Legenda Olimpije se pri Olimpiji izloča, je le čustvena #video

Kot košarkar je Dušan Hauptman pri Olimpiji preživel 17 let, nato je bil še pet let del njenega ustroja kot športni direktor in trener mlajših selekcij. Verjeli ali ne, v tem času je vseskozi stanoval v svoji Litiji. Tam živi še zdaj, vpet je v lokalno politiko, preizkusiti pa se je hotel tudi na večjem odru. Za vse večne čase bo zapisan med legende košarkarske Olimpije, čeprav njegovega dresa (še) ne vidimo viseti pod stropom Stožic, kar ga je tudi nekoliko zmotilo. Nihče mu ne bo vzel zadoščenja in dejstva, da je kot kapetan popeljal Olimpijo do naslova v evropskem pokalu leta 1994 v Lozani, tri leta pozneje pa bil z ljubljanskim klubom v Rimu na zaključnem turnirju najboljše četverice in se na koncu po zmagi nad Asvelom veselil tretjega mesta.

Letos bo dopolnil okroglih 60 let, kar sicer nerad poudarja na glas, a še vedno ravna svojo desnico. S Slavkom Kotnikom in kolegi je v zadnjih letih prišel do evropskega in svetovnega veteranskega vrha. Poškodba ga je v zadnjem letu sicer nekoliko oddaljila od košarke, a je spet v pogonu, v mislih pa ima letošnje evropsko veteransko prvenstvo v Malagi v Španiji. "Rojstni dan imam ravno 17. septembra, ko je Slovenija v Turčiji osvojila evropsko prvenstvo. Tega ne bom nikoli pozabil. Res je, da tudi ne bi verjel, da bomo kdaj postali evropski prvaki. Verjetno ni nihče mislil, da se bo to kdaj zgodilo. In potem vidiš, kaj vse je mogiče," je v pogovoru dejal Hauptman, ki se je razumljivo razgovoril tudi o košarki.

Kaj točno počnete na Inšpektoratu za šolstvo in šport?
Nadziramo delovanje društev, trenerjev, tudi občin. Nadzorujemo, ali delujejo v skladu z zakonom. V mojem aktivnem času igranja košarke ni bilo zakona o športu in pravilnikov. Zdaj se jih je treba držati. Včasih niso življenjski. To vem. Ker sem iz "foha" in pridem v športno srenjo, lažje povem, ker drugi ne vedo, če ne delajo v skladu z zakonodajo in kaj morajo popraviti. Ko sem prišel na inšpektorat, sem bil dolgo časa sam za šport. Pred dvema letoma se je zakon o športu spremenil. To je ključen dokument, biblija slovenskega športa, ki se je je treba držati. Usmerjamo jih in popravljamo. Zlasti športna društva. Nekateri sploh ne vedo, da zakon obstaja, oziroma nočejo vedeti (smeh, op. a.).

Ali ste kaj nadzorovali tudi svojo Olimpijo?
Pri Olimpiji se izločam. Je pa bila moja kolegica pred leti tam. Na inšpektoratu imamo redni in izredni nadzor. Zanimivo je, da je bilo lani rekordno število prijav na področju športa, torej smo izvajali izredne nadzore. Tudi v športu si nagajajo. Tega je na področju športa, ki je najbolj uspešen v Sloveniji, postalo veliko. Ampak pri Olimpiji ni bilo izrednega nadzora. Pri Olimpiji sem čustven. Vendarle sem bil tam 22 let v službi. Tudi če bi moral opraviti nadzor, bi bil profesionalec.

Dušan Hauptman (desno) je legenda slovenske košarke. Foto: Reuters Čeprav ste praktično vse življenje vpeti v šport, pa ste aktivni tudi zunaj njega. Politika vam ni tuja.
Popoldne "fušam" v lokalni politiki (smeh, op. a.). Že 15 let sem občinski svetnik.

Želeli ste stopiti tudi na večji oder in kandidirali za župana, jasno vaše Litije.
Kandidiral sem in tudi s svojo listo, ampak sem bil samo drugi. Nisem nič jezen. V politiki je biti boljši drugi kot prvi. Če se že izpostavljam, je prav, da se izpostavim za najvišjo funkcijo. V naši občini je potreben svež veter, moderno vodenje občine. To lahko naredi le nov obraz. Ne moreš spremeniti nekoga, ki je že desetletja vpet. Izpostavil sem se. Volivci so dali prednost obstoječemu. Vesel sem, da je tako.

Pa tudi za poslansko mesto ste se potegovali.
Na povabilo LMŠ, čeprav nisem v stranki, nisem bil in ne bom. Ta izziv sem sprejel. Kandidiral sem. Bil sem drugi. Malce je zmanjkalo in bi se zgodilo, da midva zdaj ne bi govorila.

Sportal Miran Stanovnik: Odkar vozim hibridni avto, sem nadpovprečno umirjen voznik #video

Vas to še zanima?
Ne, trenutno ne razmišljam o tem. Služba, moji vnuki in lokalna politika - borim se za šport, kulturo, da bi bilo več denarja - so moja prioriteta.

Videti je, da brez Litije ne morete v življenju. Vseskozi že živite tam.
Vprašanje, zakaj nisem raje živel v Ljubljani, kjer sem igral za Olimpijo, so mi že večkrat zastavili. Iz tu izviram, moja žena je prav tako od tu. Prav je, da poskušam prebivalcem na neki način vrniti.

Ko ste igrali pri Olimpiji, ste se dnevno nenehno vozili v Ljubljano. Kako to, da vam Zmago Sagadin ni zabičal, da morate biti v glavnem mestu blizu dvorane?
To bi bilo danes za profesionalnega športnika nerazumljivo. Dnevno sem prevozil po 200 kilometrov. Srečo sem imel, da se mi nikoli ni nič zgodilo in da je bil trener Zmago Sagadin, ki mi je to dovolil.

V družbi Iva Daneua in Borisa Gorenca - vsi trije so igrali pri Olimpiji. Foto: Vid Ponikvar Ali ste imeli edini ta privilegij?
Sem bil tudi najstarejši in kapetan (smeh, op. a.). Nenavadno je, da se profesionalni športnik toliko vozi po cesti. Potrkati moram, da se mi ni nič zgodilo in sem vso kariero preživel brez nezgod.

Ko ste jo končali, so vam šli pri Olimpiji zelo na roko. Vendarle ni lahko začeti druge kariere. Nekateri se vrsto let iščejo, ker ne vedo, kaj bi počeli.
Zelo so mi šli na roko. Olimpija mi je takrat zelo pomagala. Ostal sem v klubu kot funkcionar. Prvi dve leti sem bil na papirju direktor. V tem času sem dokončal študij. To mi je največ pomenilo, ker je v teh letih težko dokončati šolanje. Vendarle sem bil star 38 let. Dalo mi je zagon za naslednje študijske akcije. Ob delu so mi pustili, da sem dokončal fakulteto za šport. Hkrati sem začel tudi trenerski posel.

V prvi slovenski ligi sem bil šest let trener. Zame je bilo značilno, da sem pozno začel igrati košarko in jo tudi pozno končal. Po končani trenerski karieri sem se moral odločiti. Čutil sem, da sem slovensko okolje prerastl. Ali pot v tujino ali delati kaj doma. Tehtal sem. Ker sem imel otroke in družino, sem se odločil za drugo možnost in šel v javni sektor. Ni mi žal. Bolj mirno življenje imam.

Ste imeli kot trener kakšne ponudbe iz tujine?
Sploh jih nisem iskal. Zadnja leta kot igralec sem jih imel. Moral bi iti na trg dela, vendar se nisem odločil za ta korak.

Sportal Olimpija še četrtič na zadnjih štirih tekmah praznih rok #video

Verjetno je tudi dejstvo, da so trenerske plače v Sloveniji v nebogatih klubih nizke, vplivalo na preskok v drugi sektor.
Ustvarjeno imam sliko, kako je v klubih, ker hodim okoli. Če si hotel redno plačevati položnice in davke, so bili takrat Olimpija in morda še dva kluba tisti, ki so s plačami to omogočali. Pri drugih so bile neredne, dohodki nižji.

Foto: Urban Urbanc/Sportida Pri vaši Olimpiji je bilo dolgo časa v zraku, da se zmagovalna zgodba ne more končati. Bila je pravljica. A je šlo navzdol, tako v finančnem kakor tudi športnem pogledu. Kako ste vse skupaj doživljali?
Težko je bilo, ker sem bil dolgo, morda celo predolgo pri Olimpiji. Vsaka stvar se te dotakne, čeprav vsako leto manj. Običajno je, da so padci in vzponi. Takrat so se pojavile finančne težave, ki jih zdaj naj ne bi bilo več. Kot je meni znano, so te dolgove dolgo časa pometali pod preprogo. Nato je enkrat udarilo. Takrat je bil šok. Na račun tega so vse zmanjševali. Slaba volja, slabše se je treniralo, plače so po mojem odhodu zamujale. Nam ne, ker smo imeli majhne redne štipendije. Vse težje je bilo dobiti dobre košarkarje.

V Sloveniji košarka ni bila več prioriteta. Preostali klubi so začeli sistemsko delati. Olimpiji je bilo vse težje ob in na igrišču. To govorim za čas po letu 2000. Najhuje je bilo to, da je izgubljala zaupanje navijačev. To je bilo težko spremljati, čeprav me ni bilo zraven, da bi lahko kako vplival. Niti nisem bil povabljen. Boleče je bilo, čeprav je to sestavni del športa.

Upam, da se bo Olimpija dvignila in se vrnila v evroligo. Zanimivo je le to tekmovanje. V tej smeri bi morali vsi gledati. Hkrati so druge športne panoge začele strašno napredovati. Košarka ni več tisto, kar je bila prvih sedem, osem let po osamosvojitvi. Druge panoge so prehitele košarko. Leta 2017 se je sicer zgodil čudež, sicer pa ni bila na visoki ravni.

Po koncu kariere se je preizkusil tudi kot trener, a se nato odločil, da bo življenjsko pot nadaljeval ob košarkarskih igriščih. Foto: Vid Ponikvar Ali ste bili presenečeni, da so bile sploh finančne težave?
Seveda. Ko smo leta 1994 osvojili naslov v Lozani in bili del zaključnega turnirja evrolige v Rimu, smo mislili, da bo denarja več za tiste razmere. Kdo bi si mislil, da bo zaključni turnir prikazal praktično minus. Ali odgovorni niso znali tržiti ali je bilo kaj drugega v ozadju, ne vem, pa čeprav sem bil kapetan in najstarejši. Dobro so skrivali in prav je tako. Če bi vedeli, ne vem, ali bi bilo dobro. Nato so začeli prihajati dolgovi iz predala in na Olimpijina vrata so začeli trkati.

Če ni skrivnost, kakšne so bile takrat vaše plače v primerjavi z današnjim svetom? Ste lahko kaj zaslužili z igranjem košarke?
Zaslužil morda ni prava beseda. Naredil sem si dom, ampak s posojili, ne s plačo. Takrat ni bila plača, bila je štipendija. Sploh nisem bil najbolje plačan. Nekateri so bili bolje, kar je morda zanimivo. Zlasti tujci, ki so prvič prišli v Slovenijo, čeprav niso bili tako kakovostni. Težko je delati vzporednico z današnjim časom, koliko bi to zdaj znašalo.

Morda malce boljše, kot je zdaj povprečna plača. Zanimivo je to, da jaz, ko sem igral še v drugem sistemu, o tem sploh nisem razmišljal. Ali je tako prav ali ne, ne vem. Zadovoljni smo bili, ker smo imeli dovolj za življenje. V Jugoslaviji sem imel službo zagotovljeno. Nismo se obremenjevali z višino dohodkov. Dokler je bil Smelt, smo imeli redne štipendije. Ko so prihajali tujci, se je verjetno za menoj začelo v garderobi poslušati, kakšne so razlike. Zaradi plač v mojem času ni bilo slabe volje. Tega v garderobi nisem zaznal.

Sportal Bi jih moralo zaradi Dončića skrbeti? Trener umirja žogico.

Kako pa gledate na to, da vaš dres kljub vašemu doprinosu ni obešen v dvorani v Stožicah? Zdaj visita dresa Iva Daneua in Marka Milića. Med njima je bilo sicer kar nekaj košarkarjev, ki bi si prav tako zaslužili mesto pod stropom. Med njimi ste tudi vi. Vas je to prizadelo?
Temu nisem posvečal toliko pozornosti. Prostora je dovolj za več dresov. Zakaj je Markov, ne vem, pa sem preživel vse te fante. Nekdo se je tako odločil. Ko me včasih vprašajo, ali sem jezen, odgovoril, da mi ni prav, ampak ne poznam ozadja. Olimpijo so dolgo časa vodili ljudje, ki niso iz športa. Pa ne, da je to vzrok tega. Ali pa niso cenili. Mislim, da to ni bilo prav. Negativno sem bil presenečen. Glede na to, da sem odrasel in se znam zamotiti z drugimi stvarmi, mi ni bilo hudo (smeh, op. a.). Me pa včasih zbode kdo, zakaj ne "pop..." in pošljem nekam tistih, ki so bili prej v Olimpiji. Nasmejim se.

Z Juretom Zdovcem sta bila soigralca pri Olimpiji in v reprezentanci. Foto: Vid Ponikvar Kako gledate na združitev Cedevite in Olimpije? Ali se je vaše mnenje od združitve pa do zdaj spremenilo? Sprva ji niste bili naklonjeni.
Takrat tega nisem podprl, ker nisem verjel, da je projekt dober. Tudi zdaj ne verjamem, čeprav sem mnenje nekoliko spremenil, ker vidim, da ni povsem tako, kot so nakazovali. Ne poznam podrobnosti, ker nisem zraven. Ob pogledu s strani zdaj vidim, da morda ne bo tako hudo. Ne vidim pa perspektive za mlade slovenske košarkarje. Že tako je bila zadnje desetletje težava, da so prihajali. Mi smo z vlakom prišli do Olimpije iz Litije. Samo da smo bili v tem klubu. Zdaj vidim nasprotni učinek. To me je odvrnilo, ker vem, da za slovenske košarkarje ni dobro.

Po drugi strani sem razumel, zakaj se sploh to dogaja. Lahko bi bilo le še slabše. Potrebovali so finančno injekcijo. Na žalost je to tujec. Tu sem malce jezen na odgovorne v Ljubljani, da so to dopustili in da ne moremo nabrati denarja za ekipo, ki bo polnila Stožice. Ta projekt mi ni vzbujal zaupanja. Je pa letošnja sezona, kar zadeva rezultat, prehodna. Z rezultatskega vidika vidim prihodnost za klub le, če bo prišel v evroligo. Dokler ne bo tako, bo veliko skepse.

Nekoliko sem glede tega projekta spremenil mnenje, ker so se na nas spomnili po 25 letih (Olimpija je leta 1994 osvojila naslov evropskega prvaka v Lozani, op. a.). Sani Bečirović na primer. Zato jim dam malce več časa (smeh, op. a). Načeloma me skrbi, ker košarka ni več dominanten šport. Cilj bi moral biti priti v evroligo in napolniti Stožice.  Če jim to uspe, lahko nadaljujejo tudi v takšni obliki.

Navijačev zdaj ni. Ko ste vi igrali v evroligi, so bile vrste za nakup dragocene vstopnice do Celovške ceste. Če se prav spomnim, so bile cene vstopnic tudi pet tisoč tolarjev, kar je dobrih 20 evrov, če to po uradnem menjalnem tečaju pretvorimo v današnje evre. Vendar so bili takrat drugačni časi in tista vstopnica bi bila v zdajšnjem času bistveno več vredna.
Tudi mi smo jih kupovali, da smo jih delili (smeh, op. a.). Seveda nam niso verjeli. Po tiho smo vstopnice kupili. Naša prednost je bila, da smo jih lahko kupili prvi. Kupili smo jih po deset in jih razdelili. In potem nisi povedal, da si jih kupil, ker ti je bilo nerodno to povedati.

O problematiki športnih društev, klubov v Sloveniji in tem, kaj bi lahko država naredila 

O tem, kaj bi se moralo narediti, da bi bilo boljše za društva

Čeprav je stanje v slovenski klubski košarki slabo, pa imamo posameznika, o katerem govori košarkarski svet. Se je tudi vas kaj dotaknila dončićmanija?
Ne, ga pa spremljal in gledam. Pogledam si utrinke. Spremljam ga in se čudim. Čudim se, da zdrži tako dolgo. Nisem pričakoval, da bo tako natančen. Da zadeneš takšne mete in imaš še glavo urejeno, da funkcionira … Zato ga spremljam. Poživitev za slovenski šport je.

Slovenija veliko pričakuje od njega na kvalifikacijah za letošnje olimpijske igre v Tokiu 2020. Vi ste jih za las zgrešili. Verjetno se še spomnite tiste tekme in zgrešenega meta Jureta Zdovca, ki je Slovenijo leta 1992 oddaljil od Barcelone.
Ne spominjajte me (smeh, op. a.). Jure (smeh, op. a.) ... Nikoli ne bom pozabil. Podal sem mu in točno vem, kako je vrgel na koš. Ni nas biliov Barceloni, česar tudi ne bom pozabil (smeh, op. a.). Upam, da jim letos uspe. Luka je igralec, ki naredi igralca boljšega, kot je. Tako je bilo leta 2017, ko je reprezentanci poveljeval Goran Dragić. Zaradi njega so postali boljši tudi Prepelič in drugi. Nikoli ne bi tako igrali, če ne bi bilo zraven Gorana in tudi Dončića. To ne piše v nobeni knjigi. To se zgodi na igrišču. Luka zna doseči, da njegovi soigralci igrajo 120-odstotno, čeprav tega niso sposobni. Na to računam.

Sportal Pri Dallasu zavihali rokave: Luka Dončić iz Warriors dobil novega soigralca