Druga kariera
Nedelja, 20. 10. 2024, 4.30
20 minut
Druga kariera (383.)
Urška Ahac: Dojela sem, da bom v primeru poškodbe in nenadnega konca kariere čez noč ostala brez vsega
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,17
V rubriki Druga kariera gostimo nekdanjo alpsko smučarko Urško Ahac.
"Če se ozrem nazaj, ugotavljam, da bi mi pomoč izkušenega psihologa takrat pomagala razrešiti ogromno vprašanj," o izzivih, s katerimi se je soočala ob koncu smučarske kariere, danes razmišlja nekdanja alpska smučarka Urška Ahac. "Nekateri to oporo najdejo v starših, drugi v prijateljih, ki jih jaz zunaj smučarskega okolja takrat nisem imela, tako da na koncu ostane zunanja oseba, ki ti lahko da nekakšno povratno informacijo, kaj pomeni, ko začneš normalno živeti, vsakodnevno obiskovati šolo, prenehati živeti iz hotela v hotel ter predvsem preživeti veliko časa za štirimi stenami in ne več na prostranih zasneženih vršacih. Ta del je bil zame najbolj uničevalen in mislim, da sem zaradi njega iskala veliko kompenzacij." V intervjuju za Sportal je spregovorila tudi o vedno bolj aktualni temi žensko-moškega vidika v športu, komentirala realnost družbenih omrežij ter pojasnila, zakaj je začutila potrebo po omejitvi svojega časa na teh platformah.
Gostja tokratne Druge kariere na Sportalu je nekdanja alpska smučarka Urška Ahac. 33-letnica iz Trbovelj, ki se je z družino, partnerjem, vzdržljivostnim športnikom Luko Kovačičem, njunim sinom Maksom ter štirinožnim prijateljem Skyem, ustalila v okolici Bleda, je večino odraščanja posvetila smučanju. V mlajših kategorijah slovenske smučarske reprezentance si je mesto delila z Ano Drev, Katarino Lavtar, Ano Kobal, Tino Robnik, Ilko Štuhec, Marušo Ferk …, zadnji dve leti smučarske kariere (2008 in 2009) pa se je preizkusila še v smučanju prostega sloga, t. i. ski-crossu. V obsežnem intervjuju je spregovorila o svojem doživljanju smučarske kariere in težkih trenutkih po odločitvi, da se od smučanja poslovi. Pogovarjali smo se tudi o žensko-moškem vidiku športa, ki jo izjemno zanima, in njenih kariernih poteh.
"Še nedolgo nazaj sem govorila, da sem v smučanju preživela polovico svojega življenja. Danes je ta delež nekoliko manjši, a vseeno izjemno pomemben del moje zgodbe."
Urška, kako danes doživljate svojo športno pot, v kateri ste kar 13 let posvetili alpskemu smučanju? Če se ozrete nazaj, bi z modrostjo in izkušnjami, ki jih imate danes, to pot prehodili drugače?
Še nedolgo nazaj sem govorila, da sem v smučanju preživela polovico svojega življenja. Danes je ta delež nekoliko manjši, a vseeno izjemno pomemben del moje zgodbe. Ko se ozrem nazaj, lahko izpostavim dve stvari. Po eni strani verjamem, da te življenje vedno pelje na določeno pot z razlogom. Zaradi vseh izkušenj, ki sem jih pridobila v teh letih, danes gledam na svet s takšno perspektivo, ki se mi zdi prava, zato ne bi ničesar spreminjala.
Po drugi strani pa, če pogledam z bolj strokovnega vidika, z vidika telesnega in duševnega zdravja, bi danes ravnala povsem drugače. Od same izbire športa – ki sem ga začela trenirati predvsem zato, ker je smučala moja starejša sestra – do načina, kako sem takrat živela. Preprosto nisem znala drugače.
V enem od podkastov ste dejali, da vam je smučanje zelo veliko dalo, hkrati pa zelo veliko tudi vzelo. Česa je bilo več, kaj pretehta?
Dejstvo je, da šport vzgaja. Pri sebi opažam, da so vztrajnost, trma in ambicije, pa tudi to, da vedno vztrajam do konca – včasih celo čez svoje meje – del mene prav zaradi let, ki sem jih preživela v smučanju. Čeprav ta lastnost, da nimam "varovalke" in grem do skrajnosti, dokler me telo ali um ne ustavita, lahko predstavlja pomanjkljivost, me je prav ta nepopustljivost večkrat pripeljala zelo daleč. Zdi se, da se bom morala še nekajkrat "spotakniti", preden se bom naučila pravočasno ustaviti.
Zanimivo je, da po naravi nisem bila tako ambiciozna, kot mi je bila ambicioznost privzgojena skozi šport. Ambicije, ki sem jih razvila skozi leta tekmovanja, so se nato prenesle na druga področja življenja – v srednji šoli v lovu na odlične ocene, kasneje pa na fakulteti in tudi v vsakdanje izzive.
Omenili ste tudi, da ste se nekdaj zavedali, da niste iz šampionskega testa, da vam denimo nastop na olimpijskih igrah ne bi toliko pomenil kot drugim. Zakaj ste potem tako dolgo vztrajali?
Ker nisem znala drugače, ker si nisem upala in ker preprosto nisem vedela, kaj bi brez smučanja sploh počela. Ko sem se končno odločila, da potegnem črto čez smučanje, mi je bilo zelo težko. Zame je bilo to zelo črno obdobje.
Bilo je v zadnjem letniku srednje šole in spomnim se, da takrat nisem imela nobene družbe, kar niti ni čudno, saj glede na to, da v šoli nisem preživela prav veliko časa, v resnici nisem nikogar prav zares poznala. Menim, da je del rehabilitacije, ko končaš športno kariero, slabo voden. In s tega vidika potrebujem še nekaj let, da se čustveno povsem distanciram od tega obdobja.
Kakšna pot oziroma prehod v drugo življenjsko poglavje se vam zdi najbolj optimalen?
Pri tem je vsekakor velika razlika med športi. Smučanje je šport, kjer je potrebno za optimalno pripravo ogromno časa preživeti stran od doma. Pozimi so tekme, letno pa se potikaš po ledenikih in iščeš optimalne pogoje. Dejansko smo bili doma samo po koncu državnih prvenstev, torej nekje sredi aprila, potem pa smo konec maja že hiteli na ledenike testirat opremo za novo sezono. Vem in vidim, da je pri drugih športih, kjer nisi toliko vezan na tujino, lahko precej drugače.
Če se ozrem nazaj, ugotavljam, da bi mi pomoč izkušenega psihologa pomagala razrešiti ogromno vprašanj. Nekateri to oporo najdejo v starših, kar zame takrat ni bila opcija, drugi v prijateljih, ki jih jaz zunaj smučarskega okolja takrat nisem imela, tako da na koncu ostane zunanja oseba, ki ti lahko da nekakšno povratno informacijo, kaj pomeni, ko začneš normalno živeti, vsakodnevno obiskovati šolo, prenehati živeti iz hotela v hotel ter predvsem preživeti veliko časa za štirimi stenami in ne več na prostranih zasneženih vršacih. Ta del je bil zame najbolj uničevalen in mislim, da sem zaradi njega iskala veliko kompenzacij.
"H koncu kariere ni v večini prispevala poškodba, temveč predvsem prenasičenost, pretreniranost in vse slabši odnosi doma, saj je bila v moj šport vključena cela družina in sem imela zato občutek krivde, saj so se mi morali ves čas precej prilagajati."
Smučali ste v času Ane Drev, Ane Kobal, Tine Robnik, Ilke Štuhec, Maruše Ferk … So rezultati zrcalili vaš vložek v šport, so vas dosežki gnali naprej?
V otroških kategorijah so bili za nas najpomembnejši Pokal Topolino, Pokal Loka, Whistler Cup in druga tekmovanja mednarodne ravni. Na teh tekmah sem zmagala ali pa sem osvojila vsaj stopničke, kar sem interpretirala kot uspeh, čeprav so bila že takrat mnenja deljena – nekateri so mi govorili, da sem talent, drugi pa, da bi bilo boljše, če se vpišem na atletiko. Kmalu po tem, ko sem vstopila v program FIS pri 16 letih, pa sem si verjetno iz vse prenasičenosti in dvomov, ki so se porajali v meni, lažje poškodovala hrbet in takrat se je marsikaj spremenilo.
Tri mesece sem bila povsem "na off" in prvič v življenju sem imela čas zase, kar je pomenilo tudi, da sem lahko tri mesece brez prekinitev obiskovala šolo. Spomnim se, da sem takrat dojela, da bom v primeru poškodbe in nenadnega konca kariere dobesedno čez noč ostala brez vsega.
"Identiteta smučarke je bila zagotovo moja identiteta, kar je prineslo še večji pritisk na celotno zgodbo okrog konca kariere. V našem malem kraju so me poznali kot smučarko in iskreno bi mi takrat predstavljalo veliko manjše breme, če nihče ne bi vedel, kaj počnem."
Sama pa sem bila od nekdaj naravnana tako, da sem potrebovala rezervni načrt. Vedela sem, da moram dokončati srednjo šolo in si zagotoviti tudi druge možnosti, in takrat sem se dokončno odločila, da končam kariero, nisem pa si tega upala povedati doma. Spomnim se, kako so trenerji prihajali k nam v Trbovlje, celo v šolo so prišli in me nagovarjali, naj vztrajam v smučanju, a si nisem premislila. Preprosto sem imela dovolj. Zavedala sem se, da moje želje niso enake željam mojih kolegic iz ekipe.
H koncu kariere ni v večini prispevala poškodba, temveč predvsem prenasičenost, pretreniranost in vse slabši odnosi doma, saj je bila v moj šport vključena cela družina in sem imela zato občutek krivde, saj so se mi morali ves čas precej prilagajati.
Kako je konec kariere vplival na vašo samopodobo? Je bila identiteta smučarke takrat vaša edina identiteta?
V resnici je tako, da bi dala vse, da nihče ne bi vedel, da smučam. Tako so me doma vzgajali in tak je tudi moj značaj. V naši družini se nikoli nismo želeli izpostavljati in zdi se mi, da so bile v moji glavi druge stvari, drugačna prihodnost. Dejstvo, da sem smučarka, je drugim pomenilo več kot meni. To je bilo obdobje Jureta Koširja, Mitje Kunca … Obdobje, v katerem je smučanje ljudem v Sloveniji zelo veliko pomenilo.
Identiteta smučarke je bila zagotovo moja identiteta, kar je prineslo še večji pritisk na celotno zgodbo okrog konca kariere. V našem malem kraju so me poznali kot smučarko in iskreno bi mi takrat predstavljalo veliko manjše breme, če nihče ne bi vedel, kaj počnem.
Ste si ob koncu kariere v glavi že ustvarili predstavo, kaj si želite početi?
Ne, sploh ne. Najprej sem se odločala med študijem medicine, prava ali farmacije, kar veliko pove o tem, da res nisem vedela, kaj si želim početi. Na koncu sem se vpisala na študij biomedicine na fakulteti za farmacijo, a sem kmalu ugotovila, da to ni to, kar si želim početi, in se prepisala na fakulteto za šport.
Izbrala sem takrat povsem novo študijsko smer, kineziologijo. Po teoriji gre za znanost o športu in v resnici tudi je in to mi ustreza. Želela sem si delovati kot neke vrste podpora športniku, morda v vlogi kondicijskega trenerja ali pa strokovnjaka, ki v laboratoriju testira različne protokole. Sčasoma me je začel zanimati tudi žensko-moški vidik športa, ker iz tega izvira moja osebna bolečina, pa tudi možgani in njihova vloga v športu so se mi vedno zdeli zelo zanimiva tema.
Omenili ste žensko-moški vidik. V času, ko ste se sami intenzivno ukvarjali s športom, so moški in ženske trenirali po istem kopitu. A zdi se, da se tudi na tem področju dogajajo koreniti premiki. Kakšna sta vaša izkušnja in vaše mnenje o tem?
Res je, šele v zadnjih petih letih se je začelo resno govoriti o tem, da bi moral biti pristop k ženskemu športu povsem drugačen kot k moškemu. Morda sem tudi zato sama tako zgodaj sklenila kariero – ker sem bila prenasičena z moškim načinom dela, preutrujena, več let brez menstruacije in podobno. Morda, če bi bil način treniranja bolj nežen in prilagojen specifičnim potrebam ženskega telesa in bi me bolj celostno spremljali kot dekle, bi bilo drugače. Tako pa smo vsi, fantje in dekleta, trenirali na enak način, le spali smo na različnih krajih.
"Šele v zadnjih petih letih se je začelo resno govoriti o tem, da bi moral biti pristop k ženskemu športu povsem drugačen kot k moškemu. Morda sem tudi zato sama tako zgodaj sklenila kariero – ker sem bila prenasičena z moškim načinom dela, preutrujena, več let brez menstruacije in podobno. Morda, če bi bil način treniranja bolj nežen in prilagojen specifičnim potrebam ženskega telesa in bi me bolj celostno spremljali kot dekle, bi bilo drugače."
Kaj vi vidite kot prelomnico v dojemanju moškega in ženskega načina treniranja?
Leta 2016 so se pojavili prvi izsledki raziskav, ki so pokazale, da imamo ženske povišan odstotek poškodb sprednjih križnih vezi (ACL), in to že pri 13, 14 letih. Zakaj? Zato, ker se v tem starostnem obdobju razvijemo v bokih, ligamenti pa temu ne sledijo in ker delujemo na isti način in z istimi načini treninga kot moški, vezi začnejo popuščati.
Takrat so začeli bolj poglobljeno raziskovati, zakaj prihaja do teh poškodb, in odkrili, da ključno vlogo igrajo hormonske spremembe. Poudarili so pomen spremljanja menstrualnega cikla pri športnicah, kar je bil velik korak naprej.
Kako pomembno je za ženske, da pri vadbi, treningu upoštevajo specifike menstrualnega cikla?
Mislim, da je napačno vse ženske obravnavati enako in jih tlačiti v isti kalup. Na splošno velja, da smo ženske pred ovulacijo bolj odporne in podobne moškim, medtem ko so lahko izkušnje med ovulacijo zelo različne – nekatere smo takrat superženske, druge pa bolj razdražljive in utrujene.
Nova spoznanja zdaj kažejo, da smo si ženske tako zelo različne, da bi morale vsaka zase beležiti svoje simptome in na podlagi tega prilagajati sistem treninga. Nekatere morda sploh nimajo težav med menstrualnim ciklom, druge pa potrebujejo povsem drugačen pristop. Ta individualizacija ženskega treninga je ključni napredek v športu.
"Jaz želim na svojih omrežjih predvsem sporočiti, da se da, tudi če imaš majhnega otroka, tudi če so stari starši v drugih krajih in tudi če je partner sezonsko veliko odsoten. Včasih je dovolj, da preprosto obuješ športne copate, najdeš 30 minut zase in greš boljši različici sebe naproti." Urška Ahac s sinom Maksom in štirinožnim prijateljem Skyjem.
Kako vi kot osebna trenerka pri ženskah upoštevate ta vidik, posebnosti menstrualnega cikla?
Moja glavna želja je, da vseskozi opominjam na pomen spremljanja lastnega telesa. Presenetljivo veliko žensk še danes ne spremlja svojega menstrualnega koledarja, po drugi strani pa sprejemajo vse tegobe PMS in druge bolečine, ki se pojavljajo, kot normalen del cikla. Meni pri teh opisih zvonijo vsi alarmi in čudno mi je, da njim ne. Ampak nekako smo se navadile delovati s pomočjo protibolečinskih tablet ter sprejele, da so za določene tegobe pač krivi hormoni.
V tem je delček resnice, vendar mislim, da se s tem ne smemo povsem sprijazniti. Če nekaj ni v redu, to nasloviš. Preveriš, kako je z ravnotežjem spolnih horomonov in hormonov, ki zrcalijo raven stresa. Preveriš stanje vitamina-D, ki igra ključno vlogo pri optimalnem hormonskem stanju, predvsem pa zunaj tega razmisliš o tem, koliko spiš, koliko tekočine popiješ in kako pogosti ter zdravi so tvoji prigrizki in obroki. To je temelj spoznavanja sebe in iz tega izhodišča lahko potem razglabljamo o prilagajanju treninga.
Kam vas je življenje popeljalo po koncu študija in s čim se ukvarjate v svoji drugi karieri?
Kot brand ambasador za podjetje Lidl in Zavarovalnico Sava je moja glavna naloga ta, da ljudem pokažem, kaj vse je mogoče. Sporočilo širim prek družbenih omrežij, pogosto se aktivacije odvijajo tudi prek podjetja, potem so tu članki, interni maili, interne skupine, kot je na primer priprava na ljubljanski maraton, kjer se na tek pripravljajo zaposleni, in podobno.
Hkrati vodim funkcionalne vadbe za ženske, saj je za mojo glavo nujno, da preživljam kar se da veliko časa v družbi žensk, ki imajo afiniteto do zdravega življenja, do zdravega odnosa do sebe in okolice hkrati.
"Moja glavna želja je, da vseskozi opominjam na pomen spremljanja lastnega telesa. Presenetljivo veliko žensk še danes ne spremlja svojega menstrualnega koledarja, po drugi strani pa sprejemajo vse tegobe PMS in druge bolečine, ki se pojavljajo, kot normalen del cikla."
Pomemben odstotek vašega dela je tudi na družbenih omrežjih. Kako tukaj najdete pravo mero, da družbena omrežja ne postanejo upravljalec vašega življenja? Se znate ustaviti?
Trudim se. Moja časovna omejitev na Instagramu je 45 minut v celem dnevu in tega se držim. Program me pet minut pred iztekom tega časa opozori. Če sem ravno sredi dela, seveda podaljšam, se pa trudim, da mi ni treba.
Pomembno je tudi to, da se zjutraj ob 5. uri, ko običajno vstajam, saj ob 6. uri kot osebna trenerka začnem treninge, ne dotikam telefona, telefon pustim pri miru oziroma samo preverim, koliko spanja je zabeležil moj Whoop, sicer pa ne želim obremenjevati možganov z nepotrebnimi informacijami in si predvsem želim ustvariti čim bolj počasno in mirno jutro. Družbena omrežja in elektronsko pošto spremljam nekje do 15. ure, ko sina Maksa poberem v vrtcu, po tistem pa se trudim, da v njegovi prisotnosti telefona ne jemljem v roke. Moram reči, da mi kar uspeva.
Omenili ste omejitev 45 minut, ki jih dnevno lahko preživite na Instagramu. Ste imeli s tem slabo izkušnjo, ste pretiravali in se zato odločili za samoomejitev?
Da, v preteklosti se mi je zgodilo, da sem bila preveč prisotna na družbenih omrežjih, še posebej v osebnih sporočilih, celo do te mere, da se mi v resničnem življenju preprosto ni več ljubilo družiti. Bila sem povsem prazna. Vsem na Instagramu sem odgovorila na njihovo sporočilo, bila z vsemi v stiku, v resnici pa nikogar od teh ljudi nisem poznala.
Maja letos, po obisku Majorke, sem se odločila, da je čas za spremembo. Ugotovila sem, da zelo hitro zapadem v omrežja, še posebej pozimi, kar mi je povzročalo občutek prenatrpanosti in stresa. Ta izkušnja mi je odprla oči in me spodbudila k temu, da razmislim o svojem razmerju do družbenih omrežij in se osredotočim na kakovostne stike v resničnem življenju.
"Pomembno je predvsem to, da na družbenih omrežjih ne iščeš navdiha, ker te to oddaljuje od tvoje avtentičnosti. Pozabili smo, zakaj so bila ta omrežja v resnici ustvarjena – namenjena so bila povezovanju in navdihovanju ljudi s pozitivnimi zgodbami ter dobro voljo. V osnovi moraš objavljati sebe, svojo zgodbo, navdih pa kot ustvarjalec iskati zunaj, mogoče v podkastih ali tako kot pri meni na primer, kjer mi največ da tek."
Kako vi vidite družbena omrežja? Nekateri se povsem izgubijo v navidezni popolnosti, ki odseva z omrežij.
Pomembno je predvsem to, da na družbenih omrežjih ne iščeš navdiha, ker te to oddaljuje od tvoje avtentičnosti. Pozabili smo, zakaj so bila ta omrežja v resnici ustvarjena – namenjena so bila povezovanju in navdihovanju ljudi s pozitivnimi zgodbami ter dobro voljo. V osnovi moraš objavljati sebe, svojo zgodbo, navdih pa kot ustvarjalec iskati zunaj, mogoče v podkastih ali tako kot pri meni na primer, kjer mi največ da tek.
Včasih so bili na Instagramu ljudje, ki so bili avtentični, ki so delili svoje življenje in s tem navdihovali druge. Bili smo prisotni zato, ker smo imeli nekaj pokazati. Z leti pa se je vse bolj začelo gledati na to, kaj ima večji doseg, kaj "dela", kaj je bolj "trending". Hitro lahko zapadeš v ta krog in začneš slediti trendom in pravilom, kar pa ni dobro. Če preveč slediš temu, kar je trenutno priljubljeno, sčasoma izgubiš stik s tem, kar v resnici si. To pa na dolgi rok za glavo ni zdravo, še posebej, če družbena omrežja uporabljaš z namenom navdihovanja.
Jaz želim na svojih omrežjih predvsem sporočiti, da se da, tudi če imaš majhnega otroka, tudi če so stari starši v drugih krajih in tudi če je partner sezonsko veliko odsoten. Včasih je dovolj, da preprosto obuješ športne copate, najdeš 30 minut zase in greš boljši različici sebe naproti.
Preberite še:
