SiolNET. Sportal Nogomet
3,56

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Miha Zajc

V srcu nosi Olimpijo, v Italiji vreden že pet milijonov evrov

3,56

termometer

Miha Zajc
Foto: Vid Ponikvar

Leto 2018 je Mihi Zajcu, ki je po lanski selitvi v Italijo ostal velik navijač ljubljanske Olimpije, prineslo veliko lepega. Z Empolijem je postal prvak serie B, si prislužil zanimanje znanih klubov, vedno bolj pomembno vlogo pa ima tudi v slovenski reprezentanci. Prejšnji teden se je prvič vpisal med strelce. Pohval je bilo toliko, da jih ni malo, ki v 23-letnem nasmejanem Primorcu prepoznajo obrise pravega naslednika slovitega sokrajana Valterja Birse.

Po naporni sezoni se je odpravil na Hrvaško, kjer se druži z Jadranskim morjem in vsemi prijetnimi razvadami, ki spadajo k temu, ko je govora o sproščanju v obmorskih krajih. S tem pa kratkih počitnic še ne bo konec. Odpravil se bo tudi v Španijo, v deželo, kjer bi rad nekoč opozarjal nase z nogometnimi čevlji. Tudi tam se Šempetrčan ne bo zadržal dolgo, saj bo napočil čas za začetek priprav. Po odmevni sezoni 2017/18, ki jo je zaznamoval kot eden od najboljših nogometašev druge italijanske lige (osem zadetkov in 13 podaj), bo poletje še kako vroče. Ne manjka snubcev, ki se zanimajo za 23-letnega Primorca, vodstvo Empolija pa sporoča, da je vroči Slovenec, podkralj asistenc v serie A, na voljo za najmanj pet milijonov evrov!


Pri 23 letih si je v reprezentanci prislužil dres s številko 10, ki ima v nogometnem svetu prestižen pomen. Pri 23 letih si je v reprezentanci prislužil dres s številko 10, ki ima v nogometnem svetu prestižen pomen. Foto: Vid Ponikvar Slovenska nogometna reprezentanca je pod vodstvom Tomaža Kavčiča v tretjem poskusu le dočakala prvo zmago. Z 2:0 ste na gostovanju premagali Črno goro, dvoboj pa ste zaznamovali prav vi. Najprej je bil nad prekrškom nad vami dosojen najstrožji udarec za Slovenijo, nato pa ste postavili piko na i in zadeli v polno za 2:0. V petem nastopu ste dočakali strelski prvenec za reprezentanco. Marsikdo čaka na prvi zadetek dolgo, vam se je izšlo že v peto.

Zadetek je prišel ob pravem času. Zelo sem se ga razveselili. Poskrbel je za prelep konec sezone 2017/18, ki jo bom pomnil kot zelo uspešno. Pomembno je, da smo z reprezentanco končno zmagali in pokazali dobro predstavo, po kateri bo v prihodnje lažje delati.

Tudi selektor je dejal, da bo ta zmaga vnesla v slačilnico dodaten mir, potreben za dobro delo pred piljenjem forme za jesenski začetek lige narodov. Pa je bila predstava res tako dobra? Po dvoboju so prevladovali mešani občutki, češ da je bil končni rezultat boljši od prikazanega na igrišču.

Res je. V prvem polčasu mogoče nismo bili najbolj gledljivi, a se pozablja, da smo imeli v postavi kar nekaj novih mladih fantov. Spoznavamo še ideje novega selektorja. Potrebujemo malce več časa za uigravanje. Zato nam je prišel zelo prav prvi gol v Podgorici, ker se je po njem Črna gora odprla, mi pa smo lahko zaigrali bolj sproščeno. V drugem polčasu smo nakazali, kako želimo igrati.

Kako želi igrati slovenska reprezentanca?

V obrambi smo igrali precej korektno, do globljih zamisli našega selektorja za igro v napadu pa se bo treba še bolj uigrati. Nekaj ključnih igralcev za igro v napadu je manjkalo, zlasti Josip Iličić, tako da nam ni bilo lahko.

Nepreviden štart Borisa Kopitovića na Miho Zajca na srečanju v Podgorici. Nepreviden štart Borisa Kopitovića na Miho Zajca na srečanju v Podgorici. Foto: Vid Ponikvar Prvega zadetka ne bi bilo, če se ne bi zapodili proti žogi v kazenskem prostoru Črne gore, kjer vas je naivno oviral branilec Boris Kopitović.

Videl sem, da gre žoga v smer, v kateri bo v prednosti napadalec. Rekel sem si, da grem do konca in vidim, kaj se bo zgodilo. Na srečo sem bil ravno takrat, ko je Črnogorec malce naivno zamahnil, na žogi. Enajstmetrovka je bila čista kot solza.

Torej vaš padec ni bil odigran?

Branilec se me je z visoko dvignjeno nogo dotaknil. Morda sem po dotiku malce preveč padel (smeh, op. p.), a dotik je bil. Izgubil sem ravnotežje. Za potek srečanja je bilo ključno, da smo zadeli. Črnogorci so se odprli, mi pa sprostili.

Selektor Kavčič je po dvoboju opozoril na veliko veselje v slovenski slačilnici, kjer je užival ob pogledu na vaše proslavljanje uspeha. Prvič v njegovi selektorski karieri.

Vedel sem, da bo takrat, ko dosežemo prvo zmago z novim selektorjem, vse lažje. Vsi smo jo komaj čakali, da nismo več pod pritiskom velikega rezultata ali česa drugega. Seveda smo bili veseli. Najprej zaradi nas, ker smo pokazali, kaj znamo, pa tudi dokazali, da lahko zmagujemo, kar je najbolj pomembno. Moramo pa še napredovati. Vemo, da imamo dobro ekipo. To moramo pokazati še na igrišču.

Zajc je po nenadnem koncu reprezentančne poti Valterja Birse "nasledil" dres s številko 10. Prvič ga je nosil na dvoboju v Podgorici. Zajc je po nenadnem koncu reprezentančne poti Valterja Birse "nasledil" dres s številko 10. Prvič ga je nosil na dvoboju v Podgorici. Foto: Vid Ponikvar

Slovenija ima dobro ekipo, a je v Črni gori nastopila brez najboljših in najdražjih nogometašev. Je na primer kaj drugače, ko se med tekmo ozreš na vrata in med vratnicama zagledaš Jana Oblaka v državnem dresu?

Dobro … Tudi Vid Belec in drugi slovenski vratarji so zelo kakovostni, Jan pa je vendarle Jan. Eden od najboljših vratarjev na svetu, kar je dokazal tako v klubu kot reprezentanci. Žal ga na tej akciji ni bilo, so pa zato dobili priložnost drugi. Prijateljske tekme so namenjene prav temu, da dočaka priložnost čim več igralcev in poskuša pokazati, da so lahko zraven. Da se ustvari zdrava konkurenca za prihodnost.

Valter Birsa, ki prav tako kot Zajc prihaja iz Šempetra, je zadnjo reprezentančno tekmo odigral letos proti Belorusiji. Valter Birsa, ki prav tako kot Zajc prihaja iz Šempetra, je zadnjo reprezentančno tekmo odigral letos proti Belorusiji. Foto: Vid Ponikvar Oblaka ni bilo v ekipi že tretjič zapored.

Jan si je še kako zaslužil počitek. Za njim je naporna sezona, v kateri je imel tudi nekaj zdravstvenih težav. Če z glavo nisi povsem pri stvari, se lahko na igrišču hitro zgodi kaj neprijetnega, zato je veliko bolje, da si odpočije. Tako kot Iličić in še kdo.

Ni bilo niti vašega sokrajana Valterja Birse, ki se je nekoliko nepričakovano, saj ima komaj 31 let, poslovil od reprezentančnega dresa. Ste vedeli, da se bo tako odločil pred dvobojem s Črno goro?

Ne. Čeprav sva oba iz Šempetra, si nisem z njim tako blizu kot njegovi starejši soigralci, s katerimi je bil v reprezentanci vrsto let. Moram priznati, da me je vse skupaj kar malce presenetilo. A Valter stoji za odločitvijo in misli, da je tako najbolj pravilno. Treba je podpreti njegovo odločitev in ga ceniti kot igralca. Ceniti vse, kar je naredil za reprezentanco in slovenski nogomet.

Bi si zaslužil poslovilno tekmo? Letos jo je že imel njegov dolgoletni soigralec in kapetan Boštjan Cesar?

Si. Je fant, ki je igral za Slovenijo na svetovnem prvenstvu in dosegel zadetek. V tujini je že dolga leta, kjer predstavlja Slovenijo. To ni preprosto. Zasluži si čast, da mu ljudje izkažejo spoštovanje.

Selektor Kavčič je naglas razmišljal, da bi lahko po odhodu Birse novi kreativni vodja v zvezni vrsti postal prav Miha Zajc.

Ko slišiš takšne pohvale od ljudi, ki so v nogometu marsikaj izkusili in te cenijo, je to zelo pozitivno. A le v primeru, če znaš to sprejeti na pravilen način in znati živeti s tem. Vesel sem, da mi selektor zaupa, bomo pa videli, kakšna bo moja vloga, ko bo napočil čas za resne tekme. Svojo priložnost sem se trudil čim bolje izkoristiti, čas pa bo pokazal, kako uspešen sem bil.

Prvi zadetek v dresu reprezentance je dočakal v petem nastopu. Prvi zadetek v dresu reprezentance je dočakal v petem nastopu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Dodatna moč Kavčičevih izbrancev je, da vas je večina pod njegovim vodstvom že igrala skupaj v mladi izbrani vrsti.

Res je malce lažje. Že zunaj igrišča, ker natanko veš, kaj lahko od koga pričakuješ. Bolje je tudi za ekipo, saj veš, kakšne so značilnosti igralcev na igrišču. Takoj ti je lažje.

Luka Zahović je na gostovanju v Črni gori pričakoval prvi nastop za člansko izbrano vrsto, a se je selektor Tomaž Kavčič odločil za druge kandidate. Luka Zahović je na gostovanju v Črni gori pričakoval prvi nastop za člansko izbrano vrsto, a se je selektor Tomaž Kavčič odločil za druge kandidate. Foto: Vid Ponikvar V Črni gori so zaigrali štirje novinci, slovensko javnost pa je nekoliko presenetilo, da priložnosti ni dočakal Luka Zahović, z 18 zadetki, vse je dosegel v tem koledarskem letu, prvi strelec Prve lige Telekom Slovenije.

Luko poznam že kar dolgo. Skupaj sva igrala že v mladi reprezentanci. Ko je odšel prvič v tujino (Heerenveen leta 2015, op. p.), sva se veliko pogovarjala o tem, kako je igrati v tujini. Ko se je vrnil v Maribor, je spet dokazal, kako dober in kakovosten je. Všeč mi je, da ne da veliko na neprestane primerjave z očetom Zlatkom. To me je pri njem takoj navdušilo. Pokazal je, da ima močan značaj in je na dobri poti.

Za nogometaše, ki imajo tako slovite očete, je psihološko res težko, saj jih marsikdo avtomatično povezuje in primerja z njimi.

Ravno to. Ni lahko prav nobenemu, ki ga postavljajo v druge čevlje in pritiskajo nanj. Nanj je treba gledati zgolj kot na Luko. Je samosvoj človek in je sam dokazal, da lahko igra nogomet.

V tem koledarskem letu sta v večjih prvoligaških tekmovanjih v Evropi od Zahovića dala več zadetkov le najboljša nogometaša na svetu, Cristiano Ronaldo in Lionel Messi.

Res? Tega pa nisem vedel. To je pa res prijeten podatek. In še en dokaz, kako dober je Luka. Je še mlad, a bo že dočakal priložnost, da se izkaže v reprezentanci. Njegov trenutek bo že prišel. Prepričan sem, da ga bo izkoristil. Mora biti le dovolj potrpežljiv, kar pa tudi je.

Empoli se po veliki zaslugi Mihe Zajca, enega najbolj vidnih posameznikov v sezoni 2017/18, vrača v prvoligaški prostor v Italiij. Empoli se po veliki zaslugi Mihe Zajca, enega najbolj vidnih posameznikov v sezoni 2017/18, vrača v prvoligaški prostor v Italiij. Foto: Guliverimage/Getty Images Bi lahko on in vaš nekdanji soigralec pri Olimpiji Andraž Šporar združila slovenski napad, a tudi Slovenijo, saj predstavljata Maribor in Ljubljano, med katerima je v zadnjih desetletjih veliko rivalstva in kar nekaj sovraštva?

Oba dobro poznam. Imata drugačna značaja, drugačen slog igranja, a bi se lahko to dobro združili na igrišču. Mogoče. Če bi igrala skupaj, kar sta že počela v mladi reprezentanci, bosta lahko sodelovala. Oba sta zelo kakovostna.

Potem se bo na tekmah našlo veliko nalog tudi za vas, saj bi ju morali oskrbovati s kakovostnimi podajami. To, kar radi delate pri Empoliju.

To so sladke sanje vsakega zveznega igralca. Vsak si želi imeti tako kakovostna napadalca za soigralca.

Prihajate iz Šempetra pri Gorici, ki ima manj kot štiri tisoč prebivalcev, a je podaril Sloveniji ničkoliko nogometnih asov. Vaša malenkost, Valter Birsa, Tim Matavž, Etien Velikonja, Goran Cvijanović, Patrik Eler, Aris Zarifović …

Ne vem, kakšna je naša skrivnost (smeh, op. p.). Temeljne nogometne korake smo naredili na asfaltnem igrišču pred osnovno šolo. Čeprav sem treniral nogomet v Biljah, sem veliko prostega časa preživljal v Šempetru. In igral mali nogomet. Tam sem spoznal tudi Valterja. Spominjam se, ko je prišel na igrišče in nas pustil vse odprtih ust. Razvijali smo potencial in uživali v nogometu, zdaj pa to poskušamo prenesti na resno raven.

Ste že takoj vedeli, da čaka Valterja Birso izjemna kariera?

Ko sem bil majhen, sem ga spremljal, kako je igral za kadete in mladince. Izstopal je. Zlahka se je opazilo, kako dober je. A to ni vedno dovolj za uspeh. Morajo se sestaviti tudi druge stvari, a je Valter pozneje dokazal, da je iz vrhunskega formata.

Iz Šempetra je tudi dober Zajčev prijatelj Aris Zarifović, še eden nogometašev, ki so trdno zapisani v srcih navijačev Olimpije. Iz Šempetra je tudi dober Zajčev prijatelj Aris Zarifović, še eden nogometašev, ki so trdno zapisani v srcih navijačev Olimpije. Foto: Vid Ponikvar

Kdo je bil sploh začetnik nogometnega booma v Šempetru?

Koga starejšega od Birse se ne spomnim, da bi ga opazoval in se nad njim navduševal. Ko sem bil osnovnošolec, je Valter začel v slovenskem prvenstvu pri Gorici igrati na malce višji ravni. Opozoril je nase. Začel sem ga spremljati, sprva kot svojega sokrajana. Nato sem si vrsto let želel, da bi nekoč zaigral z njim. Zelo sem ponosen, da sem to pozneje dočakal. Na enem izmed reprezentančnih zborov sem mu to povedal. Bil je polaskan, zelo sva se smejala.

Do sobotne zmage v Podgorici slovenska nogometna reprezentanca sploh še ni v gosteh premagala nobenega tekmeca, zraslega na zelniku nekdanje Jugoslavije. Črnogorci so prvi nekdanji bratje, ki so doma ostali praznih rok proti slovenskim nogometašem. Pred tem je Slovenija desetkrat gostovala na tleh nekdanje skupne države, a ni nikoli zmagala.

Nisem kaj prida jugonostalgičar. Preprosto zaradi tega, ker sem rojen leta 1994. Sem malce mlajši in nisem ta generacija, ki bi bila tesneje povezana z Jugoslavijo. Poznam pa nekatere nekdanje igralce, ki so mi opisovali, kako je bilo jugoslovansko prvenstvo nekdaj zelo močno in se je po vsej državi igral dober nogomet. Vemo, da so vse nekdanje jugoslovanske republike v nogometu zelo dobre in nadarjene.

Vsi znajo igrati, tako da je vedno težko proti njim. Na takšnih tekmah čutiš tudi njihov poseben nacionalni naboj. Vesel sem, da smo premagali Črno goro. Ima dobro ekipo. Resda je manjkalo kar nekaj njihovih znanih igralcev, a nam še zdaleč ni bilo lahko.

Nekajkrat se je na tekmi tudi zaiskrilo. Črnogorci se na prijateljski tekmi niso izkazali za preveč nežnega tekmeca.

Ne. Na igrišču je šlo zelo zares. Daleč od tega, da bi bila to le prijateljska tekma. Veliko je bilo ostrih, tudi verbalnih dvobojev. Zato sem še bolj vesel, da smo na tako resni tekmi premagali tekmeca.

Čestitka debitanta Mihe Blažiča strelcu drugega zadetka v Črni gori za zgodovinsko prvo zmago v gosteh pri "nekdanjih bratih" iz nekdanje Jugoslavije. Čestitka debitanta Mihe Blažiča strelcu drugega zadetka v Črni gori za zgodovinsko prvo zmago v gosteh pri "nekdanjih bratih" iz nekdanje Jugoslavije. Foto: Vid Ponikvar

Črnogorski selektor je po tekmi dejal, da je Slovenija, katere igro in pristop je opisal kot disciplinirano in dobro organizirano vojsko, premagala talent Črne gore.

Slovenci smo vedno bolj znani po delavnosti. Tako je tudi v športu, v naših reprezentancah. Treba je igrati za ekipo, se ji podrejati. Na koncu šteje le rezultat.

V košarki, rokometu, odbojki in še čem dosegajo slovenske reprezentance v zadnjih letih imenitne uspehe. V nogometu tega ni.

Pokazali so kakovost in igrali za ekipo. Se ji podrejali. Tudi mi imamo kakovost, moramo le sestaviti pravo reprezentanco, stopiti skupaj, verjeti v ideje selektorja in sami vase, pa bo. Lahko igramo. Imamo nekatere igralce, ki igrajo v top klubih. To je treba izkoristiti. Prepričan sem, da bi lahko tudi mi kmalu zaigrali na velikem tekmovanju.

Vrste Olimpije je zapustil pred poldrugim letom. Vrste Olimpije je zapustil pred poldrugim letom. Foto: Urban Urbanc/Sportida Tukaj bi lahko igrala pomembno vlogo matematika. Bliža se konec desetletja, takrat pa se Slovenija ponavadi druži z nogometno elito. Leta 2000 je nastopila na evropskem, deset let pozneje na svetovnem prvenstvu. Zdaj vas čakajo kvalifikacije za Euro 2020.

Vsi si želimo, da bi se nam sestavilo. Seveda nam ne bo lahko, a moramo imeti prave cilje. Verjamem, da bi nam lahko uspelo.

Lahko v prihodnji sezoni uspe ponoviti velik uspeh tudi Olimpiji, vašemu zadnjemu klubu, ko ste še igrali v Prvi ligi Telekom Slovenije?

Vedno sem bil navijač Olimpije. Tako takrat, ko sem igral v slovenski ligi, kot zdaj, ko sem legionar v Italiji. Še vedno jo redno spremljam. Nenazadnje sem v tesnem stiku z nekaterimi prijatelji, ki še vedno igrajo tam. Kapun, Zarifović, Kronaveter. Z njimi se največkrat slišim in družim.

Zelo sem bil vesel za dvojno krono. Vem, kako težko jo je osvojiti v Sloveniji, zlasti, če nosiš dres Olimpije, pri kateri je veliko pritiska z vseh strani. Fantje so pokazali, da so dobra ekipa. Spremljam tudi položaj s trenerjem. Upam, da se bo uredil. Ni lahko, a življenje teče naprej.

Od leta 2016 pa do zdaj, ko je bila Olimpija dvakrat prvak, je ostala zeleno-belem dresu le peščica igralcev. Pa sta minili le dve leti.

V športu je pač tako, to je treba vzeti v zakup. Mene bolj žalosti, da v Olimpiji ne igra več mladih in slovenskih igralcev. Ko sem bil še član Olimpije, nas je bilo več kot tujcev. Je pa tudi res, da je bilo v tisti generaciji veliko mladih Slovencev, ki smo se nato prodali v tujino. Težko je vsako leto poriniti nekoga v ospredje, mu dati priložnost in biti s klubom še rezultatsko uspešen. Ta generacija je bila drugačna od naše. Več je tujcev, a so kot ekipa pokazali, da so najboljši v Sloveniji. Trenerju in predsedniku v zadnjih dneh ni bilo lahko, a tako je pač.

Predsednika Milana Mandarića zelo spoštuje. Ko je Igor Bišćan lani prevzel vodenje Olimpije, je Zajc igral že v Italiji. Predsednika Milana Mandarića zelo spoštuje. Ko je Igor Bišćan lani prevzel vodenje Olimpije, je Zajc igral že v Italiji. Foto: Sportida

S predsednikom Milanom Mandarićem imata dober odnos. Ne nazadnje ste imeli dolg posvet, preden ste se v začetku leta 2017 odločili za prestop k Empoliju.

Cenim gospoda Mandarića. Tako kot predsednika kot tudi človeka. Veliko časa je v nogometnem poslovnem svetu. Tudi njemu ni lahko, saj sprejema vse odločitve in stoji za njimi. Za vse, kar je dobro ali slabo, je na koncu odgovoren le on. Na koncu je lahko kriv ali pa ne. Ni mu lahko. Zelo ga cenim kot človeka. Zagotovo je kdaj naredil kakšno napako, a tako pač je. Na koncu rezultati pravijo, da je v zadnjih treh letih osvojil tri lovorike. To pa ni mačji kašelj, to je treba ceniti.

Navijači so vseeno jezni nanj, ker je zamenjal Igorja Bišćana.

Navijačem Olimpije je težko. Radi bi imeli dobre igralce, dobro ekipe, mlade igralce, bili prvaki, vedno pred Mariborom. Težko je vse združiti v celoto. Na voljo moraš imeti tako stare kot mlade igralce. Ker pa zgolj mladi igralci ponavadi ne osvajajo lovorik, se lahko vrtiš v nekem začaranem krogu. Treba je najti pravo ravnovesje. To pa je naloga vsakega predsednika. Zato jim ni lahko.

Primorec bi lahko postal novi kreativni vodja slovenske reprezentance v zvezni vrsti. Primorec bi lahko postal novi kreativni vodja slovenske reprezentance v zvezni vrsti. Foto: Žiga Zupan/Sportida Čutite razliko, odkar prihajate na reprezentančne zbore kot nogometaš italijanskega kluba, v primerjavi s časi, ko ste zastopali barve domovine še kot igralec Olimpije?

Čutim. Zdaj je nedvomno drugače. Vsi starejši igralci, ki sem jih v preteklosti spraševal o tem, kako je oditi v tujino, so mi priznali, da je to nekaj najtežjega. Nekako sem vedel, v kaj se spuščam. Pričakoval sem, da me čakajo težke stvari. Daljše prilaganje, neigranje. Vse, kar sem imel pri Empoliju v prvi sezoni, ko smo igrali v serie A.

Takrat moraš biti dovolj močan v glavi, da se dokažeš kljub temu, da ne igraš redno. Moraš čakati na pravi trenutek. Potem, ko ti uspe, si lahko morda bolj ponosen nase kot pa takrat, ko si igral v slovenski ligi, kjer so te ljudje, zlasti pa mediji malce bolj porivali naprej zaradi tega, ker si bil mlad in so hoteli, da bi uspelo še enemu izmed slovenskih nogometašev. V tujini te podpore ni. Tam moraš pokazati kakovost, to mora priti iz tebe. Ko je to za tabo, vidiš razliko med slovensko ligo in tujino. Zame ni bila največja razlika v kakovosti nogometa, ampak ravno v tem odnosu, da ti ni nič dano, in da moraš biti vedno na stotih odstotkih.

V prihodnji sezoni se bo ponovno meril z najboljšimi italijanskimi klubi. Tudi s Handanovićevim Interjem. V prihodnji sezoni se bo ponovno meril z najboljšimi italijanskimi klubi. Tudi s Handanovićevim Interjem. Foto: Guliverimage/Getty Images Ste se za prestop k Empoliju odločili premišljeno ali pa se je v vas kot Primorcu prebudil otroški magnet po druženju z najboljšim, kar ponuja serie A? Z derbiji na San Siru, zvezdniki Juventusa, rimskima velikanoma in podobno?

Ne, vedno sem dobro premislil stvari in jih naredil tako, kot sem mislim, da je najbolj prav. Vedno sem se o tem posvetoval z ljudmi, ki so me obkrožali in mi stali ob strani. Vedno sem raje naredil korak nazaj, pa potem dva naprej. Nisem hotel, da bi se nekam zaletel. Tako je bilo tudi takrat, ko sem šel v serie A. Vedel sem, da bo težko.

Mogoče mi je šlo na roko, da Empoli ni tako velik klub v Italiji, a se je izkazalo, da se je vseeno treba boriti do zadnjega atoma moči in biti zelo dober, da lahko igraš. Ni nam bilo lahko tudi takrat, ko smo izpadli, ko nismo vedeli, kako naprej in kaj pričakovati od druge lige. Ostal sem zvest klubu, kar so navijači znali ceniti, saj se je na takšno potezo odločilo le nekaj igralcev. Potem sem dozorel. Kot igralec in kot oseba.

Danes resnično uživam kot nogometaš Empolija. Če imamo prosti dan, lahko brez težav odpotujem domov, ločijo me le tri ure in pol vožnje z avtomobilom. Okolje je lepo, hrana in narava sta fantastični. Prav sem se odločil!

Toskana je veljala pred stoletji raj za renesančne umetnike. Ne nazadnje pa ste umetniki z žogo tudi vi, kar dokazujejo vaši številni zadetki in podaje, s katerimi ste si prislužili zanimanje številnih prvoligaških klubov. Zato prevladuje občutek, da ste prišli kar v pravi del Italije.

Kar zadeva renesanso, me od Firenc res loči zgolj 20 minut. Zgodovinsko gledano je vse prelepo in močno. Najbolj pa mi je všeč, da je ta del Italije bolj odprt od marsikaterega drugega. Ni tako kot na jugu Italije, v Toskani ljudje poznajo več sveta in se je veliko lažje vklopiti v družbo.

Miha Zajc se je tako izkazal v prejšnji sezoni, da so zanj zanimanje pokazali že Sampdoria, Fiorentina, Udinese, West Ham, Club Brugge, Vitesse ... Miha Zajc se je tako izkazal v prejšnji sezoni, da so zanj zanimanje pokazali že Sampdoria, Fiorentina, Udinese, West Ham, Club Brugge, Vitesse ... Foto: Guliverimage/Getty Images

Kako resne so ponudbe Sampdorie, Fiorentine, Udineseja in še nekaterih snubcev, o katerih se govori v Italiji? Vaš klub je poudaril, da vas ne bo izpustil iz rok izpod petih milijonov evrov.

Sezona se je šele končala. Zdaj si želim naprej odpočiti glavo in 14 dni sploh ne misliti na nogomet. Res je, zame naj bi se zanimalo nekaj klubov, tako iz Italije kot tudi drugih držav, a bomo videli, koliko so resne, ko se vrnem nazaj. Še vedno sem igralec Empolija, z njim želim začeti novo sezono v serie A. V tem klubu mi je zelo lepo, a se zavedam, da se lahko v nogometu hitro nekaj spremeni. Sploh, če pride zelo dobra ponudba.

Tako se je v dresu Celja kot 18-letni up slovenskega nogometa veselil zadetka z nekdanjim soigralcem Benjaminom Verbičem. Tako se je v dresu Celja kot 18-letni up slovenskega nogometa veselil zadetka z nekdanjim soigralcem Benjaminom Verbičem. Foto: Vid Ponikvar Da ste raje stopili korak nazaj, nato pa dva naprej, se je izkazalo že pri 18 letih, ko ste kot meteor zablesteli na prvi tekmi za Olimpijo, potem pa ni bilo odkupa in sklenitve dogovora, tako da ste nato prvoligaške izkušnje nabirali pri Celju, v Ljubljano pa se vrnili nekoliko pozneje, ko je moralo vodstvo zmajev še globlje seči v žep kot takrat. Za vas so odšteli kar 400 tisoč evrov, kar je za slovenske razmere zelo visoka vsota.

Ne bi rekel, da je bil to korak nazaj. Je pa po drugi stran tudi res, da to ni bil korak naprej, ki so ga vsi pričakovali. Da bom zdaj kar naenkrat najboljši in bom eksplodiral na igrišču. Mislim, da za kaj takšnega vseeno potrebuješ čas. In stalnost igranja, da odigraš veliko tekem. Da te pustijo v igri tudi takrat, ko igraš slabo. Da verjamejo vate. V Celju so mi to omogočili, podobno velja za Empoli v tej sezoni. Od začetka so verjeli vame in me čakali. Deloma sem že pokazal, da lahko igram v serie A.

Ko ste bili stari 18 let, takratni predsednik Olimpije Izet Rastoder ni želel odkupiti pogodbe med vami in Bravom.

Bilo je tako, da se nismo zmenili o pogodbi. Zato sem odšel v Celje, saj sem želel igrati. To je bilo najbolj pomembno. Prav sem se odločil. Odigral sem veliko tekem, nato pa kmalu prišel nazaj v Olimpijo, kjer sem dobro poznal soigralce. Z nekaterimi trenerji sem delal še kot mladinec. Vedno mi je bilo lepo v Ljubljani. Tako v mestu kot v klubu. Naredil sem pravi korak.

Olimpija je njegov najljubši slovenski klub. V Ljubljani in zeleno-belem dresu je vedno užival. Olimpija je njegov najljubši slovenski klub. V Ljubljani in zeleno-belem dresu je vedno užival. Foto: Vid Ponikvar

V Ljubljani sem obiskoval srednjo šolo, smer ekonomski tehnik. Ni bila gimnazija, tako da je bilo nekoliko lažje, kar zadeva učenje, smo pa imeli nogometni razred. To je bil pravzaprav Interblockov razred. Treniral sem z Bajrićem, Šporarjem, Bajdetom, igral s Stojanovićem. Z veliko igralci, s katerimi sem zdaj članski reprezentant. To so bili lepi časi.

Lepi časi so tudi za Bilje, vaš prvi klub. V prihodnji sezoni bodo igrali v drugi ligi. V nedavnih kvalifikacijah za preboj med drugoligaše so prekrižali načrte Dravogradu.

Zelo sem vesel za Bilje, za katere igra kar nekaj mojih sošolcev iz osnovne šole. Poznam dobro trenerje, to je moj nekdanji klub, tako da mu tudi malce pomagam. Upam, da bodo postali stabilen drugoligaški klub, da bodo postopno rasli in še naprej proizvajali tako veliko dobrih igralcev, kot so jih v preteklosti.

Na SP 2018 bo stiskal pesti (tudi) za Luko Modrića in Hrvate. Na SP 2018 bo stiskal pesti (tudi) za Luko Modrića in Hrvate. Foto: Reuters Bliža se svetovno prvenstvo v nogometu. Kako ga doživljajo na Apeninskem polotoku, kjer ga bodo po dolgem času spremljali le kot zunanji opazovalci?

Ko so izpadli v dodatnih kvalifikacijah proti Švedski, so bili zelo razočarani, potem pa je to razočaranje izginilo. Vsaj za nekaj časa. Zdaj, ko se mundial v Rusiji vse bolj približuje, se vedno bolj zavedajo, kaj zamujajo. Po 58 letih jih ne bo na svetovnem prvenstvu. To je ogromen šok za tako veliko športno nacijo, a so to tudi izkoristili za nov zagon. Zamenjali so selektorja, iščejo pot iz krize.

Za koga boste navijali na SP 2018 v Rusiji?

Za Hrvaško, Argentino in Španijo.

Zakaj?

Hrvati so mi pri srcu, ker so naši sosedje, imajo pa tudi zares dobre igralce na mojih igralnih položajih. Od njih se lahko veliko naučim. Privoščil bi jim dober rezultat. Za Argentino bom navijal zaradi Messija. Želim si, da bi končno osvojil svetovni naslov. Že tako dokazuje, da je morda najboljši nogometaš vseh časov, in bi si zaslužil še ta naslov. Španija mi je nogometno zelo blizu. Obožujem njihov nogomet. Všeč mi je, zelo me navdušuje.

Iz Empolija ne bo na SP 2018 v Rusiji nastopil noben nogometaš. Klub iz Toskane ima kar nekaj reprezentantov, a se nobenemu ni uspelo uvrstiti na letošnji vrhunec. Iz Empolija ne bo na SP 2018 v Rusiji nastopil noben nogometaš. Klub iz Toskane ima kar nekaj reprezentantov, a se nobenemu ni uspelo uvrstiti na letošnji vrhunec. Foto: Guliverimage/Getty Images

Bi zaradi tega sprejeli kdaj izziv in se odpravili v Španijo, če bi se za vas zanimal kakšen izmed klubov na Pirenejskem polotoku?

Mogoče. Zagotovo se ne bi branil (smeh, op. p.).

Kaj pa vrnitev v 1. SNL?

Lepo bi se bilo nekdaj vrniti v dres Olimpije. Ne takoj zdaj, ampak bolj proti koncu kariere, saj želim igrati dober nogomet v tujini. Bomo videli. Vedno mi je bilo lepo igrati za Olimpijo. V Ljubljani imam veliko prijateljev. Bomo videli, v nogometu in življenju je vse mogoče.

Navijači Olimpije so bili vedno vaši veliki podporniki.

Upam, da mi niso zamerili, ko sem odšel k Empoliju. Takrat sem si kot mlad igralec želel korak naprej. Tudi oni so se zavedali, da me Olimpija ne bo mogla zadržati za vedno. Da to niti ne bi bilo dobro za moj razvoj. Navsezadnje je tudi Olimpija nekaj zaslužila od tega (Empoli naj bi za prestop Zajca plačal 1,7 milijona evrov). Morda bo pa prišel kmalu kakšen nov Miha Zajc. Z navijači in ljudmi v klubu sem imel pri Olimpiji vedno dober odnos. Imeli so me radi, sam pa sem vedno dal vse za Olimpijo. Upam, da so to prepoznali in znali ceniti.

Morda bo še kdaj oblekel dres Olimpije. Sam ne bi imel nič proti. Morda bo še kdaj oblekel dres Olimpije. Sam ne bi imel nič proti. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste po reprezentančnem zadetku in uspešni sezoni v tujini, ki vam je tudi napolnila žepe, isti Miha Zajc kot prej?

Sem. Seveda pride kdaj tudi obdobje, ko naletiš na kritike. A treba je biti pripravljen na vse. Najlepše je, ko ti gre najbolje, a je treba  v karieri vse izkusiti.

Lahko po Šempetru ali Novi Gorici mirno stopate, vas navijači vlečejo za rokav?

Ne, tega pri nas ni. Ne doživljam takšnih napadov (smeh, op. p.). V Sloveniji to ne bo nikoli težava. Poznajo me tako v Novi Gorici kot v Ljubljani. Vsi so zelo prijazni. Niso vsiljivi, nikakor. Slovenija ni takšna država, da bi bilo obratno. Tako se tudi obnašajo.

Sliši se nenavadno, a v Škofji Loki gre lahko Jan Oblak brez težav v trgovino, brez večjega pompa med someščani. Cristiano Ronaldo si kaj takšnega verjetno ne bi mogel privoščiti.

Ne, imate prav, pa je mogoče Oblak naš slovenski Ronaldo. Je velika zvezda tudi v svetovnem merilu. A tako pač je v Sloveniji. Morda pa je tudi zaradi tega prijetno, ko prideš domov in lahko normalno živiš. Da znajo ljudje ceniti tvojo zasebnost, ker potrebuješ kot športnik tudi mir.

Tudi mi smo jo.

Zadnji sobotni intervjuji na Sportalu:

Katja Pogačar Sportal Pohvali se lahko z nazivom prva Slovenka, a se tu ne namerava ustaviti Matej Mohorič Sportal Mladenič, ki vam ne bo postregel z negativnim odgovorom #intervju Pavel Pinni Sportal Pozabljeni trenerski velikan slovenskega nogometa Peter Kauzer Sportal Peter Kauzer: Kaj si mislijo preostali, me ne zanima Gloria Kotnik Sportal Gloria Kotnik: Človek na neki točki pregori. Tudi roboti se pokvarijo. Jernej Kruder Sportal Jernej Kruder: Publika me plačuje in si tudi zato zasluži šov #intervju

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 265
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin