Sreda, 13. 10. 2021, 4.00
2 leti, 4 mesece
Izjemno leto slovenskih kolesarjev
Pogačar in Roglič se nista zmenila za druge
O tem, kako nepredvidljiv je kolesarski šport, smo se lahko večkrat prepričali tudi v letošnjem letu. V letu, ko so slovenski kolesarji, najbolj po zaslugi Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, zasijali v najlepši luči. In videti je, da se bo slovenska kolesarska pravljica še nekaj časa nadaljevala.
V zadnjih dveh letih je kolesarski svet v znamenju dveh slovenskih kolesarjev. Tadej Pogačar je prvo ime letošnjega leta. Pri vsega 23 letih piše posebno poglavje v zgodovini, postavlja mejnike. Drugič zapored je postal kralj slovite dirke Tour de France, povrhu vsega v istem letu osvojil dva spomenika, o katerih drugi le sanjajo. Liege–Bastogne–Liege in v soboto v velikem slogu še Lombardija sta njegovi novi kroni.
V preteklosti ni bilo veliko kolesarjev, ki so osvajali tako prestižni Tour kakor tovrstne klasike. Eddie Merckx – ob petih Tourih kar 19 osvojenih spomenikov –, Jacques Anquetill, Fausto Coppi, Louison Bobet so nekateri izmed junakov. Morda je v današnjem času še težje prihajati do takšnih uspehov. Od tistih slavnih kolesarjev, ki sta po večkrat osvojila Dirko po Franciji in nista osvojila nobenega spomenika, sta na primer Chris Froome in Alberto Contador.
Pogačar v svojem svetu
Sezono pa je Pogi začel v deželi svojih delodajalcev. Tekmece je pokoril že na uvodu na UAE Tour. Njegova je bila večetapna dirka od Tirenska do Jadranskega morja. Na Dirki po Baskiji je moral priznati premoč članoma Jumbo-Visme Primožu Rogliču in Jonasu Vingegaardu.
Tadej Pogačar je še drugič zapored osvojil sloviti Tour de France.
Po Rogliču je aprila postal drugi Slovenec z zmago na belgijski enodnevni klasiki Liege–Bastogne–Liege, ki spada v druščino petih prestižnih spomenikov. Sicer so mu delodajalci za nadaljevanje sezone pred Tourom začrtali nekoliko drugačen program, a je vztrajal pri dirki Po Sloveniji. V preteklih letih mu je ni uspelo osvojiti, zato je na domačo dirko prišel nabrušen. Zelena majica najboljšega je bila na koncu pričakovano na njegovih plečih, povrhu vsega pa je pridobil dodatno energijo slovenskih navijačev, ki so se v velikem številu zbrali ob progi.
Pred odhodom v Francijo je nastopil še na državnem prvenstvu, kjer se mu vožnje niso izšle po željah. Lahko bi rekli: še pravi čas. Zato pa so se mu v deželi galskih petelinov, kjer je bil na kolesu najglasnejši. Največji tekmec v boju za prestižno rumeno majico Primož Roglič je bil po težavah zaradi padcev kmalu izločen in je pred deveto etapo tudi predčasno odstopil. Pogiju so se vrata do vnovičnega raja na široko odprla. A je moral kljub vsemu kolesariti na najvišji ravni, da je zlomil preostale tekmece. Drugič zapored so ga okronali za kralja Dirke po Franciji, kar je dosežek, o katerem je sam pred leti le sanjal. Dosežek, o katerem so vsi Slovenci pred leti le sanjali.
Pika na i je bila velika zmaga na klasiki po Lombardiji.
Pravega počitka ni imel, saj je čez šest dni že nastopil na olimpijskih igrah. Na drugi celini, v Tokiu. O tem, da se njegovo telo hitro regenerira, smo se lahko vnovič prepričali. Na cestni dirki je zdržal vse napore in si okoli vratu nadel bronasto medaljo, kar je bila premierna slovenska kolesarska kolajna na olimpijskih igrah.
Pogačar končal na najlepši način
Po zasluženem počitku je misli usmeril proti italijanskim klasikam. Želel si je zmagati na Dirki po Lombardiji, pred tem pa je nastopil še na evropskem in svetovnem prvenstvu ter na dveh enodnevnih italijanskih preizkušnjah. Piko na i izjemni sezoni je postavil povsem za konec na zadnjem od petih spomenikov (Lombardija). V velikem slogu je 36 km pred ciljem skočil na Passo di Ganda ter se odlepil od tekmecev, ob koncu pa nato prehitel Fausta Masnado, ta je našel priključek s slovenskim šampionom ob spustu.
Navijači se že veselijo njunih novih dvobojev v letu 2022.
V dveh letih profesionalnega kolesarjenja je tako prišel že do 30. zmage v karieri, kar je izjemen dosežek. In ko dodamo 60 Rogličevih zmag v petih letih, je jasno, da slovenska kolesarja puščata zelo malo manevrskega prostora tekmecem, da bi se veselili na dirkah, na katerih sta prisotna. Ne zmenita se za druge. Kolesarita v svojem svetu. In sta trenutno najboljša kolesarja na svetu, kar vsi poudarjajo v en glas.
Pri izjemnem Rogliču spet padci ...
Za Rogličem je prav tako izjemna sezona, v kateri je imel tako vzpone kakor tudi padce. Dobesedno padce, ki so mu vzeli možnost boja za rumeno majico na dirki Tour de Francu. A je dobil zadoščenje tam, kjer ni pričakoval, da bo blestel, oziroma dirke sprva ni imel v svojem koledarju.
Olimpijski telemark
Leto 2021 je začel pozno, marca na dirki Pariz–Nica, kjer je že bil na poti do končne zmage, a sta mu v zadnji ravninski etapi tehnična težava in padec preprečila, da se ni veselil uspeha.
Po rehabilitaciji izpahnjene rame se je zopet vrnil v tekmovalni ritem čez mesec na Dirki po Baskiji. Španske ceste mu zelo ugajajo, videti pa je bilo, da je poškodba preteklost, saj je na poti do zmage prehitel tudi Pogačarja. Pred Tourom si je vzel daljši premor, pred tem pa še nastopil na Valonski puščici (2.) in Liege–Bastogne–Liege (13.).
Rogličevo olimpijsko zlato, Vuelta, Italija
Na Dirki po Franciji je letos doživel drugačno kalvarijo kot leto prej. Zaradi padcev se je pred deveto etapo odločil, da je konec mučenja. Vzel si je čas za vnovično rehabilitacijo in ni veliko manjkalo, da bi odpisal še olimpijske igre. V zadnjem trenutku se je usedel na letalo za Tokio in bil nagrajen na kronometru. Odpeljal ga je v transu. Pedale je vrtel na vso moč in v velikem slogu prikolesaril do zgdovinskega zlata.
To mu je dalo dodatnega zagona za konec sezone. Čeprav prvotno Vuelta ni bila v koledarju, se je odločil, da še tretjič zapored nastopi na Iberskem polotoku. In še tretjič zapored jo je tudi osvojil, kar je svojevrsten dosežek, kar je pred njim uspelo le dvema kolesarjema: Špancu Robertu Herasu in Švicarju Tonyju Romingerju. Na svetovnem prvenstvu na cestni dirki ni imel velikih ambicij, dobro formo pa je pokazal na italijanskih klasikah.
Osvojil je tako oktobrsko dirko Giro dell-Emilio in najstarejšo klasiko na svetu Milano–Torino, medtem ko mu na Dirki po Lombardiji noge niso več dopuščale boja za najvišja mesta.
Mohoričevo leto
A nista bila le Pogačar in Roglič od slovenskih kolesarjev v središču pozornosti. Blestel je tudi Matej Mohorič, ki je še maja preživljal kalvarijo po grozljivem padcu na Giru. K sreči jih ni huje skupil. Na Dirki po Franciji je v velikem slogu prišel do dveh etapnih zmag. Njegovi sta bili najdaljša sedma, v kateri so morali kolesarji prevoziti kar 249,1 km, in 19. etapa. Postal je tudi državni prvak v cestni dirki in osvojil sedmo etapo na dirki po Beneluxu.
Matej Mohorič je prav tako blestel v letošnjem letu. Na Dirki po Franciji je dvakrat pokoril konkurenco v dveh etapah.
Do zmag na najvišji ravni sta prikolesarila še Jan Tratnik, prav tako novi državni prvak v kronometru, in Nik Čemažar.
Prijeten je tudi pogled na mednarodno lestvico UCI, na kateri bo na vrhu prezimil Tadej Pogačar, Primož Roglič je tretji, Matej Mohorič 12.
Slovenski kolesarji so letos vnovič postavili letvico visoko, medtem pa si slovenski ljubitelji kolesarstva že manejo roke ob pogledu na leto 2022. Če bo kdo od dvojice Pogačar-Roglič nastopil na Giru, si lahko obetamo množičen pohod Slovencev k našim zahodnim sosedom – del 19. etape bo šel čez Kobarid –, veliko pa jih bo zagotovo tudi na Dirki po Franciji, kjer bo Pogačar poskušal tretjič zapored priti na sam vrh, Roglič pa premierno v karieri.
3