Dirka po Španiji
Vuelta
Tadej Pogačar
Primož Roglič
Torek, 10. 11. 2020, 4.00
1 leto, 9 mesecev
Komentar po koncu Rogličeve Vuelte
Fenomen Roglič kaže posebno pot
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,92
Primož Roglič je v letošnjem letu pokazal, da je športnik in šampion v pravem pomenu besede. Po neprijetnem udarcu na Touru je vstal in se podal v naslednje bitke in spisal nova uspešna poglavja v karieri.
Prejemal je udarce, se znašel na tleh, a je kot junak kultnega filma Rocky vstal in vztrajal do konca. Do konca kratke in naporne sezone. Pokazal je zmagovalni tip značaja, si prikolesaril dve prestižni nagradi in se še bolj vtisnil v ljudska srca. V strnjeni obliki je to letošnja zgodba Primoža Rogliča, ki je leto 2020 končal kot osrednji junak Vuelte in prvi na mednarodni lestvici. In kaj je še boljše? Da bo sledilo leto 2021, z njim pa nove velike bitke dveh slovenskih kolesarskih bogov, ki slišita na imeni Primož Roglič in Tadej Pogačar.
Malo za šalo, malo zares … Verjetno so v drugih kolesarskih nacijah veseli, da so bili letos zaradi razmer z novim koronavirusom vsi trije Grand Touri tako nagneteni skupaj – Vuelta in Giro sta potekala celo vzporedno –, sicer bi bila velika možnost, da bi vse tri osvojila Tadej Pogačar in Primož Roglič. Junaka letošnjega leta, najboljša kolesarja na svetu, ki sta osvojila Tour de France in Vuelto.
Najprestižnejša dirka je pripadla biseru slovenskega kolesarstva, ki je zadnji mogoči dan slekel rojaka v boju za rumeno majico. Slovenija je bila kljub dvojnemu zmagoslavju razdeljena, saj so Slovenci hkrati privoščili Rogliču, obenem mlademu Pogačarju. A če bi leta 2016, ko je Roglič iz Adrie Mobila presedlal v World Tour ekipo Jumbo-Visma in ko je Tadej Pogačar z 18 leti kolesaril še v mlajših selekcijah, kdo dejal, da se bo Tour v letu 2020 zaradi smrtonosnega virusa zamaknil v september in bosta Slovenca zasedla prvo in drugo mesto, bi ga imeli, milo rečeno, za norca.
Oba sta takrat le sanjala o nastopu na dirki vseh dirk, zdaj pa sta strah in trepet vseh v kolesarski karavani. Roko na srce, prav tako ni bilo pričakovano, da bo Pogačar osrednji junak Toura, čeprav se je vedelo, da se bo smukal v družbi najboljših. Vse je kazalo in šlo je tudi v to smer, da je na letošnjih francoskih cestah zapisano ime Roglič, vendar je nadarjeni kolesar s Klanca pri Komendi pokazal, kako razkošen potencial ima in kako se lahko Slovenci in Slovenke že veselimo njegovih prihodnjih izjemnih predstav.
Če smo njegov uspeh septembra premetavali z ene na drugo stran in se poglabljali v njegove sanjske predstave, zlasti tisto na kronometru, je treba zdaj besedo več nameniti še njegovemu prijatelju in hkrati tudi vzorniku.
Pogačar je večkrat poudaril, da neizmerno spoštuje Rogliča, in veselimo se lahko njunih bitk na naslednjih tritedenskih dirkah, saj sta trenutno številki ena na svetu. Roglič je na lestvici po uspešni Vuelti tik pred njim in bo še drugič zapored končal kolesarsko sezono povsem na vrhu.
Za slovensko kolesarstvo so to nora leta. Roglič kot ljubljenec ljudskih src je v dveh letih nastopil na štirih Grand Tourih, najslabša uvrstitev pa je tretje mesto na Giru. Drugi je bil torej na Touru, dvakrat zapored osvojil Vuelto, kar je hvalevreden dosežek.
A ima ta še dodatno težo. Marsikdo bi se po neprijetni izgubi rumene majice na Dirki po Franciji umaknil ali bi ga vse skupaj izjemno potolklo. Dotolklo. Da je pravi borec, je v svoji kratki karieri pokazal večkrat. Pa ne le na kolesu. Spomnimo se, da je grdo padel tudi na Letalnici bratov Gorišek, ko je bil še smučarski skakalec. Saj se znajo tudi drugi pobrati po težkih padcih, a jih ni veliko, ki jih padci naredijo še močnejše.
Primož je nekoč v pogovoru poudaril, da je izjemno zahteven do sebe, prav zaradi tega se žene prek meja, saj ve, da bo le tako prišla nagrada v tako krutem športu, kot je kolesarstvo. Po padcu na Kriteriju Dauphine pred Tourom in udarcu, ki ga je nato doživel na največji dirki, čeprav je drugo mesto odličen rezultat, a Kisovčana zanimajo zmage, se je kot junak iz kultnega filma Rocky dvignil. Hitro se je postavil na noge in dal vedeti, da se bo boril naprej. Dvignil je glavo in se v reprezentančnem dresu nemudoma podal na novo preizkušnjo.
Nagrada za pokončno držo je sledila dva tedna pozneje v Belgiji, kjer je osvojil prestižno klasiko Liege–Bastogne–Liege. Dokazal je, da se zna hitro pobrati, kar je sposobnost najboljših. Prav tako je bil pripravljen, da se podredi moštvenemu kolegu Tomu Dumoulinu na Vuelti, kjer je bil zadnji sprva predviden kot osrednji kapetan. A je bilo vsem jasno, da se bodo že v prvih etapah karte premešale in bo moral Nizozemec dirigentsko palico predati slovenskemu kolesarju, ki je preprosto bolj vsestranski.
Če so bile že prej potegnjene vzporednice s filmom Rocky, potem lahko najdemo še eno. Verjetno poznate pesem iz tistega filma Eye of the tiger (oko tigra, op. p.) ... Prav takšen obraz je imel Roglič na pohodu do drugega uspeha na tritedenskih dirkah. Osredotočen, neustrašen, napadalen.
Zagotovo je na svetu najhitrejši v šprintih, ko se kapetani sami znajdejo v ciljnem boju. Raznovrstnost ga dela tako spoštovanja vrednega. Jasno pa je, da bo moral pri nekaterih delih še nekaj postoriti, če bo hotel naslednje leto ali v prihodnje osvojiti francoski Tour. Kronometer je zagotovo ena od stvari – na Touru bosta leta 2021 dva posamična (drugi bo spet predzadnji dan) –, predvsem pa bo moral biti bolje pripravljen na težke gorske preizkušnje tretjega tedna. A je tudi res, da je na Touru zagotovo čutil posledice padca z generalke na Kriteriju Dauphine, vendar je stiskal zobe in na zunaj kazal, da ni prisotne nobene bolečine.
Že na Vuelti pa je pokazal, da lahko prihodnje leto pričakujemo bolj napadalnega Primoža, saj je v vsaki etapi, kjer se je ponudila priložnost, skakal in poskušal priti v cilj z dvignjenimi rokami. Z Rogličevim pogledom, ostrim in osredotočenim, je dal vedeti, da misli resno. Če je lani na zmagovalnem pohodu na Vuelti osvojil "le" eno etapo in na Touru prav tako eno, je na letošnji španski pentlji štiri. In prav to mu je na koncu prineslo končno zmago, saj si je prikolesaril lepo število bonifikacijskih sekund.
Še enkrat več je dokazal, da je fenomen. Iz povsem drugega športa - smučarskih skokov - je pozno prišel v kolesarstvo in zdaj kolesari po posebni poti. Hkrati je šampion v pravem pomenu besede. Mlajšim in starejšim generacijam je lahko zgled, kako se je treba po težkih udarcih in padcih pobrati ter vztrajati na zastavljeni poti do želenega cilja. In kot pravi, jih je še kar nekaj.
Že zdaj se lahko veselimo leta 2021 in novih predstav kolesarskih bogov Rogliča ter Pogačarja, katerih izvrstne dosežke zaokrožujejo še drugi slovenski kolesarji (Jan Tratnik z etapno zmago na Giru, izkušeni Luka Mezgec po izjemno hudi poškodbi na lanski Vuelti spet kolesari kot prerojen, Matej Mohorič in Jan Polanc imata še kar nekaj adutov v rokavu …).
