Ponedeljek, 17. 9. 2018, 17.10
5 let, 6 mesecev
Kolumna
Legendarni Mariborčan je spet pokazal, da je velik frajer
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,01
2
Zakaj je Ante Šimundža, legenda mariborskega in s tem tudi slovenskega nogometa, ki je po številnih parametrih celo eden od najpomembnejših ljudi v zgodovini NK Maribor, v nedeljo postal še večji frajer, kot je bil že pred tem?
"Veličina gospoda Damirja Skomine je, da je po tekmi prevzel odgovornost in povedal, da roke ni videl. Vem, da napaka ni bila namerna. Sodnik je pokazal veličino in odgovornost. Zato pa je naš najboljši sodnik," je na novinarski konferenci takoj po nedeljskem zelo všečnem derbiju slovenskega nogometa, ki se za njegovo ekipo ni končal dobro, povedal trener Mure Ante Šimundža.
Pustimo ob strani dejstvo, da bi se lahko danes pogovarjali tudi o spornem drugem polčasu, ko je v istem kazenskem prostoru, a v drugem polčasu padel Andres Vombergar, pritoževanje v Krškem, kjer je domači trener prepričan, da je sodnik pihal v jadra Maribora, in tudi to, da je Olimpija pač zadela dvakrat, Mura niti enkrat in kdo ve, ali bi z enajstih metrov sploh izenačila na 1:1.
Toda dejstvo je, da bi po tako očitni napaki, kot jo je na prazniku slovenskega nogometa naredila sanjska sodniška ekipa na čelu z enim od glavnih zvezdnikov slovenskega nogometa, ko so možje v črnem spregledali igranje z roko Matica Črnica pri vodstvu gostov z 1:0 v kazenskem prostoru Mure, pričakovali drugačne besede.
Večina trenerjev na njegovem mestu bi po nesrečnem porazu z 0:2 udarila po sodnikih. Nekateri bi to storili neposredno in glasno. Drugi verjetno malce bolj tiho in po ovinkih, a zagotovo jih ni veliko, ki bi ravnali tako, kot je 46-letni nekdanji odlični nogometaš in vse očitneje tudi zelo dober trener. Pa čeprav je rojeni Mariborčan, igralska legenda NK Maribor in tudi njegov nekdanji, nekoč pa skoraj zagotovo spet tudi bodoči trener, in čeprav je bila tokrat oškodovana njegova ekipa, ki bi si glede na prikazano na igrišču verjetno prislužila več.
Ampak ne, z besedami, izrečenimi takoj po vročem derbiju, ob katerem smo lahko uživali vsi, še posebej pa tistih pet tisoč gledalcev, ki so se nagnetli v Fazanerijo, obsijano s soncem in nabito polno, je izstopil iz okvirov, ki smo jih vajeni v slovenskem nogometu in tudi drugod. Ni dopustil, da bi se zlil v množico, ki na Štajerskem in še kje skoči v zrak vsakič, ko Olimpiji kdo pogleda čez prste, in tiho, z nasmehi na obrazih, maha z vijoličastimi zastavicami, ko je obratno.
Z besedami po tekmi z Olimpijo, s katerimi je odvrnil pozornost od domnevne, v očeh Štajercev pa zagotove ljubljanske nogometne zarote, je opozoril nase veliko bolj, kot bi opozoril, če bi govoril tako, kot bi na njegovem mestu marsikateri njegov kolega v Sloveniji in tudi povsod po svetu.
Če bi govoril o tem, da je bila njegova ekipa oškodovana in o tem, da kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi Muri uspelo poravnati na 1:1. Da je precej verjetno, da bi na koncu zmagala in bila danes s tremi točkami več na lestvici pred Olimpijo in tudi Domžalami, če že hočete. Pa seveda nekaj malega tudi o tem, da so napake sicer sestavni del športa in nogometa, a da se prepogosto dogajajo v korist Olimpije. Da je to zagotovo naključno, seveda ne bi pozabil sarkastično pripomniti.
Enkrat, poleti leta 2015, se je po boleči zaušnici Olimpije Marijana Pušnika sredi Ljudskega vrta, porazu z 0:3, odločil za korak, ki ga od ljudi na odgovornih mestih v Sloveniji pogosto pogrešamo. "V dobrobit moštva in kluba sem se odločil za takšno potezo. To jemljem kot del posla," je povedal po šestem krogu prvenstvene sezone 2015/16, v katerih je njegov Maribor osvojil deset točk in le za tri točke zaostajal za Olimpijo, se zahvalil in odšel.
Tokrat je bil drugačen od drugih na nekoliko drugačen način, a spet poskrbel, da je opozoril nase. Z rezultati in vsem, kar je dosegel do zdaj, to sicer počne že nekaj časa, a njegov glas očitno ne odmeva.
Ob debatah o najboljših trenerjih je, pa čeprav gre za človeka, ki je zagotovo legenda slovenskega nogometa, pogosto spregledan. Kot človek, ki je v najboljšem slovenskem nogometnem klubu zgodovino spisal na vse mogoče načine (je strelec prvega evropskega gola Maribora, strelec prvega gola Maribora v ligi prvakov, kot trener je z Mariborom poskrbel za drugo ligo prvakov in prvo, do zdaj pa tudi edino uvrstitev v izločilne dele evropskega pokala), zelo dobro pa se je znašel tudi v manjših sredinah (z Muro je pred šestimi leti poskrbel za tretje mesto, njeno tretjo najboljšo uvrstitev v prvi slovenski ligi v zgodovini kluba), bi si zaslužil, da je drugače.
No, morda pa kmalu tudi bo. Z besedami, kot so bile tiste, ki so iz njegovih ust priletele takoj po zadnjem žvižgu skrbno počesanega najboljšega slovenskega nogometnega sodnika v sončni Murski Soboti, je namreč nase opozoril glasneje, kot bi to storil, če bi njegovi nogometaši državnega in pokalnega prvaka premagali s 5:0 …
Preberite še:
Prejšnje #plts kolumne:
2