Četrtek, 18. 4. 2019, 9.34
10 mesecev, 2 tedna
Boj, ki traja kar naprej
Čeprav bi v življenju vsi radi pustili vsaj neki pečat, pa se moramo pri hoji v gore temu izogniti za vsako ceno.
Gore imajo pri nas poseben status. Vedno več ljudi je navdušenih nad hribi, ki molče plačujejo ceno svoje priljubljenosti, in sicer tudi zaradi odpadkov, ki zaradi neozaveščenih obiskovalcev končajo na neprimernih mestih. V naših nahrbtnikih so razne vrečke, plastenke, folije, pločevinke, robčki in embalaža prigrizkov.
Intenzivni turizem, razvoj prometnih povezav in stanovanjska naselja ter spremembe v kmetijski in gozdarski rabi pokrajine vedno bolj bremenijo okolje.
Uživati tako, da vse ostane nedotaknjeno
Spoštovanje do narave in okolja, kjer se gibljemo, izkazujemo tako, da za seboj ne puščamo nobenih sledi, le odtis čevljev.
Najmanj, kar lahko storimo za doseganje tega cilja, je, da za seboj pospravimo in vse smeti odnesemo v dolino. Pravi ljubitelji gora tudi v koči ne puščajo sledi svojega bivanja.
Pravilo, ki ne dovoljuje nobenih bližnjic
Vsi smo med hojo po gorskih poteh že naleteli na smeti ob prekrasni poti, potočku ali gorskem jezeru. Pogled na sledi človekove nemarnosti nas spravlja v slabo voljo in ne moremo razumeti, kako lahko nekdo tako neodgovorno zahaja v naravo.
Odnašanje odpadkov in pravilno odlaganje oziroma ločevanje smeti bi morala biti splošno sprejeto in povsem jasno pravilo, ki ne dovoljuje nobenih bližnjic. Vendar je resnica žal precej drugačna. Na pohodih tako vidimo, da boj za upoštevanje tega pravila še vedno traja. Nihče načrtno ne skazi narave z odpadki, ampak je, kot kaže, očitno še vedno zelo težko za seboj pustiti vse nedotaknjeno.
Sicer Planinska zveza Slovenije poroča, da je stanje veliko boljše kot pred desetletji, a čistilne akcije vsako leto kažejo, da nas čaka še veliko dela pri ozaveščanju.
Kako se lahko potrudimo, da bo naš korak nežen do narave?
Divjina je tako dragocena, pa vendar jo kar naprej uničujemo s svojimi dejanji. S tem ne mislimo le na velike industrijske onesnaževalce, ampak na vsakodnevne obiskovalce kotičkov v naravi.
Pohodniki svoj prvi odtis pustimo že s hojo po poteh. Če nam pri tem "po nesreči" na tla pade cigaretni ogorek, žvečilni gumi ali robček, smo že na seznamu kršilcev osnovnega pravila za gibanje v gorah. Tudi te na videz nedolžne stvari so odpadek, ki se v naravi ne razgradi dolga leta.
Nasvet za manj odpadkov med izletom v gorah: prigrizke že doma odvijemo iz embalaže, tako bomo prihranili prostor v nahrbtniku.
Če nas mika, da bi ubirali bližnjice, upoštevajmo značilnosti terena in ne obremenjujmo narave, če bi s tem povzročili erozijo tal. Če nam bo na bližnjici sledilo veliko novih in novih pohodnikov, bo bližnjica s časom postala ustaljena steza, s tem pa bomo uničevali rastlinje.
Pri hoji upoštevajmo, da so steze namenjene za enega človeka, zato hodimo v vrsti, ne vštric. Širjenje steze uničuje rastline ob poti in podobo pokrajine.
Planinski bonton
Planinski bonton je povsem jasen: odpadki morajo sestopiti z nami, v dolini pa jih moramo razvrstiti po ustreznih zabojnikih za ločevanje. Sicer ima že veliko planinskih koč zabojnike za ločeno zbiranje odpadkov, ponekod najdemo tudi stiskalnice za pločevinke in kompostnike. Vseeno jih čim več odnesimo domov ali vsaj do parkirišča z urejenimi zabojniki.
- Po podatkih Planinske zveze Slovenije slovenska planinska društva upravljajo 180 planinskih koč, zavetišč in bivakov, od tega 163 oskrbovanih planinskih koč. Za spodbudo k manjši okoljski obremenitvi gorskega sveta ter da bi v koče privabili otroke in starše, Planinska zveza Slovenije podeljuje certifikata okolju (od leta 2012) in družinam prijazna planinska koča (od 2013).
Dacia. Zanesljiv partner
Sponzor rubrike Naj planinska koča je Dacia, ki je hkrati tudi ponosni sponzor Gorske reševalne zveze Slovenije.
Ena od najhitreje rastočih avtomobilskih znamk v Evropi se je s svojo vrednoto zanesljivosti v vseh razmerah namreč hitro poistovetila s tistimi, katerih zanesljivost rešuje življenja – gorskimi reševalci.
