Slovenska elita se je znebila slabičev

Maribor je najboljši in še neporažen, Olimpija pa počasi napreduje in mu je vedno bližje. Največja in najbolje organizirana slovenska kluba izstopata. Čeprav se ubadata z določenimi težavami in pomisleki, vijolice se na primer sprašujejo, zakaj doma ne morejo biti tako učinkovite kot v gosteh, zmaji pa se tolčejo po glavi, zakaj niso Andresu Vombergarju poleti omogočili več evropskih tekem, ostajata najboljša v Sloveniji. Imata tudi največ navijačev in bilo bi veliko presenečenje, če sezone ne bi končala na vodilnih mestih.

A slovenska liga nista le večna tekmeca. Čeprav nekateri moč lige na prvo žogo ocenjujejo le po vodilnih členih, ki slovita po atraktivnih derbijih, ne smemo pozabiti, da v Prvi ligi Telekom Slovenije tekmuje še osem klubov. In da resnično moč lige bolj kot ne odreja najšibkejši člen. Tekmovanje, v katerem je resda nekaj spoštovanja vrednih velikanov, ki posnemajo evropske smernice, preostali nastopajoči pa kazijo podobo s skromno kakovostjo in infrastrukturo, ne bo nikdar zasijalo v polni luči.

Sportal Olimpija po treh golih v šestih minutah le še štiri točke za Mariborom #video

Pri 1. SNL je v tem pogledu opaziti napredek. Ni več avtsajderja, ki bi širil občutek, da si sploh ne zasluži druženja s slovensko elito. Maribor in Olimpija imata opravka z osmimi resnimi tekmeci, ki jima želijo mešati štrene. Nekaterim uspeva bolj, nekaterim manj, veseli pa spoznanje, da ni slabiča, ki bi toliko zaostajal za drugimi, da bi mu lahko že sredi jesenskega dela napovedali selitev v drugo ligo.

V prejšnjih sezonah je bilo drugače. Takrat se je hitro našel klub, ki mu niso pripisovali nikakršnih možnosti za dosego odmevnega uspeha. Ki se ni mogel enakovredno kosati s preostalimi in se mu je prerokovalo, da bo zdrsnil korak nižje. Nato pa so se črne napovedi tudi uresničile. Večini so se vrata prve lige zaprla zaradi skromnih rezultatov, spet drugim zaradi alarmantnih napak pri vodenju kluba in nezmožnosti pridobitve ustrezne tekmovalne licence. Skoraj vedno se je kdo znašel v težavah, zakašljal in zaostal na lestvici, s tem pa naredil boj za obstanek manj zanimiv in neprivlačen.

V tej sezoni pa bi se lahko zgodil čudež. Če ne bo izrednih šokov na področju financ, sodelovanj s tujimi investitorji ali kakršnihkoli drugih usodnih nepravilnosti, bo licenčna komisija Nogometne zveze Slovenije prižgala zeleno luč vsem desetim klubom, ti pa bodo poskrbeli za razburljiv razplet v prvenstvu.

Obdobje, ko je prvoligaškim klubom na sončni strani Alp delal družbo avtsajder, obsojen na izpad in zaostanek za tekmeci, se očitno poslavlja. Še v prejšnji sezoni je bil črna ovca Ankaran. Že misel na prazne tribune in tragikomičnost prirejanja domačih tekem na drugem koncu Slovenije, z vsemi logističnimi težavami, ki jih prinesejo takšni kompromisi, je bila dovolj veliko opozorilo, da so ogrožene želene vrednote prve lige. Da imajo največ od vsega prav navijači. Nogometna zveza Slovenije je pri galebih brez klubskega podmladka zamižala na eno oko, nato pa je Ankaran zamenjala Mura in postregla s popolnim nasprotjem, eno najprijetnejših nogometnih energij, kar jih oddajajo prvoligaška prizorišča.

Kdo bi sploh lahko izpadel? Pravega kandidata ni. Po uvodni četrtini je na zadnjem mestu velenjski Rudar. Klub, ki je še sredi poletja predstavljal slovenske barve v Evropi, je najslabši. A če je najslabši tak klub, potem Prvo ligo Telekom Slovenije čaka pestro nadaljevanje, saj so knapi z nedeljsko zmago v Kranju dokazali, da jih zlepa ne gre podcenjevati. Niso avtsajderji, kot so bile na primer Radomlje. V sezoni 2015/16 so zbrale le 13 točk, kar 25 manj od predzadnjega Aluminija, v sezoni 2014/15 pa so bile za ščepec uspešnejše, osvojile 16 točk in za najbližjim tekmecem Gorico zaostale "le" 21 točk. Takrat je bilo tekmovanje oropano draži bolj dramatičnega poteka boja za obstanek.

V tej sezoni je v tem pogledu povsem drugače. Rudar je na repu razpredelnice, a daje s svojim igralskim kadrom vtis, da bo kmalu zapustil najmanj priljubljeno mesto, tik nad njim je Krško, ki ima velike načrte v pokalu, hkrati pa se je pred kratkim močno okrepilo v napadu, tako da Posavci pričakujejo skorajšnji skok na lestvici. Tu je še kranjski Triglav, ki je v zadnjih krogih začel okušati sladkosti zmag in si okrepil samozavest, s tem pa pokazal velike ambicije tudi v spomladanskem delu, drugoligaški prvak Mura je dokaj uspešno prestal prvoligaške izzive, ogromno podporo pa mu namenja zvesto občinstvo, ki bo lahko še letos prvič v zgodovini spremljalo v Fazaneriji večerne dvoboje, Celje je vedno boljše, nevarno za vsakogar, v tej sezoni je izgubilo le dvakrat, zdaj pa začelo še zmagovati.

Domžale so (poučna) zgodba zase, saj se ponavlja lansko mučno obdobje po izpadu iz Evrope. Če se bo scenarij ponovil, bodo kmalu tako suverene kot večna tekmeca iz Maribora in Ljubljane. Aluminij je eno večjih pozitivnih presenečenj uvodne četrtine, saj je postal mojster osvajanja točk na manjših tekmah, če se iz spoštovanja do izenačenosti in resnosti udeležencev sploh še lahko uporablja takšen pridevnik, Gorica pa je že nekaj let, vse od odhoda zadolžene "starejše" Parme, primer dobre prakse, kako se uspešno zliti v lokalno okolje in graditi močno ekipo, zato njeni rezultati ne presenečajo.

Med osmimi zasledovalci Maribora in Olimpije, ki je le točko uspešnejša od vrtnic, torej ni avtsajderja. Tekmovanje, ki obeta razkošen spopad vijolic in zmajev za naslov prvaka, bi zato lahko popestril napet boj za obstanek. Tako izenačen in nepredvidljiv kot že dolgo ne.

Prejšnje #plts kolumne:

Sportal Legendarni Mariborčan je spet pokazal, da je velik frajer

Sportal Nenavaden paradoks, a to je pač Olimpija

Sportal Besede trenerja Maribora so otročje in nespoštljive

Sportal Tako nora eksplozija, da je Slovenija ena najbolj vročih v Evropi

Sportal Gol, ki jim je ukradel milijone

Sportal Trener Olimpije se norčuje iz svojih navijačev