Primož Roglič
Druga kariera
Nedelja, 27. 10. 2024, 4.00
1 mesec, 3 tedne
Druga kariera: Andraž Pograjc (384.)
Andraž Pograjc hitro obrnil smer in našel drugačen prostor v smučarskih skokih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,08
Andraž Pograjc je po končani karieri hitro našel prostor pod soncem.
Smučarski skoki niso zgolj spuščanje po zaletišču, odriv, let in doskok – so eden izmed kompleksnejših in zahtevnejših športov, ki vključujejo marsikaj več kot le tehnično popolnost. Pri vsakem posamezniku na koncu štejejo rezultati na najvišji ravni, a čeprav vrhunske uspehe dosežejo le redki, prava vizija, podkrepljena z izkušnjami, lahko odpira priložnosti tudi po koncu športne poti. Eden od teh je nekdanji slovenski skakalec Andraž Pograjc, ki je svoj največji uspeh dosegel z ekipno zmago v Planici leta 2013. Po tihem slovesu od tekmovalne kariere se je podal v nove izzive in danes deluje kot pomočnik trenerja Jurija Tepeša. V rubriki Druga kariera je za Sportal spregovoril o zanimivih izkušnjah, ki so ga vodile do dela z mladimi kitajskimi skakalkami v sodelovanju s Primožem Peterko ter nenadne selitve na Finsko, kjer je čez noč zapustil službo na banki. Prav tako je delil zgodbo o posebni vezi s Primožem Rogličem, s katerim sta skupaj odraščala in ki ga 33-letni Andraž še danes z veliko čustveno podporo spremlja na njegovih dveh kolesih.
Andraž Pograjc je ime, ki ga večina ljubiteljev smučarskih skokov povezuje z ekipno zmago v Planici leta 2013. V družbi letalcev Roberta Kranjca, Petra Prevca in Jurija Tepeša je v izteku Letalnice bratov Goršek 23. marca tistega leta poslušal Zdravljico v čast velikega zmagoslavja. "Ta rezultat mi je ostal v spominu. Tudi sezona, kako je potekala, sem rastel skozi njo. Zelo dober rezultat je bil."
V spodnjem videu si poglejte, kaj pravi glede slovesa od smučarskih skokov
Dosežek v dolini pod Poncami je zagotovo vrhunec kariere, medtem ko je bila njegova pot dolgo časa na meji med celinskim – zmagi je zabeležil v Kuopiu in Brotterodeju – in svetovnim pokalom, v katerem je štirikrat skočil med dobitnike točk – najboljša posamična uvrstitev je bila prav tisti konec v Planici, ko je poletel do 17. mesta. O tem, zakaj mu ni uspelo narediti preskoka in kaj je bil jeziček na tehtnici, da je zaključil pot skakalca, je v pogovoru za Sportal povedal: "Prvo kot prvo so bile v ozadju poškodbe, ki jih nisem mogel dobro sanirati, da bi bil spet konkurenčen. Drugo kot drugo pa rezultati."
"Vedno te nekaj lovi, ne moreš sproščeno tekmovati"
Leta 2019 se je pri 27 letih odločil, da zaradi zgoraj naštetega postavi skakalne smuči v kot. A mu ni bilo težko zaključiti športne poti: "V bistvu mi res ni bilo. Eno leto prej sem že želel zaključiti, a sem se odločil, da potegnem še eno sezono in skušam stisniti. Skoke sem želel videti na drugačen, neobremenjen način."
Zato pa je odšel tiho, brez pompa. V družbi domačih je storil ta korak, medtem ko večina slovenskih skakalcev to naredi v Planici v času marčevske norosti pod Letalnico bratov Gorišek. "V bistvu sem se odločil malo kasneje, recimo aprila," je začel Pograjc, ko je razlagal o koncu svoje športne poti. Njegov poslovilni skok od profesionalnega skakalnega življenja je bil na tekmi za pokal občine Zagorje, kjer so mu pripravili poslovilno zabavo. "Res je bilo lepo," z nasmehom pravi zdaj 33-letnik iz Strahovelj pri Kisovcu, a dodaja, da je kot športnik, ki ni redno tekmoval v svetovnem pokalu, pogosto občutil pritisk: "Vedno si bil nekje vmes med celinskim in svetovnim pokalom. Konkurenca je bila zelo velika. Vedno te nekaj lovi, ne moreš sproščeno tekmovati."
Po koncu kariere je iskal svojo pot tudi zunaj smučarskih skokov. V času ukvarjanja s skoki je namreč diplomiral na Ekonomski fakulteti. A kot se pogosto zgodi, življenje prinaša nepričakovane preobrate, ga je priložnost, da bi postal trener, hitro našla.
Delo s Kitajci in legendarnim Primožem Peterko
Pograjčeva prva resnejša trenerska izkušnja je prišla nepričakovano s Kitajkami, ki so trenirale v Sloveniji in se pri nas nasploh prvič spoznale ta šport. "Dobil sem klic, da potrebujejo pomočnika trenerja," pripoveduje. Skupaj z legendarnim slovenskim skakalcem Primožem Peterko in sestro Manjo so delali z ekipo kitajskih skakalk, kar je bila za vse popolnoma nova izkušnja. "Primož je imel zelo dober ugled povsod po svetu. Vendarle je bil vrhunski skakalec," poudarja in nadaljuje: "Bil je avtoriteta v skupini in to je bilo zelo koristno."
Ko je dobil klic za odhod na Finsko, ni iskal obvoza. Pustil je službo na banki in odpotoval na sever Evrope.
A je bilo delo z mladimi Kitajkami vse prej kot preprosto. "Punce pred tem sploh niso videle snega, zato smo začeli na tekaških smučeh, da so se sprva sploh privadile na smuči, sneg," se spominja začetkov. Kmalu so naleteli tudi na težave z opremo, saj so morali čakati kar nekaj časa, da so dobili drese, čelade in čevlje. Komunikacija je potekala preko prevajalke Bojane Veršič, ki je prevajala iz kitajščine. "Brez nje bi bilo zelo težko," poudarja Andraž.
Čeprav je projekt zaradi pandemije koronavirusa propadel, jim je z ekipo uspelo narediti velik korak naprej. "Od 14 deklet je ostala ena, ki še skače, in lani se je že preizkusila v svetovnem pokalu, kar je lep uspeh." Yangning Weng je to 17-letno dekle, ki je letos septembra v Rasnovu v Romuniji nastopilo tudi na dveh tekmah poletnega grand prixa – njeni uvrstitvi sta bili 22. in 30. mesto.
Čez noč pustil službo in šel na Finsko
Projekt s Kitajkami se je končal v času koronavirusa. Izolacija je naredila svoje, treningov na skakalnicah ni bilo. Ko so šla dekleta v domovino, so dobila program za opravljanje vaj v sobah, v katerih so bila zaradi pandemije zaprta tri do štiri tedne, se spominja Pograjc: "Nato so izgubile stik z nami, saj so imeli na Kitajskem svoje trenerje. Dolgo ni bilo stika z nami."
Takrat se je zgodba s Kitajkami končala, tudi sam pa se je zaradi koronavirusa znašel v negotovem položaju. "Zaradi korone je bilo težko najti službo," priznava, vmes pa je kot predskakalec ohranjal stik s smučarskimi skoki. Pošiljal je številne prošnje za delo. Na koncu so se mu odprla vrata v banki, a jih je po le treh mesecih zaprl. Tokrat je prišla ponudba iz Finske. "Fred Zoz, ki je delal drese v Sloveniji, me je vprašal, ali bi servisiral za finsko reprezentanco. Kar čez noč sem se odločil in sprejel," pravi in dodaja, da je bila skušnjava prevelika, da bi jo zavrnil.
Na Finskem je sprva pripravljal smuči, nato pa se vse bolj vključeval tudi v tehnični proces treningov.
Na Finskem je sprva začel kot serviser, a kmalu prevzel tudi razvoj opreme, svetoval skakalcem glede izbire materiala in sodeloval pri tehničnih vidikih treninga. "Na koncu sem se že bolj vključil tudi v treniranje," pripoveduje o svojem delu, ki ga je opravljal tri leta. Finska, ki je bila nekoč skakalna velesila, je v zadnjih letih zaradi finančnih težav izgubila velik del svoje prepoznavnosti v tem športu: "Imajo veliko manj tekmovalcev in manj zaledja. Organizacija je bolj po klubih, kar je podobno, kot je bilo nekoč pri nas."
Vrnitev v Slovenijo in pod vodstvom Tepeša delo s slovenskimi skakalkami
Zaradi pomanjkanja financ v finskih skokih je vladala negotovost, zato je imel ob tem prižgan radar za nove priložnosti. Slišal je, da novi selektor slovenske ženske reprezentance Jurij Tepeš išče pomočnika, in ga takoj poklical. "Strinjal se je brez oklevanja, proces je šel zelo hitro," je dejal Pograjc, ki zdaj deluje kot pomočnik glavnega trenerja: "Skrbim za imitacijo treninga, ko ga ni. Uporabljam kamere, računalnik, organiziram hotele, letalske vozovnice, če je treba. Smo majhna ekipa, zato vsi vse delamo. Tudi smuči in čevlji niso izjema. Smo majhna ekipa, zato vsi delamo vse," pravi skromno – ob njima je še fizioterapevt Gaber Arh.
Ko je slišal, da Jurij Tepeš potrebuje pomočnika, ga je nemudoma poklical.
Trojica veliko sodeluje med seboj in si pomaga, v prvi vrsti pa je pomembno, da svoje znanje na pravi način predstavijo dekletom: "Med treningom snemamo in potem po treningu pogledamo posnetke. Punce tako dobijo občutek, kaj so naredile dobro in kaj ne, kaj lahko izboljšajo. Gre za to, da dobijo potrditev občutka. Saj veste, kako pravijo. Slika včasih pove več kot tisoč besed."
Slovenska ekipa ima v svojih vrstah odlične posameznice, ki so v skakalnem svetu že veliko dosegle. Mlada Nika Prevc je denimo aktualna lastnica velikega kristalnega globusa, do katerega je v karieri skočila tudi Nika Vodan, Ema Klinec pa se lahko pohvali z naslovom svetovne prvakinje. Ali zaradi tega čuti kaj pritiska? "Vedno se trudim dati svoj maksimum, ne glede na pretekle uspehe. Vedno želim pomagati pri doseganju želenih ciljev. Pomembno je, da ekipa strmi v prihodnost, ne v preteklost. Če bi si ustvarjali breme, bi bilo težko," odgovarja in verjame, da bodo slovenska dekleta v prihajajoči sezoni razveseljevala slovenske ljubitelje smučarskih skokov.
Posebno prijateljstvo s Primožem Rogličem
Morda ste v začetku članka zastrigli z ušesi, ko ste prebrali, da prihaja iz Strahovelj pri Kisovcu. Povrhu vsega je bil še skakalec. Če seštejemo ena plus ena, je jasno, da je odgovor na ta račun Primož Roglič, ki je bil nekoč tudi skakalec in njegov sosed. Prav posebno vez ima z danes enim najboljših kolesarjev na svetu. Njuna zgodovina ima že dolgo brado, vse od otroštva. Oba sta bila smučarska skakalca, ki sta v Kisovcu trenirala skupaj pod vodstvom Andraževega očeta Zvoneta Pograjca: "Skupaj smo trenirali, ko smo bili otroci. Potem tudi, ko se je začela srednja šola, v mladinski reprezentanci in še kasneje." Ta skupna izkušnja je omogočila, da sta se dobro spoznala in se podpirala na športni poti.
Prijatelja iz otroštva Primoža Rogliča spremljal na številnih dirkah.
Pograjc je opazoval, kako se je Roglič že takrat izkazoval kot odličen športnik z jasno postavljenimi cilji: "Zelo natančno je vedel, zakaj nekaj dela. To se mu je potem tudi pokazalo v rezultatih. Že takrat je bil inteligenten in si je znal vse postaviti, kot je treba."
"Nisem bil slab v vzdržljivosti, ampak sem bil proti njemu nula."
Predanost in trdo delo sta bila ključna za Rogličevo kasnejšo neverjetno preobrazbo v vrhunskega kolesarja. In ta Pograjca z razlogom ni presenetila: "Takrat mu v skokih ni šlo najbolje, tako da nisem bil presenečen. Če gledam s svojega zornega kota, pa nisem bil slab v vzdržljivosti, ampak sem bil proti njemu nula. Pa smo vsi isto trenirali, tako da sem nekako pričakoval, da bo lahko zelo dober v kolesarstvu."
Veseli se uspehov Primoža Roglič, mu je pa s čustvenega vidika bistveno težje, ko se prijatelju kaj zalomi.
Njegov zvesti navijač je in navija zanj tudi na cesti ob trasah največjih dirk, kot sta Tour de France in Giro d'Italia. Z njim se veseli uspehov in sočustvuje ob težjih trenutkih, ki so v večini povezani s padci: "Zmage so seveda zelo 'fajn' in se jih zelo veselim. Težje je gledati njegove padce, tako fizične kot psihične. To mi seže do srca bolj kot zmage."
Kljub temu da sta zdaj vsak v svojem svetu, sta ostala prijatelja. Priznava, da je manj vizualnega stika, a ostajata povezana: "Zdaj se dobimo redkeje. On ima družino, živi na drugem koncu, mi pa tukaj, tako da je težko uskladiti čas. V petek smo se denimo dobili, ampak je to bolj izjema."
"Pustimo času čas"
Kot je Roglič vpet v kolesarski svet, je sam v skakalni šport, kjer si v drugi karieri utira svojo pot. Želi napredovati, gleda v prihodnost in se ob tem ne zaletava. Zaveda se, da potrebuje čas, da v celoti spozna okolje, v katerem pod seboj nima skakalnih smuči. "Pustimo času čas. Ne prehitevam. Ne vem, kam me bo pot vodila," o tem, kakšne cilje ima glede prihodnosti, sklene Andraž.
