NK Olimpija
konferenčna liga
Četrtek, 12. 12. 2024, 4.00
14 minut
Dejan Kelhar
Dejan Kelhar: Nisem služil milijonov, sem pa znal z drobižem lepo upravljati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,03
Nekdanji slovenski reprezentant Dejan Kelhar je pred leti sklenil pestro nogometno kariero v eni izmed nižjih avstrijskih lig.
Le kdo bi bolj posrečeno povezoval Olimpijo in Cercle Brugge, ki se bosta danes udarila za točke konferenčne lige v Stožicah, kot Dejan Kelhar? Nekdanji slovenski reprezentant je nosil dres obeh klubov. Zmajem je pomagal do enega najbolj čustvenih naslovov v bogati zgodovini, pred tem pa marsikaj lepega in nepozabnega izkusil tudi v Belgiji.
Ne zgodi se pogosto, da se v Evropi pomerita tvoja nekdanja kluba. Dejan Kelhar je tako postavljen pred nevsakdanjo dilemo. Za koga bo sploh stiskal pesti danes? "Seveda za Olimpijo. Najbolje bi bilo, da bi bil tipičen Slovenec in bi bil za drugega, samo da sosed ne bi bil srečen. A, kje pa (smeh, op. p.). Seveda bom navijal za Olimpijo. Moramo se promovirati, si želeli dobrih rezultatov. To, kar počne Olimpija, je lahko samo dobro za slovenski nogomet. Letos smo naredili čudovito zgodbo, tako klubi kot tudi reprezentance. Moramo iti naprej," nam je zaupal 40-letni nekdanji reprezentant, ki se je rodil v Brežicah, a je še kako navezan na Celje, mesto, ki ima tudi predstavnika v konferenčni ligi.
Tako se je veselil kot branilec Olimpije po pomembni zmagi v "njegovem" Celju, ki je zmajem pred osmimi leti utrla pot do tako želenega državnega naslova.
Ne le, da je to njegov prvi klub, pri katerem je šel skozi vse starostne kategorije, ampak si je v knežjem mestu ustvaril tudi družinski dom. Ga pa prelepi spomini povezujejo tudi z Belgijo. Nenazadnje se mu je ravno v mestu Brugge rodil mlajši sin. A o tem več v nadaljevanju.
Kelhar očaran nad Olimpijo: V moji generaciji je bilo drugače
Za začetek je želel nekdanji branilec tako Olimpije kot tudi Celja čestitati obema kluboma, da ju vodijo pravi ljudje. Takšni, ki so prepoznali, kaj je dobro za slovenski nogomet, in to cenijo. "Škoda bi bilo prekiniti takšne zgodbe. Moramo stremeti k še čemu več," zelo podpira miselnost trenerja Olimpija Victorja Sancheza, ki si je po zmagi nad severnoirskim Larnejem, s katero si je Olimpija bolj ali manj že zagotovila nastop v izločilnem delu, hkrati pa se je na lestvici konferenčne lige povzpela na sedmo mesto, zadal nov cilj. Končati tekmovanje med najboljših osem.
Olimpija bo skušala v četrtek nadaljevati niz domačih evropskih zmag brez prejetega zadetka.
"To se mi zdi krasno. Športnik si mora vedno zastavljati cilje. In če ga dosežeš, zagotovo ne boš prišel v slačilnico in rekel, da je cilj že dosežen ter se lahko igralci zdaj povsem sprostijo in se predajo čarom veselega decembra. Ne. Zakaj pa ne bi šli še stopničko višje? Psihološkega bremena ni več. Olimpija je že med najboljših 24, na naslednjih tekmah lahko samo še kaj dobi. Izgubiti ne more več ničesar. Najbolj pa me veseli, kako se vidi, da nogometaši Olimpije preprosto uživajo v tem, kar počnejo. Upoštevajo vse želje trenerja, so zelo homogena ekipa," je očaran nad tem, kar spremlja na predstavah zeleno-belih.
"Zelo lepo delajo. Všeč mi je, da je med njimi tako veliko mladih Slovencev, ki že lahko igrajo na evropski ravni. V moji generaciji je bilo drugače, zdaj pa med slovensko in evropsko ravnjo ni tako velike razlike. Lahko parirajo klubom iz drugih lig, sploh ni več tako občutnih razlik. Miselnost igralcev se je spremenila, verjetno tudi ljudi v klubu. Slovenija premore veliko mladih dobrih igralcev, kar je pokazala tudi reprezentanca do 21 let v kvalifikacijah za Euro," je ob tej priložnosti čestital še varovancem Milenka Ačimovića, ki bodo prihodnje leto na Slovaškem nastopili na evropskem prvenstvu, kjer jih čaka zahtevna konkurenca.
Na jugu Balkana nastane težava, če se ne znaš spopasti s kritiko
Nogometaš je nastopal za belgijskega prvoligaša Cercle Brugge od leta 2009 do 2011. Največji uspeh je dosegel z uvrstitvijo v finale belgijskega pokala.
Kako pa bi Kelhar opisal Cercle Brugge, za katerega je nastopal med letoma 2009 in 2011, največji uspeh pa dosegel z uvrstitvijo v finale belgijskega pokala, kjer je moral priznati premoč Gentu, pri katerem sta igrala Marko Šuler in Zlatan Ljubijankić? "Cercle je vedno posvečal veliko pozornost delu z mladimi. Finančno ni nikoli spadal med največje belgijske klube. To, kar se dogaja v tej sezoni, je v bistvu njegova realna slika. V prejšnjih sezonah, ko je zanj nastopal tudi Dino Hotić, je presenečal z uspehi," nam je pojasnil, kako so v Belgiji največji trije klubi. To so aktualni prvak Club Brugge, Anderlecht in Standard Liege, ki ga je pred leti za kratek čas vodil tudi Luka Elsner.
"Vse ostalo je 'tu tu'. Olimpija, Celje in Maribor bi se dobro kosali s klubi, če bi igrali na belgijskem prvenstvu. Belgijska liga je bolj razvojna, ravno pravšnja za mlade igralce, za mlade Slovence, ki so prerasli raven domače lige. Dobro, če je nekdo kakovosten, gre lahko tudi v italijanski ali nemški klub in začne igrati, a ni veliko takšnih primerov. Že Benjamin Šeško je šel po korakih v Nemčijo prek Avstrije. V Belgiji pa je res fino, saj v večini klubov, razen prej omenjenih treh velikanov, ni pritiska. Pri Cercle Bruggeju ga ni bilo, tam je vladalo mirno okolje. Ko si denimo izgubil, ni bilo pritiska, da boš moral, če se to zgodi še enkrat, pospravljati kovčke in iti domov. Povsem drugače kot v državah na jugu Balkana, kjer nastane težava, če se ne znaš spopasti s kritiko. V Belgiji sicer igrajo odprt nogomet, cilj Cercla pa je postati stabilen prvoligaš. Olimpija ima seveda drugačne ambicije. Mora biti prva. Podobno velja za Maribor in Celje. Zato vladajo drugačni pritiski," je opisal veliko razliko, s katero morajo vsakodnevno živeti nogometaši Olimpije in Cercle Bruggeja.
"Prepričan sem, da bi lahko Olimpija, Celje in Maribor brez težav igrali na ravni belgijske prve lige. Prav zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi enega izmed naših klubov prestavili v Belgijo in bi videli, kje si. Prepričan sem, da bi zadeve dobro tekle. Morda bi se pojavljale le težave zaradi poškodb. Belgijski klubi imajo več enakovrednih kakovostnih igralcev, slovenski pa jih imajo na voljo 14 do 15, nato pa malce zašepa," je Kelhar prepričan, da bi se najboljši slovenski klubi enakovredno kosali z večino tekmecev v belgijskem prvenstvu.
Najbolj je užival na mestnih derbijih
V Bruggeju stanujeta dva velika nogometna kluba. Prvi Club Brugge je prvak in igra v ligi prvakov, Cercle pa nastopa v konferenčni ligi, na domačem prvenstvu pa je padel v krizo, saj je po nizu skromnih rezultatov na alarmantnem predzadnjem mestu, tik pred gostovanjem v Ljubljani pa je še pripeljal novega trenerja. "Cercle je nekakšen prisesek mesta. Oba kluba imata v mestu polovico navijačev, je pa Club Brugge zaradi tradicije in rezultatov bolj spoštovan tako v Belgiji kot tudi v tujini. Užival sem na mestnih derbijih, saj med kluboma vladajo trenja. Ko smo bili gostitelji, je bilo na stadionu 70 odstotkov naših navijačev. To so bile najlepše tekme. Smo pa bili takrat proti Clubu zelo majhni, saj smo imeli vsaj šestkrat manjši proračun. Temu primerna je bila tudi kakovost igralcev," se spominja mestnih obračunov, ki so pogosto stadion Jan Breydel napolnili do zadnjega kotička.
Na mestnih derbijih, ko se je Cercle pomeril z belgijskim velikanom Club Brugge, je vladala izjemna energija.
Zdajšnji lastnik kluba je bogati ruski poslovnež Dmitrij Ribolovljev. Je milijarder, zaljubljen v nogomet. Že dolgo vodi Monaco, ki v tej sezoni nastopa tudi v ligi prvakov, dobro pa mu gre tudi na francoskem prvenstvu. "V mojih časih Ribolovljeva še ni bilo v klubu. So pa ves čas iskali nekoga podobnega. Takrat smo sodelovali s Sportingom iz Lizbone, ki nam je vsako sezono posodil od dva do tri igralce iz njihove mlajše selekcije. Bila je vzpostavljena naveza. Vodstvo kluba je iskalo večji klub s kapitalom, s katerim bi sodelovalo. Vidi se, da so veliko delali na razvoju mladih igralcev. Zato jih je tudi teplo, ko so kmalu po mojem odhodu leta 2015 šli v drugo ligo," Cercle Brugge tako danes tesno sodeluje z Monacom, ki mu je tudi posodil nekaj igralcev. Danes (18.45) se bodo predstavili tudi v Stožicah.
Dino Hotić je bil zadnji nogometaš, rojen v Sloveniji, ki je igral za Cercle Brugge. Lani ga je zapustil in se preselil na Poljsko, kjer nastopa za Lech Poznan. "Ko je igral v Belgiji, sem ga z zanimanjem spremljal in bil vesel zanj. Klub je postavil na višjo raven tako rezultatsko kot tudi organizacijsko. Takrat se je klub dvignil. Dino je bil zelo konkreten. Vem, kako se trudi, da uspe v nogometu. Koliko stvari še počne dodatno in kako skrbi zase. Za to je moral biti slej ko prej nagrajen," je rad spremljal občasnega reprezentanta Bosne in Hercegovine, ki je v Sloveniji najbolj izstopal pri Mariboru, v dresu Cercleja.
"Takšno finančno kulturo bi morali imeti tudi v Sloveniji"
V Belgiji je spoznal finančno disciplino, ki bi jo rad preslikal tudi v Slovenijo.
Kelharja vežejo na Belgijo lepi spomini tudi zaradi rojstva mlajšega sina. "To je prekrasno, zelo urejeno mesto. Podobno kot Benetke leži na vodi. Starejši sin je tam že hodil v vrtec. Naša družina se je počutila prijetno. Glede na to, da Belgijci veljajo bolj za 'zaprte' severnjake, smo bili z vsemi zelo povezani. To me je pozitivno presenetilo," je ostal v stikih s številnimi nekdanjimi soigralci.
Belgija ga je navdušila tudi glede urejenosti. Nogometni kruh je služil v številnih državah, poleg Slovenije in Belgije še v Angliji, Turčiji, Srbiji, Poljski, Izraelu, Azerbajdžanu in Avstriji, o deželi, ki predstavlja pomemben del Beneluksa, pa lahko pove samo lepe stvari. "Anglija je trn v peti moje kariere. Vedno sem si želel, da bi zaigral na Otoku, potem pa sem bil ravno takrat, ko sem bil pri Sheffieldu, poškodovan in nisem igral. Sem pa zato takrat prišel v Olimpijo, s katero sem bil prvak. Vse se je zgodilo s svojim razlogom (smeh, op. p.). Kar pa se tiče Belgije in financ, tu ne govorim ravno o veličini plač, ampak bolj o urejenosti in transparentnosti izplačil. Tam sem spoznal takšno finančno disciplino in kulturo, kakršno bi morali imeti tudi v Sloveniji. Verjetno pri nekaterih naših klubih to ne bi šlo skozi, tega sicer ne poznam dobro, je pa zanimivo, da si imel v Belgiji pogodbo, po kateri si lahko vsak mesec reguliral svoje izplačilo. Lahko si prejel vsega, lahko pa si določen del namenil v fond, s katerim si nato razpolagal po koncu kariere. To je bila krasna stvar. Če si v nekem obdobju denimo prejel deset enot in jih porabil tri, si preostalih sedem enot hranil doma. To ni bilo dobro, saj si imel denar pri sebi in si ga potem hitro namenil za kupovanje stvari, ki jih verjetno takrat niti nisi toliko potreboval. In si ostal brez denarja. S tem fondom pa si imel varen in transparenten račun," je upošteval nasvete in zajeten delež plače usmerjal v omenjen fond.
Mesto Brugge velja za "severne Benetke".
"Zagotovo sem dal na stran vsaj polovico zaslužka. Danes živijo fantje drugačno življenje, vsega je več. V naši generaciji si imel v mladosti samo ene superge in ene kavbojke. Ko si odprl hladilnik, je bila notri le ena poli salama. Zato sem si kot otrok vedno želel, da si bom takrat, ko bom imel na voljo svoj denar, lahko kupil katerokoli salamo. Če sem povsem iskren, sem si morda kdaj pa kdaj kupil kakšno bedarijo, a … nisem služil milijonov, sem pa znal z drobižem lepo upravljati," mu je služenje denarja v Belgiji polepšalo življenje.
Po koncu nogometne kariere je tako iz Belgije prejel lepe denarce, ki so mu pomagali pri tem, da je začel svojo drugo kariero. "Belgijci so sami vse skupaj javili davčnim organom v Sloveniji, moral sem biti le podpisnik. Tudi Slovenija bi morala iti v tako shemo. V politiki so razmišljali o tem, za športnike in kulturnike se o tem že dolgo pogovarjajo. Meni je ta fond po koncu kariere zelo pomagal. Počutil sem se podobno kot otrok, ki je kdaj v otroštvu prejel kak bankovec in ga spravil v knjigo, nato pa jokal, ker je pozabil, kam ga je skril in ga ni več našel. No, ko pa je nanj že pozabil in čez mnoga leta naletel nanj, pa je pa bilo ob tem toliko večje veselje. Podobno sem se jaz počutil, ko sem prejel ta fond od Belgijcev," je podal posrečeno primerjavo.
Nepozabno veselje Dejana Kelharja in nogometašev Olimpije leta 2016 ob osvojitvi naslova po zmagi nad velenjskim Rudarjem.
Edini cilj Mandarića je bil naslov prvaka
Odlično se je počutil tudi leta 2016, ko je Olimpiji pomagal do tako želenega naslova. Prvega po dobrih dveh desetletjih. "Ni lepšega, kot da osvojiš naslov v domačem okolju. S Celjem ga žal nisem. Izhajam iz Brežic, a živim v Celju in sem ponosen, da niza take uspehe in ima okrog sebe ljudi, ki to spoštujejo in niso muha enodnevnica. Kar pa se tiče Olimpije, je bil takrat, ko sem se po dolgih letih iz tujine vrnil v Slovenijo, edini cilj predsednika Milana Mandarića državni naslov. To je bil cilj celotne zgodbe. Če ne bi bilo tega, bi bili vsi zelo razočarani. Ne le jaz in soigralci, ampak tudi navijači. Vsi so pričakovali, da bomo prvi, a seveda ni bilo lahko priti do naslova. Sploh ne. To so prekrasni spomini," mu še zdaj pred očmi plešejo prizori slavja po zmagi nad Rudarjem v Velenju, ko je zmajem naslov po strelu z bele točke zagotovil Rok Kronaveter, nato pa se je slavje preselilo še na ljubljanske ulice. To je bil njegov drugi naslov, prvič je postal najboljši dve leti pred tem z beograjsko Crveno zvezdo, kjer se v Srbiji nanj, tako kot tudi trenerja Slavišo Stojanovića in soigralca Nejca Pečnika, spominjajo z ogromnim spoštovanjem in častjo.
Beograjski Crveni zvezdi je pomagal do naslova prvaka, s katerim so rdeče-beli takrat prekinili dolgoletno dominanco Partizana in napovedali boljše čase za klub, ki danes nastopa v ligi prvakov, zanj pa nastopata Timi Max Elšnik in Vanja Drkušić.
Kdo bo danes zmagal v Stožicah? Igrišče je v klavrnem stanju in ne bo omogočalo prodornejše in optimalno kombinatorne napadalne igre, a je Olimpija že večkrat dokazala, da zmore zmagovati tudi na takšnih zelenicah. "Pomembnih bo zlasti uvodnih od 15 do 20 minut. Takrat bo pomembno, kako se bo igra razvila. Olimpija igra lep, atraktiven nogomet. Cerclu ne bi dal prednosti, nenazadnje igrajo v gosteh. Olimpija lahko iztrži še en odličen evropski rezultat," je prepričan, da bi lahko točke ostale v Ljubljani, s tem pa bi zmaji naredili še en korak k prvovrstnemu podvigu, saj bi ostali v igri za najboljših osem mest v konferenčni ligi.
Slovencem manjka predrznosti in arogance, a ...
O tem bi potem odločali prihodnji teden, ko jih 19. decembra čaka gostovanje na Poljskem pri Jagielonnii Bialystok. Ravno tistemu klubu, ki ga je Kelhar, včasih je kot branilec nabiral izkušnje tudi pri Legii iz Varšave, že spremljal v živo. V knežjem mestu si je letos ogledal večino evropskih tekem Celja. "Zadnja je bila zanimiva, atraktivna, dinamična," je užival ob remiju s poljskim prvakom Jagiellonio (3:3), kjer ga je znova navdušil trener Albert Riera.
Španska stratega Victor Sanchez in Albert Riera žanjeta uspehe v Sloveniji.
"Španci imajo temperament, neizmerno željo po igri. Riera je zelo temperamenten. Včasih se mi zdi, da ga bo kar odneslo (smeh, op. p.). Dobro dela, fantom vliva samozavest. Riero smo spoznali že prej, saj je podobno počel pri Olimpiji. Slovenski trenerji razen redkih niso tako ofenzivni in dinamični ter ne igrajo tako tvegano," spoštuje tako Riero kot tudi njegovega rojaka Victorja Sancheza, ki mu uspevajo čudeži z Olimpijo.
Tako je pozdravljal občinstvu po otvoritvi stadiona v Stožicah, ko je Slovenija leta 2010 premagala Avstralijo z 2:0.
"Igralcem sta podala samozavest. Slovenci imamo neko zadržanost, manjka nam malo predrznosti in arogance, kot ju imajo denimo Hrvati in Srbi. Naši mladi fantje zdaj kažejo tudi to. Denimo reprezentanca do 21 let. To je rezultat drugačne miselnosti, selektor Ačimović zelo lepo prenaša znanje na mlajše upe," je poleg članske reprezentance, ki jo vodi Matjaž Kek, še enkrat izpostavil mlade slovenske upe, ob koncu obširnega pogovora pa je zaželel srečo obema slovenskima predstavnikoma v konferenčni ligi. Tako Olimpiji proti Cercle Bruggeju kot tudi Celju, ki ga jutri čaka gostovanje na toplem Cipru, kjer se bo pomeril s Pafosom.
