SiolNET. Sportal Nogomet
1,08

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Komentar po koncu Eura 2020

Kruha in iger, prosim!

1,08

termometer

Italija Navijači
Foto: Reuters

Nogomet ima neverjetno moč. V dobrem in slabem. Temu so lahko v zadnjih tednih priča v Italiji, deželi novih evropskih prvakov, ki jo trese evforija, ob kateri lahko zahodni slovenski sosedi vsaj za nekaj časa pozabijo na vse tegobe, povezane z omejenostjo svobode v času koronakrize. Moč nogometa pa je opravila svoje tudi na Otoku, kjer je imela privilegirana Anglija na pladnju zgodovinsko priložnost, a ni bila kos izzivu. Ob velikem razočaranju so na plano privrela tudi najbolj primitivna obtoževanja. Vse zaradi njenega veličanstva, pregovorno okrogle nogometne žoge.

Odkar se po svetu širijo zloglasne različice virusa, ki jih je težko nadzorovati, kaj šele krotiti, trpijo vsakodnevne življenjske navade. Zdrsnile so iz ustaljenih tirnic. Od pomladi 2020 ni več skoraj nič tako, kot je bilo pred tem. Veliko škodo je utrpel tudi šport. Nastopilo je obdobje odpovedi, prestavljanj dogodkov, drugačnih treningov in številnih tekem pred bolj ali manj praznimi tribunami. Svet se je spraševal, kam vse skupaj vodi, kdaj bo konec norosti. Skoraj ga ni bilo dogodka, ki bi spominjal na "zlate" čase, na obdobje pred pomladjo 2020, ko je bilo samoumevno, da bodo največji športni (nogometni) dogodki podkrepljeni z razprodanimi tribunami in množično navijaško histerijo. No, pa je le prišel čas za Euro 2020.

Čeprav se je pisalo že leto 2021, je Evropska nogometna zveza (Uefa) vztrajala pri prvotnem, originalnem nazivu. Logotipi se niso spreminjali. Prisoten je bil močan glavobol. Ideja panevropskega prvenstva, ki jo je pred leti zastavil Čeferinov predhodnik Michel Platini, v praksi ne bi mogla zaživeti ob bolj neprimernem trenutku. To, da bo prvenstvo potekalo v 11 različnih državah, in to v obdobju različnosti pogledov in ukrepov v boju zoper širitev epidemije covid-19, ni klicalo po uspehu. Ne v smislu množičnih gostovanj navijačev ne v smislu turističnih promocij ali zaslužkov. A se Uefa ni predala. Vedela je, da razpolaga z neverjetno močjo in odgovornostjo. Nogomet je že od nekdaj predstavljal nekaj več. Ni bil le najbolj priljubljen moštveni šport, ampak tudi družbeni fenomen, industrija, skovana po načelih moderne ekonomije, kjer so osnovna načela športnega duha že zdavnaj poteptala obstranska dogajanja, iskanje poti do dodatnih finančnih zaslužkov.

Zato si Uefa ni smela privoščiti, da bi Evropa ostala brez veledogodka, ki polni ljudska srca, televizijske postaje pa brez ekskluzivnih prenosov, za katere so odštele goro denarja. V projekt je vstopila v nehvaležnem obdobju, a se izkazala. Precejšen del prvenstva je potekal skoraj kot v pravljici, nogomet se je znova igral pred polnimi tribunami. Ponekod bolj, drugod manj, a je prisotnost pesmi in skandiranj, iskric navijaške strasti, znova predstavila nogomet v podobi, kakršno smo bili vajeni spremljati pred letom 2020. To je bila velika zmaga nogometa in Uefe. Nogometa, ki je vztrajal in ni klonil tudi v času najbolj striktnih ukrepov v boju proti covid-19. Bil je zadnji športni branik, pod streho spravil vse izzive, pa naj je šlo za evropska klubska tekmovanja, ligo narodov ali pa kvalifikacije za največja tekmovanja, prek Eura 2020, ko so bile nogometne arene končno polne privržencev, pa poslal sporočilo, da se vračajo lepši, mirnejši in športu bolj naklonjeni časi. Ne nazadnje se nogomet vendarle igra za gledalce.

Italija sprejem Foto: Guliverimage

Navijači so dočakali svoj odmerek zabave. Največjega užitka so deležni v Italiji. Pričakovano, azzurri so z navdušujočimi predstavami, fanatično složnostjo Mancinijeve čete, v kateri ni več prostora in niti potrebe za prisotnost zvezdnikov z težko prilagodljivim egom, kot sta ga v preteklosti imela Mario Balotelli in pa Antonio Cassano, postali novi evropski prvaki. Zaigrali so na struno moštvenega duha, se z užitkom oprijeli smernic všečnega in napadalnega pristopa, ki jim jih je polagal selektor Roberto Mancini, tekmecem pa nagajali tako ali drugače. Tako z igrivimi in kombinatornimi rešitvami v napadu kot neprebojno obrambo, ki je nista osmišljala le mladostna veterana Giorgio Chiellini, njegova sproščenost in zavzetost ob kapetanskih nalogah bo ostala v spominu kot eden največjih simbolov italijanskega naslova, in Leonardo Bonucci, ampak tudi prvi mož tekmovanja Gianluigi Donnarumma - Gigio. Italija je imela vse, najbolj pa jo je zaznamovalo bratstvo med igralci, ki ga je nesrečna poškodba Leonarda Spinazzole še utrdila. Podobno se je godilo tudi Dancem po šokantni izkušnji Christiana Eriksena.

Italijani so verjeli do zadnjega in v finalu, to pa je v športu deležno največjega občudovanja in spoštovanja, hoteli do uresničitve cilja priti na svoj način. Pogumno, napadalno. Z "nečim več" med nogami. V nasprotju z Angleži, ki so imeli vse na pladnju. Evforija domačih navijačev ob vzklikanju znanega slogana "Nogomet se vrača domov" je dosegla vrhunec. Ko je Luka Shaw po manj kot 100 sekundah finala zatresel italijansko mrežo, je Anglija eksplodirala od navdušenja. Kot da bi Vezuv in Etno preselil v okolico Londona. No, potem pa se je zgodilo, kar se je zgodilo. Angleži, ki so se naposlušali opazk o velikih privilegijih (kar šest od sedmih tekem so igrali na Wembleyju in na poti do finala le enkrat gostovali, simbolika je hotela, da so to naredili prav v Rimu), ki jih je dvom o upravičenosti dosojene 11-metrovke v podaljšku polfinalne srhljivke proti Danski še povečal, tako da je večji del nogometne Evrope v finalu stiskal pesti za angleškega tekmeca, so ostali brez vsega. Pa čeprav so imeli tudi po drugi seriji izvajanja strelov z bele točke prednost. Nogomet je dokazal svojo nepredvidljivost. Anglija je v nekaj sekundah prehodila pot iz raja v pekel, njihova žalost se je dotaknila tudi italijanskega selektorja Mancinija.

Italija Anglija Wembley Foto: Reuters

Stvari so šle neokusno daleč, družbena omrežja so začela udrihati po selektorju Garethu Southgatu in njegovem nenavadnem izboru izvajalcev najstrožjih kazni, še včerajšnjemu junaku so prilepili etiketo enega osrednjih krivcev za angleški neuspeh, na križ pa z rasističnimi opazkami pribijali vse tri (mlade) temnopolte zvezdnike, ki so zapravil strel z bele točke. Nogomet je pokazal tudi svojo zlobno plat. Ima pač tako ogromno moč, da je v določenem trenutku nad vsemi. Ker pa na srečo čas zaceli večino bolečin ran, bo tudi razočaranje in ogorčenje Otočanov nekega dne padlo v okvire bolj sprejemljivega dojemanja poraza. Pač, Italija je zmagala in to je bilo to, življenje pa gre naprej. V primeru Angležev bi se morali veseliti novih izzivov, saj imajo z mladim rodom nogometnih znalcev še marsikaj pokazati.   

Prihodnost ponuja marsikaj lepega tudi Italiji. Selektor Mancini je že dejal, da verjame, da lahko njegovi varovanci pokažejo še več. Vročekrvni navijači, ki so jih izklesali Sredozemsko morje, Apenini in Alpe, so znali proslaviti edinstven dosežek. Dobili so kruha in iger. Nogomet se ni vrnil domov, ampak v Rim. Tja, kjer se je 11. junija tudi začelo evropsko prvenstvo. V večnem mestu se je mesec dni pozneje slavilo do jutranjih ur, Italija je po 53 letih zavzela evropski prestol, njeni prebivalci so čutili neizmerno srečo in ponos. Vsaj za trenutek so lahko pozabili na vse nelagodje, povezano z omejenostjo svobode v času koronakrize.

"Panem et circences" (kruha in iger, kruha in cirkusa) je v starem Rimu zapisal pesnik Juvenal in podal prispodobo o tem, kako oblast pretkano omogoča prebivalcem hrano in pa (športne) igre. S tem jih dela srečne, tako srečne, da v tem zanosu pozabijo na nezadovoljstvo, ki jih obdaja v vsakdanjem življenju. Tako je v Rimu tudi dve tisočletji pozneje. Navijači, mlado in staro, moški in ženske, tako in drugače usmerjeni, vseeno je. Vse je združila nepopisna sreča, nekaj najlepšega, kar se je Italiji zgodilo, odkar na Apeninskem polotoku kosi novi koronavirus. Nogomet je v teh dneh najlepše zdravilo, da se je samopodoba Italije, ta vrelec notranje sreče, sunkovito izboljšala. To je pač moč nogometa, najbolj priljubljene postranski reči na svetu. A tudi te evforije bo enkrat konec, poraja pa se vprašanje, ali bo negotovosti, povezani z novim koronavirusom, takrat že odklenkalo.

Anglija Italija Finale Foto: Reuters

Italijani proslavljajo zmago na verjetno najbolj izenačenem in dramatičnem Euru vseh časov. Toliko podaljškov, izvajanj 11-metrovk, ne nazadnje tudi avtogolov ni bilo še nikoli. In tudi toliko presenečenj, saj so vnaprej (samo)oklicani favoriti padali kot domine drug za drugim. Skoraj vsi. Ne pozabimo, da je današnji vrhunski nogomet izenačen in nepredvidljiv kot še nikoli. Tudi na videz nepremagljiva Italija, ki ni doživela poraza že skoraj tri leta (34 zaporednih tekem), je imela svoje trenutke slabosti. Če bi se pisalo kakšno leto manj in sodnikom še ne bi pomagal VAR ali pa bi Marko Arnautović stekel pred italijanska vrata kakšno stotinko sekunde pozneje, bi Italijo senzacionalno v osmini finala v obračunu slovenskih sosed izločila Avstrija. Ni manjkalo veliko, res ne. In takšnih če-jev na prvenstvu resnično ni bilo malo. Malo je manjkalo, da bi bilo marsikaj drugače.

To pa je največji dokaz, kakšne podrobnosti danes odločajo v vrhunskem nogometu, v svetu športnih milijonarjev. Odločajo o tem, katera država bo v nogometnem transu, katera pa bo padla v mukotrpno depresijo. Kar zadeva evropski naslov, je zmagovalec le eden. To je Italija. Kar zadeva skupne zmagovalce dogodka, jih je več. To so Uefa in vsi nogometni navdušenci, ki so bili deležni kruha in iger ter po dolgem času ponovno občutili, kako lepo in strastno je uživati ob nogometu, ko si poln adrenalina. Na polnih stadionih. Zato komaj čakamo novi Euro.

Leta 2024 bo marsikaj drugače. Takrat ne bo potovalnega kaosa, saj bo Euro potekal v isti državi, na desetih nemških stadionih, najbližje Sloveniji pa bo znova München, ki se bo tako zapisal v zgodovino kot prvo prizorišče, kjer se je igralo na dveh zaporednih Eurih. Upajmo, da ob načrtovanem datumu (od 14. junija do 14. julija 2024) in brez epidemioloških težav. Morda celo v družbi slovenske reprezentance, kdo ve. Nogomet je dokazano nepredvidljiv. Auf wiedersehen, Deutschland!

Pošta Italije Sportal Spodletelo norčevanje Pošte Italije iz poraženih Angležov Anglija Sportal Angleška sramota, ki odzvanja bolj kot poraz v finalu Anglija Sportal Angleži po porazu postali tarča posmeha #video Donnarumma THUMB Sportal Italijanu uspelo nekaj, kar ni še nikomur Italija naslov evropskih prvakov Rim Sportal Norišnica v Italiji: "Prebudili smo se iz nočne more pandemije" #video #foto Mancini THUMB Sportal Prvak Mancini poslal sporočilo, ki ne bo všeč preostalemu svetu Anglija Italija Finale Sportal Neverjetna drama na Wembleyju

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin