Petek, 12. 7. 2019, 6.00
10 mesecev, 1 teden
Življenje oskrbnika gorske koče
Slovenec, ki že več kot 20 let skrbi za planinsko kočo
V slovenskih planinskih kočah planinci nikoli niso lačni. Le redkokdaj pa pomislijo, kako je vsa ta hrana in pijača sploh prišla tja gor visoko nad dolino in koliko logistike je potrebne za to. Spoznajte Jožeta Tomca, ki je že dvaindvajseto leto oskrbnik Blejske koče na Lipanci. Kmalu po njegovem prihodu je koča začela vsakodnevno obratovati. Pravi, da je v gorah pač najlepše, pri svojem delu pa prisega na prijaznost, domačnost, okusno hrano, preprostost in urejenost.
Dobrosrčna in gostoljubna oskrbniška družina.
Jože Tomc je oskrbnik s srcem. On v koči živi. To je njegov prvi dom. Njegov drugi dom je v Ljubljani. Pred desetimi leti mu je na pomoč priskočila žena, pred dvema letoma pa še sin, ki je danes tudi uradni oskrbnik koče. To jesen se družina poslavlja od koče na Lipanci ter se vrača v dolino.
Priljubljena Blejska koča na Lipanci
Koča stoji na razgledni planini Lipanci nad pokljuško planoto na 1.630 metrih. Prvo planinsko postojanko na Lipanci je PD Bled odprlo 6. junija 1951 v preurejeni pastirski koči. Leta 1976 so od blejskih kmetov kupili sosednjo pastirsko kočo in jo predelali in povečali v prijetno planinsko postojanko ter jo za obiskovalce odprli 1978. Koča letno sprejme več kot 25 tisoč obiskovalcev in je med domačini kot tudi tujimi gosti izredno priljubljena točka.
Koča stoji na razgledni planini Lipanci nad pokljuško planoto na 1.630 metrih.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je življenje med gorami precej drugačno kot tisto v dolini. Ne govorimo o stereotipni romantiki, saj imajo gore tudi svojo temno plat.
Predvsem se je treba zavedati, da vselej ni razgleda in da ima samoumevno udobje, ki smo ga vajeni v dolini, v gorah precej drugačne meje. Živeti tam zgoraj ni samo lepo, je najprej precej drugačno.
"Bilo mi je zapisano v genih"
Jože Tomc je z oskrbništvom začel na Planini Vogar, na Kosijevem domu. Še prej je bil zaposlen v podjetju, ki se je ukvarjalo s tekstilno dekorativo, ki pa je "stagniralo". "Leta 1996 sem prejel ponudbo za oskrbništvo koče na Vogarju, ki sem jo z veseljem sprejel. Tam sem bil dve leti. Zaradi določenih stvari sem se odločil za prekinitev sodelovanja in se leta 1998 podal na Blejsko kočo. Prvi dve leti sem bil oskrbnik samo med poletno sezono, vikendi in prazniki. Sčasoma sem bil že toliko usposobljen, da sem od leta 2000 preživel v koči celo leto," razloži Jože Tomc.
Jože Tomc pravi, so mu bile planine na neki način položene v zibelko
Kot pravi, so mu bile planine na neki način položene v zibelko. Da ima naravo še posebej rad, pa se zahvaljuje predvsem svojim staršem. "Še preden sem začel delati, sem čas rad preživljal v naravi, ukvarjal sem se s športom, ogromno sem hodil v hribe kot planinec, kolesaril, tekel na smučeh. Živel sem zdravo življenje, vseskozi v stiku z naravo. Za vse te stvari se moram zahvaliti svojim staršem. Že v genih mi je bilo zapisano, da imam rad naravo, da imam rad ljudi, živali (smeh, op. p). Nikakor se mi ni bilo težko preleviti v oskrbnika," pove sogovornik.
Lisica, ki je vsako jutro stalna gostja na Blejski koči.
Delo, ki mu ni konca
Poudarja, da traja delo oskrbnika 24 ur na dan. Kakšno logistiko pa prinaša oskrbovanje visokogorske koče?
"Zjutraj se začne delovni čas ob štirih, pol petih. Zakuriti je treba štedilnik, pripraviti čaj za tisti dan. Potem se začne počasi delo v kuhinji. Še prejšnji večer se določi, kaj se bo kuhalo. Sam grem po navadi po jutrih vsaj trikrat do štirikrat na teden v nabavo na Bled, nabavit surovine za naslednji dan," pripoveduje Jože Tomc.
Kot pravi, so sicer logistični izzivi pozimi še večji. Takrat se Jože Tomc v dolino odpravi vsaj dvakrat na teden. Pozimi pogostokrat pot do koče niti z avtomobilom ni možna. Roba, kruh, mesni izdelki se nosijo na krošnji, na hrbtu. Pozimi imam tudi veliko gostov, ogromno je turnih smučarjev, pohodnikov, obiska ni nič manj.
"Ponujamo tako hrano, ki jo gostje v dolini težko dobijo."
"Ko se vrnem, so na planini že prvi gostje, ki jih je treba postreči, istočasno pa pomagati v kuhinji, da se dodela hrana za tisti dan. Nato sledi strežba, pa spet kuhanje, pospravljanje. V koči se umiri šele ob 22. uri zvečer. S tem našega dela še ni konec, pripraviti se je treba na naslednji dan. Kuhamo sicer usklajeno, jaz in žena. Žena se mi je sicer pridružila pred desetimi leti, ko se je upokojila. Kar se tiče ponudbe hrane, smo vedno stremeli k sveži hrani, pripravljeni vsak dan. Ponujamo tako hrano, ki jo gostje v dolini težko dobijo, edinstvene enolončnice, joto, ričet, obaro, golaž, potico, jabolčni, skutni zavitek," pove sogovornik.
Življenje z naravo da drugačne vrednote
Oskrbništvo ga je naučilo marsikaterih reči, ki mu s pridom olajša obiske v dolini. In kaj je zanj ključni čar oskrbovanja koče, do katere ne pripelje cesta, ampak le planinska pot?
"Okolica, zrak, hribi, tega v dolini ni. Zadovoljstvo gostov je bilo vseskozi tisto, ki nas je gnalo naprej. To je en del. Potem so tu vrednote. Govorim o sprejemanju vrednot iz narave, ki jih ne moreš dobiti na noben drug način, iz nobenega kapitala. Če živiš z naravo, ti sama narava, živali, veliko povedo. Predvsem v zimskem času so občasno ekstremne razmere. Če jih znaš sprejemati, boš varno živel. Življenje v hribih me je naučilo veliko stvari. Predvsem samostojnega življenja. Da znaš ceniti stvari, živali, živež okoli sebe. Da spoštuješ ljudi," pripoveduje Jože Tomc.
Oskrbništvo ga je naučilo marsikaterih reči, ki mu s pridom olajša obiske v dolini.
S kakšnega testa pa mora po njegovem biti oskrbnik planinske koče? "Tega ne moreš početi zaradi denarja. Če bi gledal na finančno plat, se za to poslanstvo ne bi odločil. Če imaš rad naravo, ljudi in živali, ne bo problema. Veliko koč veliko menja ljudi na tem delovnem mestu. Predvsem se to pojavlja pri mladih," ugotavlja.
Struktura gostov se je spremenila
Jože Tomc razlaga, da se je v teh letih struktura gostov izredno spremenila. "Še pred 20 in več leti je bilo 80 odstotkov domačih, 20 odstotkov pa tujih gostov. Govorim o enodnevnih gostih kot tudi tistih, ki prespijo. Danes se je ta številka obrnila za 360 stopinj. Ravno obratno je. Treba pa je povedati, da se število naših gostov ni zmanjšalo, izrazito pa se je povečalo število tujih gostov. Pravi svet v malem - jaz temu pravim. Imamo veliko gostov, ki nas redno obiskujejo, očitno jim je pri nas domače in lepo. Gostje prihajajo iz Združenih držav Amerike, Avstralije, z Nove Zelandije. Kot zanimivost, prav slednji so še posebej navdušeni nad našo deželo. Pravijo, da je pri njih tudi zeleno, ampak še zdaleč ne tako kot pri nas. Imamo veliko turističnih skupin, pa tudi veliko družin z otroki," razlaga.
"Še pred 20 in več leti je bilo 80 odstotkov domačih, 20 odstotkov pa tujih gostov. Danes se je ta številka obrnila za 360 stopinj."
Največ gostov imajo sicer julija in avgusta. "Ni pa mrtve sezone, vseskozi je nekdo. Pred desetletji so se še našli kakšni Madžari, Bolgari, Slovaki, Čehi, ki smo jih zaradi neustrezne opreme malce postrani gledali. Danes ni več tako, saj so praviloma vsi dobro opremljeni," pove Jože Tomc.
V skalah se mu odpre duša
Prosti čas, ki mu je v teh letih ostal, je bil največkrat povezan s hribi. "Vedno narava. Veliko sem prehodil, največ po Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah, najraje pa sem obiskoval Julijske Alpe. Duša se mi je najbolj odprla v skalah. Vsako jutro sem nekoč šel tudi na bližnje Mrežce, dandanes pa sem zaradi obrabljenih kolen bolj previden," razloži.
"Zdaj je pravi čas"
Kot že omenjeno, bo to jesen Jože Tomc sklenil oskrbovanje Blejske koče. "Vračamo se v dolino, v Ljubljano, res je. Tam nas čakajo drugi opravki, drugačno življenje, vnuki. Več dejavnikov je pripeljalo do te odločitve. Poznam ogromno oskrbnikov, ki so malo pozabili na svoja leta. Treba je dati prostor mlajšim, želim se malo umakniti. Ta odločitev ni nastala čez noč, ampak je rasla v meni nekaj let. Lani sem dopolnil 70 let, zdi se mi, da je pravi čas," sklene Jože Tomc.
Dacia - zanesljiv partner
Sponzor rubrike Naj planinska koča je Dacia, ki je hkrati tudi ponosni sponzor Gorske reševalne zveze Slovenije.
V slovenskem gorskem ekosistemu so zadeve organizirane in jasne. Vsekakor si vsi želimo, da bo pomoči potrebnih v slovenskih gorah čim manj. Če bi do nesreče prišlo, pa smo lahko ponosni ob zavedanju, da nad nami bdi več kot 600 prostovoljnih gorskih reševalcev, ki so svoj prosti čas posvetili reševanju življenj v najzahtevnejših naravnih okoljih. Za uspešen odziv na klic na pomoč gorski reševalci še kako potrebujejo zanesljiva vozila Dacia Duster, ki jim omogočijo hiter prihod na teren, čim bliže mestu nesreče.
ŽELIM TESTNO VOŽNJO Z DACIO.
OGLEJTE SI PONUDBO VOZIL DACIA.
Preberite tudi:
