prezelj sta oktobra 2015 skupaj s Haydnom Kennedyjem in Manujem Pellissierjem preplezala prvenstveno smer na 6.173 metrov visoko goro Cerro Kištvar v Indiji.

Marko Prezelj, Manu Pellissier, Urban Novak in Hayden Kennedy na vrhu markantnega Cerro Kishtwarja. Foto: Marko Prezelj. Marko Prezelj, Manu Pellissier, Urban Novak in Hayden Kennedy na vrhu markantnega Cerro Kishtwarja. Foto: Marko Prezelj.

Tomaž Humar in Vanja Furlan sta leta 1997 prejela zlati cepin za novo smer v SZ steni Ama Dablama v Nepalu. Tomaž Humar in Vanja Furlan sta leta 1997 prejela zlati cepin za novo smer v SZ steni Ama Dablama v Nepalu. Foto: Arhiv odprave na Ama Dablam

Leta 1997 sta zlati cepin prejela tudi Tomaž Humar in posthumno Vanja Furlan za novo smer v severozahodni steni Ama Dablama (6.812 m) v Nepalu. O odpravi je režiser Igor Vrtačnik posnel dokumentarni film z naslovom Ama Dablam, izsanjane sanje, ki so ga premierno predstavili na letošnjem festivalu gorniškega filma.


Priporočamo:
Humarja in Furlana je na odpravi Ama Dablam spremljal tudi Zvonko Požgaj, prvi Slovenec na K2 #intervju


Leta 2007 pa je bil s prestižnim priznanjem po mnenju občinstva nagrajen Pavle Kozjek za prvenstveni solo vzpon na Čo Oju (8.201 m) in objavo fotografije poboja tibetanskih beguncev na prelazu Nangpa La.

Leta 2012 pa sta zlati cepin za smer Sanjači zlatih jam v K7 West (6.858 m) v Pakistanu prejela Luka Stražar in Nejc Marčič.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 99
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin