Stresni meseci poplačani, zdaj odklop z bosanskimi vici

Radovan Karanović Foto: Grega Valančič/Sportida Radovan Karanović ni bil zvezda kot igralec, niti nima bogatega trenerskega pedigreja. A je eden ključnih dejavnikov, da je NK Maribor sezono sklenil s 16. naslovom državnega prvaka. 53-letnik prihaja iz Drvarja. Med vojno je igral v Srbiji, v Novem Sadu in za Bački Jarak, nato pa prišel v Maribor k Železničarju. Z Vevčami je odigral tudi prvoligaško sezono, ko so bili njegovi soigralci Safet Hadžić, Slaviša Stojanović in Dejan Dončić. Dom si je ustvaril v Mariboru, kjer je del NK Maribor že dobro desetletje. Uspešno je delal v nogometni šoli, bil vmes pomočnik in začasni glavni trener v Krškem. Konec septembra je na mestu glavnega trenerja članske ekipe Maribora nasledil Simona Rožmana. Zdelo se je, da je začasna rešitev, a ko je Maribor postal jesenski prvak, je po zimskih pripravah podpisal pogodbo za mesto glavnega trenerja. Zdaj je diplomiral dvakrat. Opravil je licenco UEFA pro za trenerja in postal državni prvak. Pred kratkimi počitnicami smo ga ujeli za daljši pogovor.

Ste po nekaj dneh že dojeli, za kako veliko stvar v vašem življenju gre?
Novi film v življenju. Zelo sem srečen, zelo sem zadovoljen. Ne samo zaradi sebe, ampak zaradi celotnega kluba, ker vemo, kaj pomeni naslov prvaka, še posebej v tem trenutku v tem klubu. Res sem zelo zelo vesel.

Zimske priprave so bile ključne, pravi Karanović. Takrat je začutil, da je ta ekipa zmožna naslova prvaka že v tej sezoni. Foto: Miloš Vujinović/Sportida Maribor je šel zadnji dve sezoni čez prevetritev ekipe. Kdaj ste začutili, da je zmožna naslova že letos?
Že proti koncu jesenskega dela prvenstva sem začutil, da lahko naredimo dobre stvari. Pravo pot, energijo pa smo začutili v Turčiji. Na tistih prijateljskih tekmah z evropskimi nasprotniki sem videl, da lahko naredimo dobro zgodbo.

Kako težki so bili zadnji tedni za vas osebno? Razplet sezone je bil zelo izenačen. 
Vsekakor je bilo stresno, ampak jaz sem enostavno verjel, da nam bo uspelo. Tudi po tisti tekmi v Ljubljani, ko sem analiziral, kaj pričakuje Koper po pokalu, sem bil prepričan, da nam bo uspelo. Vsekakor je maksimalno stresno. Koper je zmagoval, nam dihal za ovratnik. Nikoli se nismo mogli sprostiti. Smo pa že na tekmi proti Kopru zapravili možnost, da bi bili korak bližje naslovu. Mogoče smo zaradi tiste tekme pustili do konca sezone vse stvari odprte, kar je bil po mojem mnenju večji pritisk za nas kot za Koper.

Sportal Maribor v velikem slogu do novega naslova slovenskega prvaka!

Sportal Čaga vijolic v Prekmurju, ki so jo očrnili nepotrebni incidenti

Obenem ste v tem času opravljali še trenersko licenco UEFA pro ...
Mislim, da sem res naredil super diplomo, saj sem se dokazal na igrišču in zunaj igrišča. Spomladi sem bil res zelo aktiven. Pisal sem še diplomo. Bilo je ogromno dela. A na koncu, ko vidiš, da se je vse obrestovalo, ni nič težko. Šolanje za licenco pro sem naredil že 2011, a sem vedno imel ekipe – ko sem bil v nogometni šoli v Mariboru, nekaj časa tudi dve ekipi –, pa še gostinski lokal, zato nisem imel časa, da bi že takrat končal licenco pro. Licenca UEFA pro je tudi kar velik zalogaj. Veliko je oblikovanja, dosti teorije. Če se želiš potruditi, narediti dobro, je veliko dela. Diplomo sem naredil iz našega dela: to, kar smo trenirali, kar smo igrali. Mogoče je bilo zato malo lažje, ker sem predstavil tisto, kar smo delali.

Še trener madridskega Reala Carlo Ancelotti je pred finalom lige prvakov dejal, da se poti, da ima pred tekmami negativne misli, povišan utrip. Kako je bilo pri vas, ko imate manj izkušenj?
Vedno je neka pozitivna trema. Čeprav sem bil prepričan, da je ekipa sposobna delati te stvari, so vedno določeni dvomi, ali bomo to lahko izpeljali, kako bo. Ko se tekma začne, pa vidiš, v kakšno smer gre, in to med tekmo izgine.

Karanović na ramenih svojih igralcev, ko je v Murski Soboti potrdil naslov prvaka. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Dejal je, da v tej sezoni v ligi prvakov niso blesteli, a so se z odločnostjo, trmo, predanostjo uvrstili v finale. Ali ni bilo podobno tudi pri vas?
Res je. Se strinjam. Če pogledamo Luko Modriča na tekmi proti PSG-ju, ko človek, star 36 let, naredi drseči štart v zadnjih minutah tekme ... Z živalskim nagonom je šel po žogo. Oni so reševali te tekme v zadnjih minutah, to pomeni, da je ekipa pokazala karakter. Nekaj podobnega je bilo tudi pri nas. Bilo je več nihanj, na nekaterih tekmah nekaj psiholoških blokad. A fante razumem, saj polovica ekipa do zdaj ni bila prvak. Iz tekme v tekmo je večji pritisk. Ustvariš si ga tudi sam. In posledično so noge težje.

Kako velik dejavnik odločnosti vseh v klubu pa je bila želja, da se Marcos Tavares poslovi z naslovom prvaka?
Ja, on je bil tudi eden od razlogov, da smo si tako močno želeli uspeha. To si je želel že lani, a mu ni uspelo. Hvala bogu, da smo se letos še bolj povezali. To je bil motivacijski dejavnik v slačilnici. On je pred vsakim treningom, pred vsako tekmo fante spomnil na to. Ta lovorika je pokazala tudi vsa ta čustva pri navijačih. Kar sem začutil med njimi, je nekaj izjemnega. Če pogledamo na celotno zgodbo v letošnjem prvenstvu in v zadnjih letih, bi lahko rekel, da je to čustvena lovorika za vse skupaj.

Tavares je bil dodatna motivacija. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Ste ga tudi vi, tako kot navijači, še prepričevali, da bi morda le nadaljeval kariero?
Ja, to se je dogajalo, a je sam ugotovil, da preprosto ne gre več. To je tudi prava stvar. Človek mora narediti konec in se zavedati, do kam lahko gre, do katerih mej. On je to zelo dobro ugotovil. 

Kakšna prihodnost pa čaka njegovega sina Marcosa mlajšega?
Ima njegove gene, to je dejstvo. A je pred njim še ogromno dela. Ko so geni, je določena prednost, da se iz mladega fanta da narediti kaj več. Ima določene kakovosti, a ga čaka še veliko dela.

Veselje za vas, razočaranje za Koper. Nato pa oster napad predsednika Kopra Anteja Guberca na NK Maribor. So vas njegove besede kaj prizadele?
Niti ne. Mi smo bili pripravljeni, da se bodo te stvari dogajale, še posebej zadnjih osem, deset dni. Vedeli smo, da prihaja končnica prvenstva, da bo to igra živcev, psihološka igra. Na to smo bili pripravljeni. Če gledam samo svoj status, se je marsikaj napisalo, a sem bil tako mentalno močan, da te stvari na mene niso vplivale.

Sportal Guberac ostro nad Maribor, grozi s sodiščem: "To je sramota!" #video

Sportal Šuler odgovarja na ostre obtožbe predsednika Kopra

Sportal Zeljković čestital Mariboru, a: "Želim si, da bi bila liga bolj pravična"

Ko ste septembra prevzeli funkcijo, je marsikdo mislil, da bosta na tem mestu le začasno. Kako ste vi to dojemali?
Če omenim en dogodek. En prijatelj me je vprašal, ali sem prepričal, da lahko to stvar vodim. Moj odgovor je bil totalno samozavesten in tudi trdno sem bil prepričan, da zagotovo lahko. V vseh letih treniranja sem cilje, kjer sem delal, tudi ustvarjal. Tudi v nogometni šoli sem bil zelo uspešen. Dosti igralcev sem popeljal na pravo pot. V Beltincih sem izpolnil cilj. Kot pomočnik sem bil vedno dejaven v Krškem. Niti malo nisem imel pomislekov. Je pa velika prednost, da sem poznal klub, zgodovino, ljudi, navijače. To je velika prednost, ki je šla na moj mlin. Zavedal pa sem se, da bodo ovire, da bo marsikdo v dvomih. Danes se mi ljudje opravičujejo na ulici, pa niti ne vem, kakšno mnenje so imeli prej. Od nedelje se mi je zgodilo, da me je kakšnih 10, 15 ljudi ustavilo in se mi opravičevalo. Dobil sem tudi nekaj SMS-ov. Tudi od ljudi, ki jih poznam. Vsak ima to pravico, jaz pa moram pokazati, iz kakšnega testa sem.

Danes se mu ljudje opravičujejo kar na ulici. Ker niso verjeli vanj. Foto: Grega Valančič/Sportida V Mariboru se vsi spoznajo na nogomet, zdaj vas bo še več ljudi ustavljalo na ulici.
Navijači Maribora so čustveni. Večkrat razmišljajo s čustvi kot pa z zdravim razumom. Pa ne samo letos. Jaz sem bil vsa ta leta na tribuni in točno vem, kaj se je dogajalo. Preveč je čustev. In zaradi te kulise si ljudje zaslužijo, da je Maribor prvak.

Na začetku sezone se je veliko govorilo, da mora imeti trener Maribora mariborski DNK-a. Očitno ga vi imate. Kako bi ga opisali?
Maribor je vsa ta leta gradil na modelu: trdna obramba, na marsikateri tekmi je bil ponižen, ne kot klub, vedelo se je, kako doseči uspeh. Vem, da je imel marsikdo pomisleke, kako igra Maribor. A Maribor je s takim modelom ustvarjal uspehe. DNK pomeni, kako se obnašati, kako se pripraviš na pritisk, da veš, s kakšno energijo igrajo nasprotniki proti tebi. Meni je bilo to znano in sem vse te možnosti tudi izkoristil.

Je bilo vam zato lažje, ko ste prišli na to funkcijo? Pa tudi ker niste prišli na to mesto s toliko pompa kot vaš predhodnik Simon Rožman?
Ne vem, ali je bilo lažje. Zanimivo bi bilo videti, če meni ne bi stekli rezultati. Na začetku sem se zaščitil z rezultati. Šli smo po lestvici navzgor, vedno bolj smo bili ekipa na igrišču. Ljudje so me gledali kot neko prehodno rešitev, a jaz sem vedel, da čas dela zame. Res je, Simon je prišel sem s pedigrejem že znanega trenerja. Moram reči, da je Simon v kratkem času tu naredil veliko dobrega dela. Je pa vse to težko primerjati. Zavedam se, kaj me čaka. Na koncu koncev ne želim delati nekih primerjav. Uživam v tem trenutku, ker vem, da smo nekaj dosegli, in se pripravljam na naslednje dobre in slabe stvari.

Na klopi Maribora je težje že zaradi čustev navijačev. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Ali je to, da si trener kluba v mestu, kjer je vsem mar za klub, torej da ni kot v Ljubljani, ko je večini ljudi vseeno, če Olimpija ni prva, pritisk ali privilegij?
To je velik privilegij. Ni dvoma. Po drugi strani pa je to stresno življenje. Ogromno potegne za sabo. Privilegij in velik izziv. Moraš biti zelo močan. Jaz tudi živim v tem mestu in poznam veliko ljudi. 

Dolgo ste čakali na priložnost, da vodite velik klub. Je bilo kaj strahu, da ne boste dobili dovolj časa, da morda tudi zmage ne bodo dovolj za dolgoročno pogodbo? Podobno, kot se je na primer v Ljubljani dogajalo Safetu Hadžiću.
Mislim, da je vizija Maribora drugačna kot v Ljubljani. V Mariboru se stvari ne delajo na pamet. Klub vedno ve, v kakšno smer gre. Ne želim predstaviti Olimpije v slabi luči, a pri Olimpiji se je zamenjalo več trenerjev kot tu. Jaz sem si samo želel, da gredo rezultati v želeno smer. Vedno bolj sem postajal tudi prepričan, da bom dobil priložnost. Ljudje v klubu so začutili, da se vračamo na pravo pot in zato nisem imel pomislekov. Vem pa, kaj se piše. Jaz nisem nobeno znano ime. Menedžerji delajo svoje, novinarji tudi svoje.

Omenil sem Hadžića, morda lahko še Darka Karapetrovića. Oba sta sta bila vaša soigralca in vsi trije ste bolj mirni, tihi trenerji, ne govorite toliko. V odnosu do igralcev pa ste bolj ljudski. Očitno je to prava pot?
Primer je morda dogodek s tekme Reala v polfinalu, ko je Ancelotti vprašal Kroosa, koga bi dal noter. Če se ljudje na tisti ravni in s toliko denarja lahko spustijo na raven, da prisluhnejo igralcu, to dovolj pove, da trenerju ni treba biti vedno avtoritativen samo na ukazovalni način. Igralcem lahko tudi prisluhne. Morajo pa to igralci tudi spoštovati, da tega ne zlorabljajo. Ta poteza je dokaz, da se da vse rešiti na ljudski način. Dosti takih stvari uporablja tudi Jürgen Klopp, ki je prišel na sestanek pred finalom lige prvakov v pižami. Trenerji uporabljajo različne načine.

Ni tako glasen kot številni drugi trenerji. Foto: Grega Valančič/Sportida Vseeno tudi vi kdaj udarite po mizi?
Seveda. Ne želim tega vedno pokazati pred javnostjo, ampak v slačilnici sem fantom tudi povedal kakšne stvari. Mogoče so bili kdaj presenečeni, a brez tega ne gre. Ne moremo jih vedno hvaliti, božati. Mora se čutiti tudi roka trenerja.

V ekipi imate kar nekaj zvezdnikov. Nekako smo mislili, da igralci, kot je na primer Rok Kronaveter, potrebujejo bolj avtoritativnega trenerja.
Z Rokom sva imela zelo korekten odnos. Veliko sem se pogovarjal z njim. Videl je, da je moj namen iskren. Potem je s svojo igro pokazal, da lahko pomaga tej ekipi. Oba sva šla z roko v roki proti istemu cilju. Stvari je zelo dobro razumel in dobro sprejel. Lahko rečem, da sva oba pripomogla k temu, da dosežemo skupni cilj.

V ekipi ne smejo biti zvezda le trener ali nekaj posameznih igralcev?
Dejstvo je, to je moje mnenje, da v ekipi nimaš enega, pet ali prvih 11. Tudi 20. igralec mora biti zadovoljen, če želimo narediti ravnovesje, da je v ekipi dobro vzdušje. Jaz sem se temu veliko posvečal. Igralci morajo biti zadovoljni in točno vedeti, zakaj igrajo ali zakaj ne igrajo.

Hadžić je le eden od njegovih soigralcev iz Vevč, ki je tudi postal trener. Tukaj so nato še Stojanović, Dončić, Jolić ... Foto: Miloš Vujinović/Sportida Vrniva se v vašo igralsko kariero. Ne le Hadžić in Karapetrović, v ekipi Vevč sta bila leta 1998 še Slaviša Stojanović in Dejan Dončić. Ste se že takrat pogovarjali, da boste šli v trenerske vode?
Mi smo se takrat borili za obstanek v prvi ligi in bilo je kar napeto. Ne spomnit se, da bi se. Slaviša je študiral na DIF-u in je že končal licenco. Mislim, da je že takrat prevzel kadetsko ekipo Slovana. On je bil že takrat aktiven. Drugi so se odločali po koncu kariere. Tudi Goran Jolić, Dražen Žeželj. Kar nekaj znanih imen je bilo, ki smo zasedli na določene funkcije.

Zadnja tekma tiste sezone pa je bila prav proti Mariboru ...
Ja, to je bila zadnja tekma sezone. Potem smo imeli nesrečne kvalifikacije z Domžalami. Na prvi tekmi doma smo izgubili in to nas je drago stalo. Na žalost smo takrat izpadli iz lige.

Širša javnost vaše nogometne poti ne pozna tako dobro. V Slovenijo ste prišli leta 1995. Zaradi vojne ali zaradi nogometa?
Ne, iz Bosne sem že prej odšel v Srbijo zaradi nogometa, že dve leti pred vojno. Med vojno sem živel v Novem Sadu. Tam smo lepo napredovali iz leta v leto. Tistih pet let je bilo lepih, dobrih, to je bilo eno najlepših obdobij mojega življenja. Potem sem prišel v Slovenijo in se še naprej ukvarjal z nogometom. Vedno v življenju sem se sam boril. Nobene pomoči ni bilo. Zadovoljen sem s tem, kar sem naredil. 

Kako so vas sprejeli v Sloveniji? Tu ste si nato ustvarili tudi dom.
Prišel sem v Železničar, skupaj s še enim črnogorskim igralcem, ki je danes selektor ženske črnogorske reprezentance. Odločil sem se, da bom tu ostal, tu živel. Slovenija mi je postala všeč. Tukaj se počutim zelo dobro. Tu in tam se malo pošalim in rečem, da je Maribor moj drugi rojstni kraj. Tukaj sem se dobro socializiral. Veliko ljudi me pozna. Tukaj bom ostal do konca življenja.

Dva tedna počitnic, nato se vračajo na treninge, saj se kmalu začnejo evropske kvalifikacije. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Zdaj pridejo zaslužene počitnice. Greste na morje, v Drvar? Kako se boste odklopiti od nogometa?
Najprej grem na morje, potem bom izkoristil nekaj dni za malo turnejo po Bosni in Srbiji. Potrebujem malo bosanskih šal, da se malo nasmejim. Tam tega ne manjka. Maksimalno bom izkoristil teh 10, 12, da si zbistrim glavo.

Torej le dva tedna počitnic?
Ja, kvalifikacije za ligo prvakov se hitro začnejo. Do prve tekme moramo biti čim bolje pripravljeni.

Je cilj evropska jesen?
Raje si postavljam kratkoročne cilje. Najprej torej kvalifikacije. Ne bo lahko. Verjetno se bo malo spremenila tudi ekipa. V kratkem času bomo morali organizirati ekipo in nove igralce navaditi na naše zahteve v igri. Tukaj je tudi prvenstvo, ki bo zelo zahtevno. Vemo, da je zdaj pet, šest ekip na višji ravni kot v prejšnjih letih. Čaka nas ogromno dela, zahtevnih nalog.

Bodo letos evropske kvalifikacije za Maribor še pomembnejše, potem ko lani ni bil uspešen in klub ni dobil veliko Uefine finančne pogače, ki je je vajen? 
Ne čutim pritiska od ljudi iz kluba. Je pa tukaj športni motiv, saj je bil Maribor navajen na evropske uspehe. To je naš primarni športni cilj, da pridemo čim dlje. Ekipo bomo morali poskušati čim prej pripraviti za te stvari, da se zavedamo, kaj nas čaka. Želim si tudi, da bi imeli malo sreče v žrebu. Ni enako, če dobiš nasprotnika, s katerim lažje igraš, ali pa nasprotnika, ki bo zelo zahteven. Na začetku je pomembna tudi športna sreča.

Sportal Fenomen NK Maribor: Ima jih več kot preostala Slovenija skupaj!

Sportal Nemanja Mitrović: Kapo dol vsem v NK Maribor