Tadej Pogačar
Primož Roglič
Druga kariera
Nedelja, 1. 12. 2024, 4.00
9 ur, 26 minut
Druga kariera: Gregor Gazvoda (388.)
Gregor Gazvoda bdi nad kolesarsko prihodnostjo: Naš cilj je vzgojiti šampiona Toura
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Nekdanji slovenski kolesar Gregor Gazvoda je s petimi naslovi državnega prvaka v kronometru slovenski rekorder.
Nekdanjemu slovenskemu profesionalnemu kolesarju Gregorju Gazvodi je bila pred kratkim zaupana odgovorna naloga vzgoje mladih kolesarskih upov pri ambiciozni avstrijsko-nemški ekipi Red Bull - BORA - hansgrohe. Danes 43-letni Štajerec je postal vodja razvojnega oddelka Rookies, osrednji cilj katerega je najti prihodnjega šampiona največje kolesarske dirke na svetu, francoskega Toura. "Cilj je zagotovo ambiciozen, ampak vsi, ki smo del tega, verjamemo, da je uresničljiv," je odločen gost današnje rubrike Druga kariera.
Nekdanji kolesar iz Pečk pri Makolah Gregor Gazvoda je tekmovalno kariero končal leta 2018 v novomeški Adrii Mobil. Začel jo je leta 2024 v Perutnini Ptuj, nato ga je pot kolesarskega profesionalca vodila po svetu, leta 2012 tudi v najvišji razred tekmovalnega kolesarstva, svetovno serijo, ko je bil član francoskega moštva AG2R La Mondiale. "Moja kolesarska kariera je bila ... predvsem je bila pestra," pravi o tem s pridihom grenkobe v glasu. Čeprav zaradi nekaj smole bržčas ni izpolnil vseh tekmovalnih ambicij in izkoristil svojega potenciala, se je konec leta 2018 upokojil z osmimi profesionalnimi zmagami, pa rekordnimi petimi naslovi slovenskega državnega prvaka v kronometru.
Tekmovalno kariero je zaključil leta 2018 v dresu novomeške Adrie Mobil.
Z veliko večjim ponosom se spominja svojega delovanja kot športni direktor pri avstrijski kontinentalni ekipi Tirol KTM Cycling Team. Pri tej je pomagal vzgojiti številne mlade ase, ki zdaj zelo uspešno nastopajo na najvišji ravni, med njimi tudi slovenskega profesionalca Matevža Govekarja, ki je leta 2022 prestopil v Bahrain – Victorious. S Tirolom je zadnjih nekaj let sodelovala tudi nemška ekipa BORA -hansgrohe, ta je letos v svoje vrste zvabila slovenskega superzvezdnika Primoža Rogliča, naslednje leto se ji bo pridružil še en slovenski as Jan Tratnik, ambiciozen projekt lastnika in direktorja moštva Ralpha Denka pa je prepričal tudi avstrijskega giganta s področja proizvodnje energijskih pijač Red Bull. Ambicije ekipe s po vsem skupaj močno porasle.
Zdaj so ustanovili še razvojno ekipo Red Bull - BORA - hansgrohe Rookies, v kateri se bodo kalili kolesarji do 23 let, in to pod vodstvom Gazvode. Ta nam je predstavil glavni cilj projekta, kje iščejo mlade upe, kakšen vpliv ima na te prekaljeni šampion Roglič, spregovoril pa je tudi o tem, katero dejavnost si je omislil za čas po športni upokojitvi, pa mu zanjo zdaj zmanjkuje časa. In tudi o tem, kako neverjetni uspehi Tadeja Pogačarja niso izkrivili le pričakovanj slovenskih ljubiteljev kolesarstva, pač pa usodno zaznamovali tudi razvojne strategije domala vseh največjih profesionalnih ekip.
Najprej čestitke ob prevzemu vloge vodje mladega pogona moštva Red Bull - BORA - hansgrohe. To je zagotovo veliko priznanje za vaše delo, obenem pa bržčas tudi velika odgovornost.
Hvala lepa. Ne čutim nekega pritiska, vsaj zaenkrat ne, jemljem pa to seveda kot priznanje in izkazano zaupanje.
Izkušenj v tej vlogi vam ne manjka, takoj po karieri profesionalnega kolesarja ste zelo hitro obuli čevlje športnega direktorja. Tudi z mladimi kolesarji ste veliko delali.
Res je, v bistvu sem oktobra 2018 odpeljal svojo zadnjo dirko, februarja 2019 pa sem bil že v vlogi športnega direktorja s Tirolom v Turčiji. Res je šlo kar direktno.
Pa je to prednost? Da s še zelo svežimi tekmovalnimi vtisi, izkušnjami in znanjem pridete v takšno vlogo? Ali je to morda ovira, ker bi vas še vleklo nazaj na tekmovanja?
Čisto iskreno povedano, je oboje. Na nek način je morda lažje, če si tako globoko in toliko let vpet v kolesarstvo. Sam sem sicer razmišljal, da bi se za nekaj let malo umaknil, odstranil iz tega cirkusa, da si opomorem, ampak ko se mi je ponudila priložnost, sem se jo po premisleku vseeno odločil sprejeti. In mi ni žal. Morda bi, če bi se odločil za premor, čez nekaj let iskal prav takšno priložnosti in je morda ne bi bilo. Tudi s to mislijo sem jo takrat kar zagrabil. Po eni strani je torej lažje, ker ostaneš v tem svetu, ki ga dobro poznaš, po drugi pa mislim, da se prav nobenemu športniku, ki konča športno pot, ni enostavno soočiti z nekimi novimi izzivi, novim načinom življenja. So plusi in minusi.
Kako je potekalo to novo življenje po koncu kariere?
V bistvu sem se na konec kariere pripravljal že nekaj časa, nisem si delal utvar, da bom kolesar za vedno. Z ženo sem ustanovil družinsko podjetje, pražarno kave, in sem se v zadnjih letih tekmovalne kariere precej aktivno ukvarjal tudi s tem. Tako da na nek način sem bil pripravljen. Ampak ko se je ponudila ta priložnost pri Tirolu, sem poskušal to nekako združevati, enostavno je bilo kolo prevelik del mojega življenja, da bi se mu kar tako povsem odrekel.
Ljubezen kolesarjev do kave je znana. Zakaj, kako?
Ne vem, od kod je to, je pa res, da obstaja ta ljubezen. Že desetletja nazaj so bila v kolesarstvo vpeta podjetja, ki se ukvarjajo s kavno industrijo. Bili so sponzorji ekip, zagotovo se spomnite Saeca, precej je bilo tega. Ta povezava je močna. Mogoče zato, ker kolesarji popijemo veliko kave. Ob tem pa postaneš sčasoma tudi bolj izbirčen in iščeš nekaj boljšega in morda me je ta miselnost pripeljala tudi do lastne pražarne.
Za kakšno pražarno gre?
To je mikro pražarna Iconic Specialty Coffee. Pražimo najkvalitetnejša zrna, ki so na voljo. Le do sedem odstotkov letne proizvodnje kave doseže to kakovost. Imamo torej pražarno najkakovostnejših zrn kave. Smo uspešni, čeprav smo se zadnja leta soočali z velikimi izzivi. Covid je predstavljal kar precejšnjo težavo, v zadnjem času je opažati tudi precejšnjo rast cen zelene kave, tudi podnebne spremembe predstavljajo veliko težavo, ampak mislim, da ni nič kaj drugače kot v drugih panogah. Soočamo se s podobnimi izzivi.
Ob kolesarskem delu prav veliko časa za pražarno ne ostane, kajne?
Ja, pri meni se je to spremenilo, ker sem zdaj dosti bolj vpet v kolesarsko delo. Pri Tirolu je bilo še nekaj več časa na voljo, zdaj pa sem precej bolj vpet v to kolesarsko delo.
Leta 2012 je dirkal tudi za francosko moštvu Worl Toura AG2R La Mondiale.
S prihodom Red Bulla v kolesarstvo so zagotovo zrasle ambicije Bore, kako vidite ta projekt sami?
Ja, Red Bull ima že tak renome, da ko se loti neke stvari, se je na njihov zelo ambiciozen, odločen način. In to je ena od stvari, ki me je dodatno prepričala, da se pridružim tej zgodbi. Sicer smo že v času Tirola nekako sodelovali z BORO - hansgrohe, že štiri, pet let nazaj so zaznali, da po mladinski kategoriji manjka neko prehodno obdobje za določene kolesarje, saj so zelo, zelo redki dejansko pripravljeni prestopiti iz mladinskih v članske vrste svetovne serije. Pa tudi če fizično mogoče so, je tu en kup drugih dejavnikov, ki znajo zelo negativno vplivati na razvoj kariere mladih športnikov. To so vseeno fantje, stari 19 let, kariera profesionalnega kolesarja pa nista samo trening in kolo. Zraven pride še ogromno obveznosti, ogromno časa od doma, višinskih priprav, da ne naštevam naprej. Za mlade fante zna biti to prevelik stres in se ne razvijajo tako, kot bi si želeli, ali v skladu s pričakovanji.
Ta surovi profesionalizem od človeka zagotovo zahteva neko zrelost.
Da. Zdaj ne vem natančno, kako to izgleda v drugih športih, nekaj pa jih vseeno poznam in moram reči, da je kolesarstvo kar precej zahtevno. Zahteva zagotovo celega človeka. In to je ena od stvari, s katerimi se bomo ukvarjali v tem razvojnem oddelku.
V zadnjih letih se je z vzponom Tadeja Pogačarja, pa tudi Remca Evenepoela, ki sta na sceno zelo odločno stopila že izjemno mlada, v profesionalnih moštvih nekako uveljavila filozofija, da domala skoraj nikoli ne more biti prezgodaj, da se talentiranega kolesarja vrže v globoko vodo, v svetovno serijo.
To je zelo zanimiva tema in upal bi si trditi, da so to bolj izjeme, ki potrjujejo pravilo. To pa je, da še kako potrebujemo ta čas med mladinci in pro tourom. Če ta prehod relativno gladko uspe štirim, petim kolesarjem na svetu, to še ne pomeni, da lahko deluje na splošno pri večini. Že če te fante pogledamo, je morda Tadej edini, ki izstopa. Remco je res v tisti svoji prvi sezoni med člani zmagal na klasiki po San Sebastianu, ampak vemo, kako sta izgledali njegovi naslednji dve sezoni, z vsemi poškodbami in napakami, ki jih je delal. Lahko ste spremljali tudi njegov razvoj osebnosti in mislim, da smo bili vsi priča, kako je nekako šele letos resnično dozorel. Šele letos je res pokazal, česa je sposoben, se nekako ustalil in postal kolesar, na katerega se lahko zaneseš in bo vedno tam, kjer mora biti.
Želja lastnika moštva Red Bull - BORA - hansgrohe Ralpha Denka je zmagati na Dirki po Franciji z v njegovi ekipi vzgojenim kolesarjem.
Kakšni so torej načrti vaše nove ekipe Red Bull - BORA - hansgrohe Rookies? Kakšna je vizija razvoja?
Dolgoročni cilj lastnika ekipe Ralpha Denka je osvojiti Tour de France s kolesarjem, ki ga je vzgojila njegova ekipa. Celotni del razvojnega programa deluje v tej smeri. Cilj je zagotovo ambiciozen, ampak vsi, ki smo del tega, verjamemo, da je uresničljiv. Zdaj je pa pač treba delati. Najlažje je na trgu kupiti kolesarja, ki je sposoben zmagati dirko, in jo pač z njim dobiti, vzgojiti svojega šampiona pa je bistveno težje in tudi dlje traja. Kar velik zalogaj je pred nami.
Vseeno so v Bori kupili slovenskega šampiona Primoža Rogliča. Prišel je tudi Jan Tratnik, to sta resnično prekaljena, izkušena kolesarja. In te izkušnje najbrž so pomembne tudi za mlade, prihajajoče kolesarje, kakšen je učinek teh?
Vsekakor je pomembno, bi pa jaz to ločil, aktualno WorldTour ekipo in ta razvojni oddelek, kljub temu da bo sodelovanje relativno tesno. Tam so le uveljavljeni kolesarji na višku svojih karier, ki so v ekipi zato, da dosegajo uspehe. Tu je zgodba precej drugačna v primerjavi s temi, ki se bodo šele poskušali dokopati do najvišje ravni. In daleč je od tega, da bi ti to, da si član naše ekipe, zagotavljajo tudi mesto med profesionalci. Ta razvoj je večplasten, trenutno mislim, da se vsi strinjamo, da je neko prehitevanje dogodkov nesmiselno, in s tem se tudi ne omejujemo.
Projekt je zastavljen dolgoročno in ni nujno, da bo moral že čez dve leti nekdo od naših varovancev dobiti Tour. Je pa res, da je sama ekipa bistveno močnejša, kot je bila še pred dvema letoma, tudi Primož, tega ne skriva nihče, je prinesel precej nekega novega zagona, nove motivacije. To je bilo potrjeno že večkrat, tudi Ralph Denk je to že večkrat poudaril. In mislim, da so veseli, da se je Primož odločil zamenjati ekipo in okrepiti naše vrste.
Primož Roglič je v ekipo prinesel nov zagon.
Kaj pa takšni vzori pomenijo za vas kot vodjo mladega pogona? Verjetno lahko ti asi ponudijo tako pozitivne kot negativne zglede?
Ne vem ravno, če bi lahko tukaj videl sploh kakšen negativen vidik, vse deluje zgolj pozitivno. Jasno je, da če greš na neke priprave kot mlad kolesar ali mladinec in tam treniraš z nekimi svojimi idoli, najboljšimi kolesarji na svetu, ima to zagotovo samo pozitivne učinke. Tu ni dileme.
Bližajo se že prve priprave na Majorki. Boste tam ob članih prisotni tudi vi?
Da. Prve decembrske priprave bodo vse tri ekipe, mladinska, razvojna in profesionalna, opravile skupaj. Kar se sodelovanja tiče, je čisto logično, da bo razvojna ekipa bistveno bolj vpeta tudi v delo profesionalnega dela ekipe, mladinci pa nekoliko manj, saj je njihov naslednji korak vendarle šele razvojna stopnja. Ob tem pa gre za šoloobvezne otroke in je način dela z njimi nekoliko drugačen. Cilj razvojnega dela pa je pripraviti kolesarje na uspešno profesionalno kariero in ko končajo to obdobje, bi morali biti fizično in psihično pripravljeni nanjo.
Kako pa vi gledate na svojo profesionalno kariero? Tudi tam ste bili uspešni. Kateri spomin nanjo vas najpogosteje pogreje?
Moja kolesarska kariera je bila ... ne vem, kaj naj rečem. Predvsem je bila pestra (smeh, op. p.). Tako kot po navadi, odneseš le tiste pozitivne stvari, spomine, ta žalostne in grenke nekako potlačiš, jih poskušaš pozabiti, a te ti vsekakor oblikujejo. Nobena skrivnost ni, da sem imel skozi kariero precej smole z ekipami. Ničkolikokrat sem se znašel v ekipi, ki je nato ob koncu leta, se pravi v najbolj neugodnem času, zaprla svoja vrata in sem bil nato vedno postavljen v neko situacijo, ko sem moral reševati svojo kariero, namesto da bi napredoval. Ampak tudi to te nenazadnje bogati, vse to mi je dalo obilico izkušenj, ki sem jih nato uporabil pri delu z mladimi.
Matevž Govekar se je razvijal pri Gazvodi.
S Tirolom, mislim, da smo v teh petih, šestih letih, ko sem bil tam v vlogi športnega direktorja, spisali res eno uspešno zgodbo. Mislim, da je deset kolesarjev podpisalo profesionalne pogodbe iz teh vrst in kolikor poznam razmere, mislim, da je to največ iz teh kontinentalnih ekip, ki niso povezane z ekipami pro toura. Predvsem pa sem ponosen na to, kako ti kolesarji, ki so se razvili pri nas, danes dirkajo na najvišji ravni. V zadnjem času morda v oči najbolj bode Florian Lipowitz, ampak sta tu še Georg Steinhauser, ki je letos dosegel eno čudovito zmago na Giru, pa Georg Zimmermann, ki je že vrsto let eden najboljših nemških kolesarjev. Vsi ti so bili pri nas, nenazadnje je treba omeniti Matevža Govekarja, ki je letos dosegel drugo zmago v svetovni seriji. To so res uspehi, ki niso zanemarljivi. Morda imamo v Sloveniji včasih malce izkrivljen pogled. To letvico imamo zaradi vseh uspehov, ki smo jih bili deležni v zadnjih letih, morda postavljeno malce napačno. Morda smo malo izgubili realno sliko. Sploh če na to gledamo s perspektive kakšne druge države. Pa tukaj ne govorim o kakšni tretjerazredni kolesarski državi, pač pa z vidika Nemčije, Španije, Francije.
Pričakovali bi, da bo v razvojnem oddelku Bore poudarek bolj na kolesarjih iz nemško govorečega območja. Ali za talenti pogledujete tudi drugod, tudi v slovenskem bazenu morda?
Pod okriljem tega razvojnega oddelka deluje tudi skavting, ki preži na talente po celem svetu. Če pogledamo trenutno razvojno ekipo, je v njej zelo pisana druščina, imamo Avstralca, pri mladincih Južnoafričana. Čeprav sta v razvojni tudi dva Nemca, ne bi rekel, da smo osredotočeni na nemški del, smo kar mednarodno naravnani.
Biniam Girmay je eden od afriških kolesarjev, ki v zadnjih letih pobira zmage na najvišji ravni.
Ko ste omenili Južnoafričana – Afrika se že nekaj let omenja kot izjemen še neizkoriščen bazen kolesarskih talentov. Je posebej zanimiva tudi za vas?
V bistvu je največji korak pri tem naredil Douglas Ryder, ki je z ustanovitvijo moštva Qhubeka začel malo bolj razvijati to afriško zgodbo. Ocenjevanje, koliko je uspešna ali ne, je zelo nehvaležno. Prvič v zgodovini kolesarstva imamo kar nekaj afriških kolesarjev, ki dosegajo zmage na najvišji ravni, česar v preteklosti ni bilo. Če je to posledica delovanja teh ekip, ne vem. Ampak mi se ne omejujemo pri ničemer, ne na kontinente, ne na države. Naš skavting deluje večplastno, glavna želja pa je najti zmagovalca Toura prihodnosti. To je naš glavni fokus.
Kako pa ste sami zajadrali v kolesarstvo?
Prihajam iz zelo športne družine, v šport sem bil vpet od čisto malih nog. Preizkušal sem se v vseh mogočih športih, starši so mi omogočili, da sem počel vse, kar me je zanimalo. Kolo pa ... takrat sem še aktivno igral tenis in je bilo kolo zame bolj sredstvo za neko kondicijsko pripravo. Potem pa se je, saj še sam ne vem, kako, zgodilo, da je kolo prevladalo. Niti se nisem zavedal, ampak boljše sem se znašel na kolesu in bil hitro tudi uspešnejši. In sem se odločil postati kolesar.
Ste tudi rekorder pri osvojenih naslovih državnega prvaka v kronometru, je pa nekaj nejasnosti, koliko ste jih dejansko osvojili. Štiri, pet ali celo več?
Uradno mislim, da pet, nisem pa nikoli štel. Vmes so naslovi, ko državno prvenstvo ni bilo uradno izpeljano ali pa sem bil najboljši v absolutni konkurenci, pa nisem bil državni prvak, ker sem sodil še v kategorijo kolesarjev do 23 let. Vmes so se spreminjala tudi pravila. Skupno mislim, da sem celo sedemkrat zmagal na kronometru. Po današnjih standardih. Po tedanjih dvakrat ni štelo, ker sem sodil v kategorijo do 23 let.
Jan Tratnik ogroža rekord Gazvode.
Tudi s petimi naslovi ste rekorder. Kako to, da ste bili tak specialist za vožnjo na čas?
Morda zaradi fizičnih predispozicij, ker sem precej visokorasel za kolesarja. Morda sem bil zato primernejši za kronometre, nisem pa kronometra nič kaj posebej treniral ali se z njim dodatno ukvarjal.
S štirimi naslovi državnega prvaka vam zdaj na večni lestvici tesno sledi Jan Tratnik in zdaj sta člana iste ekipe. Pričakujete, da vas bo presegel?
Najbrž (smeh, op. p.). Jan je izjemen kolesar, dolgo se že poznava, precej let sva delila tudi cesto, tudi on ima zelo pisano kariero, če lahko tako rečem, in je eden izmed tistih fantov, za katere sem izredno vesel, da mu je uspelo po tistem podpisu s CCC narediti takšen korak naprej in da je postal tak uspešen profesionalec.
