SiolNET. Sportal Nogomet
3,31

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju - Pavel Pinni

Pozabljeni trenerski velikan slovenskega nogometa

3,31

termometer

Pavel Pinni
Foto: Urban Urbanc/Sportida

Okroglo desetletje za tem, ko se je razmeroma hitro upokojil, smo se pogovarjali z enim od izmed najuspešnejših slovenskih nogometnih trenerjev, nekoliko pozabljenim Pavlom Pinnijem, ki je Gorico med letoma 2004 in 2006 popeljal do treh naslovov državnega prvaka v nizu.

Ko smo na dogovorjenem mestu v Šempetru pri Gorici in na trgu v središču tega majhnega mesteca, ki je slovenskemu nogometu dalo neverjetno veliko število znanih imen, oprezali za njim, nismo vedeli, kaj pričakovati.

Videli ga nismo že deset let. V tem času se človek lahko zelo spremeni, postara. Ko smo ga zagledali, smo videli vitalnega človeka, ki je videti še mlajši, kot je bil, ko je leta 2008 na klopi ajdovskega Primorja, kot se je izkazalo pozneje, še zadnjič sedel na trenersko klop.

O tem, zakaj je pred desetimi leti odšel v pokoj, ne želi govoriti, a pravi, da se je kot upokojenec dobro znašel. "Sem aktiven in živim lepo življenje. Rad igram namizni tenis, kolesarim. Imam tudi kos zemlje, ki ga okopavam, in skrbim za vrt. Uživam," je povedal 67-letni trener, ki se danes trudi živeti zdravo.

Gorici, katere tekme še vedno redno obiskuje, je bil zapisan vse življenje. Skoraj dve desetletji je v njej preživel kot nogometaš, bil eno sezono njen trener še v obdobju nekdanje Jugoslavije, pozneje pomočnik trenerja in potem med letoma 2001 in 2006 v vlogi trenerja poskrbel za zlato obdobje novogoriškega nogometa.

Z njim je Gorica, kar je v današnji slovenski ligi nepredstavljivo, z ekipo, v kateri so v glavnih vlogah nastopali doma vzgojeni fantje, osvojila štiri lovorike. Ob treh naslovih slovenskega prvaka se je zmage enkrat veselil še v pokalu in z ekipo poskrbel tudi za nekaj odmevnih tekem v Evropi.

Čeprav nikoli ni silil v ospredje, je jasno, da je trenerski velikan slovenskega nogometnega prostora. Ne nazadnje sta na svetu le dva trenerja, ki se lahko pohvalita z več naslovi slovenskega prvaka. Rekorder Bojan Prašnikar in Darko Milanič.


Pavel Pinni je Gorici prinesel tri od njenih štirih naslovov državnega prvaka. Pavel Pinni je Gorici prinesel tri od njenih štirih naslovov državnega prvaka. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Zakaj vas zadnje desetletje ni več v nogometu?
Zaradi nekaterih osebnih razlogov, o katerih ne bi govoril za javnost, sem se umaknil. Ne bi rad govoril, zakaj in kako. V pokoju sem zdaj že dolgo časa. Lahko povem le, da živim zdravo in mirno življenje. Ni mi dolgčas, uživam.

Nogomet še spremljate?
Malo, a ne preveč. Hodim na tekme Gorice, drugje sem bolj redko.

Je bilo v tem obdobju kaj ponudb za trenersko delo?
Nekaj jih je bilo iz nekaterih slovenskih klubov, a ni šlo za nič bolj resnega.

Ste kdaj pomislili, da bi se vrnili?
Če bi se ponudila res kakšna izredna priložnost, morda. Sicer pa ne.

Zdi se, kot da je slovenski nogometni prostor na vas kar malce pozabil. Se vam zdi, da vas dovolj spoštuje?
Mislim, da me. Sploh na Primorskem se ljudje spominjajo, da sem nekoč nekoga treniral. (smeh, op. p.) Tudi na ulicah v Šempetru me ljudje ustavljajo. Nogometna zveza Slovenije mi za tekme reprezentance vedno pošlje vabilo.

Tudi pri Gorici imam občutek, da me cenijo. Čeprav z ljudmi iz kluba nimam veliko stikov. Včasih rečemo kakšno, a nič posebnega. Jaz pridem na tekmo in grem. Ne maram, ko se ljudje začnejo obešati name. Nisem rad v središču pozornosti.

Vsi trenerji z naslovom slovenskega prvaka:

6 - Bojan Prašnikar (Maribor 2002, 1999, 1998, 1997, Olimpija 1994, 1993)
5 - Darko Milanič (Maribor 2017, 2013, 2012, 2011, 2009)
3 Pavel Pinni (Gorica 2006, 2005, 2004)
2 - Slaviša Stojanović (2007, 2008), Ante Šimundža (Maribor 2015, 2014), Lučjo Pertić (Olimpija 1992), Matjaž Kek (Maribor 2003, 2000),
1Rodolfo Vanoli (Olimpija 2016), Nedžad Okčić (Koper 2010), Ivo Šušak (Maribor 2001), Milan Miklavič (Gorica 1996), Branko Oblak (Olimpija 1995)

Navijač Gorice boste vedno?
Da, seveda. To je moj klub. Od leta 1966 sem bil v Gorici. V tem klubu sem bil prvič registriran kot nogometaš in tam ostal vse do leta 2008.

Kako vam je všeč Gorica danes?
Lani je imela zelo dobro sezono, tudi igrala je odlično. Zdaj ima malo težav, igra bolj toplo, hladno. V prvenstvu je nekje pri sredini. Ima nekaj dobrih, a nobenega izjemnega nogometaša, ki bi res izstopal.

Edini večji spodrsljaj se ji je zgodil v pokalu v Kidričevem. Mislim, da Gorica ustvarja ekipo za prihodnjo sezono. Vsaj jaz računam na to.

Danes tekme Gorice še vedno redno obiskuje. Danes tekme Gorice še vedno redno obiskuje. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Novo vodstvo kluba na čelu s predsednikom Harijem Arčonom vam je všeč?
Vodilne člane kluba poznam, njihovega dela pa ne morem komentirati, ker z njimi nimam stikov. Hodim le na tekme in sem častni član kluba.

Klub se pod njegovim vodstvom pobira po luknji, ki je ostala po obdobju italijanskih vlagateljev v obdobju prejšnjega predsednika Roberta Vrtovca. Kako sami gledate na čase, ko je Gorica sodelovala s Parmo?
Ljudje iz Italije so zagotovo gledali samo na lastne interese in končalo se je, kot se je končalo. Govorilo se je sicer, da so Gorico rešili pred propadom in bi bila brez njihovega prihoda v težavah, a ne vem, ali bi bila.

Gorica je specifičen klub, težko bo propadla. Vsakih nekaj let pride kriza, a se vedno izvleče iz nje. Že od nekdaj je bilo tako. Še v časih, ko sem nogomet igral jaz, in tudi pozneje, ko sem bil njen trener.

Kdaj bo Gorica spet prvak?
Jaz si želim, da čim prej, vendar bo težko. Konkurenca je vsa močnejša, klubi pa vedno bolj organizirani.

Svojo uspešno zgodbo na klopi Gorice ste začeli po petem krogu prvenstvene sezone 2001/02, ko ste z mlado ekipo takoj opozorili na potencial domačih igralcev in v prvenstvu končali na četrtem mestu, osvojili pa tudi pokal.
Trener sem bil prvič že v sezoni 1988/89, takrat pa sem spet dobil priložnost. Zamenjal sem Filipa Mendaša in šlo nam je res dobro. Od zadaj smo prišli do četrtega mesta in osvojili tudi pokal.

Potem smo imeli v naslednji sezoni malo krizo, a to je v nogometu normalno. Bili smo osmi v prvenstvu, a smo delali načrtno. Naredili smo selekcijo in močno spremenili ekipo. Priključili smo nekaj mladih igralcev. Tudi nakupovali smo načrtno, nič nismo delali z danes na jutri. Ni bilo pritiska, počasi smo rasli in na koncu osvojili naslov.

Gorici je v takšnih ali drugačnih vlogah posvetil skoraj celo življenje. Danes je njen častni član. Gorici je v takšnih ali drugačnih vlogah posvetil skoraj celo življenje. Danes je njen častni član. Foto: Vid Ponikvar

Do njega ste prišli v sezoni 2003/04 po pravem trilerju v zadnjem krogu. Spomini na tisto sezono so še živi?
Da, seveda. Tisto je bila res sijajna sezona, v kateri smo dobili zagon. Bilo je tudi veliko gledalcev, ki so nam iz tekme v tekmo vse bolj stali ob strani. Tudi mi smo imeli vse večjo samozavest in zaupanje vase, prav tako okolica. Skupaj smo rasli in prišli do velikega uspeha.

V zadnjem krogu smo bili odvisni tudi od Mure, ki je igrala proti Mariboru. Skupaj z njim in Olimpijo smo bili na vrhu, ločili sta nas samo dve točki razlike, bil je pravcati troboj. V Murski Soboti se je razpletlo po naših željah, svojo tekmo smo dobili in se veselili naslova državnega prvaka.

To je bila ekipa, v kateri smo imeli izjemen napadalni tandem, ki sta ga sestavljala Mladen Kovačević in Aleksander Rodić. Predvsem on, ki je prišel iz Bosne in Hercegovine in nam ga je priporočil novinar Branko Vekić, je bil lepo presenečenje. Odlično sta sodelovala.

Imeli smo še Hrvata Roberta Težačkega. Dobra je bila tudi obramba. Najprej je vedno treba graditi pri njej, a napad je bil tisti, ki nas je pripeljal do naslova. Gorica je imela vedno odlične napadalce.

Triler v zadnjem krogu za prvi naslov

Leta 2004 je osvojil prvi naslov. Leta 2004 je osvojil prvi naslov. Foto: Vid Ponikvar Do prvega naslova na klopi Gorice v sezoni 2003/04 je Pinni prišel po trilerju v zadnjem krogu. Gorica je bila pred zadnjo tekmo druga s točko zaostanka za Mariborom in točko prednosti pred Olimpijo. V zadnjem krogu je premagala Koper z 2:0, Maribor pa je izgubil z 1:2 z Muro v Murski Soboti, potem ko je v zadnjem delu tekme zapravil prednost in prvak je s točko naskoka postala Gorica. Najboljši strelec Novogoričanov je bil Mladen Kovačević s 15 goli.

V sezoni 2004/05 je bila Gorica z naskokom najboljša. Domžale na drugem mestu je prehitela za kar 13 točk. Najboljši strelec je bil Saša Ranić, ki se je ustavil pri 14 golih.

V sezoni 2005/06 je bilo spet napeto. Pred Domžalčani, ki jim je v predzadnjem krogu z remijem spodrsnilo pri Primorju z dna lestvice, so Novogoričani naslov osvojili z dvema točkama naskoka. V tisti sezoni sta blestela mlada Miran Burgić in Valter Birsa, ki sta bila z 24 oziroma 19 goli najboljša strelca prvenstva.

Miran Burgić in Valter Birsa sta bila sijajna. Miran Burgić in Valter Birsa sta bila sijajna. Foto: Vid Ponikvar Da, prav tandem Gorice iz sezone 2005/06, ko ste osvojili tretji naslov v nizu, potem ko ste se leto pred tem sprehodili do naslova z 12 točkami prednosti pred najbližjim zasledovalcem, je bil odličen. Valter Birsa in Miran Burgić sta poskrbela za mogoče najboljši tandem napadalcev v zgodovini lige. Skupaj sta zabila kar 43 prvenstvenih golov.
Ja, uveljavili smo nekaj zelo mladih fantov. Priključili smo jih že prej, v tisti sezoni pa sta predvsem Birsa in Burgić eksplodirala. Ta tandem je bil res kakovosten. Burgić je bil izjemen realizator in agresiven, Birsa je bil bolj tehnično podkovan, imel je ubijalsko levico. Imel je tudi izjemne podaje.

Ni dvoma, igrala sta res sijajno. Tudi po zaslugi drugih igralcev, kot so Bojan Jokić, Marko Šuler in še nekateri, predvsem pa sta ju od zadaj z žogami hranila Saša Ranić in Enes Demirović, ki sta bila po znanju in kakovosti zagotovo vodji  tiste ekipe in sta ponujala nekaj več.

Legendarni nekdanji bosanski nogometaš Demirović se je v tisti sezoni po dolgem času vrnil v Novo Gorico, kjer je bil zraven že ob naslovu prvaka leta 1996, in odigral res sijajno sezono.
On je bil rojen nogometaš, ki je rad igral. Bil je zelo kreativen, bil je najboljši igralec v ligi. Resda ni bil ne vem kakšen atlet, a z njim nikoli ni bilo težav. Igral je sijajno, delal je tudi za ekipo, predvsem pa je bil on tisti, ki je Birso in Burgića zalagal z žogami.

Zabijal je tudi gole, bil je nevaren s prostih strelov. Neverjetno dober je bil in prav gotovo vodja tiste ekipe. Ni kaj veliko za dodati. Za mene je on še danes eden od najboljših nogometašev, kar jih je igralo v slovenski ligi.

Je bila ekipa iz zadnje šampionske sezone najbolj nadarjena v zgodovini kluba? V njej so bili poleg nekaterih izkušenejših tudi kar štirje nogometaši, ki so pozneje igrali pomembne vloge v reprezentanci, ki je leta 2010 uspešno nastopila na svetovnem prvenstvu. Poleg Birse, Jokića in Šulerja, ki so bili zabetonirani v začetni enajsterici Slovenije, tudi Andrej Komac in Matej Mavrič.
Igrali smo res dobro, z veseljem. Fantje so tudi dobro trenirali. Treba je bilo delati, potem bodo prišli rezultati, tako smo vedno govorili. Potem so videli, da je res tako, in doživeli vrhunce svojih karier z nastopom na svetovnem prvenstvu, ob katerem sem bil zelo zadovoljen in vesel. To so si zaslužili.

Lahko bi rekli, da je bil to najbolj nadarjen rod v zgodovini kluba, verjetno se ne bi zmotili, a Gorica je imela vedno dobre igralce. Še v časih, ko sem igral tudi jaz, je bilo tako. Že takrat smo imeli reprezentante Slovenije in predvsem nekaj zelo dobrih napadalcev.

Z Enesom Demirovićem, Bojanom Jokićem in Timom Matavžem na dobrodelni tekmi. Z Enesom Demirovićem, Bojanom Jokićem in Timom Matavžem na dobrodelni tekmi. Foto: Vid Ponikvar

Birsa je od takratnih igralcev naredil največ. Gol na svetovnem prvenstvu, gol v ligi prvakov, skoraj 200 nastopov v prvi italijanski ligi je zbral, gole je zabijal tudi v prvi francoski ligi, v reprezentanci je pri 90 nastopih, zaigral je za velikana evropskega nogometa, sedemkratnega evropskega prvaka Milan …
Da, uspela mu je fantastična kariera. Pravi čas je šel iz Gorice in izbral pravšnji klub. Pri Sochauxu je igral, kar je bilo takrat najbolj pomembno. Prebijal se je in naredil toliko, kot verjetno ni nihče od nekdanjih nogometašev Gorice. V reprezentanci se bliža številki 100 nastopov, igral je za veliki Milan. Še danes redno igra v eni od najmočnejših lig v Evropi … Ni veliko več za dodati.

Številni so prepričani, da bi lahko naredil še več.
Več? Koliko več pa? Igral je za Milano, kar ni tako preprosto. Vrsto let igra v Italiji, kjer ne manjka takšnih in drugačnih pasti. Igral je povsod in zabijal gole. Tudi v reprezentanci je zbral kar nekaj nastopov. Ne vem, je bil še kak Slovenec član Milana? Mislim, da ne. Včasih nekatere stvari jemljemo preveč enostavno. Naj tisti, ki govori, da Birsa ni naredil dovolj, pride do Milana …

Jokić je danes kapetan reprezentance.
Nanj imam lepe spomine. Bil je izreden fant. Tih, marljiv. Prišel je iz Kranja. Z nami je odšel na zimske priprave, ko je bil še član Triglava, seveda z dovoljenjem njegovega takratnega kluba. Odločili smo se, da ga bomo vzeli, ko bo konec sezone, in ga rezervirali, da nas kdo ne bo prehitel.

V Gorici je igral zelo dobro in potem zelo lepo kariero ustvaril tudi v tujini. Igral je v Angliji, v Italiji, v Franciji, zdaj igra še v Rusiji. Povsod v prvi ligi. Biti moraš zelo dober nogometaš in tudi trdna osebnost, da prehodiš tako pot. V tujini ni milosti. Tam si ali pa nisi. Nihče te ne boža in se trudi, da bi uspel. Prej nasprotno.

Danes nogomet še vedno spremlja, a bolj od daleč, saj ni rad v središču pozornosti. Danes nogomet še vedno spremlja, a bolj od daleč, saj ni rad v središču pozornosti. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Iz Dravograda je prišel Šuler. Tudi za njim je lepa nogometna pot. Reprezentanca, svetovno prvenstvo, lovorike je osvajal na Poljskem, v Izraelu in v Belgiji, z Mariborom dvakrat zaigral v ligi prvakov.
Ja, on je pravi obrambni igralec. Bil je fizično zelo močan in tudi precej hiter. Včasih je naredil kakšno napako, kar je normalno, a je bil zelo dober nogometaš. Tudi kot oseba je bil zelo profesionalen, z njim ni bilo nobenih težav.

Seveda ne moremo spregledati Mirana Srebrniča. Zdajšnjega trenerja, ki je bil kot nogometaš in pozneje kapetan pri vseh štirih naslovih slovenskega prvaka.
Seveda, je legenda kluba in to si zasluži. Je velik del zgodovine Gorice. Sodeloval je povsod, razen leta 1955, ko je bila Gorica republiški prvak. Verjetno bi bil zraven tudi takrat, če bi bil že živ. (smeh, op. p.) Kot nogometaš je bil odličen. Zelo zagrizen in pravi steber obrambe. Ko ga ni bilo, nam je zelo manjkal. On je bil človek, ki je ekipo držal skupaj.

O Srebrniču samo vse najboljše. Zdaj je stopil v druge čevlje in opravlja trenerski posel. Prej mu je bilo zagotovo lažje. Zdaj mora razmišljati o vsej ekipi, prej tega ni bilo treba.

Vam je v vlogi trenerja všeč?
V prejšnji sezoni je njegova ekipa igrala res dobro, tudi rezultate so dosegli. Zdaj je malce slabše, zmanjkalo je tudi nekaj sreče, bilo je precej poškodb. Tako da ne vem, če se bo izšlo za Evropo.

Najbolj pomembno je, da mu uprava stoji ob strani. Upam, da mu. Trenerja po eni slabši sezoni ali pa celo po samo nekaj tekmah, če razmišljaš dolgoročno, ne moreš zamenjati. Trenerju je treba zaupati, skupaj z njim zgraditi ekipo in delati dolgoročno. Samo takšno delo prinese pravi rezultat.

Legendarni branilec in zdaj trener, ki ne more iz Gorice

Miran Srebrnič je še ena legenda. Miran Srebrnič je še ena legenda. Foto: Vid Ponikvar Status legende Gorice ima prav gotovo tudi njen zdajšnji trener Miran Srebrnič. V njenem dresu je kot branilec in steber obrambe igral kar 14 sezon. Od leta 1993 do 2007 je zbral kar 398 prvoligaških nastopov in bil zraven pri vseh štirih naslovih državnega prvaka. V tem času je odigral tudi vseh 34 evropskih tekem Gorice in bil z njo dvakrat tudi pokalni naslov. Vrsto let je bil tudi njen kapetan.

Po koncu nogometne poti je ostal zvest klubu v takšnih in drugačnih vlogah. Že v sezoni 2007/08 je bil pomočnik trenerja in sezono za tem po odhodu Primoža Glihe prvič na klopi Gorice dočakal tudi priložnost kot samostojni trener. Potem je trener ostal do začetka sezone 2009/10, a potem odstopil, a se nato še nekajkrat vrnil. Vmes spet kot pomočnik trenerja, nato pa maja 2015 na klop Gorice sedel še zadnjič in na njej ostal do danes.

V sezoni 2006/07 ste v prvoligaški nogomet porinili še Tima Matavža in Etiena Velikonjo. Še dva napadalca, ki sta pustila globok pečat. Predvsem prvi.
Da, takrat sta že prihajala. V mladinski ligi sta zabijala kot po tekočem traku in priključili smo ju prvi ekipi. Matavž je izraziti golgeter, ki živi za zadetke. Naredil je veliko, a mislim, da bi lahko še veliko več. Morda je bil včasih tudi malce neresen.

Ko si v tujini, si tega ne smeš privoščiti. Za tabo stoji na desetine novih odličnih nogometašev, ki čakajo na svoje priložnosti. Mislim, da je naredil nekaj napak, a me veseli, da zdaj spet zabija gole.

Nizozemska mu očitno ustreza. Ko je zadovoljen in igra tako, kot zna, je odličen nogometaš. Je pravi napadalec, ki ima neverjeten občutek za gol. Takšnega napadalca ni mogoče ustvariti, taki se rodijo.

Oba sta produkt novogoriške nogometne šole, ki je včasih slovela kot najboljša v državi.
Da, bila je res dobra. Vse tri naslove smo osvojili s številnimi nogometaši, ki so bili produkt naše šole. Leta 1996, ko je bila Gorica prvič prvak, je bilo drugače. Ne vem, ali je bilo pet domačih igralcev, a potem, ko so odšli, je nastala luknja.

Takrat so začeli vlagati v mlade. Včasih nekateri tudi niso prišli do članske ekipe, pa čeprav so bili dobri nogometaši. Tako dobra konkurenca je bila. Gorica je imela vedno dobro nogometno šolo.

Danes ne vem, ali je še tako. Po prihodu Italijanov se je spremenilo marsikaj. Tudi mladinska šola, ki se zdaj počasi pobira, a treba bo počakati še kakšno leto, dve, da bo delo obrodilo sadove. Vse skupaj je bilo treba postaviti na novo.

Živi v Vrtojbi. Le streljaj iz Šempetra pri Gorici, iz katerega prihaja veliko število nogometašev. Živi v Vrtojbi. Le streljaj iz Šempetra pri Gorici, iz katerega prihaja veliko število nogometašev. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Sedimo v Šempetru pri Gorici. Kraju, ki ima le nekaj čez tri tisoč prebivalcev, a je dal slovenskemu nogometu številne odlične igralce. Ob Birsi, Matavžu, Komcu in Velikonji od tu prihajajo tudi Miha Zajc, Goran Cvijanović in še kdo, kar je fenomen.
Res je, ne vem, zakaj je tako. To okolje je že vrsto let nosilec primorskega nogometnega bazena, ki je zelo velik in dober.

Danes je kaj takega, kar je uspelo vam, ko ste naslove osvajali s številnimi nogometaši iz svoje nogometne šole, nepredstavljivo. Pri Olimpiji je težko sploh najti Slovenca, Maribor jih ima nekaj več, a zelo malo iz svojega mladinskega pogona.
Takšna kluba, kot sta Olimpija in Maribor, imata zelo visoke kriterije, zato je težko čakati na mlade, a vseeno mislim, da je to prava pot. Treba je imeti zadaj dobre nogometaše iz svoje šole, ki počasi rastejo. Na koncu je sicer vedno pomembno samo to, ali je igralec kakovosten ali ni, a domač igralec je vedno najbolj poceni, pa še občinstvo se hitro identificira z njim.

Toda Mariboru gre očitno dobro. Ima strategijo, ki uspeva. Igrati dvakrat v nekaj letih v ligi prvakov je dosežek, ki se ga morda niti ne zavedamo dobro. Vprašanje, ali se bo sploh ponovilo.

Zlatko Zahović?
Je pravi, pa če je to komu všeč ali ne. Dela svoj posel in ga opravlja dobro. Res je, včasih poskrbi tudi za kak eksces, a to je nogomet. Tega je po svetu zelo veliko. Je človek, ki zagotovo pomeni velik plus za slovenski nogomet.

Preden je prišel v klub, Maribor ni bil kaj posebnega. Zdaj je to, kar je. Pojem slovenskega nogometa. Treba je priznati, da predvsem po njegovi zaslugi. Ima tudi minuse, a tak pač je. Težko, da se bo spremenil.

Kaj pričakuje od finala lige prvakov med Realom in Liverpoolom:

Pa Olimpija?
Ne vem, kaj se dogaja v klubu, a dejstvo je, da je Olimpija v zadnjem času močno upadla. Ni mi jasno, zakaj. Težko zabije gol. Manjka ji predvsem pravi napadalec.

Kdo bo prvak? Kakšen bo razplet derbija?
Tisti, ki bo dobil derbi. Mislim, da so možnosti 50 : 50. Morda se za kak odstotek celo bolj nagibam k Olimpiji, saj je na zadnji tekmi igrala res slabo, zato se bodo njeni nogometaši zdaj želeli odkupiti. Pogosto se zgodi, da je tako. Imam občutek, da bo tudi tokrat.

Zgodba, ki jo pišejo Domžale, se zdi še najbližje vaši izpred desetih let. Tudi oni v zadnjem obdobju iz leta v leto na površje spravljajo igralce iz svoje nogometne šole.
Res je, Domžale so s svojo akademijo naredile velik korak naprej. Delo je že zdaj obrodilo sadove, v prihodnosti jih bo verjetno še več. Ob tem imajo tudi nogometaše, kot je Senijad Ibričić, ki držijo ekipo skupaj. Je kot nekakšen domžalski Enes Demirović. Vidi se, da je ekipa drugačna, če ga ni.

Niz 14 tekem brez poraza, ki je Domžalčanom uspel, je sijajen. Mislim, da bodo Domžale samo še napredovale. Dvakrat so že bile prvak. Kdo ve, morda bodo kmalu spet.

Njegov najslajši spomin na Gorico je zmaga s 5:0 v Köbenhavnu. Najslabši pa poraz z 0:3 v Tirani. Njegov najslajši spomin na Gorico je zmaga s 5:0 v Köbenhavnu. Najslabši pa poraz z 0:3 v Tirani. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Vrniva se k Gorici. Kateri je najlepši spomin, ki vas veže nanjo?
Povratna tekma drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov leta 2004 v Köbenhavnu, ko smo zmagali s 5:0. Na prvi tekmi smo doma izgubili z 1:2, potem pa na Danskem domačina, ki je bil velik favorit, povsem povozili. To je bila tekma, ki jo bo težko ponoviti, zgodi se samo enkrat na ne vem koliko let.

Takrat smo imeli zelo dobro ekipo in bili sproščeni. Steklo nam je in odigrali smo res popolno tekmo. Danci, ki so v klub že pripeljali dve okrepitvi za tekmi naslednjega kroga proti Monacu, niso mogli verjeti, kaj se jim je zgodilo. Bili so povsem potolčeni. Žoga je stekla in začeli smo se igrati z njimi, oni pa so delali napako za napako.

Zanimivo, takrat se, čeprav ste ob polčasu vodili že s 3:0, niste ustavljali in ste še bolj napadli. Številni vaš pogum še danes pod nos postavljajo vsakemu slovenskemu trenerju, ki se ob ugodnem rezultatu povleče v obrambo.
Ni bilo druge, drugače nismo znali igrati. Tudi, ko smo vodili s 3:0, se nismo ustavljali, kar se nam je obrestovalo in smo še kar naprej zadevali. Mislim, da se takrat sploh nismo zavedali, kaj smo dosegli. Tudi po tekmi ni bilo posebno veselo. Popili smo sok in nasvidenje.

Si posnetek te tekme kdaj še ogledate?
Že dolgo si ga nisem, a tisto je bila res sijajna tekma. Popolna. Bolje ni bilo mogoče. Če bi tako igrali vsakič, kdo ve, kje bi se ustavili.

In katera tekma na klopi Gorice vas je najbolj razočarala?
Gostovanje v Tirani v kvalifikacijah za ligo prvakov dve leti pozneje. Takrat smo v Albanijo prišli z vodstvom 2:0, pa potem v 15 minutah prejeli tri gole, izgubili z 0:3 in izpadli. Tisto je bil res boleč poraz.

V tisti sezoni ste po nekaj slabih rezultatih odšli s klopi Gorice. Ste bili po vseh uspehih, ki ste jih dosegli, zaradi tega močno razočarani?
Ne, ni bilo nobenih zamer. Kakšno razočaranje neki. Če ni rezultatov, potem moraš iti. Tako pač je v športu in v nogometu. Takrat so vsi mislili, da bom pljuval po Gorici in ljudeh, ki so v klubu, a mi to ni prišlo niti na misel.

Zakaj bi pljuval po klubu, ki mi je dajal kruh? Res je, da sem si ga pošteno zaslužil, a ko je konec, je pač konec. Treba je ohraniti dobre odnose in sprejeti, da je to del trenerskega posla.

Pet let sem se kot trener Gorice počutil zelo dobro, zato imam na tiste čase zelo lepe spomine. Še danes ne bom rekel nič slabega o ljudeh, ki so me odslovili.

Je bila potem kakšna možnost, da bi se vrnili?
Da. Za glavnega trenerja so me hoteli, ko so iz kluba odšli Italijani, a sem jih zavrnil. Imel sem svoje razloge, da sem se odločil tako.

Klop Gorice je zapustil oktobra 2008 po porazu proti Interblocku v pokalnem tekmovanju. Klop Gorice je zapustil oktobra 2008 po porazu proti Interblocku v pokalnem tekmovanju. Foto: Vid Ponikvar

Po odhodu iz Gorice ste v času predsednika Marjana Vengusta sedli na klop Celja, kjer ste zdržali leto in pol, a rezultatov ni bilo.
Da. Ni se izšlo. Igrali nismo slabo, a rezultatov ni bilo. Ne vem, zakaj. Nekaj ni bilo tako, kot bi moralo biti. Še danes ne vem. Nekajkrat nam je zmanjkalo tudi sreče, a to preprosto ni bilo to. Celje je sredina, v kateri je vedno težko. Celje ima vedno težave. Ne vem, zakaj.

Sledil je skok na klop Primorja, a ste v Ajdovščini, kamor vas je pripeljal Dušan Črnigoj, ostali še krajši čas. Le nekaj mesecev po prihodu ste oktobra 2008 po porazu v četrtfinalu pokala proti Interblocku odšli.
Isto morje, druga plaža. Tam se je tako kot vedno zgodilo, da so hitro zamenjali trenerja. Izgubiš tekmo, dve, pride predsednik, reče adijo in je konec. Tako je tudi bilo, Primorje pa je potem izpadlo v drugo ligo.

Ko je najtežje, se vidi, ali uprava stoji za trenerjem. Ko je najtežje, mu mora ščititi hrbet. Meni ga v Ajdovščini niso, a to je pač nogomet. Kot sem rekel, to sem že od nekdaj dojel. Tudi iz Primorja sem odšel brez zamer.

Kot se je izkazalo pozneje, ste tam tudi končali svojo trenersko pot. So ostale kakšne nikoli izpolnjene sanje? Morda tujina?
Ne, niti ne. Jasno je, da se je trenerjem iz slovenske lige zelo težko prebiti v tujino. Iz Srbije in Hrvaške gre, tamkajšnji klubi, kot so Dinamo Zagreb, Hajduk Split, Crvena zvezda in Partizan, imajo v svetu nogometa veliko večji ugled.

Od tam nogometaši, ki izstopajo, odhajajo za 20, 30 milijonov. Pri nas smo lahko zelo veseli, če koga prodamo za dva milijona. S trenerji je podobno.

Kaj pričakuje od svetovnega prvenstva v Rusiji?

Pa reprezentanca? Ni skrivnost, da ste bili leta 2007, ko je po odhodu Branka Oblaka predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl iskal novega selektorja, med kandidati za klop Slovenije.
Bil sem kandidat, a selektorskemu mestu nisem bil blizu. Ko sem se s predsednikom srečal, sem takoj videl, da iz tega ne bo nič. Hitro vidiš, ali si te kdo želi na tem mestu ali ne. Ne vem, zakaj, a očitno si me ni želel.

Izbrali so Matjaža Keka …
Očitno je bil izbor pravilen. Razpletlo se je sanjsko.

Kako gledate na delo Mariborčana, ki zdaj že vrsto let navdušuje na klopi Rijeke?
Je vrhunski trener, o tem ni nobenega dvoma. To je najprej pokazal na klopi Slovenije, zdaj dela čudeže v Rijeki. O njegovi kakovosti sploh nima smisla debatirati. Treba je priznati, da je res dober, vrhunski trener.

Ne samo zaradi rezultatov, ampak tudi zaradi načina igre, ki ga imajo njegove ekipe. Vse imajo njegov podpis. Delujejo zelo dobro, lahko se mu le priklonim.

Poskrbel je za nekaj nogometašev, ki so igrali na SP 2010

Marko Šuler in Valter Birsa v dresu Slovenije. Marko Šuler in Valter Birsa v dresu Slovenije. Foto: Vid Ponikvar Na svetovnem prvenstvu 2010 je za Slovenijo igralo kar nekaj reprezentantov, ki jih je v prvi slovenski ligi v ospredje porinil Pinni. Valter Birsa, ki je zabil tudi gol na tekmi proti ZDA (2:2), je igral na vseh treh tekmah, Bojan Jokić prav tako. Tim Matavž je priložnost dočakal na eni tekmi. Vsi trije so v prvi ligi debitirali pod Pinnijevim vodstvom.

Z Markom Šulerjem, še enim nogometašem, ki ga je uveljavil Pinni in je prav tako nastopil na vseh treh tekmah Slovenije v Republiki Južni Afriki, ni bilo tako. Preden je prišel v Gorico, je eno sezono v prvi ligi že odigral za Dravograd.

Tudi Andrej Komac, ki je nastopil na dveh tekmah, je s Pinnijem nekoč sodeloval pri Gorici.

Kako gledate na mlajšo gardo trenerjev v Sloveniji. Z enim od njih, Slavišo Stojanovićem, sta se merila že ob igrišču.
Zelo dober trener je. Osvojil je dva naslova z Domžalami, bil je tudi prvak s Crveno zvezdo, kar je velik dosežek. Pri njem mi ni jasno samo to, zakaj je brez službe. Tega ne razumem, tega si ne znam razložiti. Namesto da bi se klubi tepli zanj, se ga otepajo. Očitno se v Sloveniji ne znamo ceniti. Tega ne razumem.

Še veliko mlajši je Luka Elsner. Še en trener, ki je obetal zelo veliko, zdaj pa je brezposeln.
Tudi on je zelo dober trener, ki ustvarja z načrtnim delom in potrebuje čas, kar je dokazal v Domžalah. Ne vem, kaj se je dogajalo, ampak pri Olimpiji so ga prečrtali prehitro.

Odkar je odšel v pokoj, je prejel vabila nekaterih klubov, tudi Gorice, a jih ni sprejel. Odkar je odšel v pokoj, je prejel vabila nekaterih klubov, tudi Gorice, a jih ni sprejel. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Njegov vrstnik je Simon Rožman, ki zdaj nase opozarja na klopi Domžal.
Že v Celju je delal zelo dobro, podobno je zdaj pri Domžalah. Še en odličen trener, ki ima v Domžalah očitno pravo podporo tako pri igralcih kot pri vodstvu kluba. Je komunikativen, miren in ima moderen pogled na nogomet.

Upam, da bo še napredoval. Želim mu lepo trenersko pot. Kdo ve, morda mu kdaj uspe tudi v tujini, a počasi. Ne sme prehitevati. Tudi za trenerje velja podobno kot za nogometaše.

Nekoliko drugačna zgodba je z novim selektorjem Slovenije Tomažem Kavčičem, ki je vaših let in je pri 64 letih dočakal priložnost življenja.
Poznam ga še iz časov, ko je igral, srečevala sva se tudi na raznoraznih trenerskih seminarjih. Treba mu je zagotoviti normalne pogoje dela in stati za njim. Ne smemo ga prečrtati po enem porazu, kot se pri nas dogaja pogosto in bi marsikdo že po prvem porazu vse vrgel stran.

Če bomo menjavali na vsaki dve tekmi, potem nam bo kmalu zmanjkalo trenerjev, iskati jih bo treba v tujini. Toda tisto bo potem nekoliko drugačna in veliko dražja zgodba.

Navdušen je nad Aleksandrom Čeferinom. Navdušen je nad Aleksandrom Čeferinom. Foto: Urban Urbanc/Sportida Ima Slovenija tako dobre nogometaše, da mora biti uvrščanje na velika tekmovanja glavni cilj?
Imamo dobre posameznike, a treba je sestaviti ekipo. Nogometaši v reprezentanco prihajajo z vseh vetrov, vsak je navajen svojega načina dela in vloge v ekipi. Kar nekaj je tudi takšnih, ki so zelo delikatni. Poglejte Josipa Iličića. Če je pravi, lahko reši vsako tekmo, a žal ni vedno tako. Z načrtnim delom je treba priti do rezultatov.

Kako vidite razvoj slovenskega nogometa v zadnjih desetih letih?
Kakovost nogometa je težko primerjati, a dejstvo je, da se je infrastruktura zelo popravila.

Moti me le, da je malo gledalcev. Razen na derbijih jih je na nekaterih tekmah le po 300, 400. Škoda. Upam, da bo kmalu drugače, čeprav je res, da je verjetno marsikaj naredila tudi televizija. Danes si s kavča lahko ogledaš že skoraj vsako tekmo. Včasih je bilo drugače.

Je pa slovenski nogomet v zadnjih desetih letih poskrbel za kar nekaj odmevnih dosežkov.

Najbolj odmevnega je Sloveniji z uspešno kandidaturo za predsednika Uefe prav gotovo priskrbel Aleksander Čeferin.
Da. Če bi to kdo napovedal pred nekaj leti, bi se zdelo kot slaba šala. To je nekaj neverjetnega. Za to se je moralo sestaviti marsikaj, a za uspeh je najbolj zaslužen on sam. Mislim, da je izjemno sposoben človek, ki se je v tej zahtevni vlogi znašel izjemno dobro. Upam, da bo tako tudi naprej in da bo imel veliko od tega tudi slovenski nogomet.

Kolikor ga spremljam, enkrat pa sem ga ob nekem dogodku v Novi Gorici tudi spoznal, je name naredil izjemen vtis. Njegova beseda ima težo, njegov nastop prav tako. Ima karizmo in dvakrat premisli, preden kaj reče. Je prava oseba za tako funkcijo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 103
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin