Kaj je treba vedeti o bivakiranju v slovenskih gorah?
FOTO: Po poteh slovenskih bivakov
Vsebino omogoča Renault Nissan Slovenija
Foto: Bojan Puhek
Spokojno, pozno poletno jutro. Temperature narekujejo kratke rokave. V gozdu se bohoti žvrgolenje ptic. Da, glavna poletna turistična sezona se je iztekla, številni počitnikarji so se vrnili z oddiha na morju. A pred nami so še lepi dnevi, ki so kot nalašč za izlet v gore. Svež zrak, mir in fantastični razgledi so bogato plačilo za trud in zgodnje vstajanje.
Na vsako turo se moramo pripraviti, pa naj gre za poldnevni izlet ali za večdnevno planinarjenje. Za prenočišče se lahko ponavadi zanesemo na planinske koče. Te so sicer v obdobju glavne planinske sezone obremenjene in ni nujno, da imajo prostor za prenočevanje. Zato je treba pred večdnevnim odhodom v gore poklicati oskrbnike in urediti rezervacijo (jo tudi preklicati, če pozneje turo odpovemo). To velja tudi za posameznike, ki gore obiskujejo skupaj z domačimi ljubljenčki.
V slovenskih gorah pa je poleg planinskih koč, po podatkih Planinske zveze Slovenije,tudi 17 bivakov, v katere se planinci lahko zatečejo pred slabim vremenom ali se v njih spočijejo pred nadaljevanjem gorske poti. Sliši se preprosto, a vendar se zdi, da so v zadnjih letih za številne bivaki kot najemna soba za popoldanski počitek, kar je povsem v nasprotju z njegovo glavno funkcijo.
Komu so namenjeni in kakšen je bonton v bivakih ter kako so se z leti razvijali, razkrivamo v naslednjem prispevku. V gore, natančneje do bivaka Pavla Kemperla pod Grintovcem, smo se odpravili s članom Kranjske gorske reševalne ekipe Gregorjem Piskarjem in (tudi) v spremstvu vozil Dacia Duster.
Fotogalerija
1
/ 8
Prvi bivak v slovenskih gorah nastal leta 1935
Da, bivaki so posebna arhitektura in pomenijo prvi človekov poseg v visokogorskem svetu, ki so se začeli pojavljati z razvojem modernega alpinizma. Takrat so potrebe po opornih in izhodiščnih točkah v odročnih in visokih gorah spodbudile njihovo gradnjo. Bivak I v Veliki Dnini in bivak II Na Jezerih sta bila prva, ki so ju v letih 1935 in 1936 zgradili jeseniški skalaši. Omenjena bivaka sta bila temelj za poznejšo gradnjo preostalih bivakov v slovenskih hribih.
Po vzoru prvih bivakov so pozneje nastali še drugi, v Kamniško-Savinjskih Alpah in po drugi svetovni vojni tudi bivak III Za Akom in bivak IV Na Rušju. Skalaški bivaki so simbolično označeni s številkami od 1 do 4, te pomenijo starost, velikost ter odročnost lokacij, ki jo zasedajo. Bivake so v slovenskem gorovju v obdobju med obema vojnama sicer začeli postavljati člani Slovenskega gorniškega društva Skala, tako imenovani skalaši.
Bivaki – nekoč in danes
Gradnjo bivakov so sprva narekovale predvsem majhna gostota koč in slabe logistične možnosti obiska gora. Gradnja planinskih koč je pomenila velik finančni vložek in gospodarski poseg, zato koč ni bilo toliko, kot jih je danes. Tako je bil bivak na prostem pri osvajanju neznanih gorskih območij edina možnost prenočevanja in zavetja. Avtomobilov takrat še ni bilo, avtobusne ali železniške povezave do izhodiščnih krajev pa so bile slabe. Za pot, ki jo danes prevozimo z osebnim avtom v eni uri, so včasih potrebovali ves dan.
Ko so bili že zgrajeni nekateri bivaki, so planinci in alpinisti lahko popoldne ali zvečer prišli do bivaka, naslednji dan pa so izkoristili za naskok stene ali vrha. Bivaki so tako pomenili veliko prednost predvsem z vidika olajšane logistike kot tudi z vidika udobja, saj alpinistom ni bilo treba bivakirati na prostem.
Prenočitev za eno noč
Tudi danes je najpomembnejša naloga bivakov zagotovo zavetišče, v izjemnih primerih je humanitarni objekt, ki lahko reši življenje. Da to upravičijo, morajo biti stalno odprti in namenjeni vsem obiskovalcem gora: planincem, alpinistom, jamarjem. Namenjeni so prenočevanju za eno noč, nikakor ne večdnevnemu bivanju oziroma počitnicam. Namenjeni so tudi za izhodišče, oporno točko pri osvajanju teže dostopnih ali zelo oddaljenih ciljev v gorah, ki presegajo okvir enodnevne ture. Če je nekoč še veljalo, da so namenjeni alpinistom, koče pa planincem, se je to z leti spremenilo: danes so bivaki namenjeni vsem. Čeprav se pojavljajo zlorabe.
Fotogalerija
1
/ 15
Bivak Pavla Kemperla
Bivak Pavla Kemperla na Velikih podih pod Grintovcem, do katerega smo se odpravili, stoji na nadmorski višini 2.106 metrov in je eden od najvišje ležečih bivakov v naših gorah. Bivak, posvečen alpinistu ter gorskemu reševalcu Pavletu Kemperlu, stoji na travnati vzpetini pod vzhodno steno Grintovca (2.558 m). Prvi bivak je tu leta 1973 sicer postavil DGRS Kamnik ter ga zaradi dotrajanosti zamenjal leta 2009.
Dostop do bivaka
Z avtobusom
Avtobusna postaja Kamniška Bistrica, nato peš po lahki markirani poti mimo Cojzove koče na Kokrškem sedlu in naprej po zahtevni markirani poti proti Skuti do bivaka: 4 h 45 min.
Avtobusna postaja Kokra Kamnolom, nato peš proti kmetiji Suhadolnik ter naprej po markirani poti do Cojzove koče ter do bivaka: 4 h 45 min.
Z avtomobilom
Od parkirišča pri domu v Kamniški Bistrici peš po lahki markirani poti mimo Cojzove koče na Kokrškem sedlu in naprej po zahtevni markirani poti proti Skuti do bivaka: 4 h 45 min.
V naselju Kokra pri Celarjevem mostu proti kmetiji Suhadolnik. Od tu po markirani poti do Cojzove koče ter naprej do bivaka: 3 h 45 min.
Fotogalerija
1
/ 15
Bivakov si ne smemo prilaščati kot brezplačen način bivanja v gorah
V Sloveniji bivake najdemo v vseh gorskih skupinah. Največ jih je v Julijskih Alpah, sledijo Kamniško-Savinjske Alpe in Posavsko hribovje. Slovenske bivake največkrat primerjajo z italijanskimi bivaki, ki ležijo v zahodnih Julijskih Alpah. Če so bili prvi bivaki na Slovenskem čisto preprosti in je bila pri tem glavna njihova funkcija zavetje, pa se je v zadnjih letih razcvetel trend oblikovanja in arhitekturnega razvoja bivakov ter njihove tehnične dovršenosti.
Do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko slovenske gore še niso bile tako oblegane kot danes, so bili bivaki zaklenjeni. Kdor ga je potreboval, si je ključ preprosto izposodil pri planinskem društvu ali drugi odgovorni osebi. Nato so postali bivaki odprti, v njih pa veljal poseben planinski red. To pomeni, da so bili opremljeni z osnovnimi živili. Če se je tako planinec znašel brez vsega, je zlahka preživel. Vsi so zgledno skrbeli tudi za čistočo in zadeva je lepo delovala. Približno od osemdesetih let, ko so slovenske gore doživele pravi razcvet, so tudi bivaki doživeli večje obleganje, žal pa se je s tem znižala tudi raven planinske kulture, največkrat pogojena s kampiranjem na črno in puščanjem nesnage v bivakih in okolici. Vse prevečkrat se zgodi, da bivaki opravljajo funkcijo planinske koče, uporabniki pa za sabo pustijo smeti, odprt bivak, hrano in drugo.
Se pa stanje po besedah Gregorja Piskarja vseeno izboljšuje. Ker gorska policija ne obstaja, je za zdaj edini način preprečevanja zlorabe oziroma izkoriščanja bivakov ozaveščanje planincev. Ključno je torej opozoriti, da bivaki niso namenjeni večdnevnemu bivanju.
VSI BIVAKI V SLOVENIJI– preverite podrobne informacije o bivakih, njihovem odprtju in podobno
Vsak obiskovalec se mora vpisati v vpisno knjigo z osnovnimi podatki in navesti stanje bivaka ob prihodu.
Vsi obiskovalci se morajo v bivaku in ob njem vesti tako, da ne motijo drugih. Ne smejo povzročati hrupa in puščati za seboj smeti in drugih odpadkov.
Vsak obiskovalec mora vse svoje smeti odnesti v dolino.
Bivak morajo obiskovalci zapustiti urejen.
Kajenje v bivakih ni dovoljeno.
Z derezami vstop v bivak ni dovoljen.
Za vsako namerno ali zaradi nepazljivosti povzročeno škodo v bivaku je treba stroške škode povrniti lastniku bivaka.
Ključe bivaka se prevzame pri njegovem lastniku ali pri drugi osebi/instituciji, kar je objavljeno na spletni strani lastnika bivaka in spletni strani PZS.
Zaželeno je, da imajo obiskovalci za prenočevanje s seboj spalno vrečo
Kaj storiti, če se v gorah pripeti nesreča?
Če se v gorah zgodi nesreča, je treba hitro in pravilno ukrepati ter tako ponesrečencu zagotoviti kar najboljšo pomoč. Do prihoda reševalcev lahko preteče kar nekaj časa zaradi težko dostopnega terena ali slabega vremena, čas pa je v večini primerov zelo pomemben dejavnik.
Največ lahko storimo takoj po nesreči, zato pomagajmo po svojih najboljših močeh. Če grozijo hude krvavitve, dihalna stiska, je nujno ukrepati takoj, saj krivulja preživetja v takih primerih s časom hitro upada, zato storimo vse, kar znamo in zmoremo.
Ko se nesreča zgodi, ne zavlačujte s klicem na številko 112. Gorski reševalci bodo organizirali reševalno akcijo.
Osnovni koraki
Ohranimo prisebnost, pomirimo sebe in druge,
ocenimo položaj,
zaščitimo sebe in ponesrečenca pred neposrednimi nevarnostmi,
dajemo prvo pomoč, kolikor znamo in zmoremo,
o nesreči obvestimo reševalce na številko 112.
Ob klicu navedite:
kdo kliče,
kaj se je zgodilo,
kje se je zgodilo,
kdaj se je zgodilo,
koliko je ponesrečencev,
kakšne so poškodbe,
kakšne so okoliščine na kraju nesreče,
kakšno pomoč potrebujete.
Več informacij o razmerah v gorah najdete na spletni strani Gorske reševalne zveze Slovenije in na strani Planinske zveze Slovenije.
Reševalcem v pomoč vozila Dacia Duster
Gorski reševalci delo opravljajo prostovoljno, v veliko pomoč pa so jim predvsem vozila Dacia Duster. Z Dacio zdaj sodelujejo že štiri leta, sodelovanje z Renaultom pa se je sicer začelo že leta 2000.
