V gore s psom: najpogostejše napake, ki se lahko končajo tudi tragično

Gore je treba spoštovati in se nanje ustrezno pripraviti. Preden se s psom odpravite v hribe, je dobro upoštevati nekaj spodaj navedenih pravil. Preverili smo jih z izkušenim in vsestranskim gornikom ter inštruktorjem GRZS, Klemnom Volontarjem ter pri strokovnjakih iz Alfakana.

Klemen Volontar v svojem delovnem okolju

Ti priporočajo, da že pred izbiro pasme vemo, ali bomo s psom hodili tudi v gore, saj nekateri psi zaradi velikosti ali teže niso primerni za hribolazenje.

Praviloma velja, da z zahtevnejšimi pohodi s psom počakajte do njegovega dopolnjenega prvega leta starosti, ko se rast in razvoj psa ustavita. Predvsem tek po bregu navzdol je obremenilen za pasje sklepe in lahko v dobi odraščanja psu pusti škodljive posledice.

To pa seveda ne pomeni, da se na lažja hribovska pobočja ne smete odpraviti že prej. Ravno nasprotno. Tako kot ljudje, se morajo tudi psi navaditi na drugačen teren, pridobiti kondicijo, izkušnje in razviti motoriko. Prvi koraki navajanja psa na pohodništvo se lahko začnejo takoj, ko psiček dopolni pet mesecev.

Dobra priprava

Na začetku naj bodo to priprave psa na pravilno hojo v gorah, saj se ta precej razlikuje od vsakodnevnega divjanja po travnikih in gozdovih. Na sprehodih psu pripravite različne rekreacije in izzive ter postopoma podaljšujte dolžino hoje. Seznanite ga z drugačnimi tereni, kot so korenine, kupi listja, skale, sneg, nestabilne podlage, mostovi ipd.

Prav tako ne pozabite na ustrezno socializacijo, ki je v visokogorju še toliko bolj pomembna. Klemen Volontar poudarja: "Socializacija je pomembna tudi sicer, če psa peljemo v park ali po mestu. V hribih lahko najdemo živino, divjad, vsekakor ni primerno, če pes ni toliko vzgojen."

Eden od predpogojev, da se v gore odpravimo s psom, je, da je ta poslušen, socializiran, torej, da je navajen ljudi, drugih psov in živali. V hribih bo pes večino časa spuščen, zato mora biti ubogljiv.

Socializacija psa je na prvem mestu

V hribe se lahko odpravite le z ustrezno vzgojenim in dobro socializiranim psom, ki je navajen na nenavadne razmere, druge ljudi, pse in živali. Hoja na popuščenem povodcu je ena izmed najtežjih vaj pri vzgoji psa, brez katere pa v gorah nimate kaj početi.

Predstavljajte si, da vas pes z vso silo potegne bo bregu navzdol, ker je zagledal drugega psa ali srno. S takšnim ravnanjem spravlja v nevarnost tako sebe kot vas in navsezadnje tudi druge obiskovalce.

Dovolj vode za vas in za psa

Za začetek izbirajte poti, ki jih poznate in ste jih že sami kdaj prehodili. Pozneje se lahko odpravite tudi po nepoznanih poteh, vendar se o njih predhodno dobro pozanimajte. Pri izbiranju pohodniških tur upoštevajte tudi vašo fizično pripravljenost, znanje in izkušnje ter fizično, psihično in zdravstveno stanje psa.

V vročih poletnih dneh se izogibajte potem, kjer ni nobene sence ali možnosti ohladitve v kakšnem potoku. Psi se namreč ohlajajo veliko težje kot ljudje (ohlajajo se predvsem skozi gobček in blazinice na šapah), zato jih lahko doleti toplotni udar.

Čeprav se gremo v gore pogosto tudi nekoliko ohladit, so temperature poleti tudi v višjih legah precej visoke. Pomembno je, da imamo s seboj dovolj vode, tako zase kot za psa. "Jasno pa je, da ne moremo s seboj nesti 10 litrov vode za celodnevno turo. V hribih je na prisojni strani v bližini človeške glave približno 18, 19 stopinj Celzija. To je zelo primerno za hojo, po drugi strani pa je lahko na višini kolen 5 ali 6 stopinj višja temperatura. To je pa ravno v višini glave psa. Zato moramo biti na to sploh v poletnih mesecih pozorni," poudarja Klemen Volontar.

Pes naj ne bo vpet na lastnika

Ko je pes na povodcu, je zelo pomembno, da ni na lastnika fiksno vpet z vponko ali čim podobnim. ''Treba ga je držati tako, da ga lahko v vsakem trenutku izpustiš, da te ne potegne v prepad,'' opozarja naš sogovornik.

Pravih statistik o tovrstnih nesrečah s psom gorski reševalci sicer nimajo. Klemen Volontar opozarja na nekaj primerov. "Prav letos se je zgodilo, da je na poledenelem pobočju v visokogorju pes padel oziroma zdrsnil. Na srečo je preživel, a potrebna je bila kar prava reševalna akcija, da so ga fantje iz Celja izvlekli nazaj ven. Pred leti sta se zgodili nesreči z drugačnim razpletom, kjer so lastniki hoteli rešiti psa, na ledenem pobočju pa jim je zdrsnilo. Pes je ostal na mestu, lastnik pa je padel globoko. Zato še enkrat poudarjam, da ni dobro, da je pes privezan na lastnika na izpostavljenih delih," opozarja Klemen Volantar.

Kot rečeno, nesreča s smrtnim izidom, ko je pes na Storžiču v globino potegnil lastnika, pa se je pripetila ravno v prejšnjem tednu.

Občudovanja vredni ljudje

Slovenski gorski reševalci že več kot 100 let odhajajo pomagat, ko se zgodi nesreča. Gorski reševalci so na razpolago 24 ur na dan in pripravljeni za reševalno akcijo, tudi če jih pokličejo sredi noči.

Reševalni psi so gorskim reševalcem v veliko pomoč.

Če se v gorah zgodi nesreča, je treba hitro in pravilno ukrepati ter tako ponesrečencu zagotoviti kar najboljšo pomoč. Do prihoda reševalcev lahko preteče kar nekaj časa zaradi težko dostopnega terena ali slabega vremena, čas pa je v večini primerov zelo pomemben dejavnik.

Največ lahko storimo takoj po nesreči, zato pomagajmo po svojih najboljših močeh. Če grozijo hude krvavitve, dihalna stiska, je nujno ukrepati takoj, saj krivulja preživetja v takih primerih s časom hitro upada, zato storimo vse, kar znamo in zmoremo.

Fotogalerija

1

 / 10

Reševalcem v pomoč vozila Dacia Duster

Gorski reševalci delo opravljajo prostovoljno, v veliko pomoč pa so jim predvsem vozila Dacia Duster. Z Dacio zdaj sodelujejo že štiri leta, sodelovanje z Renaultom pa sicer sega že v leto 2000.

"Ti avtomobili so ravno primerni za hitre manjše intervencije, za ogledne skupine. Ali pa za hitre prevoze manjših skupin. Nekatera društva imajo reševalne enote, ki so razporejene daleč naokrog, in prav zanje je Dacia primerna. Pride pravzaprav čisto povsod," izpostavlja Klemen Volontar.

Fotogalerija

1

 / 9