Legendarni Hauptman v boju z neozdravljivo boleznijo: Do konca grem

"Dule trica" je vzdevek, ki si ga je Dušan Hauptman prigaral s trdim delom. V Ljubljano na pobudo Janeza Drvariča ni prišel kot ostrostrelec, ampak kot nekdo, ki bo s svojo čvrsto obrambo zaustavljal najboljše strelce nasprotnih ekip. Trdo je delal, ponavljal vaje iz dneva v dan, nastavil roko in postal strah ter trepet tekmečevih obramb.

V debelih 16 sezonah igranja za Smelt Olimpijo je doživel številne lepe trenutke. Za vselej bo hvaležen klubu, ki mu je omogočil, da se je lahko tudi izobraževal. V zdajšnjih časih je skoraj nemogoče, da nekdo toliko časa preživi v eni sredini. Zanj je največji uspeh, ko je leta 1994 v Lozani kot kapetan dvignil visoko v zrak pokal za zmago v evropskem pokalu. Tri leta pozneje se je z ljubljanskim klubom na zaključnem turnirju elitne Evrolige veselil tretjega mesta.

Pred tremi leti smo se z njim pogovarjali, ko je bil gost naše rubrike Druga kariera. Razkril je, da je njegova desnica še vedno naravnana. S Slavkom Kotnikom in drugimi kolegi je osvojil veteranski evropski in svetovni vrh.

Leto pozneje pa je doživel šok, ko je povsem nepričakovano izvedel, da ga čaka prav poseben boj z boleznijo. Vesel je, da ima v boju z rakom ob sebi družino, ki mu stoji ob strani. Poudarja, da se ne bo predal, podaljške bo igral toliko časa, kolikor bo treba.

Nekaj zadovoljstva ga v teh težkih časih čaka prihodnjo nedeljo, 29. januarja. Cedevita Olimpija bo v ligi ABA ob 17. uri gostila Budućnost, ob polčasu pa bodo pod strop obesili dres s številko 10, ki ga je krasil v obdobju aktivne kariere. In v največje veselje bi mu bilo, če bi bile tribune dobro zapolnjene in bi bili ob parketu njegovi košarkarski prijatelji, ki jih je imel v obdobju igranja za Smelt Olimpijo veliko.

Od nedelje naprej bodo pod stropom dvorane v Stožicah videli dresi Dušan Hauptmana, Iva Daneva in Marka Milića, ki ga ni na tej sliki. Foto: Vid Ponikvar Dušan, pred tremi leti sva se, ko ste bili gost druge kariere, o tem, pogovarjala o tem, kako gledajo v klubu na legende, ki so bile del Olimpije. Ivo Daneu in Marko Milić sta imela do zdaj to čast, da njuna dresa visita pod vrhom dvorane v Stožicah, 29. januarja bo prišel na vrsto trenutek, ko bodo vašo legendarno desetico dvignili pod strop stoženske dvorane. Kaj vam je šlo po glavi, ko ste izvedeli za to gesto?
Pretehtalo je, da so prišli k meni nekdanji soigralci. Vprašali so me, ali sem za to, ker vedo za bolezen. Da se zavedajo, da je morda prepozno, ampak vseeno. Preskočili so eno generacijo. Moja generacija je starejša od Markove. Kakorkoli, previdno so me vprašali, ali upokojimo moj dres. Po 21 letih v Olimpiji bi si zaslužil in to je pretehtalo. V veliko čast mi je. Priznanje. Bolezen je malce moteča, ker sem bil dve leti v ilegali in nisem spremljal ter govoril v javnosti. Moji fantje so me vrnili v življenje. Spet sem precej aktiven. Družina me je držala pokonci in, jasno, uradna medicina. Fantje so sprožili, Olimpija je to zelo lepo sprejela. Tudi z njihove strani je prišla namera, da to naredijo. Prejšnje vodstvo ni imelo posluha. Ta teden sem bil na sestanku v klubu in so mi povedali, kako bo vse skupaj videti.

Sportal Legenda Olimpije se pri Olimpiji izloča, je le čustvena #video

Kot košarkar ste bili pred tekmami zagotovo nervozni. Verjetno tokrat ne bo drugače in bo težko zadrževati čustva? Ste človek, ki jih pokaže?
Zdaj sploh. Bolezen me je spremenila. Čustva hitro pridejo na plano. V obdobju kariere sem jih zadrževal. Tudi pozneje, kar ni prav. Zdaj ni več tako. Pokažem jih. Bolezen je pripomogla k temu.

Verjetno je za vas Olimpija kot otrok, imate jo radi, saj v zmajevem gnezdu preživeli 16 sezon kot košarkar, nato pa še na drugih položajih.
Tako so me vzgojili. Če si bil povabljen v takšen klub, bi šel tudi peš v Ljubljano. Danes ni tako. Možnosti v tujini je več. V mojih časih ni bilo mogoče. Ko sem šel v Ljubljano, nisem pričakoval, da bom ostal toliko časa. Vesel sem, da so me povabili. Da me je Janez Drvarič povabil. Prišel sem med mojstre slovenske košarke. Nekaj let sem se moral dokazovati. Z leti sem "padel notri" in postal neke vrste vodja ekipe. Vztrajal sem do konca.

Foto: Reuters Kaj vam je dala Olimpija?
Vrhunski šport oblikuje človekovo osebnost. Nič novega ne bom povedal, šport ti da delovne navade, socializacijo. Navade se prenašajo v normalno življenje. Tako uspehi kakor tudi neuspehi. Pri bolezni, ki jo imam, se to pozna. Lažje zdržim kot soborci pri tej bolezni. Veliko mi je pomenilo biti član Olimpije. Zvezde smo bili. To nam je godilo. Ljubezen do športa je pomembna. In ko začneš dobro igrati, je svet še lepši.

Kakšno zadovoljstvo je bilo osvojiti evropski pokal v Lozani?
Takrat smo bili promotorji Slovenije, nove države. Prvi uspeh v kolektivnih športih je bil v novi državi. Pa tudi na splošno biti prvi v določenem tekmovanju je bilo zame več kot tretje mesto v evroligi v Rimu tri leta pozneje. O tem me ljudje vseskozi sprašujejo. In prvo mesto v Lozani dajem na prvo mesto. Največji uspeh moje generacije je bil. Na drugem mestu je zagotovo zaključni turnir v Rimu, pa čeprav je po kakovosti tekmovanje na višji ravni. Prvi je le prvi.

Uspeh, ki je za zdajšnjo Olimpijo videti oddaljen vesoljna leta, zlasti če gledamo na Evroligo. Proračuni se krepko razlikujejo, prepad med bogatimi in sredino je velik.
Nekaj časa sem bil v ilegali in v Ljubljani na tem sestanku so mi povedali, s kakšnimi številkami delujejo drugi klubi. Človek ne more verjeti, da imata dva evroligaša Partizan in Crvena zvezda 10 milijonov evrov proračuna, Ljubljana pa skoraj petino tega. To so največje razlike. Včasih lahko presenetiš bogatejšega, močnejšega, a ne moreš vso sezono premagovati tako visokih ovir. Olimpija čuti primanjkljaj. Slovenija, Ljubljana se mora vprašati, ali si želimo Evroligo. Nato je treba težiti k temu. Ne le zaradi lepih Stožic, ampak na sploh. Ljudje potrebujejo šport na visoki ravni. Verjamem, da bi napolnili dvorane. A je potrebna pomoč lokalne skupnosti, države, sicer ne bo šlo. Vsaj jaz tako vidim.

Foto: Vid Ponikvar V zadnjih letih se je zgodil premik, vendar Olimpija nima več gledalcev, kot so bili v vaših časih. Zakaj?
Večja ponudba športov v Sloveniji. Slovenija je čudež v športu. Imamo toliko kakovosti v individualnih športih kakor tudi v ekipnih, kot so odbojka, rokomet, hokej ... Uspehi na evropskih, svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah se kar vrstijo. Nekoč smo bili košarkarji eni od redkih, ki smo potovali po Evropi in jo videli z drugačne plati. Zdaj je ponudba velika, navijači imajo izbiro. Izbirajo, kjer so športi uspešnejši. Košarkarji so pozitivno presenetili leta 2017, ko so postali evropski prvaki. To je velik uspeh. Košarko le igra toliko držav, v nekaterih ekipnih športih manj.

Biti najboljši v nogometu in košarki je drugače kot v drugih športih. Navijači imajo možnost izbire. Potrebujemo evforijo, dober rezultat, da bomo privabili slovensko občinstvo na višji piedestal. Na klubski ravni, mislim. Reprezentančna je kar na visoki ravni. Na Košarkarski zvezi Slovenije odlično delujejo. Reprezentanca je v evropskem vrhu. Dvigniti je treba klubsko raven. Samo Ljubljana in Cedevita Olimpija jo lahko dvigneta na primerljivo. Tega si želim. Navijači bi to pozdravili. A je, glede na najin pogovor o finančnem prepadu, potrebna pomoč lokalne skupnosti, mesta in države. Sicer takšna zgodba ne more obstajati.

Vam bo zaigralo srce, če se bodo na vaši slovesnosti zbrali v velikem številu? Svoj prihod so napovedali člani navijaške skupine Green Dragons.
Zagotovo imam lepe spomine na Green Dragons, ki so bili že na poslovilni tekmi. Na nekaterih tekmah se me še spomnijo. Pri njih sem pustil pečat, saj sem igral za Olimpijo 16 sezon. To cenijo. A je tudi pri navijačih menjava generacij. Tisti moji so že upokojeni. Od mladih tega ne morem pričakovati. Vse bi povabil. Pa ne zaradi sebe, to seveda tudi, ampak da bi Olimpija premagala Budućnost. Potrebuje zmago. Takšen scenarij bi zame pomenil popolno zadovoljstvo. Dan bi bil popoln.

Svoje nekdanje soigralce bi prosil, da pridejo. Klub mi je dal seznam košarkarjev, ki so igrali v mojih 16 sezonah. Večinoma smo bili skupaj po dve, tri ali štiri leta, nekateri tudi le za eno. Povabil bi jih, da pridejo v čim večjem številu. Skupaj smo preživeli veliko trenutkov. Ne morem pričakovati navala, saj z nekaterimi nimam stika. Res si želim, da bi jih prišlo čim več, saj bi mi veliko pomenilo.

Z zlatimi črkami je zapisan v zgodovino slovenske košarke. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kaj vam pomeni vzdevek Dule trica? Za ljudi pomeni, da ste bili znan kot ostrostrelec z razdalje, a je v ozadju veliko več, ogromno trdega dela, da ste prišli do takšnega naziva.
V Ljubljano so me pripeljali kot obrambnega igralca. Za posebne naloge. Drugače ni moglo biti. Pri Olimpiji so bili Vilfan, Subotić, Brodnik. Vrhunski strelci v jugoslovanskem merilu. Do vzdevka sem prišel s trdim delom. Veliko število ponovitev je bilo. Z natančnostjo se ne rodiš, ampak pomeni ponavljanje na treningu. Takrat smo veliko trenirali iz različnih položajev. Mene se je natančnost prijela. Ko jo dobiš, je ne izgubiš. Tudi po koncu kariere, ko sem igral pri veteranih, je ostala. Pri Zmagu Sagadinu smo veliko trenirali met. Morda danes ni tako. Ko si suveren pri metih, lahko zadeneš tudi odločilne mete, kar je meni večkrat v karieri tudi uspelo.

Foto: Vid Ponikvar Kako veliko vam pomeni družina, ste večkrat pokazali, ko ste zavrnili ponudbo za odhod na tuje. Nemški Braunschweig vas je želel imeti v svoji sredini. Kaj je za vas družina?
Za tujino nisem bil tako privlačen, da bi me želeli imeti. V prvi polovici kariere, ko smo bili še v Jugoslaviji, nisem imel ponudb. Takrat si težko sploh šel v tujino. Po 30. letu, ko sem imel najboljše sezone, sem bil že "star" za košarkarja. Imel sem družino, dom. Spomnim se tiste ponudbe Braunschweiga. Prvoligaš je bil, a sem ostal doma s svojimi in igral za Olimpijo do konca kariere. Za tujino nisem bil zanimiv, ker nisem bil visok, temnopolt, lep. A sem bil stabilen, zato sem v Ljubljani ostal toliko časa. Zaradi lepega me niso imeli v Ljubljani. Po osamosvojitvi sem bil kapetan, zame je bilo to priznanje. Takrat so kapetana izbrali soigralci.

Ste trdo delo prenesli tudi na sina Luko in hčer Lino?
Nisem. Marsikdaj sem začuden, ker nimata nič s športom. Nisem vozil slabo, a ju nisem zasvojil s športom. Vsak sta šla v svoje vode. K trdemu delu ju nisem priganjal. Morda mi je zdaj malce žal. Prav je, da gredo otroci v šport. Da se navadijo reda in dela. Ko človek ni razpoložen, mora nekatere stvari narediti, to ti v življenju pride prav. Pri mojih letih ti ravno takšne izkušnje dajo več, kot ti vzamejo. Čeprav danes tudi vzamejo. Sploh v zdravstvenem in fizičnem smislu. A ti šport več da. Trdim in vabim otroke, naj gredo v šport. Da bodo dobili določene vrline. Naj starši gledajo na šport kot vložek, ne na to, da bodo njihovi otroci postali kot Dončić, Kopitar, Dragić … S športom dobiš veščine, trmo, ki pride prav v normalnem življenju.

Foto: Vid Ponikvar Koliko vam pomeni podpora družine v teh težkih časih, ki jih preživljate?
Brez tega me morda tudi ne bi bilo. Šok je bil strahoten. Bolan nisem bil 60 let, nato pa tako huda diagnoza. Grozno je. Brez najbližjih bi bilo težko. Vesel sem, da oba otroka živita v hiši, imam še dva vnuka, ki me držita pokonci. Družina je bila najpomembnejša v tem času. Jasno, uradna medicina je tista, ki te zdravi. Verjamem uradni medicini. Če gledam s te plati, medicina ni v krizi. Mislim, da na gastroonkologiji delajo vrhunski zdravniki. Šel sem po drugo mnenje na tri različne klinike in povedali so mi, da je zdravljenje v Sloveniji na najvišji ravni.

Kdaj ste sploh izvedeli, da bijete bitko z boleznijo, z rakom?
Odšel sem na pregled srca. Aritmijo sem imel. Vzeli so mi še kri in izvidi niso bili dobri. Sledili so dodatni pregledi, ki so pokazali najslabše. Sploh nisem imel bolečin ali kakršnihkoli znakov. Šele potem se je razširilo. Prepozno smo prišli, da bi bil bolj optimističen. Razmeroma hitro so me operirali, potem je prišlo na vrsto zdravljenje. Od tega bosta minili dve leti.

Zagotovo ste se tudi v ta boj podali tako kot v času kariere. S polnim zagonom.
Šport mi zelo pomaga. Verjetno vsakdo ve, da je ta boj zelo težak, 25-letno angažiranje v športu mi je pomagalo. Da lažje zdržim terapije, psihične in druge pritiske, ki so povezani s takšno boleznijo. Zaradi pretekle aktivnosti mi je lažje zdržati kot morda komu drugemu. Odločil sem se, da grem do konca. Večkrat govorim, da igram podaljške. Ne le dva, kot sta v košarki. Ampak jih bom odigral toliko, kolikor jih bo treba.