Četrtek, 2. 8. 2018, 11.19
6 let, 4 mesece
Z reševalci v hribih: Smo dovolj ponižni, ko zastavimo svoj korak?
Radijski napovedovalec je zjutraj, ko smo se odpravili na pot, obljubljal čudovito vreme in obetal se je prelep, neproblematičen dan v hribih. Letos poleti jih je bolj malo primernih za planinske podvige v visokogorju, zato je treba vsakega dobro izkoristiti.
Končno čudovit dan in kako bi ga lepše preživeli kot s prijatelji v hribih? Odločili smo se za izlet na Belsko planino oziroma Svečico, ki leži v Karavankah nad Jesenicami tik nad gozdno mejo. Ker smo po naravi neskončni sanjači, je bila izbira popolnoma logična. Belska planina namreč ponuja prostrane razglede na celotne Julijske Alpe, vse tja do Mangarta, na sosednje vrhove v Karavankah in v Zgornjesavsko dolino z lesketajočim Blejskim jezerom v bližini. Nizke trave ter otočki skal in rušja so nas razveselili z zavidanja vrednim visokogorskim vzdušjem, ki vlada tu zgoraj.
Na Belski planini je poleti odprta pastirska postojanka, kjer se je mogoče okrepčati in poklepetati z oskrbnikoma, ki na 1.682 metrih nadmorske višine skrbita za približno sto krav. Od tam se je po markirani poti mogoče odpraviti na sedlo Kočna, greben Struške, sedlo Seča ali celo na Vajnež. Lahko nas zanese tudi na Golico. Možnosti so resnično neskončne.
Belska planina v Karavankah je izhodišče za številne izlete. Je pa že sama planina dovolj slikovita, da lahko na njenih prostranih travnikih uživamo ves dan.
Dostopi: (vir: hribi.net)
Čeprav smo bili tik nad gozdno mejo, smo vedeli, da je občutek varnosti vseeno varljiv. Ne glede na višino se je treba na hribe spoštljivo pripraviti: obvezno preveriti vremensko napoved za gorski svet, upoštevati opozorilne znanilce neviht in se v hribe odpraviti dovolj zgodaj. Za nasvet, kako lahko najbolje poskrbimo za svojo varnost poleti v hribih, smo vprašali Rajka Noča in Igorja Potočnika, gorska reševalca postaje GRS Jesenice, ki sta se nam pridružila na poti.
Igor Potočnik, reševalec GRS Jesenice, nekdanji predsednik GRZS
Rajko Noč, reševalec GRS Jesenice
#Divjanje narave: poletne nevihte
Ob nevihti čim prej sestopimo. Če nas ujameta grom in strela, poiščemo melišče ali kakšen drug čim bolj razbit teren, počepnemo, noge držimo skupaj in poskušamo čepeti na prstih, da je površina stika z zemljo čim manjša. Zaradi nevarnosti padanja kamnov ali zaradi morebitnega udarnega zračnega vala ob udarcu strele nadenemo čelado. Ne čepimo ob skalah, odprtinah votlin ali podbojih vrat, izogibamo se osamelim drevesom in skalam, pa tudi rdečkastim skalam, ki vsebujejo veliko kovin. Stvari, ki jih imamo na nahrbtniku, naj ne segajo nad glavo (palice ali smuči).
Poleti po hribih pogosto tolčejo nevihte, ki so včasih napovedane, največkrat pa nas presenetijo in od nas je precej odvisno, kako jo bomo odnesli. Nevihte se največkrat razvijejo popoldan, vendar v gorah ni nobenih zakonitosti, so samo verjetnosti in naša modrost, da prekinemo turo, ko se začnejo zbirati zlovešči oblaki.
Znaki, ki nam sporočajo, da moramo takoj zbežati ali se vsaj umakniti z vrhov oziroma grebenov:
Lani je bilo 514 organiziranih reševalnih akcij, do 24. julija letos so gorski reševalci opravili 262 intervencij. Na dan, ko smo se dobili z jeseniškimi reševalci, je bilo po slovenskih hribih kar osem intervencij, helikopter je interveniral v šestih primerih.
40 odstotkov akcij je takšnih, pri katerih se ljudje ne ukvarjajo z gorništvom. Pokličejo jih namreč tudi, ko je težek teren za reševanje v primeru prometnih nesreč, nesreč pri delu. Največ je padalcev, sledijo preostali adrenalinski športi – gorsko kolesarjenje, kanjoning, kajak, rešujejo tudi živali.
Dacia in Gorska reševalna zveza Slovenije letos nadaljujeta zdaj že tradicionalno pot poglobljenega sodelovanja, ki temelji na skupnih vrednotah znamke Dacia in gorskih reševalcev. Ena od najhitreje rastočih avtomobilskih znamk v Evropi se je s svojo vrednoto zanesljivosti v vseh razmerah hitro poistovetila s tistimi, katerih zanesljivost rešuje življenja – gorskimi reševalci.
Primerna oprema gornika, ki se odpravlja v visokogorje: dovolj vode, visokoenergetski prigrizki, topla oblačila, kapa in rokavice, čelada, anorak, dežna prevleka za nahrbtnik, čelna svetilka, mobilni telefon s polno in rezervno baterijo, komplet prve pomoči, sveča in vžigalice v neprepustni vrečki ali škatlici, beležka in navadni svinčnik, aluminijasta folija.
#Podhladitve
Na Triglavu vsako leto avgusta zapade sneg. Največ podhladitev se zgodi poleti, ker smo telesno prilagojeni na višje temperature, pozimi se prilagodimo na mraz. Ko se doma pripravljamo za hribe, si težko predstavljamo, kako mraz je lahko v hribih. Ni treba, da poleti temperatura pade pod nič stopinj Celzija, dovolj je, da dežuje in smo premočeni. Takrat telo začne oddajati toploto, zaradi česar pride do notranje podhladitve.
Pozimi smo večinoma dovolj oblečeni. Po pripovedovanju reševalcev pozimi do podhladitev pride največkrat zato, ker se pohodniki ne znajdejo in si ne izkopljejo lukenj za bivakiranje, ki bi jih zaščitile pred vetrom. S prižgano svečo lahko dvignemo temperaturo v luknji za nekaj stopinj.
Poleti se najhujše nesreče v gorah največkrat zgodijo zaradi nenadnih vremenskih preobratov, ko se temperatura ozračja spusti do okrog ledišča, ko smo premočeni in nas dodatno ohlaja veter.
Zaradi nenadnega poslabšanja vremena sta junija 1982 umrla alpinista Tamara Likar in Pavel Podgornik. Med plezanjem v južni steni Mangarta ju je ujelo močno deževje in sta morala dvakrat bivakirati. Druge noči nista preživela.
#Kdaj bivakirati?
Za nenačrtovano bivakiranje se odločimo takrat, ko ne vidimo več, kam naprej. Drugače je, če bivakiranje načrtujemo.
Gorniki se vedno bolj zanašamo na mobilno tehnologijo. Telefon imamo vedno pri roki in v tolažbo nam je, da vedno lahko na pomoč pokličemo reševalce. Mogoče smo zaradi tega postali bolj lahkomiselni, kar nam potrdita tudi naša sogovornika. "To je res, ljudje se vedno bolj zanašajo na telefon," sta povedala Rajko Noč in Igor Potočnik.
Pravila bivakiranja: poiščemo zavetje, se dobro zaščitimo, sedemo na nahrbtnik in obvestimo bližnje, da ne bodo po nepotrebnem sprožili reševalne akcije.
Pomoč pokličemo ob poškodbah in ko mislimo, da je ogroženo naše življenje. V začetku sezone je bilo veliko reševanj onemoglih, ker so si zadajali pretežke cilje. Ko mislimo, da potrebujemo pomoč, je najbolje poklicati na pomoč. Sem ne spada želja oziroma zahteva, naj reševalci prinesejo vodo.*
#Dehidracija
Na turo vzamemo dovolj tekočine in preverimo, ali je na poti mogoče napolniti steklenico v koči ali pri kakšnem izviru.
Brez vode težko zdržimo dlje časa. Ne smemo čakati, da postanemo žejni, saj je žeja zapoznela reakcija telesa. Ko se nam vrti in nam migeta pred očmi, je že skoraj prepozno. Posledica dehidracije, ko izgubljamo minerale, so tudi krči. Pametno je opazovati pogostost opravljanja male potrebe in barvo urina. Če je temnejši, smo že rahlo dehidrirani. Najbolje je stalno dovajati vodo.
Precej več vode potrebujemo na večjih višinah. V območju nad 4.000 metri je treba spiti kar od tri do štiri litre vode na dan.
*Reševalci posredujejo v vseh mogočih situacijah, tako različnih, kot so različni tudi ljudje, ki jim pomagajo. Med bolj nenavadnimi "zahtevami", ki so pogostejše v zadnjem času, pa je ta, da planinec sproži akcijo, ker mu je zmanjkalo vode. "Tudi to se je že zgodilo, da so nam rekli: 'Samo vodo nam prinesite, potem bomo znali že sami naprej.'" Ker je bila akcija že v teku, so se odpravili na reševanje in jih pač oskrbeli z vodo. Tudi reševalci imajo raje akcije s srečnim koncem.
#Kje smo?
Ko nekaj časa ne opazimo več markacije, smo se verjetno izgubili. Treba je iti nazaj do zadnje markacije, ki smo jo videli, in iskati naprej. Na zahtevnejših poteh so markacije pogostejše.
Težava nastopi, ko planinci hodijo po svoji logiki in v trenutku zamišljenosti zgrešijo odcep, potem pa začnejo intuitivno iskati pot. Namesto da bi sestopili, ko bi še sami zmogli nadaljevati pot, rinejo naprej in se zaplezajo. Reševalci seveda pomagajo tudi v takšnih situacijah.
Prav v trenutku, ko smo se o tem pogovarjali z Nočem in Potočnikom, so kranjski reševalci dobili poziv na intervencijo. Z grebena pod vrhom Storžiča je pomoč poklicala planinka, ki z dvema psoma zvečer ni več zmogla najti poti nazaj oziroma ni mogla več varno oditi v dolino. V dolino jo je odpeljal helikopter, ki se je z intervencije v Bohinju vračal na letališče Brnik.
V Sloveniji je kar 10.000 kilometrov markiranih poti.
#Snežišča
Poleti nas v hribih včasih presenetijo tudi snežišča. Za zdrs sta dovolj dva metra snežišča. Če pridemo do snežišča, moramo uporabljati cepin in dereze, vendar spomladi, ko se pojavljajo snežišča, začnejo v hribe hoditi ljudje, ki pozimi ne hodijo v hribe, zato verjetno niso vešči uporabe cepina in derez. Edini pameten nasvet, če pridemo do snežišča, ki nima varnega izteka, je: prekini turo in se vrni domov.
#Je megla? Takoj domov.
Tudi če imamo zemljevid in kompas in ju znamo uporabljati, v megli ne moremo nič, ker ne vidimo nič.
Na srečo megla ne pride z jasnega, še posebej poleti ne, in lahko ukrepamo, še preden nas popolnoma zajame. Vseeno pa je zaradi megle tudi med našimi sogovorniki nastalo že kar nekaj dogodivščin. Sicer pa nam sogovornika svetujeta: "Če je megla, takoj domov."
"V teh hribih, kjer smo bili danes, sem bil najmanj 300-krat, pa sem se s prijateljem enkrat med meglo povsem izgubil. Ko je začelo deževati, sva prišla do stare pastirske hiše, vendar sva nadaljevala pot. Megla se je spustila, ko sva bila sto metrov od hiše, pa nisva znala nazaj, čeprav sem poznal vsak kamen na poti," je povedal Igor Potočnik. "Če veliko hodiš v hribe, se lažje znajdeš, saj imaš več izkušenj," nas potolaži Rajko Noč in se spomni velikonočne akcije izpred desetih let. "Ob enih popoldne marca so šli štirje planinci s Pristave v hribe. Dva sta se vrnila, dva pa ne, zato smo ju morali iskati. Spodaj je bilo prijetno toplo, zgoraj pa popolnoma zimske razmere. Našli smo ju na vrhu in ju pripeljali dol." Tudi Snežnik je znan po nenadnih vremenskih obratih, kjer se srečata celinski in primorski zračni tok. Tam lahko zavlada pravi pekel.
Nasvet v megli: držimo se markacij. Eden stoji pri markaciji, drugi išče naslednjo markacijo v razdalji zvočnega dosega.
Ko se nesreča zgodi, ne zavlačujte s klicem na številko 112.
Osnovni koraki
-
Ohranimo prisebnost, pomirimo sebe in druge.
-
Ocenimo položaj.
-
Zaščitimo sebe in ponesrečenca pred neposrednimi nevarnostmi.
-
Dajemo prvo pomoč, kolikor znamo in zmoremo.
-
O nesreči obvestimo reševalce na številko 112.
Ob klicu navedite:
-
kdo kliče,
-
kje se je zgodilo,
-
kdaj se je zgodilo,
-
koliko je ponesrečencev,
-
kakšne so poškodbe,
-
kakšne so okoliščine na kraju nesreče,
-
kakšno pomoč potrebujete.
Najpomembnejša podatka sta mesto nesreče in vrsta poškodbe.
Več informacij o razmerah v gorah najdete na spletni strani Gorsko reševalne zveze Slovenije in na strani Planinske zveze Slovenije.
Planinska zveza Slovenije in Gorska reševalna zveza Slovenije tudi sicer skrbita za objavljanje preverjenih vsebin, ki so v skladu s smernicami varnejšega obiskovanja gora.
