Viki Grošelj: Humar se nam je zdel neranljiv in neumrljiv

Viki Grošelj. Letnik 1952. Športni pedagog, gorski reševalec in gorski vodnik po eni strani, po drugi pa klena enciklopedija himalajizma, ki je spomine, zgodovino in podatke o dosežkih v Himalaji strnila v 13 knjig, zadnja od njih nosi naslov Velikani Himalaje, in bila soavtor več kot 20. V Himalajo se je prvič podal pri 23 letih. Brez izkušenj in z obilo sreče je že v prvem himalajskem poskusu osvojil 8463 metrov visok Makalu. Od 14 osemtisočakov je stal na vrhu desetih, povzpel pa se je tudi na vse najvišje vrhove celin.

Kdaj ste bili nazadnje v Himalaji? Letos pomladi. Snemali smo dodatne kadre za 13. film iz TV-serije Velikani Himalaje, ki jo letos po devetih letih trdega, zanimivega in lepega dela uspešno končujemo.

Pa v alpinističnem pogledu? Naj pomislim … Spomladi leta 2012 smo prečkali Rolwaling. Zahtevna pot, ne sicer ekstremno plezalska, pa vendar smo plezali s cepini, derezami, čez sedlo.

Pri 61 letih ste torej še vedno v formi? Letom primerno vsekakor. Pri teh letih se še vedno upam lotiti kakega resnejšega vzpona tudi v Himalaji, in to iz preprostega razloga. Uspešnost himalajskega plezalca temelji na moči, vztrajnosti in izkušnjah, to troje pa se da gojiti tudi v poznih letih.

Koliko strahu je pri plezanju v Himalaji kljub vsemu prisotnega? Ravno prav. Strah imam za zelo pozitivno lastnost, ker te strah varuje. Če te je preveč strah, ne greš nikamor, če te je premalo strah, pa ne boš prav dolgo živel. Umetnost je najti optimalno mejo ali optimalno mero strahu. Zase lahko mirne duše rečem, da mi je to po vsem, kar sem doživel, kar uspevalo.

Kako ste se lotili kronološkega urejanja dosežkov v Himalaji? Ob prvem obisku Himalaje, ko ste imeli 23 letih, o tem najbrž niste razmišljali, ali pač? Kje pa, takrat sem bolj kot ne razmišljal v stilu enkrat videti Himalajo in umreti. Z leti pa je zbiranje podatkov o Himalaji postajalo moje najpomembnejše alpinistično delovanje. Tudi ko ne plezam, spremljam, kaj se tam dogaja. Kronologija se je zgodila povsem spontano. Na začetku je bila moj hobi, ki je v načrt prerasel leta 2005, ko je padla ideja, da bi himalajski opus zaokrožili v filmsko celoto. Skupaj s TV Slovenija smo našli skupni jezik in takrat si nisem niti predstavljal, da bodo iz tega nastali film, razstava, ki zelo uspešno gostuje v Sloveniji in v tujini, ter nazadnje še knjiga, v kateri so združeni kronološki podatki in razmišljanja, za katere v filmih ni bilo prostora.

Himalajo ste nekoč označili za neokrnjeno območje. Je še vedno tako? Še vedno je neokrnjeno območje, če ga znaš poiskati. Sicer pa gre v Himalaji za tektonske spremembe, pa ne v smislu nižanja ali višanja gora, pač pa v razvoju. Himalajski vrhovi so v primerjavi s preteklostjo bistveno lažje dostopni, infrastruktura je napredovala v vseh pogledih. Več je cest, letališč, zračnega prometa, ki te pripelje v neposredno bližino gore. Dejstvo pa je, da je kljub modernejši opremi in pristopu na vrh še vedno treba splezati. Seveda je lažje kot nekoč, ampak še vedno je v to treba vložiti precej energije.

Omenili ste višanje oziroma nižanje gora. Se podatki o nadmorski višini vrhov, višjih od osem tisoč metrov, z leti spreminjajo? Nekoliko se.

Kakšna so odstopanja? Dejstvo je, da Himalaja počasi malo res raste. Razlog je v delu indijske podceline, ki leze podnjo.

Kako so nadmorsko višino osemtisočakov merili denimo v 18. stoletju? S pomočjo triangulacijskih točk, ki so jih določili v neposredni bližini gore, pa tudi na veliki oddaljenosti. So pa že takrat znali neverjetno natančno meriti. Everest so odkrili leta 1856 in pri merjenju zgrešili le za nekaj metrov. Nekoč je meril 8848 metrov, danes pa 8850, pa še to je po mojem mnenju bolj kot ne odvisno od padavin. Včasih je snega več, včasih manj. Današnje meritve s pomočjo satelitov so seveda še bolj natančne.

V uvodnih besedah vaše najnovejše knjige Velikani Himalaje ste zapisali, da knjigo posvečate tistim slovenskim plezalcem, ki so umrli v Himalaji, in še trem tujim plezalcem, ki so se ponesrečili na odpravah, katerih član ste bili. Skupna številka je visoka, 24 smrti. Kako ste se spoprijeli s temi tragedijami? Nekoč ste izjavili, da je vedno težje. Zanesljivo. Umrlo je sedem mojih soplezalcev. Prva smrt je bila strašen šok. Čeprav ljudje mislijo, da več ko tega doživiš, bolj se navadiš, priznam, da smrt vedno težje prenašam. Tudi na začetku je bilo grozno, najbrž zato, ker smo s temi fanti podobno razmišljali in čutili. Težko je razumeti, da te nekje, kjer je najlepše, kjer te najbolj prevzame, doleti tako kruta prekinitev sanj in življenja. Morda te teža tega še bolj zatolče.

Mislim, da je v Himalaji umrlo odločno preveč Slovencev, na žalost pa se v tem ne razlikujemo kaj dosti od drugih narodov, ki so tlakovali vrh himalajizma. Vrhunski himalajizem ima v vsej svoji lepoti samo eno črno piko, in sicer to, da je nevaren. V steni te čaka majhen odstotek objektivnih nevarnosti, na katere kljub izkušnjam nimaš vpliva. Padajoče kamenje, led, plazovi, vse preostalo lahko predvidiš, tega ne.

Ste našli uteho v tem, da so ostali tam, kjer jim je bilo najlepše? Da, to je uteha za nas in za svojce.

Verjetno je želja vsakega alpinista, da bi ostal na gori? Z nekaterimi sem se pogovarjal o tem …

Torej se alpinisti že prej pogovarjate o tem? Seveda. Na smrt moramo računati in se miselno na to pripraviti. Kljub vsem pripravam in pogovorom, pa ko se enkrat to zgodi, vidiš, da je bilo vse zaman. Takrat te zadene in je grozljivo. Nejc Zaplotnik mi je sam rekel, da bi, če se mu kaj zgodi, rad ostal v Himalaji, in na žalost se mu tudi je.

Pa Tomaž Humar? S Tomažem smo se sicer pogovarjali o tem, vendar v podrobnosti nismo šli. Humar se je nam in sebi vse do prvega reševanja leta 2005 z Nanga Parbata zdel neranljiv in neumrljiv. Čeprav sva bila dokaj dobra prijatelja, ne vem, kako je zadnja leta dojemal te stvari, o tem se nisva pogovarjala.

Kdo so velikani Himalaje, ki jim posvečate istoimenski naslov knjige? Velikani so najvišji vrhovi sveta, 14 jih je, z več kot osem tisoč metrov nadmorske višine. Oni so glavni junaki, njim pa sem dodal zgodbe ljudi, ki so želeli splezati nanje, in nekateri so se pri tem absolutno izkazali za junake.

Sicer pa vsi, ki smo kadarkoli stali na osemtisočaku, o teh gorah govorimo nadvse spoštljivo, saj vemo, kaj smo prestali in da smo imeli neverjetno srečo, da se nam je izšlo. Sicer pa ne poznam nikogar, ki bi govoril, da je goro premagal, saj se zavedamo, da imamo veliko srečo, da nas je milostno spustila na vrh, in še večjo srečo, da smo varno sestopili.

Tomaž Humar je večkrat omenjal, da čaka na tisti trenutek, ko se mu bo gora odprla, in šele nato začne vzpon. Tomaž je gore doživljal po svoje. Po eni strani bolj čustveno, po drugi pa je z njimi iskal duhovni stik. Po tej plati se močno razlikujeva. Sam gore dojemam z veliko mero spoštovanja, ampak dokaj trezno, razumsko, ker verjamem, da je treba biti v steni neverjetno zbran in skoncentriran ter da za duhovnost ni ne časa ne prostora, kvečjemu ta lahko postane zelo nevarna. Doma je sicer lepo fantazirati o tem, da te gora pokliče in da jo gledaš s tretjim očesom, kot je to počel Humar, ampak ko se ti enkrat zaplete, tako kot se je Tomažu pri prvem reševanju na Nanga Parbatu, je drugače. Takrat sem ga vprašal, kaj je zdaj s tretjim očesom, pa je v šali odgovoril, da ne ve, da mu je mogoče odpadlo. Humar je v duhovnosti iskal dodatno dimenzijo, ki bi ga še bolje pripravila na ekstremne izzive. Se je pa tudi sicer pripravljal kot nor, in to zelo racionalno.

Na fotografijah s Himalaje lahko opazimo ogromno nekih zastavic. V kakšen namen se uporabljajo in kakšni verski obredi se izvajajo v baznih taborih? Ti obredi so nekaj zelo lepega in prijaznega, izvajamo pa jih zaradi šerp oziroma članov spremljevalne ekipe, kuharjev, nosačev, šerp, ki verjamejo, da na vrhovih Himalaje prebivajo bogovi in da se jim je treba priporočiti. Te obrede izjemno spoštujemo, udeležujemo se vseh slovesnosti, jemljemo pa jih bolj kot folkloro. Če se naši pomočniki zato počutijo bolje, smo seveda pripravljeni storiti še kaj več kot zgolj sodelovati.

Se ti obredi izvajajo vsakodnevno ali zgolj ob prihodu v bazni tabor? Gre za tako imenovano posvetitev baze. Šerpe pred tem sploh nočejo na goro.

Zakaj se pri vrhunskih odpravah uporablja vedno manj šerp? Vrhunski alpinizem je napredoval do te mere, da gre vedno bolj za izziv, kaj človek zmore, na kakšen način prepleza goro. Šlo naj bi za čim bolj etičen način, kar pomeni, da ima alpinist čim manjšo pomoč, da je čim bolj odvisen le od sebe. Pred leti, ko se je postavljalo več baznih taborov, smo šerpe nujno potrebovali, vrhunski alpinizem pa gre v smer, kjer jih za plezanje ne potrebujemo. Le še za kuharja v bazi, vodjo nosačev, pomočnika v kuhinji in to je vse.

Se vam zdi, da so bili šerpe deležni pravega priznanja? Zdi se mi, da se jih, razen Tenzinga Norgaya, ki je sodeloval pri prvem vzponu na Everest leta 1953, po tej plati sploh ne omenja. Šerpe so bili vedno zelo pomemben del alpinizma. V pionirskih časih brez njih verjetno ne bi šlo, do 80. let so nam bili v veliko pomoč. Spomnim se, da nam leta 1981 v južni steni Lotseja zaradi težavnosti stene niso več mogli pomagati, ob razvoju alpskega sloga plezanja, ko steno preplezaš v enem zamahu, pa sploh ne.

V Himalajo derejo vse številčnejše komercialne odprave, kjer ima tisti, ki plača, skoraj tlakovano pot do vrha osemtisočaka. Kakšno je vaše mnenje o tej plati himalajizma? Mislim, da se iz takih odprav človek ničesar ne nauči. Dejstvo je, da bil tudi vzpon na Triglav pred stotimi leti vreden vsega spoštovanja, treba je bilo preplezati zahteven greben z Malega na Veliki Triglav, ki ni bil opremljen z jeklenicami, danes je tak vzpon nekaj običajnega.

Zdi se mi pomembno, da sebe dvigneš na raven izziva, ki ti ga predstavlja gora, ne pa obratno, da goro prilagodiš izzivu, ki si ga sposoben. Triglav je danes poln jeklenic in podobno je v nekaterih delih Himalaje. Če ti pomagajo šerpe, če zate naredijo vse, napeljejo vrvi, postavijo šotore, kuhajo, te spremijo do vrha in nazaj, pa še plačaš od 40 do 60 tisoč evrov za to, je to noro! Himalajo spreminjajo v adrenalinske parke.

Kje vidite alternativo? Tem ljudem bi predlagal, da se nekaj let intenzivno posvetijo alpinizmu, gredo potem tja v lastni režiji in se sami povzpnejo na vrh. Tako pa plačajo bajne vsote denarja, pridejo v Katmandu in se pustijo voditi, stika z goro pa pravzaprav nimajo. So pa komercialne odprave izredno priljubljene in se jih ne bo dalo ustaviti, celo vse več jih bo. Strinjam se z Reinholdom Messnerjem, ki pravi, da tega ne moreš preprečiti, ni pa osebna izkušnja, ki jo pridobiš na taki komercialni odpravi, nič boljša od izkušnjr, ki jo otrok pridobi v otroškem vrtcu.

Če prav razumem, v današnjem obdobju na Himalaji vlada gneča? Strahotna. Leta 1979 je bila naša odprava edina odprava na Everest, zdaj jih je vsako leto 25 s kitajske in 25 z nepalske strani, kar pomeni, da se na goro skuša spraviti več kot tisoč ljudi. Spomladi in jeseni, ko je prava sezona, ljudje dobesedno hodijo drug po drugem.

Dobra stran tega pa je … Da vsaj odpadke nosijo v dolino.