Četrtek, 23. 5. 2019, 12.27
10 mesecev, 2 tedna
FOTO in VIDEO: Slovenska pilotka, ki rešuje življenja
Slovenskim gorskim reševalcem so pri njihovem delu na tleh v veliko pomoč vozila Dacia Duster, vseeno pa so zelo odvisni tudi od helikopterskega reševanja. Ob zdrsu, padcu ali v ledenem objemu plazu o življenju in smrti lahko odločajo minute. Ko se od tam zgoraj oglasi tresoči se glas, poln obupa, v dolini zabrni rotor in proti goram ponese prave junake. Udeležili smo se ene izmed vaj helikopterskega reševanja in se pogovarjali s policistko-pilotko Tanjo Novak.
Tanja Novak, pilotka v letalski policijski enoti, ima za sabo že kar nekaj izkušenj. Na policiji deluje že petnajsto leto in, kot priznava sama, helikoptersko reševanje gotovo spada med njena najzahtevnejša opravila.
Otroška želja, ki je prerasla v poslanstvo pomoči
"Že od majhnega sem si želela leteti. Vse se je začelo s hobijem, ki pa je kmalu prerasel v izziv in željo pomagati drugim. Najprej sem začela na teh nalogah sodelovati kot kopilotka starejšim in izkušenejšim. Tako pridobivaš izkušnje. Potem pa lahko sčasoma, po določenem šolanju, postaneš sam vodja posadke tudi na teh najzahtevnejših nalogah. Takrat imaš pod sabo mlajše, manj izkušene, kar pomeni, da si ti najbolj odgovoren za helikopter in celo posadko ter da vse poteka tako, kot je treba," razloži.
Šest veličastnih
V ekipi za helikoptersko reševanje je sicer šest za to usposobljenih junakov: dva pilota, starejši in izkušenejši kot vodja ter kopilot, tehnik letalec, od reševalcev pa so zraven zdravnik, reševalec-letalec in policist-letalec.
Od klica na pomoč za reševalno akcijo do poleta traja nekaj minut. Čisto odvisno od situacije in nepredvidljivosti vremena, od terena, od podatkov, ki jih imajo na voljo. Če vedo, da je teren zahteven, je tudi sestanek daljši, da potem na terenu ni zapletov.
In kaj je tista misel, ki se ji plete po glavi, ko se odpravi na reševanje? "Z leti in izkušnjami napreduješ. Ko nastopi čas za intervencijo, se najprej vprašam, ali sem tam že bila, poskušam si orisati možno situacijo. Najprej preverimo vreme, se uskladimo s posadko o tem, kako zahteven je teren. Sestanek pred letom je vsekakor ključnega pomena, da potem poteka vse tako, kot mora biti," pove.
Usklajenost in ekipna simbioza
Tanja Novak poudarja, da je še kako ključnega pomena usklajenost in simbioza med ekipo. Posadka je na akcijah različno sestavljena, je pa seveda določeno, kdo je lahko vodja in kdo ne. Enkrat letiš z enim, nato z drugim, enkrat si v vlogi vodje, drugič denimo v vlogi kopilota. Tudi tehniki letalci se menjajo, pa tudi zdravniki.
"Res vsi sodelujemo, da na koncu speljemo vse tako, kot je treba. Usklajenost ekipe je seveda zelo pomembna, drug brez drugega ne moremo. Močni smo tako, kot je močan najšibkejši člen v ekipi. Denimo, ob reševanjih čisto ob steni moraš biti osredotočen na krmiljenje helikopterja ter poslušati smernice in navodila tehnika letalca. Takrat ima on oči za vse nas. Kopilot v tem času ves čas nadzira kabino, da ne pride do preobremenitev, da ne naredimo kaj narobe. Vsak ima svoje naloge, tudi zdravniki, reševalci, policisti," razloži.
Nič ni prepuščeno naključjem
Na vprašanje, ali jo je bilo na intervencijah strah za lastno varnost, odgovori: "Mi smo pripravljeni na vse možne situacije, izredne postopke. Je pa res, da nikoli ne gremo na intervencijo, če ni popolnoma poskrbljeno za varnost nas vseh. Če nismo stoodstotno prepričani o varnosti same intervencije, ne gremo na pot. Če bi bilo drugače, nas danes verjetno ne bi bilo več tu. Vedno moramo imeti pripravljeno neko "varovalko", če se nekaj ne izide, tako kot smo načrtovali. Nikoli ne delujemo principu "bo, ne bo." Moramo biti prepričani, da lahko reševanje izpeljemo. Če je slabo vreme ali če je območje takšno, da bi lahko ogrozilo helikopter, posadko, ekipo, se intervencije seveda ne lotimo."
Najtežje je reči "ne"
Dodaja, da letenje z leti postane naravno. Največji izziv reševanje je po njenem koordinacija med ekipo. "Prisotnih je šest ljudi in ni časa za napačne odločitve. Te morajo biti sprejete hipoma, vseeno pa premišljene. "Po glavi se ti vrtijo različna vprašanja, kakšen bo vrstni red, koga najprej spustiti do ponesrečenca, kako najlažje priti do stene," pove Tanja Novak.
Kot najtežji del njenega poslanstva, poklica, ocenjuje trenutek, ko uvidi(jo), da reševanja ne bo moč izpeljati, ker bi zaradi tega ogrožali tudi sebe, in ko se zavedo, da ne bodo mogli pomagati nekomu, ki jih nujno potrebuje. "Gotovo. Najtežje je reči 'ne', a vedno je treba upoštevati, da lahko z nepremišljenimi odločitvami ogroziš še sebe in vso svojo ekipo," pojasni.
Avgusta največje število intervencij
Po številu intervencij sicer prednjači avgust, ko lahko gredo tudi petkrat na dan na reševanje. "Ni nujno, da je posamezna akcija dolga. Če sešteješ pet akcij, to pomeni, da lahko včasih delaš tudi od jutra do večera. Petnajst minut v eno smer, pa pol ure reševanje, pa prevoz v bolnišnico," pove Tanja Novak, katere družina je sicer sprejela njeno poslanstvo in jo pri tem podpira.
Nič drugače nanjo ne gledajo njeni sodelavci, ki so praviloma moški. Pa je kdaj občutila, da je morebiti "obravnavana" drugače, ker deluje v "službi", ki je bila še pred časom praviloma rezervirana za moške? "Nič neobičajnega, morebiti je bilo na začetku malo več posebnosti, kar se tega tiče. Povsem enakopravno so me sprejeli. Ko se enkrat dokažeš, da te delo enako veseli in da enako dobro delaš, te sprejmejo. Dobro se razumem tako z reševalci kot tudi s policisti," pove.
Hvaležnost, ki odtehta vse
Tanja Novak tudi pove, da je vsako reševanje posebno in specifično. In kako se spoprijemajo z vsemi situacijami, ki jih doživijo na terenu? "Med letenjem se nekako tudi 'odklopimo'. Takrat se res osredotočiš na to, da varno letiš, da brezhibno opraviš svojo nalogo in ponesrečenca varno pripelješ v bolnišnico. Pri samem reševanju vseeno nimamo toliko stika s ponesrečenci, osredotočeni smo na svoje naloge. Poskušamo se malce distancirati od nepotrebnega razmišljanja. Če bi preveč razmišljali o tem, kaj hudega se vse dogaja s ponesrečenci, te naloge ne bi mogli speljati. Pride pa vse za tabo," poudarja.
Častivrednosti njihovega dela se pogosto zavejo šele takrat, ko do njih pridejo ponesrečenci, njihovi starši ali svojci ponesrečencev. "Takrat šele uvidiš, kakšno delo si pravzaprav opravil. Veliko je tega, da ponesrečenci, svojci, želijo z nami vzpostaviti stik, se nam zahvaliti, nas pozdraviti. To nam tudi zelo veliko pomeni. Tudi mi jim radi odpremo vrta, pokažemo helikopter, razložimo stvari. Včasih se razidemo tudi s solznimi očmi, ko slišimo vso zgodbo. Med reševanjem se včasih niti ne zavedaš, kako se pravzaprav odvija. Ko slišiš interpretacijo ponesrečencev, se šele zaveš, kako pomembne so bile vse tiste sekunde, minute. Njihova hvaležnost odtehta vse," sklene.
Dacia - zanesljiv partner
Sponzor rubrike Naj planinska koča je Dacia, ki je hkrati tudi ponosni sponzor Gorske reševalne zveze Slovenije.
Ena od najhitreje rastočih avtomobilskih znamk v Evropi se je s svojo vrednoto zanesljivosti v vseh razmerah namreč hitro poistovetila s tistimi, katerih zanesljivost rešuje življenja – gorskimi reševalci.
ŽELIM TESTNO VOŽNJO Z DACIO
OGLEJTE SI PONUDBO VOZIL DACIA
Preberite tudi:
