Petek, 6. 9. 2019, 14.47
8 mesecev, 3 tedne
Slovenska gorska zdravnica, ki svoj prosti čas namenja reševanju v hribih
Po oceni Janija Beleta, predstavnika za stike z javnostmi slovenskih gorskih reševalcev in izkušenega gornika, slovenske hribe vsako leto obišče od 5 do 10 odstotkov več planincev. Vedno več je tudi nesreč. Vsekakor si vsi želimo, da bo pomoči potrebnih v slovenskih gorah čim manj. Če bi do nesreče prišlo, pa smo lahko ponosni, da nad nami bdi več kot 600 prostovoljnih gorskih reševalcev, pilotov, zdravnikov, ki svoj prosti čas posvečajo reševanju življenj v najzahtevnejših okoljih. Ena izmed gorskih zdravnic je tudi specialistka športne medicine, dr. Petra Zupet, ki je sicer tako ali drugače polno zaposlena z različnimi obveznostmi.
Spoznajte sogovornico
Dr. Zupetova je diplomirala tako na Medicinski fakulteti (MF) kot tudi na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, nato pa je opravila specializacijo medicine dela, prometa in športa z usmeritvijo v medicino športa, na MF pa je tudi doktorirala.
Dr. Zupetova ima več kot 15 let kliničnih izkušenj na področju zdravstvene oskrbe športnikov. Je vodja zdravstvene službe HZS, reprezentančna zdravnica VZS in GZS, vodja zdravstvenih služb na različnih svetovnih in evropskih prvenstvih ter množičnih športnih prireditvah.
Bila je vodja zdravstvene službe slovenske reprezentance na OI v Londonu in Evropskih igrah v Bakuju. Bila je tudi predsednica delovne komisije Ministrstva za zdravje za pripravo strokovnih smernic preventivne zdravstvene oskrbe športnikov v Sloveniji, aktivno pa sodeluje tudi v Evropskem združenju za medicino športa (EFSMA) kot soavtorica priporočil "Exercise Prescription for Health".
Je vodja ali članica različnih združenj in strokovnih teles, npr. predsednica Združenja medicine športa Slovenije, članica Strokovnega sveta Olimpijskega strokovnega centra pri OKS, članica Medicinske komisije Gorske reševalne zveze Slovenije, članica komisije za razvoj Svetovnega združenja za medicino športa, predstavnica Zdravniške zbornice v Multidisciplinary Joint Comittee on Sports Medicine idr.
Dr. Zupet svoje izkušnje in znanje prenaša na mlajše kot redna predavateljica na FVZ UP, na programu Aplikativna kineziologija, na usposabljanjih OKS in nacionalnih panožnih športnih zvez in kot (vabljena) predavateljica na različnih mednarodnih simpozijih, kongresih in seminarjih (FIMS, EFSMA idr.).
Smo na kaj pozabili? Povsem možno, dr. Petra Zupet, sicer tudi mamica dveh sinov (11 in 5 let), pač obvlada svoje področje.
Že zelo zgodaj je vedela
Da bo postala to, kar je, je spoznala že zelo hitro. "Želja postati specialistka športne medicine je rasla od petega razreda osnovne šole," uvodoma pove. K tej odločitvi je botrovala tudi lastna poškodba v rani mladosti.
"Nekoč sem se ukvarjala tako z gimnastiko kot tudi s smučanjem. Poškodovala sem si koleno, zaradi česar so mi zdravniki prepovedali ukvarjanje s smučanjem. Takrat sem si mislila, to pa tako ne gre, da bi nekomu tako na lahek način odvzeli tisto, kar ima rad. Sama sem torej izkusila, kako je, če izgubiš tisto, kar ti v danem trenutku pomeni največ. Takrat sem si rekla, da želim delovati v športni medicini, da bom lahko športnikom pomagala, da bodo dali od sebe maksimum, ne glede na vse zdravstvene težave, ki jih bodo pri tem imeli. Da jim bom olajšala pot. Bila sem zelo odločena. Po vpisu na fakulteto nisem nikoli več oklevala, ali sem izbrala pravi poklic. Vzporedno sem se nato vpisala tudi na Fakulteto za šport," razloži dr. Petra Zupet, specialistka medicine športa, danes strokovna direktorica Inštituta za medicino in šport in tudi profesorica športne vzgoje na Fakulteti za šport.
Ljubezen do hribov
Dr. Zupetova je delo gorske reševalke začela pred 12 leti. "Hribe sem imela vedno rada, z njimi sem bila tako ali drugače povezana. Delo v GRZS sem videla kot povezavo svojega hobija, ljubezni do hribov in svojega dela. Enostavno, združila sem medicino, hribe in šport," pove.
Že 12 let gorskega reševanja
Zadnja leto in pol je sicer (prostovoljno) delo gorske reševalke zaradi številnih obveznosti postavila nekoliko na stran. "Trenutno sem precej zaposlena z organizacijo evropskega kongresa medicine športa, kar je za naše razmere velik zalogaj, sploh ker stroka na tem področju pri nas še ni tako razvita. Zavestno sem se odločila, da se za določeno obdobje odpovem določenim rečem," razloži in doda, da se bo v vrste gorskih reševalcev gotovo vrnila, ko se osebni in službeni projekti nekoliko umirijo.
Ko je bila aktivna, je sodelovala tako na helikopterskih kot tudi klasičnih gorskoreševalnih akcijah, ki jih je, kot poudarja sogovornica, sicer čedalje manj. "Če se le da, gremo s helikopterjem. Ker je hitreje, enostavneje, boljše za pacienta, hitrejši je dostop. V primeru, ko helikopter ne gre, gremo klasično, včasih na oba načina. Ko sem dežurala ne Brniku, so bili dnevi, ko smo imeli tudi po pet intervencij na dan, včasih pa nobene, odvisno od dneva," pripoveduje.
Različne poškodbe in nesreče
Njena prva gorskoreševalna izkušnja izpred kar nekaj let se je sicer končala s smrtnim izidom. Šlo je za plezalno nesrečo v Trenti. Kot pravi, se s podobnimi primeri še danes težko spoprijema in jih čustveno doživlja. "Mogoče tudi zato, ker v vsakdanu nimam urgentne službe. Moraš predelati sam pri sebi," pristavi.
V svoji gorsko reševalni karieri je bila priča različnim poškodbam. "Od bolezenskih stanj, infarktov, srčno-žilnih obolenj, do obnemoglosti, hudih padcev, manjših poškodb. Zdi se mi, da sem imela več poškodb kot bolezenskih stanj. Veliko je bilo srednje težkih poškodb, pa plezalskih nesreč, padcev – tudi ob primerni opremljenosti, tudi nesreč zaradi izčrpanosti, pa pretežke ture. Imela sem tudi smrten primer zaradi neustrezne opreme. Velikokrat opozarjamo, da spomladi in zgodaj poleti, ko je v hribih na določenih delih na senčnih legah še sneg, še vedno potrebujemo zimsko opremo. Zadnji smrtni primer sem imela, ko je tuja planinka zdrsnila na snegu, ker ni bila ustrezno opremljena. Take stvari ti dajo misliti. Spominjam se, da sem prišla na kraj nesreče, in celo sama sebi rekla, da bi verjetno sama na tem terenu še tekla. Vseskozi zato opozarjamo, da previdnost v gorah nikoli ni odveč in da lahko že najmanjša nepazljivost vodi v katastrofalne posledice," pove dr. Petra Zupet.
Klic, ki ga ne gre predvideti
Slovenske gore so letos terjale že 17 smrtnih žrtev, dodatnih 14 je tako ali drugače posredno povezanih s hribi in gorami. V to številko so vključeni padalci, delovne nesreče v gozdu, prometne nesreče in, da, tudi samomori.
Dr. Petra Zupet meni, da je nesreč v gorah vedno več predvsem zaradi boljše osveščenosti planincev in boljše dostopnosti. "Pri nas je tako, da gorske reševalce pokličeš in nisi nikomur nič dolžan. Seveda boš poklical prej kot kasneje. Definitivno imamo tudi več informacij o posameznih turah, kar velikokrat vodi v nepremišljenost. Gotovo pa ljudje prej pokličejo na pomoč kot nekoč," ocenjuje.
In kako primerja delo gorske reševalke z njenimi drugimi zadolžitvami? "Gorsko reševanje te iztiri iz enega ritma, ki ga ne moreš predvideti, kar velikokrat s sabo potegne logističen zalogaj. Klic lahko prejmeš med delom v ambulanti ali ko si doma in skrbiš za otroke. Če imaš dobro oporo in podpore družine, to še nekako gre. Če tega nimaš, se moraš nečemu slej kot prej odpovedati. Bi pa izpostavila, da sem bila vedno osredotočena na človeka, ki potrebuje pomoč, tako da niti ne razmišljaš, kaj, kako, zakaj. Enostavno sprejmeš delo. Navsezadnje je to delo s pacienti in v tem smislu prav nič drugačno kot moje druge zadolžitve. Malce smo seveda tudi adrenalinski tipi, mi, gorski reševalci. Moraš biti, če nisi, se tega ne lotiš, saj velikokrat tvegaš tudi sebe," razlaga.
Pomen psihične priprave
Kot pravi, strahu, tudi dvomov, če to želi početi, praviloma nikoli ni bilo. "Tudi na intervencijah s helikopterjem ne (smeh, op. p). Mogoče malce le na začetku gorskoreševalne poti. Sicer pa sem šla v akcije vedno sproščena, osredotočena. Nekajkrat sem sicer cmok v grlu dobila na helikopterskih vajah. Bi pa izpostavila nekaj, o čemer se mogoče premalo govori … Kadar imamo težavna obdobja v življenju, in vemo, vsakdo jih na neki točki ima, ne moreš biti povsem psihično pripravljen. Takrat sem, recimo, sama pri sebi začutila strah. Imela sem slab občutek, bila sem bolj nesamozavestna. Navzven se morebiti ni videlo, ampak sama pri sebi sem vedela, da nisem prava. Ekipa je sicer močna, kakor je močan najšibkejši člen. Soodvisni smo drug od drugega. Če eden naredi napako, se lahko slabo konča. Človek mora biti psihično pripravljen. Če bi se dvomi neprestano pojavljali, tega vsekakor ne bi počela, značaj mi pač veleva, da se vsake stvari lotevam stoodstotno. Vsakega dela se tako lotevamo odgovorno, in ne s strahom ter razmišljanjem, kaj bi bilo, če bi bilo," ocenjuje.
Ko pride helikopter na dom in ko družina v dolino odsmuča sama
Poudarja, da je njena družina dobro sprejela njeno gorskoreševalno poslanstvo. "Otroka si še ne predstavljata povsem dobro. Starejši sin je sicer že šel z mano na helikoptersko vajo in mu je bilo zelo lepo. Dobila sem tudi občutek, da je to tema, na katero je ponosen, ko se denimo v šoli pogovarjajo o tem. Takisto, ko smo z drugimi reševalci na njihovo šolo prišli predstavit delo, opremo. To je zanje vedno zanimivo," pove dr. Petra Zupet.
"Nekoč sta bila otroka tudi priča, kako me je helikopter za odhod na intervencijo pobral na polju blizu doma. To je bil pravi dogodek, ki je požel val navdušenja (smeh, op. p). Praviloma je sicer tako, da me pokličejo iz centra, ali sem prosta, nato pa se s pilotom zmeniva, kje me pobere in čez koliko časa. Pobirali so me tudi že med delom v ambulanti, pa tudi na prostočasnih aktivnostih. Včasih tudi sama pridem na Brnik, skratka, vedno gledamo, kaj je časovno najbolj ustrezno. Zgodilo se je tudi, da me je helikopter pobral nad bohinjskimi hribi, kjer smo smučali z družino. Tako da sem bila takrat prikrajšana za smuko nazaj v dolino (smeh, op. p). Oskrbovalno opremo praviloma vedno nosim s seboj, a nič ne de. Vedela sem, v kaj se podajam, in ni mi žal. Zdravnik ni samo poklic, ampak resnično poslanstvo. Predan mu moraš biti 24 ur na dan, vseskozi, vse življenje, in tako se tudi obnašamo. Nikoli se popolnoma ne odklopiš, vedno gledaš, kaj se dogaja, tudi na cesti, če se denimo komu kaj pripeti," doda.
"Nekaj manjka"
Pravi, da se bo v vrste gorskih reševalcev vrnila, ko se službene obveznosti nekoliko umirijo. "Gotovo malce pogrešam gorsko reševanje. Nazadnje sem na družinskem smučanju videla reševalni helikopter, ki se je pripeljal po smučarja, ki je imel nesrečo. Prijelo me je, da bi šla kar zraven (smeh, op. p). Pogrešam to, nekaj manjka," pove dr. Petra Zupet, ki se sicer od vseh obveznosti in stresa najraje odklopi z družinskimi obiski hribov. Nazadnje so se odpravili na treking v Gruzijo, polno pa jih je tudi po naših, italijanskih, avstrijskih in francoskih hribih.
Postavljanje diagnoz v družbi
Kot zdravnica se v družbi zaradi svojega poklica velikokrat znajde v središču pozornosti. "Takoj se najdejo teme. Velikokrat kdo potoži nad svojim težavami. Ko se po navadi v neki družbi razve, da sem zdravnica, imam bistveno več pozornosti, kot bi je imela sicer (smeh, op. p). Ljudje imajo temo, s katero bi se pogovarjali s tabo. Po navadi je to tako: "Joj, kaj pa misliš o tem, kaj narediti, boli me to in ono." Zdravstvo je pač področje, kjer smo najbolj krhki, ranljivi, in če kdo lahko pomaga, seveda pristopiš k njemu. To se mi zdi čisto človeško, tudi sama bi se odzvala enako. Je pa res, da sem včasih enostavno preveč utrujena in si želim odpočiti glavo, pa se potem velikokrat vrnemo nazaj na isto temo (smeh, op. p.)," pove.
Slovensko zdravstvo v luči dr. Petre Zupet
S sogovornico nismo mogli mimo aktualnih zdravstvenih tematik. Kako sama ocenjuje položaj zdravnikov in kje vidi ključne težave, ki nas pestijo?
"Vidim veliko plusov, ker sem zaljubljena v svoj poklic, ker mi je to hobi in ker to res rada počnem. Zadnjih šest let sem v zasebnem sektorju in je seveda drugače. Enostavno, v javnem sektorju nisem mogla delati na način, kakor sem si predstavljala. Specializacijo sem opravljala v tujini, kjer sem videla, kako so stvari v športni medicini organizirane in v Sloveniji smo še daleč od ideala. Dobila sem neko vizijo razvoja," se uvodoma te teme dotakne dr. Petra Zupet, ki je bila prej 10 let zaposlena v javnem sektorju
"Bistveno večji potencial sem videla v zasebnem sektorju, saj lahko res delaš na način, kot si si zamislil sam. Da se lahko posvečaš pacientu. Jaz si lahko vzamem tudi eno uro za zahtevnega pacienta, česar si prej seveda nisem mogla privoščiti. Zasebni sektor je tudi na zahodu zelo cenjen način dela, ker zdravniki lahko res delajo tisto, za kar so bili vpoklicani, poslani, za tisto, kar smo se učili. Zaradi naše tranzicije, sistema, smo še vedno zelo navezani na javni sistem. Ne predstavljam si, da bi morala delati na normativ 50 ali celo več pacientov na dan, kakor na žalost delajo moji kolegi. Dejansko ne moreš tako delati, zgodijo se napake, kar je pa seveda nepošteno do pacientov. Znajdemo se v začaranem krogu preobremenjenosti. Ne bi rada posploševala, a pomanjkanje zdravnikov je še kako pereč problem. Tako kot vsepovsod lahko razloge iščemo pri financah, pri organizaciji. Kako je s financami in kako krožijo, ne morem govoriti, ker informacij o tem nimam in za to tudi nisem kompetentna. Družinska medicina je absolutno preobremenjena, pa ni edina, in na ta način enostavno izgubljaš poslanstvo zdravnika. Potem si samo še neki administrator, ki pošilja naprej, ker enostavno nimaš časa," razloži dr. Petra Zupet.
Zakaj pomanjkanje? Zakaj tudi 120 pregledov na dan? "Odgovora na to nimam oziroma se mi nanj ne zdi pošteno odgovarjati. Sistem se mi je v določeni fazi zdel nerešljiv in kar hitro sem ugotovila, da se v tem enostavno ne vidim. Da sem šla v zasebni sektor, je bila gotovo težka odločitev, ker sem tako rekoč po študiju dobila službo, ki sem si jo želela. Takoj so se mi uresničile sanje, pri čemer sem v naši stroki verjetno ena redkih. Nisem si predstavljala takrat menjati, kar nekaj časa sem potrebovala. Ko sem bila že odločena, sem nato še eno leto mencala. Spodbudilo me je dejstvo, da se je odpiral center, ki je kazal potencial in v katerega sem verjela. Veliko sem se naučila v predhodnih desetih letih, imela sem ogromno možnosti. Takrat sem si rekla, da moram stran, če hočem napredovati. Bila sem že dovolj izkušena, a še vedno mlada za ta korak. Danes svojega pacienta, športnika, nikdar ne obravnavam manj kot 20 minut. Četudi je to najbolj banalna poškodba, si vzamem toliko časa, dokler ne pridemo do konca," sklene sogovornica.
Dacia - zanesljiv partner
Sponzor rubrike Naj planinska koča je Dacia, ki je hkrati tudi ponosni sponzor Gorske reševalne zveze Slovenije.
Dacia in Gorska reševalna zveza Slovenije nadaljujeta pot poglobljenega sodelovanja, ki temelji na skupnih vrednotah znamke Dacia in gorskih reševalcev.
