Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
15. 3. 2024,
4.00

Osveženo pred

2 meseca, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

Natisni članek

intervju Zmago Sagadin Smelt Olimpija Evropski Pokal Dušan Hauptman Cedevita Olimpija Cedevita Olimpija

Petek, 15. 3. 2024, 4.00

2 meseca, 2 tedna

Dušan Hauptman 30 let od osvojitve evropskega pokala Smelt Olimpije

Legendarni Slovenec v bitki življenja: Napovedali so mi še pol leta

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10
Dušan Hauptman | Z Dušanom Hauptmanom smo obujali spomine na 15. marec 1994. | Foto www.alesfevzer.com

Z Dušanom Hauptmanom smo obujali spomine na 15. marec 1994.

Foto: www.alesfevzer.com

Danes mineva natanko 30 let od dneva, ko je Cedevita Olimpija (tedaj Smelt Olimpija) v finalu evropskega pokala v Lozani z 91:81 premagala španski Taugres ter se povzpela na evropski vrh. Zelo pomembno vlogo je opravljal legendarni Dušan Hauptman, ki je kar 16 sezon preživel v dresu ljubljanskega kluba in bil eden najpomembnejših členov pri pisanju še danes enega največjih uspehov slovenskega klubskega ekipnega športa.

Ko je pred natanko tridesetimi leti v finalu evropskega pokala na parketu dvorane Malley v Lozani v prvem napadu Smelt Olimpije zadel trojko s približno osmih metrov, je legendarni Dušan Hauptman napovedal izjemen večer ljubljanskega kluba, ki se je takrat z zmago nad španskim Taugresom (91:81) končal z osvojitvijo pokala ter osvojitvijo prve in do danes tudi zadnje evropske lovorike ljubljanskega kluba. Vloga prvega strelca pri Olimpiji je takrat pripadla Romanu Horvatu, ki je dosegel 36 točk, 27 jih je dodal ostrostrelec Hauptman, s katerim smo 30 let kasneje obujali spomine na zgodovinski večer.

Po diagnozi raka trebušne slinavke, ki mu je pred tremi leti presekala življenje, je začel brezkompromisen boj, v katerem vedno znova dokazuje, da je rojeni borec, ob tem pa se legendarni Dule ob številnih preprekah, ki mu jih je življenje serviralo v zadnjih letih, 15. marca 1994 spominja še z veliko večjo mero hvaležnosti in zadovoljstva.

Hauptman v soboto, ko so člane ekipe iz leta 1994 v Stožicah počastili med polčasom srečanja Cedevite Olimpije in Budućnosti. | Foto: www.alesfevzer.com Hauptman v soboto, ko so člane ekipe iz leta 1994 v Stožicah počastili med polčasom srečanja Cedevite Olimpije in Budućnosti. Foto: www.alesfevzer.com

O veličini Hauptmana in njegove kariere priča dejstvo, da je o njem samo s presežniki in pohvalami ob njegovi lanski upokojitvi dresa za Sportal spregovoril sicer vedno neposredni in kritični Zmago Sagadin, s katerim se v vseh letih sodelovanja nista nikoli sprla. "Dule je bil krasen fant na terenu in še boljši izven njega. Bil je pravi družinski človek. Z njim ni bilo nikoli nobenih težav, nikoli ni povzročal kakšnih problemov. Lahko rečem, da mi bo do konca življenja v spominu ostal njegov met, ki je bil zame daleč najlepši v vsej moji trenerski karieri," je takrat dejal Sagadin, prvi mož tvorca zgodovinskega uspeha takratne Smelt Olimpije.


Dušan, če ste pred 30 leti na današnji dan bili veliko bitko na parketu, pa zdaj že nekaj let posebno bitko bijete tudi zunaj košarke. Kako ste?

Uf, če bi me to vprašali pred enim letom, bi se odgovor od današnjega razlikoval kot noč in dan. No, pred enim letom se vam sploh ne bi javil, ker nisem govoril z nikomer, bil sem zaprt sam vase, dve leti od diagnoze sem bil ves čas zaprt doma. Potem pa se je zgodila tista upokojitev mojega dresa v Stožicah, takrat so me moji takratni soigralci prvič spravili med ljudi. Od takrat naprej spet delujem in komuniciram kot normalen človek. Kolikor sem lahko, sem prišel k sebi.

Pred tremi leti so mu diagnosticirali raka trebušne slinavke. | Foto: www.alesfevzer.com Pred tremi leti so mu diagnosticirali raka trebušne slinavke. Foto: www.alesfevzer.com

Ne zakrivam si oči in sprijaznil sem se z dejstvom, da je ta bolezen neozdravljiva, a trenutno je stanje stabilno in se v zadnjem letu ni poslabšalo. Temu primerno poskušam tudi živeti in ne razmišljati o bolezni, dneve si zapolnim na različne načine. To res ni enostavno in kot sem rekel, sem bil prvi dve leti po diagnozi povem drugačen človek kot sem danes. Sploh v obdobju kemoterapij, obsevanj in drugih posegov je bilo stanje res slabo. Bolezen so zaustavili, stanje je že eno leto podobno, nimam nobenih simptomov in živim. To pa se seveda odraža tudi na mojem obnašanju, res sem bolj pozitiven, tudi fizično sem se precej pobral, pridobil sem nekaj kilogramov in tudi na splošno sem bolj pri močeh.

Dušan Hauptman
Sportal Legendarni Hauptman v boju z neozdravljivo boleznijo: Do konca grem

Odkar ste v javnosti povedali, da vas je doletela ta težka diagnoza, ves čas delujete zelo pozitivno. Pogosto slišimo, da v takšnih primerih ogromno pomenita psiha in mentalna moč človeka. Bi se strinjali?

Zagotovo je ogromno na tem. Sam sem bil res ogromno po bolnišnicah, spoznal sem veliko ljudi in plati zgodb, ki jih ljudje ne poznajo, dokler se ne znajdejo v podobni situaciji. Prepričan sem, da mi je tudi v tem primeru, v boju z boleznijo, šport dal ogromno tudi na mentalnem področju, da sem lahko črpal moč in pozitivo za zdravljenje. Ko dobiš takšno diagnozo, sploh potem ko sem bil prej vse življenje zdrav, je bil to zame res velik šok. Zdaj bo kmalu minilo tretje leto od operacije. Takrat so mi napovedali še pol leta življenja, jaz pa sem tri leta kasneje še vedno tukaj. Tudi sam sem potem ugotovil, da se zaradi diagnoze ne smem skrivati pred ljudmi. Mogoče lahko tudi na ta način nekomu dam moč ali motivacijo, da se da spopasti tudi s stvarmi, ki na prvi pogled delujejo nemogoče.

"Ves čas je bil z glavo in dušo v Litiji," nam je pred letom dni v pogovoru dejal vaš takratni trener Zmago Sagadin. Je še vedno tako?

Absolutno. Že sem od samega začetka ponosen Litijan. Tudi celotno profesionalno kariero sem živel v Litiji, več kot 20 let sem se vozil na relaciji Litija–Ljubljana, največkrat dvakrat dnevno. Precej zgodaj sem si ustvaril družino, sem tak tip človeka, ki potrebuje mir in življenje v majhnem kraju. Sploh takrat, ko je bila košarka in tudi Olimpija v Sloveniji res priljubljena, sem bil vesel, da sem se imel kam umakniti od vsega tega dogajanja. Tega nisem nikoli izkoriščal ali v tem iskal nekega posebnega veselja. Rad sem se vračal k svoji družini, v svoj dom. Nikoli mi ni bilo žal, da sem ostal v Litiji, rad imam svoj način življenja. Takšne stvari na koncu pomenijo največ, sploh v trenutkih, kot sem jih preživel, hkrati pa človek z leti ugotovi, kaj je v življenju največ vredno. Tudi zdaj imam tu družino, vnuke in tu tudi bijem svojo bitko.

Zmago Sagadin
Sportal Legendarni košarkar ima v njegovem srcu prav posebno mesto

Veliko več vas je v zadnjem času opaziti tudi v družbi nekdanjih soigralcev.

Res je, s fanti se veliko družimo in slišimo. Štirje smo na vezi ves čas in se dobivamo na kavah, z drugimi pa, ko je za to priložnost, ker smo razseljeni po različnih krajih. Ta obletnica nas je zdaj spet združila in tudi na račun tega obnavljamo spomine in se spominjamo nekih drugih časov.

Finale:

Torek, 15. marec 1994, Lozana (dvorana Malley):
Smelt Olimpija :
Taugres 91:81

Smelt Olimpija: Horvat 36, Hauptman 27, Gorenc 10, Tušek 8, Kraljević 6, Djurišić 2, Daneu 2, Zaletel, Razić, Nossov. Trener: Zmago Sagadin

Taugres: Bannister 32, Perasović 20, Gomez 12, Abad 8, Rivas 3, Laso 3, Cazorla 1, Talaveron, Rodrigues, Chiuchurre. Trener: Manuel Comas.

Ko sva že ravno pri soigralcih in obletnici, danes mineva natanko trideset let od osvojitve evropskega pokala Olimpije. Če vam omenim besedi Lozana in 1994, kaj vam najprej pride na misel?

Uf (smeh, op. p.). Najprej to, da ne morem verjeti, da je od tega finala minilo že 30 let. Večkrat sem že poudaril, da je to zame največji uspeh v zgodovini košarkarske Olimpije po obdobju Iva Daneua. Čeprav smo bili kasneje še tretji v evroligi, pa je ta naslov prvakov meni osebno še stopničko višje, ker je občutek vedno drugačen, ko tekmovanje končaš na vrhu. Tako da bi lahko rekel, da je moja prva asociacija, da je to uspeh, ki ga do zdaj Olimpiji še ni uspelo preseči oziroma se kakšna podobna zgodba do danes žal še ni ponovila.

Za nas je bila to zelo uspešna sezona, ki je bila kronana s to zelo nepričakovano lahko zmago v finalu. Taugres je bil namreč v tem finalu izraziti favorit, bil je tudi veliko bogatejši klub in razvit na vseh področjih. Odigrali smo res dobro tekmo, pa ne samo na tistem srečanju, celotno sezono smo kazali dobre, konstantne predstave, na tisti tekmi pa še posebej. Še zdaj, ko pomislim, kako smo odigrali, se mi zdi neverjetno, pa so od tega minila že tri desetletja. Več kot zasluženo smo zmagali.

V tistem finalu sta bila z Romanom Horvatom razred zase. Od vas se je nekako pričakovalo, da boste prispevali svoj strelski delež, medtem ko je bila Romanova predstava verjetno ena najboljših in hkrati tudi nepričakovanih v njegovi karieri.

Bilo je točno tako. Sam sem bil v tisti sezoni, sploh kar zadeva napadalni del, ves čas konstanten. Nekako se je podobna predstava kot med sezono od mene potem pričakovala tudi v finalu. Tudi zato je bilo v tistem finalu ogromno pozornosti na meni, košarkarji španskega kluba so bili precej agresivni, a kljub temu sem bil tisti večer kar uspešen. Roman pa je odigral res fantastično. Presenetil je tako sam sebe kot vse nas. Predvsem pa na naše veselje tudi Špance (smeh, op. p.). Bil je nezaustavljiv.

Za finalno tekmo smo oboji dosegli precej veliko število točk, kar je bilo vsaj v preteklosti za finalne obračune, ki so polni napetosti, prej izjema kot pravilo. Res smo bili sproščeni, zadevali smo ogromno metov. Še zdaj težko verjamem, da smo odigrali na tako lahkoten način, ker so ponavadi takšne tekme živčne vojne. Tukaj moram poudariti, da je dobro delo naredilo strokovno vodstvo na čelu s trenerjem Zmagom Sagadinom, ki nas je odlično pripravilo tudi na psihološki ravni. Res smo verjeli v svoj uspeh.

Finale v Lozani | Foto: www.alesfevzer.com Finale v Lozani Foto: www.alesfevzer.com

Sploh zdaj, ko pogledamo za nazaj, je treba poudariti, da smo celotni drugi polčas igrali brez prvega obrambnega igralca Žarka Djurišića, ki je imel težave z osebnimi napakami. Odlično delo sta opravila Mario Kraljević in Marko Tušek, ki sta odlično zapolnila manko. V napadu nam je res steklo in kot košarkar, športnik takšne trenutke res začutiš. Začutiš, da si boljši od tekmeca, da je uspeh na dosegu roke. Sploh zadnjih sedem minut tekme smo res čutili in videli, da nas ne morejo premagati, leteli smo po igrišču.

Vse skupaj je imelo še toliko večji pomen, ker se je zgodilo le nekaj let po osamosvojitvi Slovenije in je bil to eden večjih športnih uspehov v kolektivnem športu takrat. Res smo bili ponosni, ker smo tudi na ta način promovirali svojo državo. To so bili drugi časi, a še zdaj se dobro spomnim tistih občutkov, ko smo prekipevali od ponosa in sreče, da smo Slovenci.

Že v Lozani ste imeli lepo število slovenskih navijačev. Kakšna pa je bila vrnitev v Ljubljano, kjer je takrat vladala prava evforija?

Že v finalu smo imeli odlično podporo nekaj tisoč naših navijačev. Spomnim se, da sva morala takrat z Romanom po tekmi na dopinško kontrolo, kar je bilo precej nenavadno, ker so ponavadi košarkarje, ki so morali na test, izbrali glede na žreb, tukaj pa je bilo res veliko naključje, da sva morala na dopinški test ravno midva, ki sva bila prva strelca. Delovalo je, kot da nihče ne more verjeti, da smo res zmagali in da je naša zmaga povsem čista. Sam sem imel od vsega adrenalina potem kar težave, da sem lahko oddal vzorec, tako da sem bil tam več ur, na ta način pa sem zamudil tudi trenutke, da bi se lahko takoj po tekmi poveselil s svojo družino, ki je takoj po tekmi s čarterskim poletom odpotovala nazaj v Slovenijo. To je bil edini grenek priokus po tej veliki zmagi.

Slavje navijačev ob velikem uspehu | Foto: www.alesfevzer.com Slavje navijačev ob velikem uspehu Foto: www.alesfevzer.com

Tista noč je bila potem res neprespana, pošteno smo se poveselili, naslednji dan pa nas je doma pričakal res lep sprejem tako na letališču na Brniku kot potem pred Halo Tivoli. Pozdravil nas je tudi predsednik države. To so res lepi spomini, takšni sprejemi so bili takrat še precej nenavadni, tako da so bili takšni dogodki zato še toliko bolj posebni.

Še ena anekdota, ki se ji vedno nasmejimo, je ta, da smo takrat na letališču pozabili svojega soigralca Klemna Zaletela. Ta se je po neprespani noči na letališču umaknil bolj na samo, zaspal in ga nismo našli, tako da smo odpotovali brez njega. V Ljubljano smo prišli z devetimi košarkarji (smeh, op. p.). Klemen nam na srečo ni zameril, tako da smo še vedno v zelo dobrih odnosih. So pa to stvari, ki jih nikoli ne pozabiš.

Obujanje spominov na velike uspehe je vedno nekaj posebnega, si pa verjetno tudi vi želite, da bi Olimpiji uspelo ponoviti in povečati bero uspehov, kajne?

Cedevito Olimpijo bolj od blizu spremljam zadnje leto in mislim, da je klub organiziran najbolje od svojega obstoja, a žal rezultati temu ne sledijo. Tega se dobro zaveda tudi vodstvo. Vzrokov je seveda več in kot zunanji opazovalec težko povem kaj konkretnega. Po zadnjih pogovorih z vodstvom kluba bodo v prihodnji sezoni storili dva koraka naprej. Trudijo se za to, v igro so prišli novi sponzorji. Tudi ekipo bodo selekcionirali drugače, kar je v primerjavi z letošnjo sezono zelo dobrodošlo, saj so s sestavo ekipe letos res brcnili v temo.

Svoje so naredile tudi poškodbe. Na ogromno tekmah, ki bi se lahko končale tudi drugače, so izgubili z majhno razliko, a seveda to ne more biti glavni razlog za slabe rezultate. Ti se potem odražajo tudi na odnosih, na navijačih, vseh nas. Sezona je izgubljena, evropskega dela je tako ali tako konec, upam, da jim uspe kakšen korak dlje narediti vsaj v ligi ABA, seveda pa je že njihova dolžnost, da poberejo vse domače lovorike. Za prihodnjo sezono ostajam optimist in upam, da se bo krivulja res obrnila navzgor.

Preberite še:

Luka Dončić
Sportal Skrb zaradi Dončića, sanjski niz Dallasa se je nadaljeval
evroliga
Sportal Velika sprememba v evropski košarki
Dušan Hauptman
Sportal Velikan, ki bije bitko s težko boleznijo, dobil posebno mesto v Stožicah #video
Ne spreglejte