Ponedeljek, 3. 6. 2019, 12.50
10 mesecev, 1 teden
Kako lahko tudi sami pomagate gorskim reševalcem?
Idilično sobotno jutro. Božajoči sončni žarki razvajajo družbo prijateljev, ki v zavetju hribov uživa v prostranih in jasnih razgledih. Nenadoma se zasliši zvok helikopterja v zraku. Gorska reševalna ekipa nizko in počasi preletava pobočje. Enega od prijateljev zamika, da bi reševalno ekipo pozdravil z mahanjem. Ali ravna prav?
Slovenija je hribovita in gorata dežela, hoja navkreber in navzdol je bila za tukaj živeče od nekdaj nuja. Ljudem je to počasi prišlo v kri. Ker pa sodobno življenje pretežno poteka na ravnih tleh, je treba v gene zapisano dejavnost izživeti drugače. Hoja v hribe in gore je postala ena najbolj množičnih, če ne kar najbolj množična rekreativna dejavnost. Samo Planinska zveza Slovenije ima več kot 57 tisoč registriranih članov. Koliko ljudi vsaj del svojega časa preživi v gorah ali hribih, je skoraj nemogoče ugotoviti.
A med množicami, ki se zgrinjajo v višje predele, največje so julija in avgusta, nekaj ljudi doleti nesreča. Približno 30 na leto jih v hribih umre, polovica zaradi planinskih, polovica zaradi tako imenovanih neplaninskih dejavnosti.
Gotovo se iz hribov ne bi vrnilo še več planincev, če Slovenija ne bi imela GRZS, v kateri deluje približno 600 usposobljenih gorskih reševalcev.
Z mahanjem begamo helikopter na intervenciji
Vrnimo se k v uvodu zastavljenemu vprašanju. Ljudje ob pogledu na helikopter mahajo, največkrat v pozdrav, reševalci pa v takšnih primerih ne vedo, ali mahajo, ker potrebujejo pomoč, ali jih res samo pozdravljajo. Jasno, gre za napako.
"Pilot lahko mahanje s tal zamenja tudi za klic na pomoč in se namesto k pravemu ponesrečencu odpravi k nekomu, ki je nič hudega sluteč pozdravil reševalce. Ko gremo na dogodek, vedno poleg lokacije povprašamo, kako so opremljeni poškodovanci, kakšne barve je majica, vetrovka, ali bodo pomahali. Preden prideš do tega dogodka, kraja, je lahko vmes tudi mnogo nepoškodovanih gornikov. Mnogi pozdravljajo, čeprav opozarjamo nasprotno. Poglejmo raje z očmi in z glavo. Z mahanjem begamo helikopter. Tega sicer ni veliko, vseeno pa je vredno omembe. Z različnimi opozorili je tega sicer vedno manj," pravi Toni Smolej, predsednik komisije za letalsko reševanje.
Kako se odzvati?
Ko šteje vsaka sekunda, k hitrejšemu reševanju veliko prispeva tudi pomoč drugih hribolazcev, zlasti tistih, ki so v neposredni bližini poškodovanca. Veste, kako ravnati v takšnem primeru?
Če v gorah opazite nizko in počasi leteč helikopter, to zelo verjetno pomeni, da gorska reševalna ekipa išče ponesrečenca. V takšnih primerih lahko gorskim reševalcem učinkovito pomagamo z uporabo preprostih mednarodno dogovorjenih znakov za (ne)potrebnost pomoči.
Ob prihodu helikopterja, če pomoč potrebujete sami ali kdo v vaši neposredni bližini, se obrnite proti helikopterju in s položajem
rok ponazorite sporočilo posadki. Mednarodno znamenje za YES, ki pomeni "Da, potrebujem pomoč", ponazarjata obe dvignjeni, iztegnjeni in nekoliko razmaknjeni roki.
Če pomoči ne potrebujemo, z znamenjem NE, to je z eno roko iztegnjeno poševno navzgor in drugo poševno navzdol, sporočite posadki, da ne potrebujete pomoči oz. da vam ni znano, da bi kdo v bližnji okolici potreboval pomoč. To še posebej velja, kadar počivate oziroma mirujete. Navdušeno mahanje in pozdravljanje helikopterja je sicer zelo prijazno, a reševalce lahko zavede, kadar iščejo ponesrečenca. Če se znajdete v bližini kraja reševanja ali pomagate poškodovanemu, zavarujte sebe in poškodovanca pred morebitnim padajočim kamenjem.
Če je teren strm, se zavarujte oziroma pritrdite tudi svojo opremo, obmirujte ter počakajte, dokler ne pridejo reševalci do vas ali dokler helikopter ne odleti. Ne počnite ničesar brez navodil reševalcev. Tudi kakršnokoli plezanje, vzpenjanje ali sestopanje nad in pod krajem nesreče je med helikoptersko reševalno akcijo zaradi varnosti nesprejemljivo.
Usposabljanja helikopterske enote – prav nič ni prepuščeno naključju
Helikoptersko reševanje spada med najzahtevnejša opravila gorskih reševalcev, zato so usposabljanja ekipe ključnega pomena. Reševalna posadka vaje jemlje še kako resno. O tem se je lahko prepričala tudi novinarska ekipa, ki je obiskala eno izmed njihovih majskih vaj v Završnici. Prav nič ni bilo prepuščeno naključju, tudi na vajah se namreč lahko pripeti nezgoda. Kot se je na primer pred 22 leti.
10. junija 1997 se je namreč v okviru posebnega usposabljanja pet gorskih reševalcev inštruktorjev odpravilo v severno steno Turske gore v Savinjskih Alpah ter na višini okoli 1900 metrov uredilo sidrišče in priveze. Ko so se nato z domnevnim poškodovancem pripeli na helikopter, je eden izmed njih dal znak, da se helikopter lahko dvigne. V spletu nesrečnih okoliščin je bil tedaj drugi član skupine še pripet z varnostno žico, zato je sila helikopterja odtrgala del skale, okoli katere je bilo urejeno sidrišče, in vseh pet članov z žico potegnila za sabo v globino. Tudi po 21 letih je spomin na tragedijo še vedno živ, gorski reševalci (tudi zaradi tega dogodka) dandanes svoja usposabljanja jemljejo še kako resno.
"Vsako usposabljanje je tudi smrtno nevarno, zato se tudi vseh priprav na usposabljanje lotimo še kako resno. Vse sproti zapisujemo, na sestankih analiziramo posamezno usposabljanje, vidimo, kaj bi lahko storili še boljše. Tragični dogodek je bil žal neka prelomnica. Takrat je bila odločitev naslednja: zmanjšali smo število udeležencev, potrebna je bila dodatna oprema, naglavne slušalke za izboljšavo komunikacije med posadko. Kot ste lahko videli, smo se na vajah pogovarjali le po strogo predpisanih postopkih, nič več in nič manj. Točno se ve, kaj lahko rečeš in kaj ne. Če je to en stavek, je to en stavek. Prelomnica je bila za gorske reševalce precej boleča. Imamo pa vizijo za še več usposabljanja. Za zdaj ugotavljamo, da to, kar Slovenija potrebuje, obvladujemo," meni Toni Smolej.
Elitna skupina reševalcev
Prvo reševanje s helikopterjem pri nas je bilo izvedeno že leta 1964. Slovenija je sicer edina v Evropi, kjer gorski reševalci pri svojem delu delujejo s profesionalnimi enotami. Tega sodelovanja med amaterji in profesionalci ni nikjer v Evropi.
"V Sloveniji imamo za gorsko helikoptersko reševanje usposobljenih 40 letalcev in 16 zdravnikov, ki se redno usposabljajo tako za zimsko kot tudi za poletno reševanje. Usposabljanje poteka v sodelovanju s slovensko policijo in Slovensko vojsko. Po rednem helikopterskem usposabljanju sledi medicinski del, analiza in prva pomoč. Posamezni reševalci z usposabljanjem pridobijo tudi reševalno licenco za tekoče leto. Če kdo usposabljanja ne opravi, licence seveda ne pridobi, je pa dejstvo, da je to elitna skupina, ki na leto opravi 50 odstotkov vseh reševalnih akcij," poudari Toni Smolej.
Dežurajo 121 dni na leto
Slovenski gorski reševalci svojega helikopterja nimajo, pri reševanju uporabljajo helikopterje Slovenske vojske in policije. Tudi letos za pomoč pri reševanju na brniškem letališču dežura helikopterska posadka, ki ima veliko dela. Na velik porast števila nesreč in posredovanj kažejo podatki o porabljenih urah reševalcev v akcijah. Teh je bilo leta 2013 11.500, leta 2017 pa že 15.300.
Med intervencijo je v ekipi za helikoptersko reševanje šest za to usposobljenih junakov: dva pilota, starejši in izkušenejši kot vodja ter kopilot, tehnik letalec, od reševalcev pa so zraven zdravnik, reševalec letalec in policist letalec.
"Na leto dežuramo 121 dni, od tega sta sedmi in osmi mesec v letu najbolj obremenjena. Takrat dežuramo tudi vsak dan. Lani je bilo v vsej Sloveniji opravljenih okoli 550 reševalnih akcij, samo s helikopterjem smo jih opravili okoli 300. V času visoke sezone je lahko na dan tudi po šest ali sedem akcij. To je seveda velika obremenitev za posadko. Dežurstvo deluje od zore do mraka," pove Toni Smolej.
Kje pa je teh intervencij največ? "Gotovo v Julijskih Alpah. Od vseh akcij jih je od 60 do 70 v tem delu, kar zadeva nesreč padalcev pa v tolminskem delu. Julijskim Alpam sledijo Kamniško-Savinjske Alpe," ocenjuje sogovornik, ki je gorski reševalec že od leta 1971, predsednik komisije za letalsko reševanje pa trinajst let.
Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti boljše
In kaj meni o splošni ozaveščenosti gornikov pri nas in o varnosti v slovenskih gorah? "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti boljše. Dandanes se resnično množično obiskuje gore, v primerjavi z leti prej je številka resnično zrasla. Tega ne gre omejevati. Če primerjamo varnost danes in varnost pred 30 leti, je seveda storjen velik korak naprej. Če gledamo dnevno, pa je komercializacija pripeljala do tega, da se mnogi v gore še vedno odpravljajo neustrezno pripravljeni in opremljeni. Omeniti velja tudi druge skrajnosti, na primer gledanje na uro. Na družbenih omrežjih preberemo, da je nekdo po določeni poti hodil dve uri, in ga poskušamo prehiteti. V tej brezobzirni ihti pa se pogosto pripeti nesreča. To je druga plat, na katero drugače kot z rednim opozarjanjem ne moremo vplivati. Zagotovo so tisti pravi gorniki danes vrhunsko opremljeni, če gledamo širšo maso ljudi, pa se vedno najde kdo, ki izstopa v negativnem smislu. Obiskovalcev je mnogo več kot nekoč," sklene Toni Smolej.
Dacia - zanesljiv partner
Sponzor rubrike Naj planinska koča je Dacia, ki je hkrati tudi ponosni sponzor Gorske reševalne zveze Slovenije.
Ena od najhitreje rastočih avtomobilskih znamk v Evropi se je s svojo vrednoto zanesljivosti v vseh razmerah namreč hitro poistovetila s tistimi, katerih zanesljivost rešuje življenja – z gorskimi reševalci.
