Slovenske gorske vile, ki skrbijo, da ne skrenemo s poti

Slovenija že dolgo slovi po urejenih, dobro vzdrževanih in označenih planinskih poteh. Gorniki, ki poznajo tudi cilje onkraj slovenskih meja, večinoma menijo, da so planinske poti v Sloveniji med najbolje markiranimi v Evropi. Pri nas smo denimo prvi v Evropi markirali edinstveno transverzalno pot, ki poteka prek slovenskih gora z enega konca države do drugega.

Za dobrih deset tisoč kilometrov označenih planinskih poti pod okriljem krovne organizacije, Planinske zveze Slovenije (PZS), s prostovoljnim delom skrbi skoraj 800 markacistov, sicer članov matičnih planinskih društev.

Pomena se zavemo v slabih razmerah

Je že tako, da se pohodniki pomena označene planinske poti mnogokrat zavemo šele v okoliščinah, ki bi nas brez oznak na poti lahko ogrožale, na primer v megli, v mraku ali temi in na poškodovani ali mestoma celo uničeni planinski poti. Tudi če zaidemo s poti oziroma dlje časa ne opazimo markacije, velja pravilo, da se vrnemo nazaj do zadnje opažene oznake in od tam iščemo pravo pot naprej.

Če odštejemo (preveč) adrenalinske tipe pohodnikov, se večina v gore odpravi po markiranih in zavarovanih poteh. Raziskovalni duh lahko neizkušenega planinca namreč hitro spravi v težave.

Planinske poti v slovenskih gorah so označene s Knafelčevo markacijo, glede na tehnično zahtevnost pa so razvrščene na lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. Prvo označeno planinsko pot v Sloveniji je leta 1879 nadelal znani gorski vodnik Lovrenc Škantar iz bohinjske Srednje vasi, vodila pa je prek Komarče do Triglava.

"V hribe, da se spočijem"

Rudi Lanz danes sicer ni več toliko vpet v markiranje kot nekoč, še vedno pa rad tako ali drugače pomaga, z nasveti in že samo s svojo prisotnostjo.

"Ko pridem domov iz morja, grem takoj v hribe, da se spočijem," uvodoma svojo ljubezen slikovito opiše sogovornik. Preden je stopil k markacistom, je bil že deset let gorski reševalec, ukvarjal pa se je tudi z alpinizmom.

"Nekega dne sem s prijateljem odpravil plezat na Jezersko v Dolgi hrbet. Cel dan sva imela strašno slabo vreme, dež in meglo. Imela sva le še okoli 200 metrov do vrha, a sva bila zaradi megle kar malo izgubljena, nakar sva zagledala markacijo. Ah, kako sva je bila vesela (smeh op. p.). To je bila markacija, ki sem je bil najbolj vesel v življenju. Nekako je bil to tudi prvi dogodek, s katerim je začelo moje zanimanje za markiranje rasti. Na Kranjskem planinskem društvu, v katerem sem bil takrat zaposlen kot skrbnik treh koč, so me leta 1988 prosili, če bi se lotil markiranja. Pristal sem in postal načelnik desetih markacistov. Bili smo povsod po Sloveniji, markirali pa smo predvsem zahtevnejše poti," razloži.

Mnogo več kot zgolj "barvanje krogcev"

"Marsikdo je svoj čas še malce postrani gledal, češ saj to vi samo krogce rišete na skale. Pa ni res, ne barvamo samo krogcev (smeh op. p)," doda.

V ozadju je ogromno poznavanja, usposabljanja, modrosti in splošnega gorskega duha. In prav tako obilo opreme, ki jo je treba natovoriti na marsikdaj zelo odročna območja.

Usposabljanje za markacista sicer poteka v okviru Planinske zveze Slovenije, kjer na komisiji za poti potekajo izobraževanja in izpiti, s katerim postaneš markacist. Nato podaljšuješ licenco vsakih pet let.

Markacisti v celoti skrbijo za poti kot javno dobro – jih nadelujejo, označujejo oziroma markirajo, čistijo in urejajo. "Gre za zelo širok pojem, markacisti imamo različne zadolžitve, hitro pa ugotoviš, kdo bo zadolžen za kateri del naloge. Barvanje je osnova. Vodja akcije si denimo vsakič ogleda teren, kaj je treba narediti in kaj od opreme se potrebuje. Markacijska ekipa ima od opreme obvezno s seboj agregat, vrtalko, "šponar", kline, jeklenice, količke, les, ki se uporablja za oporo na poteh ter za nadelavo stopnic in lestev," pove.

Zakaj ravno macesen?

Vsak les namreč ni enako dober. "Macesen je sploh najboljši les za hribe. Zakaj? Vsak drug les bi namreč zgnil in razpadel, macesen pa kar drži, zato ga uporabljamo za stopnice, za drenaže in tudi kot zagozde ob zabitih klinih. To so preizkušene, stare modrosti. Če ni drugega, izberemo smreko, za količke pa je dober tudi kostanj," razloži.

Najboljši vrtalec

Ko se delajo nove ali obnavljajo stare poti, je pomemben del markiranja tudi vrtanje. "Sam sem bil od nekdaj najraje vrtalec. Visenje na vrvi enostavno predstavlja adrenalin, užival sem v tem. Dober markacist se mora sicer znati gibati v hribih, poznati naravo, kako delujejo plazovi ipd. Mora znati pripeti jeklenico, vedeti, kam in kako zavrtati skalo, da je ne bo naslednje poletje že odneslo," pove Rudi Lanz, za katerega pravijo, da velja za najboljšega vrtalca severno od rakovega povratnika.

Vso zgoraj omenjeno opremo je treba spraviti na pogosto zelo odročna območja. "Včasih smo morali agregat in vrtalke nositi peš. Odkar pa uporabljamo helikopter, je delo precej lažje. Je pa delo s helikopterjem ali visenje na vrvi še kako nevarno," omeni Rudi Lanz, ki je nazadnje vrtal pri markiranju ferate pod Češko kočo leta 2014 z Davom Karničarjem in tremi mladimi alpinisti iz Jezerskega.

Tudi "vzpon" s helikopterjem ni nenevaren

Rudi Lanz je sicer vrsto let poleg markastičnih akcij koordiniral tudi helikopterske prevoze, pri čemer jim pomaga Slovenska vojska. 

"Čeprav je na prvi pogled drugače, tudi "vzpon" s helikopterjem na vrh gora ni povsem brez težav. Poleg tega, da je treba paziti, da te helikopterski veter ne odnese proti dolini. Nenavadno je, da bolj ali manj neogret začneš visokogorsko telovadbo po zavarovani poti – v sestopu. Kar nekaj časa traja, da se telo privadi terena in gibanja v njem. Kdor ima težave z izenačevanjem tlaka, tudi ne more biti povsem brez skrbi," razloži.

Zgornje Prisankovo okno

Rudi Lanz, sicer po izobrazbi strojni tehnik, je v 30 letih markacijskih izkušenj v povprečju sodeloval na štirih ali petih akcijah na leto po celi Sloveniji. Okoli 20 jih je vodil sam.

Priznava, da se je v svoji bogati karieri velikokrat soočil z nevarnostjo. Kot pravi, je bilo posebej nevarno predvsem takrat, ko se je bilo treba stalno varovati z vrvjo. "Vsega namreč ni možno postoriti stoje (smeh op. p.)," doda. Med posebej nevarnimi izpostavlja predvsem markiranje Zgornjega Prisankovega okna.

"Nedvomno, markiranje je lahko tudi nevarno, a željo in užitek sem prinesel iz alpinizma in gorskega reševanja. Da, posebej pomnim markiranje Prisankovega okna. Na poti na Mlinarico se nam je udiralo, spali smo v votlini. Dva dni nas je zalival dež, brž ko je posijalo sonce, smo že delali. Bilo je težko, delali smo po ves teden, tovor smo morali nositi zelo daleč," se spominja Rudi Lanz.

"Rudijeva vertikala"

"Med bolj zahtevnim markiranjem bi gotovo izpostavil tudi pot Silva Korena na Krnu, pa tudi markiranje Koroške Babe iz Ledin, sploh ker je bil spodnji del zelo krušljiv, zgornji del pa sama skala. Izpostavil bi tudi ferato pod Češko kočo in ferato v Bavščici. Smo pa markacisti v prednosti pred ostalimi planinci: če nam na poti zmanjkajo markacije, jih preprosto narišemo in nadaljujemo pot (smeh op. p)," se pošali Rudi Lanz.

Prvo markiranje med Ledinskim vrhom in Veliko Babo so sicer izvedli pred dvajsetimi leti. "Gre za 200 metrov jeklenice naravnost navzgor. Lani sem pot ponovno obiskal in nanjo postavil tablo, na katero sem zapisal "Rudijeva vertikala". Naj bo to moj spomenik (smeh op. p.).

Markiranje Komarče

Z nasveti in tudi siceršnjo pomočjo ostalim markacistom je Rudi Lanz sicer nazadnje pomagal na Begunjščici in poti čez Komarčo. Predvsem pot čez Komarčo je v teh dneh še posebej aktualna, saj je bila še do nedavnega zaprta.

"Komarča je bila popravljena že dvakrat, enajst in petnajst leta nazaj. Že dvakrat smo s helikopterjem vozili opremo na izbrani izhodiščni točki, na okoli 1100 in 800 metrov nadmorske višine. To smo ponovili tudi prejšnji teden, ko smo pripravljali les in ga pripeljali na predvideni mesti. Pot je v zgornjem delu slaba, potrebna obnove. Dodati je treba jeklenice, skale so na določenih mestih zlizane, na določenih mestih se bodo dodale tudi stopnice. Prejšnji teden se je za ureditev poti čez Komarčo pripravilo vse. Ta teden je na Komarči 8 markacistov, ki bodo predvidoma en teden markirali in urejali pot," razloži sogovornik.

Pohvala odtehta veliko

Markacisti imajo vseskozi dovolj dela, vsaka zima pa ga ustvari še več. Markacisti so, tako kot gorski reševalci, sicer prostovoljci in vse, kar dobijo, je pohvala kakšnega pravega planinca in 20 evrov na leto za obrabo osebne opreme.

"Število markiranih poti se sicer nenehno povečuje. Svoje delo jemljemo zelo resno, vendar je na delovnih akcijah vedno tudi veliko smeha in humorja. Se zgodi, da vse ne poteka, kot si zamisliš, in se jeziš sam pri sebi, pa te prijazen pozdrav mimoidočega pohodnika in pohvala za dobro opravljeno delo spravi v dobro voljo in delo spet steče. Če pa pohodnik kritizira in "pametuje", kako bi bilo treba kaj narediti, pa mu ponudiš orodje, da izvede svojo zamisel, in hitro se pobere z izgovorom, da nima časa. Mi pa lahko v miru nadaljujemo svoje delo (smeh op. p.). Vsekakor pa je dobro slišati pohvale kolegov planincev, da smo dobro uredili pot," pove Rudi Lanz.

Priložnost mlajšim gorskim reševalcem

Rudi Lanz je bil sicer poleg markacijskega dela tudi 20 let v A-skupini gorskih reševalcev. "Zdaj sem se malce umaknil, leta in križ naredijo svoje. Po 55. letu enostavno začutiš, da nisi več isti (smeh op. p.). Zakaj ne bi dali tudi mladim priložnosti? Sicer pa me reševalci pogosto pokličejo za kakšno akcijo, predvsem pri iskalnih, saj vedo, da zelo dobro poznam hribe," pripoveduje Rudi Lanz.

V svoji reševalni karieri je bil mnogokrat priča tudi smrtnim žrtvam, a prav nikoli ni bil v dvomih, če je to delo res zanj. "Smrtne žrtve se te seveda dotaknejo, če planinca poznaš, še toliko bolj," omeni in pripomni, da ob njegovih reševalskih začetkih ni bilo na voljo take opreme, kot jo imajo gorski reševalci denimo danes. "Samo sanjali smo lahko o telefonih ali okretnih avtomobilih, kot jih imajo danes gorski reševalci (smeh op. p.)," pove.

Najljubše na Jezerskem

Sogovornik ima gore v malem prstu, v vršace pa se še vedno zelo rad odpravi tudi ljubiteljsko. A hribi so ga, zanimivo, zamikali sorazmerno pozno.

"Šele pri 25 letih, prej sem bil namreč nogometaš. Pri teh letih so nekateri moji kolegi dali čez že Himalajo (smeh op. p.). Kasneje sem sicer tudi sam rad obiskal tuje hribe, bil sem denimo v Boliviji, pa v Andih, centralnih Alpah, na Matterhornu, avstrijskih Dolomitih ... Veliko smo tudi plezali in turno smučali," razloži.

Slovenske gore pozna do potankosti, ima pa jih tudi najraje. So obdobja, ko se denimo vsak dan odpravi na svojo domačo grudo, Dom na Joštu, sicer pa mu je v slovenskih gorah najbolj ljubo na Jezerskem. Razloži, da najraje odkriva predvsem neoznačene poti, brezpotja. "Vedno se najde kakšen delček, kjer še nisem bil (smeh op. p.). V gore pa se rad odpravim tudi povsem sam. Preprosto začutim, da moram iti. Kaj je sploh lepšega od tega? Greš vase, meditiraš, nikomur se ti ni treba prilagajati ali paziti, kaj boš govoril. Enostavno greš in poslušaš sebe ter žvrgolenje ptic (smeh op. p.)," doda.

Še vedno mnogo planincev neustrezno opremljenih

Na svojih vsakodnevnih pohodih pa tudi sam opaža, da je še vedno veliko planincev v neustrezni opremi. "Živimo v dobi, ko imamo na dosegu roke praktično vse možne informacije. Včasih tudi kakšno preveč. Prav to je verjetno tudi razlog, da je še vedno veliko podcenjevanja do gora. Ravno prejšnjo sredo, ko smo na Komarčo vozili potreben les, se je mimo mene sprehodilo več deset planincev, popolnoma neustrezno opremljenih, v opankah, s prenosnim telefonom v rokah, zraven pa so imeli še kužke. Malce sem jih postrani pogledal, v vračilo pa dobil očitajoč pogled, češ kaj boš pa ti meni govoril (smeh op. p.). Gorska policija bi enostavno morala biti prisotna na večih krajih, ne samo na Vratih in na Vršiču. Zapomnite si, življenje je eno samo, zato pred odhodom v gore vedno razumno presodite, ali ste resnično popolnoma pripravljeni in opremljeni," sklene.