"Vseskozi sem čutila, da je Tomaž Humar tragični junak"

Bernadette McDonald, predstavnica Mednarodne zveze gorniškega filma, mednarodno priznana avtorica gorniške literature in avtorica biografije Tomaža Humarja, ki je izšla pri založbi Random House, se te dni v Sloveniji mudi iz dveh razlogov: na 8. mednarodnem festivalu gorniškega filma sodeluje kot članica žirije, pripravlja pa se tudi na izid svoje nove knjige, monografije, posvečene slovenskemu alpinizmu, v kateri bo eno glavnih vlog odigral prav legendarni Nejc Zaplotnik.

McDonaldova je nekdanja direktorica uglednega gorniškega festivala v kanadskem Banffu in podpredsednica Gorniškega centra v Banffu, kjer je skrbela predvsem za razvoj gorske kulture. Zadnja leta po svetu predava po fakultetah, muzejih, festivalih in kulturnih ustanovah, prosti čas pa še vedno preživlja med plezanjem, turnim smučanjem, gorskim kolesarjenjem in gorništvom. Mimogrede, 63-letna Kanadčanka je bila v času pogovora za Planet Siol.net podobno kot slovenski ljubitelji hokeja še vedno pod vtisom olimpijskega izkupička kanadske moške in ženske hokejske reprezentance – oboji so se namreč okitili z naslovom svetovnih prvakov.

Kaj naredi kakovosten in gledljiv gorniški film? Ali zadostuje že zgodba ali morajo svoje prispevati tudi režija, scenografija, montaža in vse, kar spada k filmu vseh drugih žanrov?

Mislim, da je tisto, kar naredi dober gorniški film, enako tistemu, kar naredi dober film katerekoli zvrsti. Dobra režija, fotografija, montaža, seveda pa je najpomembnejša dobra zgodba, ki pritegne predvsem v emotivnem pogledu. Mislim, da ni treba, da si alpinist po duši, da tak film prepoznaš in ga sprejmeš za svojega.

Jih veliko temelji na resničnih zgodbah?

Po moji oceni kar večina. Včasih gre na primer za igrani film, v katerem je resnična zgodba v filmu malce olepšana, a še vedno temelji na resničnih dejstvih.

Je pomembno, da je režiser filma z gorniško tematiko povezan z alpinizmom?

Ne. Moj prvi odgovor bi sicer bil pritrdilen, a če malce razmislim, ugotavljam, da sem si ogledala že precej krasnih filmov, ki so jih posneli ljudje, ki nimajo prav nobene povezave z alpinizmom, znajo pa posneti dober film in imajo za ogrodje filma zgodbo, ki stoji. Bodisi je to zgodba o alpinistu, alpinistični nesreči ali nekem nepozabnem dogodku, ki se je zgodil v gorah.

Zadnja leta se ukvarjate z raziskovanjem alpinistične dediščine. Kako ste sami povezani z alpinizmom?

Bila sem že v Himalaji, zagotovo pa se nimam za nekega alpinističnega strokovnjaka. Plezam, ukvarjam se z gorskim kolesarjenjem, turnim smučanjem, pohodništvom, opazovanjem ptic, ježo v gorah.

Poleg številnih knjig z gorniško tematiko ste se lotili tudi pisanja zelo iskrene biografije o slovenskem alpinistu Tomažu Humarju. Na čigavi strani je zrasla pobuda za nastanek knjige?

S Tomažem sva se srečala pred leti na filmskem festivalu v Trentu. Tam sem bila v vlogi vodje gorniškega festivala v Banffu, iskala sem nove filme in spoznavala nove ljudi. S Tomažem naju je predstavil najin skupni prijatelj, mehiški alpinist Carlos Carsolio. Spomnim se, da sem Tomaža kot govornika povabila na festival v Banffu in da se mu je vmes pripetila tista strašna nesreča v njegovi hiši. Ko je končno prišel v Banff, je šepal in bil na splošno v precej slabem zdravstvenem stanju.

Ostala sva v stiku, skupaj sva celo plezala v Paklenici. Večkrat sem ga poskušala nagovoriti, naj napiše avtobiografijo, ampak tisto pravo avtobiografijo, ne samo del, ki se osredotoča na plezanje, ampak o njegovem življenju, čustvih, razmišljanju. Takrat je rekel, da razmišlja o tem, vendar mislim, da ni bil povsem iskren.

Foto: Reuters

No, nato pa se je zgodil Nanga Parbat (Humar je, ujet na osemtisočaku, šest dni čakal na pomoč in jo nazadnje tudi dočakal; v spektakularni reševalni akciji, ki velja za najbolj tvegano v zgodovini himalajizma, so ga s pomočjo helikopterja pakistanske vojske rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru, op. a.) in glede na to, da je v javnosti krožila kopica različica dogodka, sem mu ponovno predlagala, naj napiše svojo.

Tomaž se je v tistem obdobju že umaknil od oči javnosti, obrnil je nov list. Čez nekaj časa mi je sporočil, da knjige sicer sam ne namerava pisati, če želim, pa se je lahko lotim jaz, on pa bo pri tem sodeloval.

Knjiga Tomaž Humar je na trenutke prav brutalno iskrena …

Ja, vse skupaj je presenetilo tudi mene. Mi je pa že pred začetkom pisanja knjige večkrat dejal, da se moram zavedati, da čisto vsega ne bom izvlekla iz njega, in prepričana sem, da res nisem.

Kako je potekal delovni proces, sta se pogovarjala, je Humar delal zapiske …?

Ne, kje pa. Govoril je, jaz pa sem snemala. Najini pogovori so ves čas potekali v gibanju, med sprehodom, vožnjo, kolesarjenjem, vedno sva se gibala in če poznate Tomaža, potem si lahko predstavljate, da je vse skupaj potekalo ob zelo visokih hitrostih.

Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu? Mnogi se ga spomnijo tudi zaradi jekleno čvrstega stiska roke.

Ja, imel je res noro močan stisk roke (smeh).

Del mene mu je bil vedno zelo naklonjen iz vseh mogočih razlogov. Eden je bil tudi da, da me je spominjal na mojega mlajšega brata. Imela sta povsem enak smeh. Nista si bila sicer podobna navzven, sta pa imela nekatere podobne poteze. Del mene se je s Tomažem počutil izredno sproščeno, kot bi bila del družine. Sem pa vseskozi imela občutek, da je Tomaž Humar tragični junak.

Že ko sem ga spoznala, sem opazila, da ima tudi temačno plat, da gre za izredno konfliktno osebnost. Po eni strani je ljubil pozornost javnosti, po drugi jo je sovražil. Oboževal je tveganja, po drugi strani pa je bil noro zaljubljen v svojo družino, kar pomeni, da ni želel tvegati. Želel si je biti oče, dedek, želel si je dočakati starost, imeti vrt, cel kup ustaljenih zadev, potem pa je kar naenkrat vse to zavrgel in storil nekaj skrajno tveganega.

Ne bi sicer rekla, da je bil shizofren, je pa rad prehajal iz enega ekstremnega stanja v drugega. Ja, bil je tragična oseba.

Foto: Jure Gregorčič

Nekateri alpinisti so verjeli, da je Tomaž na nek način neumrljiv. Sta se kdaj pogovarjala o smrti, o tem, da bi želel po smrti ostati v gorah?

Ja, večkrat sva se pogovarjala o tem in moram reči, da sva imela kar precej nasprotujoča si mnenja. Tomaž je bil namreč prepričan, da lahko komunicira z goro, da ga bo gora obvarovala in da če bo plezal na ravno pravi dan in bodo vse spiritualne zadeve poravnane, da bosta ravno prav usklajena jin in jang in podobno, potem bo vse v redu.

Takrat sem mu rekla: Daj no, Tomaž, ti si alpinist, saj vendar moraš vedeti, da te to ne bo obvarovalo. Da so pomembe priprave, analiza vremenskih napovedi, da je cel kup objektivnih nevarnosti, ki lahko vplivajo na uspeh ali neuspeh alpinistične odprave.

Mislim, da je bil izredno inteligenten in da je po eni strani vse te podatke procesiral, medtem ko je njegova druga plat tista, ki se je bojevala s praktično. Mislil je, da ga bo bog obvaroval.

Verjel je v moč tretjega očesa.

Ja, tudi to, glede tega sva imela kar precej nesoglasij.

Njegova zgodba bi bila lahko temelj za prečudovit in emotiven gorniški film.

Se strinjam, bi pa potrebovali izredno nadarjenega glavnega igralca.

V enem od intervjujev ste dejali, da je gorniška kultura v Sloveniji na izredno visoki ravni, tako kot recimo v Švici ali Franciji. Kaj ste mislili s tem?

Menim, da je slovenska identiteta zelo tesno povezana z gorami. To je seveda po eni strani logično, saj imate ogromno gora. Pa vendar … Ko sem se pogovarjala z ljudmi, kjerkoli v Sloveniji, so vsi omenjali gore. Morda zato, ker so vidne od vsepovsod, zagotovo pa zato, ker so pomemben del identitete.

Če se samo ozrete v zgodovino, lahko vidite, koliko spopadov iz 1. in 2. svetovne vojne se je odvijalo prav v gorah. Te so domačinom zagotavljale skrivališča.

Zanimivo je tudi to, da čeprav je v zgodovini precej dejavnikov delovalo proti vaši alpinistični tradiciji, je ta še vedno uspevala.

Dosežki slovenskih alpinistov pred drugo svetovno vojno in po njej ter od 70. let prejšnjega stoletja dalje so fenomenalni. Pa to je vendar tako, kot bi prišli v četrtfinale olimpijskega hokejskega turnirja!

V vaši zbirki del je tudi zelo dobro sprejeta knjiga o zgodovini poljskega himalajizma z naslovom Freedom Climbers (Plezalci za svobodo, op. a.). Kdo bodo vaši novi akterji?

Slovenski alpinisti. Osredotočam se večinoma na obdobje med 70. in 90. leti, torej na zlato ero slovenskega alpinizma. Glavna zgodba se začne s prvo odpravo na Himalajo.

Andrej Štremfelj, torej. Kaj pa legendarni Nejc Zaplotnik?

Ja, najverjetneje bo glavni junak prav on. S soglasjem njegove družine bom skušala v svojo knjigo vplesti tudi dele iz njegove knjižice Pot.

Vsak slovenski alpinist, s katerim sem se pogovarjala, je omenil, da je prav ta knjiga njegova alpinistična biblija, in mislim, da če se jih je to tako dotaknilo, potem mora postati del moje knjige. Knjigo Pot mi je prevedla mlada slovenska prevajalka Mimi Marinšek, prav tako kot tudi knjigo Ožarjeni kamen Frančka Kneza in nekaj del Vikija Grošlja, Stipeta Božiča, Toneta Škarje, skratka cel kup.

Zdaj imam celo polico prevedene slovenske alpinistične literature. Sem se pa z večino akterjev srečala lansko pomlad, čaka me le še srečanje s Frančkom Knezom.

V kateri fazi je trenutno priprava vaše nove knjige?

Napisala sem že drugi osnutek knjige, rok za oddajo je november, pričakujem pa, da bo knjiga izšla septembra prihodnje leto.

Odkar sem napisala knjigo o Tomažu, sem razmišljala o slovenskem alpinizmu. Bolj ko sem spoznavala Tomaža, bolj sem se zavedala, kako ekstremno zanimiva je šele širša zgodba. Da ne omenjam še političnega ozadja.

Kako je zahodni svet sprejel knjigo o Tomažu Humarju?

Zanimanje je večje, kot sem pričakovala. Knjige se zelo dobro prodajajo.