NK Olimpija
Petek, 22. 9. 2023, 16.30
7 mesecev, 2 tedna
Andraž Kirm
Velikan slovenskega nogometa, ki se noče izpostavljati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,20
Kot zadnji izmed udarnih enajst slovenskih južnoafriških junakov, ki so nastopili na SP 2010, se je od igralne kariere nedavno poslovil vratar Samir Handanović. Andraž Kirm je to storil lani, a tega ni nikoli izpostavljal v javnosti.
Andraž Kirm je v slovenskem nogometu pustil ogromen pečat. Bil je eden izmed udarnih temeljev nepozabne Kekove južnoafriške zasedbe. Nastopil je na svetovnem prvenstvu, za izbrano vrsto zbral 71 nastopov, v javnosti pa se ni hotel preveč izpostavljati. Ni hotel biti v središču pozornosti, veliko raje je govoril na igrišču. Tam je imel ogromno pokazati, čeprav s tistim, kar je prikazoval po vrnitvi v domovino v 1. SNL, ni bil pretirano zadovoljen. Ko si je lani huje poškodoval koleno, je v njem dozorelo spoznanje, da je napočil trenutek za konec kariere. Tega pa ni hotel obešati na veliki zvon. Pri Bravu se je posvetil trenerskim izzivom. Za zdaj mu gre dobro, v soboto bo poskušal prekrižati načrte nekdanjemu klubu Olimpiji.
"Vsi tisti, s katerimi sem bil v reprezentanci najbolj povezan, smo igralsko kariero končali podobno. Tega nismo hoteli obešati na veliki zvon. Tako je nedavno storil tudi Samir Handanović. Je pač takšna oseba, da tega ni želel izpostavljati. Tako sta se poslovila tudi Zlatan Ljubijankić, moj reprezentančni cimer, in Branko Ilić. Podobno velja tudi zame. O tem nisem hotel veliko govoriti. Vedno sem raje govoril na igrišču," nam je Andraž Kirm potrdil, da je njegove nogometne poti nepreklicno konec.
Boril se je za lovoriko, nato mu je obrnilo koleno
Za slovensko reprezentanco je zbral 71 nastopov in dosegel šest zadetkov. Zadnjo tekmo v karieri je odigral za Bravo. Bilo je 11. maja 2022.
Od odločitve, da bo nogometne čevlje postavil v kot, je minilo že dobro leto. Kariero je sklenil pri 38 letih, ravno takrat, ko se mu je nasmihala prva lovorika z Bravom. Z mladim ljubljanskim klubom se je uvrstil v finale državnega pokala in v Celju igral proti Kopru. Bilo je 11. maja 2022. V knežjem mestu je nosil kapetanski trak. To je bil poseben večer, v katerem se je spogledoval z zgodovinskim uspehom, končalo pa se je klavrno. Zdravje se je z njim kruto poigralo, sredi prvega polčasa se je huje poškodoval. Tekma, na kateri bi lahko kot kapetan Brava dvignil pokal, je napovedala njegovo slovo z igrišč. Sprva se slovo ni zdelo neizbežno, a je izkušeni Ljubljančan, ki je v nogometu izkusil marsikaj, kmalu začutil, kaj sledi.
"Na tekmi sem okrog 20. minute naredil gib, po katerem mi je koleno obrnilo na zunanjo stran. Takoj sem vedel, da nekaj ni v redu. Zdravnika sem zaprosil za protibolečinsko tableto. Tako sem zdržal na igrišču do konca prvega polčasa, potem pa nisem več mogel nadaljevati tekme. Čutil sem, da ne morem več pomagati ekipi, in ostal v slačilnici," se spominja prigod s svoje zadnje tekme.
Dan po izgubljenem finalu v Celju, Koper je takrat premagal Bravo s 3:1, so se zle slutnje uresničile. Podroben pregled je pokazal, da si je strgal sprednje križne vezi v kolenu. "Zdravniki so mi dejali, da bi okrevanje trajalo od devet do 12 mesecev. Obstajala je možnost za vrnitev, nekateri so se vračali tudi pri tej starosti, a je bilo po vsem, kar sem dal skozi v karieri, bolj smiselno, da končam kariero. Če ne bi bilo tega, bi bil še vedno razpet med odločitvijo," je stežka, a dokončno podal odločitev o koncu kariere.
"Nikoli nisem videl smisla v tem, da se izpostavljam"
Z Bravom je prehodil dolgo pot iz druge lige do finala slovenskega pokalnega tekmovanja.
To je storil z zelo grenkim priokusom, saj je bil takrat v dobri formi. Na predzadnji tekmi, le nekaj dni pred finalom pokala, je spomnil na "dobrega starega Kirota". Na stadionu ŽAK je zatresel mrežo Maribora, z Bravom premagal vijolice s 3:1 in osrečil Koper, ki se mu je takrat nasmihal celo naslov. Kmalu za tem pa so mu ravno kanarčki preprečili, da bi se od igrišč poslovil s pokalom. Prvo lovoriko z Bravom, ki se mu je pridružil še v času, ko je bil v drugi ligi. S Šiškarji je prehodil dolgo pot, osvojil drugoligaški naslov, se pridružil eliti, kjer so prišle do izraza njegove dragocene izkušnje, a sta mu nato dve hujši poškodbi dali vedeti, da se počasi, a zanesljivo bliža trenutek, ko bo pomahal v slovo.
Tega pa ni naredil javno. Nikoli ni izrecno pojasnjeval, da je končal kariero. "Če povem po pravici, nisem nikoli videl smisla v tem, da se izpostavljam. Po takšni poškodbi je bilo logično, kaj se bom odločil. Vsem je bilo jasno, koliko je ura. Tega pa nisem hotel obešati na veliki zvon. Nisem čutil potrebe, da bi kaj objavljal ali govoril. Stvari so pač tekle naprej, zdaj sem v strokovnem štabu Brava," nam je pojasnil 39-letni sogovornik, ki je v tem stoletju pustil velik pečat v slovenskem nogometu. Nenazadnje je za reprezentanco odigral 71 tekem in dosegel šest zadetkov. Vrsto let je bil nenadomestljiv član Kekove južnoafriške čete.
"Pridejo dnevi, ko se vprašam, ali je to sploh zame"
Tako je pred leti s hčerkama poziral ob pokalu, namenjenem drugoligaškemu prvaku.
Priznava, da ni enostavno zaključiti kariere. "Ni enostavno zamenjati stvari, ki te obdajajo. Na konec kariere sem se pripravljal kar nekaj časa. Vedel sem, kaj sledi, a še in še vlekel kariero. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bom povsem dojel, da sem končal kariero. Imam pa srečo, da sem v takem klubu, ki mi je takoj po končani karieri ponudil priložnost za drugo kariero. Podpirajo me, s tega vidika mi je lažje, saj sem ostal del športa, ki ga obožujem," je ponosen, da med njim in klubom vlada tako veliko spoštovanje. Obojestransko. To je začutil že takoj, ko se je pridružil Šiškarjem.
Še med igralsko kariero je v manjši meri sodeloval z mlajšimi generacijami in se preizkušal v trenerskem poslu. Šel je po stopinjah Luke Žinka, takratnega kapetana, po njegovem odhodu pa se je z odgovorno vlogo kapetana spopadel še sam.
Trenerske izkušnje pri Bravu pridobiva kot član strokovnega vodstva, kjer je drugi pomočnik glavnega trenerja Aleša Arnola.
Bo sploh kdaj zapustil nogometni svet, ki mu je zaprisežen že od mladih nog? Sprva kot igralec, zdaj kot trener, kjer pri Bravu pomaga Alešu Arnolu? "O tem veliko premišljujem. Pridejo dnevi, ko se vprašam, ali je to sploh zame. In takrat vedno znova ugotovim, da mi nogomet predstavlja neizmeren užitek. Druge stvari v življenju me ne veselijo, niti me ne zanimajo. Ne bi se spuščal v kakšne poslovne projekte, nisem takšen tip človeka. Ne izključujem pa možnosti, da bo v prihodnosti kdaj drugače. A za zdaj ne kaže tako," nam je pojasnil nekdanji velikan slovenskega nogometa, ki je v začetku meseca dopolnil 39 let.
Hvaležen vsem, ki so mu stali ob strani
V 1. SNL je v dresu Domžal, Olimpije in Brava skupaj zbral 237 nastopov.
Zaveda se, da vrhunska igralska kariera, v kateri je imel marsikaj pokazati tako v Sloveniji kot tudi tujini, ne zagotavlja vrhunskega trenerskega dela in poslanstva. "Ni rečeno, da boš uspešen. Tudi tisti, ki so imeli boljšo nogometno kariero od mene, ne morejo na to računati. Na to, da boš uspešen trener, vpliva veliko dejavnikov. To je specifična zadeva," se zaveda, da se bo moral številnih stvari v trenerski karieri še naučiti.
Zahvaljuje se častnemu predsedniku Darku Klariču, brez katerega Brava verjetno danes ne bi bilo na prvoligaškem zemljevidu, pa predsedniku Luki Brezovcu, športnemu direktorju Dejanu Močniku, prejšnjem trenerju Dejanu Grabiću, zdajšnjemu trenerju in ožjemu sodelavcu Alešu Arnolu. "Hvala vsem za podporo. Pri Bravu sta me doleteli dve hujši poškodbi, a so mi vedno stali ob strani. Zaradi tega je bilo še težje končati kariero. Hvaležen sem vsem, ki so mi stali ob strani. Ko gre kariera proti koncu, je še toliko pomembneje, da se čutiš spoštovanega. Odnosi pri Bravu so dobri, iskreni. Obstaja medsebojno spoštovanje. Še zdaleč mi ni žal, da sem se mu pridružil še kot drugoligašu."
Pri Bravu je bil vrsto let njegov prvi trener Dejan Grabić.
Kot pomočnik trenerja ima nekoliko drugačen delovnik in ritem aktivnosti, zdaj ga spremlja drugačen adrenalin. "Zanimivo je, da sem zdaj še manj doma z družino kot prej, ko sem igral," se je zasmejal Andraž, ki se še navaja na novo vlogo.
"To, kar dela Bravo, je fenomen"
Bravo je v novo sezono vstopal tiho, brez bombastičnih napovedi. V poletnem prestopnem roku ni veliko trgoval, glede na odhode nekaterih pomembnih igralcev pa je prevladovalo mnenje, da jih čaka krčevit boj za obstanek. Po začetku sezone pogled na lestvico razkriva, da bi lahko bili Šiškarji veliko višje. Za zdaj so v zgornji polovici razpredelnice!
Bravo pod vodstvom Aleša Arnola, kateremu na klopi pomaga tudi Andraž Kirm, v tej sezoni trenutno zaseda peto mesto.
"Glede na to, da je odšlo kar nekaj igralcev, večina izmed njih je bila nosilcev igre, smo lahko ponosni in srečni, da smo spet sestavili dobro ekipo. Trener Arnol je bil pripravljen na to, kar ga čaka. Igralci pod njegovim vodstvom napredujejo. Ne le kot posamezniki, ampak tudi kot ekipa. Vsi igralci živijo za to zgodbo, to se je dobro videlo tudi na zadnjih tekmah. To velja tudi za tiste, ki niso bili v prvem planu, a potem dajo svoj delež na tekmah," je vesel, da igralci zaupajo strokovnemu vodstvu. In obratno.
David Brekalo si je z dobrimi predstavami v dresu Brava zagotovil prestop na Norveško, v zadnjih letih pa je standarden član slovenske izbrane vrste.
Bravo velja za vzorčni primer razvojnega kluba. O tem, do kam vse se lahko pride, če izstopaš v dresu ljubljanskega kluba, priča dolg in širok seznam članskih reprezentantov. Matjaž Kek računa na številne varovance, ki so v preteklosti nosili dres Brava. Kot zadnja sta se na njegov seznam prebila branilca David Brekalo in Vanja Drkušić, oba po tem, ko sta se začela dokazovati v tujih klubih.
"To ni naključje. Lahko smo ponosni, da je v A-reprezentanci toliko nekdanjih igralcev Brava. Takšna je tudi vloga kluba. Mladi igralci dobivajo priložnost, imajo možnost za napredek, nato pa jih prodamo. Pripravimo jih na tujino, da jim je tam lažje. Zavedamo se, da je iz Brava nemogoče priti neposredno v reprezentanco, lahko pa tukaj stopijo na stopničko, ki jim bo pomagala do boljših klubov, večjih zaslužkov in na koncu tudi reprezentance," je ponosen na vse nekdanje soigralce, ki zdaj nosijo državni dres. "To, kar dela Bravo, je fenomen. Čestitke vsem, v prvi vrsti gospodu Darku Klariču. Že dolgo je cilj Brava, da vzgoji čim več domačih igralcev. Edino logično in pravilno."
Majhno igrišče velika prednost za Bravo
Bravo bo v soboto poskušal nadaljevati izjemno uspešen niz domačih srečanj proti Olimpiji.
V soboto na stadionu Žak ne bo manjkalo oglednikov tujih klubov, saj se bosta spopadla Bravo in Olimpija. Napočil bo trenutek za mestni derbi. "Na to tekmo se pripravljamo kot na vsako drugo. Dobro, je nekaj posebnega, zlasti če igraš z aktualnim prvakom, ki igra še v Evropi. To je dodaten motiv za naše mlade fante, ki nimajo toliko izkušenj. Igramo pa doma, kar je naša dodatna prednost. Igrišče na stadionu Žak za gostujoče ekipe ni najenostavnejše. Nobena ekipa tu ni lahko osvajala točke. Do tekmeca ostajamo spoštljivi, to je naša drža, na tekmi pa bomo zagotovo poskušali vzeti vse, kar se nam bo ponudilo," se ne boji izziva, čeprav je Olimpija na papirju favorit.
To je bila tudi na prejšnjih prvenstvenih tekmah, a je v Šiški pogosto pogorela. Zelo pogosto. Na zadnjih šestih gostovanjih je Olimpija osvojila le dve točki, Bravo pa je kar štirikrat zmagal. Skupna razlika v golih na omenjenih tekmah znaša neverjetnih 12:1. Se zeleno-belih na tem stadionu že loteva svojevrsten kompleks? "Temu ne bi tako rekel," je odvrnil Kirm in dodal: "Vsi pa vedo, da na Žaku ni enostavno. In to pač poskušamo izkoriščati," čuti, kako pomemben zaveznik je za Bravo najmanjše igrišče med prvoligaškimi prizorišči v Sloveniji, saj ga poznajo tako dobro kot lastno dlan.
Ponosen, da je lahko igral za Olimpijo
V sezoni 2016/17 je oblekel dres ljubljanske Olimpije, s katero je ekspresno izpadel iz Evrope.
Bravo bo v mestnem obračunu poskušal premagati Olimpijo. To pa je klub, pri katerem se je v preteklosti (sezona 2016/17) dokazoval tudi Kirm. Prišel je na velika vrata, bila so prisotna ogromna pričakovanja, saj se je po sedmih letih vrnil iz tujine. Takrat je bil še članski reprezentant, pozneje pa ni pokazal tistega, kar zna.
"Zagotovo nisem dal vsega, kar sem pričakoval. In kar so pričakovali navijači. Takrat se je dogajalo marsikaj, kar pa ne opravičuje dejstva, da bi lahko igral bolje. To je že preteklost, do nikogar ne gojim zamer, še manj do sebe. Ponosen sem na to, da sem igral za Olimpijo. To je velik slovenski klub. Čeprav ne igram za Olimpijo, pa navijam za Olimpijo. V Evropi jim želim čim boljše dosežke, to bi bilo dobro za slovenski nogomet," stiska pesti za zmaje.
V sredo je z zanimanjem spremljal dvoboj med Lillom in Olimpijo. "To je bila povsem drugačna tekma od tiste, ki jo pričakujemo v soboto. Za pravo analizo Olimpije so primernejše njene tekme v domačem prvenstvu. Bo pa zagotovo pomemben njen mentalni preskok. Ni enostavno igrati pred toliko gledalci v Franciji, se vrniti v Ljubljano po dolgem potovanju in nato priti na stadion Žak," opozarja nekdanji slovenski legionar na Poljskem, Nizozemskem in Cipru. Napoveduje, da bo Bravo poskušal vse skupaj izkoristiti in premagati Olimpijo.
Lille je v sredo v prvem krogu skupinskega dela konferenčne lige premagal Olimpijo z 2:0.
Pa verjame, da bo imela Olimpija zaradi zahtevne sredine tekme v Lillu v soboto kaj težav zaradi morebitne utrujenosti? "Ne. Olimpija ima toliko kakovostnih in dokazovanja željnih igralcev, da lahko veliko rotira. In vsi dobivajo priložnost," izključuje možnost, da bi utrujenost sploh prišla do izraza.
Ljubljanski spopad za prvoligaške točke se bo začel zelo zgodaj. Že ob 13. uri, v slogu uvodnih dejanj angleškega prvenstva. "Ura ni ravno najprimernejša. Igralci ne bodo imeli časa niti za kosilo, ampak bolj za pozen zajtrk. Dobro, jaz sem v drugačni vlogi, tako da zame ni skrbi (smeh, op. p.)," si bo sam lahko pred srečanjem privoščil kosilo.
Okrog sebe moraš imeti prave ljudi
V tujini se je dokazoval na Poljskem (Wisla Krakov), Nizozemskem (Heerenveen) in Cipru (Omonia).
Kakšne pa so njegove trenerske ambicije? Trenutno je eden izmed dveh pomočnikov glavnega trenerja. "Ne pogledujem še tako daleč, a če si dober in kakovostno delaš, v Sloveniji slej ko prej dočakaš priložnost tudi kot glavni trener. Tako kot je bilo v primeru Arnola. Moraš pa imeti tudi nekaj sreče in okrog sebe prave ljudi, da si to izboriš," poskuša pridobiti čim več izkušenj kot pomočnik trenerja.
Z Alešem Arnolom je sodeloval že v mladinski šoli. "Spodbujal me je k temu in me še vedno. Stoji mi ob strani. Hvaležen sem mu, da mi je takrat, ko je Grabić odšel k Muri, dal priložnost in sem postal del njegovega štaba," je ohranil svoje mesto na klopi Brava. Prej, ko je bil glavni trener Dejan Grabić, ga je zasedal kot tehnični vodja. Zdaj pomaga Arnolu, je pa pri Bravu takšna hierarhija, da je prvi pomočnik Nik Salaj.
V karieri je najbolj ponosen na obdobje, ko je zastopal barve Slovenije na svetovnem prvenstvu.
"Pomagam, kakor se da. Učim se in izobražujem. Arnol me spoštuje, imam dovolj igralskih izkušenj, ekipi lahko pomagam. Aleš nas vse vključuje, se z nami posvetuje, na koncu pa se odloči sam," se trudi, da glavnemu trenerju podaja čim več koristnih informacij. Tako na tekmah kot tudi treningih.
Besede Cesarja in Novakovića imajo veliko težo
Tako se je na SP 2010 na tekmi proti ZDA razveselil zadetka njegovega reprezentančnega "cimra" in nekdanjega sošolca Zlatana Ljubijankića.
Na kaj pa je najbolj ponosen v pestri karieri? "Na to, da sem bil član slovenske reprezentance ravno v obdobju, ko smo igrali na svetovnem prvenstvu. Ne le da smo se uvrstili v Južno Afriko, presrečen sem bil, da sem bil del te skupine, strokovnega vodstva, vseh fantov. Vzdušje je bilo takšno, da se tega sploh ne da opisati. Nekaj neponovljivega," mu je kar zmanjkalo superlativov za opis tega, kako se je počutil kot slovenski reprezentant, ko je užival v družbi soigralcev.
Številni izmed njih so se po koncu kariere ambiciozno posvetili novim trenerskim ciljem, kar nekaj pa jih je našlo nov izziv prav v reprezentanci. Nekateri v članskih, drugi v mlajših selekcijah. Selektorju Matjažu Keku v A-reprezentanci tako pomagata Boštjan Cesar in Milivoje Novaković, sodeč po tem, kar je izbrana vrsta pokazala v kvalifikacijah za Euro 2026, pa je skupno sodelovanje obrodilo sadove.
Selektorju Matjažu Keku na slovenski klopi pomagata nekdanja varovanca Milivoje Novaković in Boštjan Cesar.
"Reprezentanci želim veliko sreče. Vesel sem za njiju, vsaka takšna izkušnja je zelo dobrodošla. Tako Cesi (Boštjan Cesar, op. p.) kot Nova (Milivoje Novaković, op. p.) imata ogromno znanja. Veliko sta dosegla. Njune besede imajo zagotovo težo. Fantje ju zelo spoštujejo, od njiju se lahko veliko naučijo," ob tej priložnosti čestita tudi drugim nekdanjim soigralcem, ki delujejo v izbranih vrstah, na primer Mišu Brečku in Branku Iliću, ki sta letos na velikem tekmovanju vodila reprezentanco do 17 let, tu je še Aleksander Radosavljević … Kar nekaj igralcev, brez katerih si Slovenija na SP 2010 ni mogla zamisliti udarne enajsterice. To pa je še dodaten dokaz, kako pomembna vloga je v preteklosti v slovenskem nogometu pripadala Kirmu.
Pred leti je še z veseljem igral dvoranski nogomet, po zadnji poškodbi kolena pa se temu izogiba.
Po operaciji kolena je prenehal rekreativno igranje nogometa. "Saj niti nimam več želje. Koleno je dokaj v redu, na igrišču lahko brcam žogo in pokažem kakšno vajo," je zaupal. Številni nogometaši po koncu kariere odkrivajo lepote tenisa, sam pa se ne prišteva med njih. Vsaj za zdaj. Morda bo v prihodnosti drugače. Za zdaj ostaja strogo vezan na nogomet in družino, že v soboto pa si bo prizadeval, da bi s klubom uresničil nov cilj: doma premagal prvaka Olimpijo. In to že ob 13. uri!
